Črtomir in Jakob: Dve zgodbi o preživetju, izdaji in novem imenu

I. Črtomir: Slovenska duša v primežu zgodovine

Črtomir ni zgolj literarni junak. V njem je zapisana vsa slovenska izkušnja – tista, ki se v različnih preoblakah vedno znova ponavlja skozi stoletja, a z istim bistvom. Je arhetip Slovenca, ki se bori, izgubi, se prilagodi in preživi. A cena tega preživetja je del njega samega in je ter bo vedno večja, kajti vse bolj izgublja resničnega sebe.

Bojevnik, ki je izgubil svet

Ko Črtomir stoji pred bitko pri Ajdovskem gradu in govori svojim vojakom, je še celovit. Takrat še ve, kdo je. Njegove besede “bolje je umreti za svobodo, kot ostati živ in biti suženj” niso le bojni krik. So izjava integritete. So trenutek, ko človek še verjame, da je njegova vrednost večja od njegovega življenja.

A bitka je izgubljena. Njegovi vojščaki padejo. On sam komaj uide. In tu se začne tisto, kar je za slovensko dušo najbolj značilno in najbolj boleče – preživetje za ceno samega sebe.

Črtomir se skrije ob slapu Savica. Ni več vojvoda, ni več vodja, ni več tisti, ki so mu ljudje sledili v smrt. Je le še ubežnik, ki posluša šumenje vode in v njem morda že sluti svojo usodo. Slap postane meja med njegovim starim in novim jazom, med svobodo in pokorščino, med ponosom in ponižnostjo, med tem, kar je bil in tem, kar bo izbral, bo postal.

Kastrirani junak

In potem pride Bogomila. Nekoč svečenica boginje Žive na Blejskem otoku, zdaj že kristjanka. Ona je tista, ki ga pripelje do duhovnika. Ona je tista, ki mu pokaže pot v nov svet. V svet, kjer se mora odpovedati vsemu, kar je bil.

Krst pri Savici ni preprosto versko dejanje. Je simbolna kastracija slovenskega duha. V interpretaciji Antona Komata je ta trenutek opisan brez olepševanja: nekdanji junak, zgled možatosti, postane kastriran moški, spremenjen v pokorjeno niče. Eros je poražen, zmaguje uničevalni Tanatos.

Kaj to pomeni v človeški govorici? Pomeni, da se Črtomir odreče ne le svoji veri, ampak tudi svoji ljubezni, svoji moškosti, svoji pravici do upanja, svoji svobodi. Bogomila ostane devica, on pa naj bi po nekaterih razlagah postal duhovnik. Torej nekdo, ki je pokopan že za življenja, ki nima več pravice do telesa, do strasti, do tega, da bi bil človek v polnem pomenu besede. Kastrirani Črtomir.

To ni preobrazba. To je zlom.

Kaj je slovenski narod izgubil?

Ko se je Črtomir pokristjanil, se ni zgodila le zamenjava vere. Zgodila se je zamenjava celotnega svetovnega nazora, celotnega razumevanja sveta in človekovega mesta v njem.

Kar je bilo izgubljeno, je mogoče strniti v nekaj točk:

Prvič, izgubljena je bila neposrednost. Poganski svet je bil svet, kjer so bogovi hodili med ljudi, kjer je bilo mogoče srečati božansko ob jezeru, v gozdu, na gori. Krščanstvo je to zamenjalo s posredništvom, z duhovniki, z obredi, s hierarhijo, s krivdo in s sramom. Človek ni več mogel neposredno k Bogu. Moral je skozi institucijo. Skozi avtoriteto – verjeti tej avtoriteti – karkoli si izmisli in ukaže.

Drugič, izgubljeno je bilo ravnovesje moškega in ženskega principa. Boginja Živa, ki so jo metali v jezero, ni bila le ena od boginj. Bila je eden od dveh ključnih principov – ženski princip, ki je v poganskem svetu stal ob moškem kot enakovreden. S tem, ko so utopili njen kip, so utopili tudi možnost, da bi ženska v slovenski duhovni krajini stala ob moškem kot enakopravna. Bogomila se je morala odpovedati svoji nekdanji vlogi, da bi lahko preživela v novem svetu. In s tem se je tudi ona uničila, nič manj kot Črtomir.

Tretjič, izgubljeno je bilo dostojanstvo upora. Črtomir bi v bitki lahko umrl kot svoboden človek. Namesto tega je živel kot pokorjen. To je tista slovenska travma, ki se ponavlja skozi zgodovino. Vedno znova se odločamo za preživetje namesto za svobodo in vedno znova nas to stane dela nas samih. In sedaj smo spet tik pred tako odločitvijo, le da tega še ne vemo. Kaj bomo izbrali tokrat. Kako bomo rešili uganko, v kateri ne zmagaš z vojno in ne zmagaš, da se podrediš. Kako torej?

