Večina težav v našem življenju izhaja iz napačne identifikacije.
Tokrat se bomo dotaknili misli, saj večina ljudi verjame, da določajo svoje misli neodvisno od vsega.
V kolikor želimo razumeti proces, moramo zgodbo postaviti v kontekst.
Na eni strani imamo orodje, vzvod, ki nam omogoča izkušnjo navideznega sveta dvojnosti. Ta vzvod, ta vmesnik je UM. UM sestavlja fizično telo, čustva, mentalni del, eterično telo, osebnost, karakter, vrednostni sistem, ego, spomin itd. Na drugi strani poleg UMa pa imamo tisti del zavesti, ki je opazovalec. Ta del imenujemo duša. In človek je klopčič prepleta med UMom in Dušo.
Vloga duše je, da gre v čim več oblikah, skozi čim več izkušen dvojnosti. Zato življenje sovraži ponovitve. Ta vidik najlažje razumemo skozi arhetip. Arhetip je denimo drevo. A vrst dreves, čeravno so vsa drevesa, je veliko. In med temi vrstami, čeravno opazujemo samo eno (npr. jelko), so si vsa med seboj različna.
Vloga UMa je, da omogoča to izkušnjo.
Če močno poenostavimo, misli nastajajo v Umu, izkušnja misli, pa izhaja iz zavedanja duše.
Misli se v nas ne pojavijo kot nekaj ločenega ali naključnega, ampak kot rezultat celotnega notranjega sistema, ki deluje ves čas, tudi ko se tega ne zavedamo. Če človeka pogledamo kot kombinacijo telesa, čustev, spomina, osebnosti in navad mišljenja, potem misel ni nič drugega kot trenutni izraz tega sistema v določenem trenutku. Ne nastane iz enega vidika, ampak iz več plasti hkrati, ki se med seboj stalno prepletajo in vplivajo ena na drugo.
Najprej je tu telo. Telo ni samo nosilec, ampak aktivni del tega procesa. Hormoni, živčni sistem, utrujenost, napetost ali sproščenost močno vplivajo na to, katere misli se sploh lahko pojavijo. V stanju stresa se misli zožijo in pogosto vrtijo okoli nevarnosti ali nadzora, v stanju miru pa postanejo širše in bolj povezovalne. Isto življenje, a druga notranja kemija pomeni drugačen tok misli.
Druga plast je spomin. Večina misli ni nova, ampak je sestavljena iz preteklih izkušenj, vtisov in naučenih vzorcev. Možgani ne ustvarjajo misli iz praznine, ampak iz tega, kar že obstaja v sistemu. Zato je misel pogosto rekombinacija starega materiala, ki se v novem trenutku sestavi v novo obliko, pogosto na podlagi asociacij.
Tretja plast so čustva. Čustveno stanje deluje kot filter, ki določa, katere vrste misli bodo sploh prišle v ospredje. Strah aktivira misli o grožnji, jeza misli o krivici, mir pa omogoča bolj nevtralno ali široko razmišljanje. Čustvo pogosto ne sledi misli, ampak prej določa smer, v katero se misli sploh začnejo oblikovati.
Četrta plast je okolje. Kar vidimo, slišimo in doživljamo v prostoru, stalno sproža mikro-odzive v sistemu. Ena beseda, ton glasu ali situacija lahko sproži cel niz asociacij. Ves čas ustvarjamo napovedi na podlagi okolja, zato misel ni ločena od sveta, ampak je odziv na stalni stik z njim, odvisen od strukture nape osebnosti, ki pogojuje naš vrednostni sitem.
Peta plast so navade mišljenja- spomin. Vsak človek ima svoj privzeti način interpretacije sveta. Nekdo bo iste informacije vedno filtriral skozi nevarnost, drugi skozi nadzor, tretji skozi pomen ali odnose. Ta notranji “algoritem” močno določa, katere misli se ponavljajo in katere sploh pridejo v zavest.
Šesta plast je bolj subtilna, a pomembna. Možgani nikoli niso popolnoma tiho. V nas nenehno teče nezavedni monolog. Tudi brez zunanjih dražljajev poteka stalna notranja aktivnost, iz katere se občasno spontano oblikujejo misli. Zato včasih pridejo nenadne, nepričakovane ideje ali skrbi brez jasnega sprožilca. Ta monolog je namenjen obnavljanju samopodobe – osebnosti.
Sedma plast je eterično telo. Njegova naloga je povezava med dušo in umom, ter prenos življenjske energije. To je plast življenjske sile, vitalnosti, ritma in organizacije. Pogosto ga opisujejo kot nosilca prane oziroma življenjske energije. Eterično telo, je kljub vsemu, del UMa. To je zanimivo zato, ker v teh tradicijah misel ne nastane samo iz telesa, spomina, okolja, čustev in osebnosti, ampak tudi iz količine in kvalitete življenjske energije, ki je v sistemu na voljo.
Zato ni vseeno, ali si utrujen ali spočit. Ne zato, ker utrujeni možgani slabše mislijo, ampak zato, ker je celoten sistem manj vitalen.
Predstavljaj si človeka po dveh neprespanih nočeh. Njegove vrednote so enake. Njegov karakter je enak. Njegovi spomini so enaki. Njegova inteligenca je enaka. Pa vendar razmišlja drugače.
Zakaj?
Klasična psihologija bi rekla: utrujeni možgani. Tradicija subtilnih teles pa bi rekla: ker je oslabljeno eterično telo, ki daje življenjsko moč celotnemu sistemu.
V tem modelu eterično telo ne ustvarja konkretnih misli, ampak določa kakovost polja, iz katerega misli nastajajo. Podobno kot zemlja ne določa, katero drevo bo zraslo, določa pa, ali bo drevo bujno ali shirano.
Zato nekatere tradicije govorijo, da je eterično telo povezano z ritmom. Spanje, hrana, dihanje, gibanje, stik z naravo, letni časi, celo vsakodnevne navade naj bi neposredno vplivali na njegovo stanje.
Ko vse to združimo, postane jasno, da misel ni en sam dogodek, ampak trenutni rezultat ravnotežja med vsemi temi plastmi. Telo, spomin, čustva, okolje, življenjska sila in navade mišljenja delujejo hkrati in iz tega nastane tisto, kar v zavesti doživimo kot “točno določeno misel”.
Zato se misel zdi dokončna in jasna, čeprav je v ozadju rezultat velikega števila možnosti, ki se v tistem trenutku niso izrazile. Zavest jo doživi kot eno celoto, sistem pa jo je izbral iz mnogo potencialnih poti.
V tem smislu misel ni nekaj, kar bi bilo vnaprej “poslano” ali ločeno od nas, ampak trenutna oblika celotnega notranjega stanja človeka, ki se v vsakem trenutku znova sestavlja.
Hrčkaste misli, ki se vrtijo nenehno v krogu, vedno hitreje, so torej odvisne od našega celotnega sistema. Bolj kot je ta sistem zdrav, manj hrčkastih misli imamo. Več tišine je v nas, ko je polje, ki proizvaja misli, bolj mirno.
Prijava na novice PotBiti: https://forms.gle/bfGgnExzmepXmN5UA
Zapisal: Rasto Fikfak