Spominjam se pogovora med mamo in hčerko. Hči pri dvajsetih razmišlja o otroku, mama pa ji želi razložiti, kaj pomeni roditi. Usedeta se na kavč, mama začne pripovedovati. Govori o bolečini, o čudovitem trenutku, ko prvič zaslišiš jok, o utrujenosti in sreči. Hčerka prikimava, nekaj razume, a globoko v sebi ve, da so to le besede. Besede, ki jih bo razumela šele, ko bo sama tam.

Zdaj pa si zamislite drugačen svet. Mama ne more spregovoriti niti besede. Lahko pa hčerki prenese vse občutke telesa, vsa čustva, vso globino izkušnje.

V katerem primeru bo hčerka resnično vedela, kaj pomeni roditi?

Ta miselni eksperiment razkrije nekaj bistvenega. Mi smo se odločili, da je resnično samo tisto, kar lahko ujamemo v besede in številke. Da ima pomen samo tisto, kar ima maso. In potem se čudimo, zakaj so naša življenja tako plitka, zakaj se počutimo prazne, zakaj nas vedno znova preseneti, da sreča ni v tistih stvareh, za katerimi smo tako vztrajno tekali in jih lovili.

Živimo v svetu, kjer smo pozabili, da smo več kot le misli besed in številk.

Štirje svetovi v nas

Vsak človek nosi v sebi štiri telesa. Ne štiri dele, ki bi jih lahko ločili drug od drugega, ampak štiri načine bivanja, štiri plasti izkušnje, štiri jezike, s katerimi življenje spregovori skozi nas.

Fizično telo je najbolj očitno. To so naše roke in noge, srce, ki bije, koža, ki čuti sonce in veter. Ko sedemo na klop v parku in začutimo les pod stegni  – to je fizično telo. Ko nas boli glava po napornem dnevu, je to fizično telo. Ko se po teku potimo in naša pljuča hlastajo za zrakom, je to fizično telo. Enostavno in neposredno. A fizično telo ni samo to. Je raznovrsten svet občutkov, ki jih naše fizično telo omogoča. Tista toplota, ki nas preplavi, ko nas nekdo objame po dolgem času. Tista tesnoba v prsih, preden moramo nastopiti pred ljudmi. Tista nenadna žalost ob pesmi, ki nas spomni na nekoga.

Čustveno telo je svet čustev/emocij. Je notranje morje, ki se nikoli povsem ne umiri; v njem se izmenjujejo valovi ljubezni in strahu, topline in ogroženosti. V njem se rojevajo krivda, dvom in sram, a prav tako upanje, milina in globoka hvaležnost. Jeza in bes nista napaki sistema, temveč surova energija, ki želi nekaj zaščititi ali spremeniti. Sovraštvo pogosto skriva ranjenost, ki ni bila slišana, ljubezen pa pogum, da ostanemo odprti kljub možnosti bolečine. Če ta svet potlačimo, ne izgine – le potisnemo ga v senco, od koder še močneje oblikuje naše odločitve in odnose. Čustveno telo nima besed, ima pa moč, da nas prevzame popolnoma. In če ga zanemarimo, se maščuje. Takrat se usedemo zvečer na kavč in ne vemo, zakaj smo tako prazni. Morda zato, ker nismo poslušali svojih čustev ves dan.

Mentalno telo pa je tisto, kjer se zgodi največji nesporazum. Večina ljudi misli, da je mentalno telo enako umu, ki premetava besede in številke. Da je to tisti notranji monolog, ki nas spremlja od jutra do večera: “Kaj moram še narediti, kaj mi je rekel, kaj bi morala odgovoriti, koliko je ura, zakaj je on to storil…” A mentalno telo je veliko več od tega. Kaj bi moralo biti pa ni. Česa ne bi smelo biti, pa je. Mentalno telo je svet idej in predstav. Sposobnost, da si zamislimo nekaj, kar še ne obstaja. Da v mislih vidimo hišo, preden je zgrajena. Da začutimo pesem, preden je napisana. Da sanjamo o potovanju, preden kamor koli odpotujemo. Mentalno telo je tisto, kar nam omogoča, da presežemo trenutek in se dotaknemo neskončnosti, različne možnosti. Toda mi smo mentalno telo zreducirali na nekaj drobnega. Kot da bi imeli čudovito koncertno dvorano, pa bi v njej poslušali samo eno noto, enega glasbila, vedno znova in znova.