Slovenska duša po Črtomirju

Kaj je postala slovenska duša po tem zlomu? Postala je duša, ki ve, kaj je izgubila, a si tega ne upa priznati. Ki hrepeni po svobodi, a se je hkrati boji. Ki nosi v sebi spomin na stare bogove, a jih časti le v preobleki krščanskih svetnikov. Ki poje “Naprej zastava slave”, a se v kritičnih trenutkih umakne in počaka, da nevihta mine.

Črtomir ni le junak preteklosti. Je vsak Slovenec, ki se kdaj znajde pred odločitvijo: ali bom ostal zvest sebi in tvegal vse – ne z bojem, ampak s pristnostjo sebe, ali se bom prilagodil in preživel ter izgubil še en del sebe. In ker smo se skozi zgodovino prevečkrat odločili za slednje, nosimo v sebi tisto bolečino, ki je ne znamo poimenovati – tisto praznino, ki zeva tam, kjer bi moral stati naš ponos.

Prešeren je to vedel. Njegove besede “na tleh leže slovenstva stebri stari” niso le ugotovitev. So bolečina nad tem, kar je bilo izgubljeno. Stebri, ki so nekoč stali ponosno, zdaj ležijo. In vprašanje, ki ga Prešeren pušča odprto, je: ali jih bomo kdaj postavili nazaj?

II. Jakob – prevarant, ki ga je izbrala tuja sila

Ozadje: Abraham in Sara

Zgodba se začne z Abrahamom in Saro, ki sta polbrat in pol sestra po Abrahamovi strani. Bog jima obljubi potomstvo, a Sara je neplodna. Ko sta že globoko v letih (Abraham skoraj 100, Sara 90), ju obiščejo trije možje – Gospod in dva angela, po drugi interpretaciji. In tu se pojavi vprašanje, ki si ga zastavi človek: ali so bili to padli angeli? V 1. Mojzesovi 18 so opisani kot “možje”, a kmalu postane jasno, da gre za nadnaravna bitja. Sara se zasmeji, ko sliši, da bo rodila in ta smeh bo postal ime njenega sina: Izak, kar pomeni “smejal se bo”.

A kaj, če ta obisk ni bil čisto “božji”? Kaj če so bila to bitja ali inteligence, ali entitete iz drugih dimenzij, ki so imela svoj načrt? V apokrifni literaturi in nekaterih razlagah se pojavlja sum, da je bil Izak rojen s pomočjo sil, ki niso bile čisto svete. A to ostaja v sferi domnev.

Rojstvo dvojčkov

Izak in Rebeka, ki sta bila bratranca, sta dolgo brez otrok. Končno Rebeka zanosi in nosi dvojčka. Že v maternici se bijeta. Bog ji pove: “Dva naroda sta v tvojem telesu, večji bo služil manjšemu”. Prvi pride na svet rdeč in poraščen – Ezav. Drugi ga drži za peto – Jakob.

Ime Jakob pomeni “tisti, ki drži za peto” ali “tisti, ki izpodriva”. In to ime bo opravičeval vse življenje.

Prva prevara: leča za prvorojenstvo

Ezav pride z lova, lačen do smrti. Jakob kuha lečo. Ezav prosi, Jakob pa postavi pogoj: “Prodaj mi danes svoje prvorojenstvo.” In Ezav, ki mu je ob lakoti malo mar za blagoslov, pristane. Za skledo leče se odreče vsemu.

To ni le zgodba o hrani. Je prvi znak, da Jakob ve, kaj hoče in da so mu sredstva postranskega pomena. Ezav je tisti, ki ne ceni tega, kar ima. Jakob je tisti, ki je pripravljen izkoristiti vsako šibkost drugega.

Druga prevara: lažni blagoslov

Ko Izak ostari in oslepi, želi blagosloviti sina Ezava. Pošlje ga na lov. Rebeka sliši in skuje načrt. Jakoba preobleče v Ezava, na roke mu da kozje kože, obleče ga v njegova oblačila. Jakob stopi pred slepega očeta in laže: “Jaz sem Ezav, tvoj prvorojenec.”

Izak podvomi: “Glas je Jakobov, roke so Ezavove.” A na koncu blagoslovi napačnega sina. Blagoslov je nepreklicen. Ko pride Ezav in ugotovi, kaj se je zgodilo, zajoka – tisti bridki jok človeka, ki je bil oropan za vse. In Izak reče: “Tvoj brat je prišel z zvijačo in vzel tvoj blagoslov.”

Ezav prosi: “Ali nisi prihranil blagoslova še zame?” In Izak mu da blagoslov trpljenja: “Glej, brez rodovitne zemlje bo tvoje prebivališče, brez rose z neba zgoraj. Od meča boš živel in svojemu bratu boš služil.” To je trenutek, ko se zaveza prenese na prevaranta. In ne po božji volji, ampak po človeški zvijači.

Beg in tujina

Jakob mora pobegniti. Ezav ga hoče ubiti. Na poti v Haran se zgodi tista znamenita lestev – sanje o angelih, ki stopajo v nebo. In Bog mu ponovi obljubo, ki jo je dal Abrahamu. A pozor: Bog ga ne pokliče k spreobrnjenju, ampak mu le ponovi obljubo. Jakob pa se pogaja: “Če bo Bog z menoj, me varoval na poti in mi dal jesti in obleči in se vrnem v očetovo hišo, potem bo Gospod moj Bog.”

To ni vera. Je pogodba. Jakob se ne spreobrne, ampak sklene posel.

Kako je bil prevaran

V Haranu ga čaka Laban. Jakob se zaljubi v Rahelo in pristane na sedem let dela. Po sedmih letih mu Laban v noči zamenja nevesto. Namesto Rahele mu da Leo. Jakob, mojster prevare, je zdaj sam prevaran.

Pristane na dodatnih sedem let. In v teh letih ga Laban vara pri plači, spreminja mu plačilo desetkrat. Jakob, ki je nekoč prevaral brata za skledo leče, zdaj izkuša, kaj pomeni biti v oblasti prevaranta. A Laban ni le “karma”. Je ogledalo – Jakob vidi v njem svoj odsev in ga ne prepozna.

Boj ob reki Jabbok

Po dvajsetih letih se Jakob vrača. Pred njim je Ezav s štiristo možmi. Strah ga je. Družino pošlje naprej, sam ostane čez reko. In tisto noč se nekdo z njim bori.

Kdo je ta nekdo? Sveto pismo pravi “mož”. Ozej pravi “angel” in “Bog”. Karkoli že je, Jakob se bori vso noč in ne popusti. Ko ga nasprotnik udari v kolk in izpahne, Jakob še vedno vztraja: “Ne izpustim te, dokler me ne blagosloviš!”

In tedaj dobi novo ime: Izrael. “Boril si se namreč z Bogom in ljudmi in si zmagal.”

Toda poglej natančno. Jakob ni zmagal zato, ker bi bil močnejši. Zmagal je zato, ker ni popustil. In ta “Bog” (ali angel) mu da blagoslov, ne zaradi njegove pravičnosti, ampak zaradi njegove vztrajnosti. In Jakob poimenuje kraj Peniel, kar pomeni “obličje Boga”, ker je videl Boga iz obličja v obličje in ostal živ. In spet imamo sorodstveno vez. In če berete Zavezo naprej, hitro ugotovite, da se zgodba prevare nenehno ponavlja. Tako beremo:

Laž (Abraham taji, da je Sara žena).
Prevara (Laban zamenja nevesto).
Posilstvo (Amnon in Tamar).
Izdaja (Rubén in Bilha).

Čigavi atributi so to, vas vprašam.

V tej družini so še druge incestne navezave:

Lot in njegovi hčeri (1 Mz 19,30–38): Po uničenju Sódome hčeri napijeta očeta in z njim zanosite, da bi ohranili rod. Rodita Moaba in Amona – očeta Moabcev in Amonacev. To je direkten incest, čeprav ga hčeri zagrešita iz obupa.
Rubén in Bilha (1 Mz 35,22): Jakobov prvorojenec Rubén je spolno občeval z očetovim priležnico Bilho. To je hkrati incest in izdaja očeta.
Amnon in Tamar (2 Sam 13): Davidov sin Amnon posili svojo polsestro Tamar. To je incest in posilstvo, ki sproži verižni umor.

Vedno je sveta moška linija. Ta se ohranja za vsako ceno. Tudi še danes pri 13 družinah, še posebej 13. družini Kačenosca, imenovani 13. pleme.

Najbolj očiten in neposreden prenos Jakobove prevare na naslednje rodove se zgodi že pri njegovih sinovih, nato pa se vzorec ponavlja kot družinski virus.

1. Prvi prenos: Jožefovi sinovi (Efraim in Manase)

Jakob, star in slep (spet slep oče, spet blagoslov), pokliče Jožefova sinova, da ju blagoslovi. Jožef postavi Manaseja, prvorojenca, k Jakobovi desnici, Efraima, mlajšega, k levici. A Jakob prekriža roke – desnico da na Efraima, levico na Manaseja. Jožef poskuša popraviti, a Jakob zavrne: “Vem, sin moj, vem. Tudi ta bo velik, toda njegov mlajši brat bo večji od njega.”

Isti vzorec: mlajši dobi prednost pred prvorojencem, starš (zdaj Jakob) zavestno preusmeri blagoslov, čeprav ve, da gre proti zakonom.

2. Drugi prenos: Juda in Tamar

Tukaj prevara dobi seksualno obliko. Tamar, Judova snaha, ostane brez moža. Juda ji ne da tretjega sina. Tamar se preobleče v vlačarko, zapelje Juda, zanosi in dobi dvojčka. Pri porodu se ponovi zgodba: eden (Peres) potisne roko ven, babica ga označi z rdečo nitjo, a on roko umakne in prvi pride njegov brat (Zerah). A rodovnik gre naprej po Peresu, tistem, ki je prehitel. Isti princip: tisti, ki bi moral biti prvi, ni izbran.

3. Tretji prenos: David in Salomon

David ni prvorojenec – je osmi sin. Bog pošlje Samuela k Jeseju in zavrne vse starejše, dokler ne pride David. Isti vzorec: mlajši, prezrti, postane izbranec. In nato pri Salomonu – David ga postavi za naslednika mimo starejšega Adonija, ki se je že okronal za kralja. Spet mlajši, spet mati (Batšeba) posreduje, spet prevlada “nepravi” po naravnem redu.

4. Četrti prenos: Nova zaveza

Matej začne Jezusov rodovnik z Abrahamom in ga pelje čez Jakoba, Judo, Peresa, Davida in Salomona. Ista linija. Tista, ki je zgrajena na principu “mlajši prehiti starejšega”, “tisti, ki ne bi smel biti izbran, je izbran”. In na koncu Jezus sam ne prihaja iz uradnega rodu velikega duhovnika, ampak iz stranske linije, iz Nazareta, od koder “nič dobrega ne more priti”.

To ni več le družinska zgodba. Je arhetipski vzorec, kako se “izbranost” prenaša po poteh, ki jih človeška logika ne more predvideti. In vsakič, ko se zgodi, se ponovi ista dinamika: stari red se podre, novi se postavi na njegovo mesto. Tako kot je Jakob nekoč vzel blagoslov, ki mu ni pripadal, tako zdaj vsak naslednji v tej liniji na nek način “krade” blagoslov.

Skratka, prvorojeni je še vedno žrtvovan, a tokrat malo drugače. Vzame se mu kar mu pripada.

Kdo je Izrael?

Izrael ni tisti, ki je pravičen. Je tisti, ki se je boril z Bogom in ljudmi in zmagal. A ta zmaga je dvomljiva. Jakob ni premagal Boga s svojo močjo, ampak s svojo vztrajnostjo. In Bog mu ni dal blagoslova, ker bi ga zaslužil, ampak ker ga je izsilil.

V Ozeju 12,4–5 je zapisano: “V materinem telesu je prijel brata za peto, ko je odrasel, se je bojeval z Bogom. Bojeval se je z angelom in vzdržal, jokal je in ga prosil.” Ta dodatek – “jokal je in ga prosil” – spremeni vse. Jakob ni mogočni bojevnik, ki premaga Boga. Je človek, ki joka in prosi, ker ve, da je šibak. In prav v tej šibkosti, v tem joku, dobi blagoslov.

A ključno vprašanje ostaja: kdo ga je izbral? Če je bil tisti, s katerim se je boril, padli angel, potem je Izrael projekt tuje sile. In njegovi potomci nosijo ta pečat. Pečat tistega, ki je v Nebesih blagoslov izsilil, ne prejel – Luciferja.

Primerjava s Črtomirjem

Črtomir se bori z ljudmi in izgubi. Nato se sreča s tem istim Bogom in se vda. Njegov krst je kapitulacija. Izgubi svoje ime, svojo identiteto in svojo ljubezen. Postane nekdo drug. Nekdo, ki ga je strah biti to, kar je bil.

Jakob se bori z ljudmi in zmaga s prevaro. Nato se sreča z Bogom in se bori naprej. Ne popusti, tudi ko ga boli in tudi ko je ranjen. In prav zato dobi novo ime. Ime, ki ne pozabi starega, ampak ga preseže. A to novo ime nosi v sebi dvom: ali je od Boga ali od padlih? Izrael!

Slovenci smo se skozi zgodovino prevečkrat odločali kot Črtomir. Prilagajali smo se, se vdajali, se pokoravali. Preživeli smo, a cena je bila vedno znova del nas samih, tudi ozemlja. Naša zgodovina je zgodovina krstov, ki so bili kapitulacije. Zato nosimo v sebi tisto bolečino, ki je ne znamo poimenovati.

Izraelci pa nosijo v sebi drugo bolečino. Bolečino tistih, ki so blagoslov izsilili, a ga nikoli zares prejeli, še manj zaslužili.

Zapisal: Rasto Fikfak

Vir fotografije: https://www.dzs.si/products/zbirka-klasje-krst-pri-savici-9789610202066