In četrto telo? Nekateri mu pravijo eterično, drugi duhovno, tretji polje potencialov. To je tisti prostor v nas, ki ve, še preden pomislimo. Tista tišina med dvema mislima. Tisti občutek, da smo del nečesa večjega, ko gledamo v zvezdnato nebo. To telo nima oblike, nima glasu, nima besed. In vendar je to tisto, kar vse ostalo povezuje v celoto. To je namenjeno komunikaciji in izkušnjam duše, našega bistva. UM je le orodje za doživljanje tega sveta dvojnosti. Eterično telo omogoča Duši, da preko Uma, izkuša to naše stvarstvo, stvarstvo dvojnosti.

Ko živimo samo z enim, močno priprtim očesom

Predstavljajte si, da bi se odločili živeti samo še z enim očesom. Zaprli bi levo oko in vse gledali samo z desnim, močno priprtim očesom, preko zamegljenih očal. Svet bi še vedno videli, a izgubili bi globino. Oddaljenosti ne bi več pravilno ocenili. Stvari, ki so blizu, bi se zdele enako oddaljene kot tiste daleč. Svet bi postal ploščat.

Približno to se zgodi, ko živimo samo iz enega telesa. In večina nas živi skoraj izključno iz tistega ozkega dela mentalnega telesa, ki ga zasedajo besede in številke.

Poglejte svoj dan. Zbudimo se in že sežemo po telefonu. Preverimo novice, sporočila, kaj se dogaja. Še preden vstanemo, smo v svetu besed. Skozi dan se pogovarjamo, beremo, pišemo, računamo. Zvečer spet telefon, televizija, knjiga. In ko gremo spat, se vprašamo: “Kje je danes sploh bilo moje življenje?”

Pogrešali smo ga. Ker smo bili ves čas v glavi, ne v telesu. Nismo začutili vetra na koži, ko smo šli v službo. Nismo začutili toplote skodelice čaja med prsti. Nismo začutili utrujenosti v nogah, ko smo stali v vrsti. Nismo poslušali svojih čustev, ko smo se pogovarjali s sodelavcem. Samo besede so šle naprej in nazaj, čustva pa so ostala nekje v ozadju, neopažena.

In kar je najbolj ironično, tudi naš um uporabljamo samo delno. Uporabljamo ga za analiziranje, za računanje, za kritiziranje, za načrtovanje. Ne uporabljamo ga za ustvarjanje, za sanjarjenje, za predstavljanje možnosti. Ne dovolimo mu, da bi se sprehajal po polju idej brez cilja, brez namena, samo zato ker je to čudovito.

Zaljubljenost in vojna idej

Spomnite se, ko ste bili nazadnje zaljubljeni. V mislih ste si ustvarili cel svet. Sprehode ob morju, pogovore ob sončnem zahodu, skupne večerje, starost na verandi. Vse je bilo lepo, vse je bilo mogoče.

In potem ste spoznali to osebo. Začeli ste hoditi, se pogovarjati, biti skupaj. In nekega dne se je zgodilo nekaj čudnega. Začela se je vojna. Vojna med vašimi idejami in prepričanji o njej in njenimi o vas. Vi ste pričakovali, da bo takšna in drugačna, ona pa je bila svoja. In namesto da bi jo spoznali takšno, kot je, in se odločili, ali lahko z njo živite, ste jo začeli spreminjati. Najprej nežno, potem bolj vztrajno, na koncu z očitki. “Zakaj nisi bolj pozorna, zakaj nisi bolj spontana, zakaj ne razumeš, …”

To se dogaja ves čas. Ne samo v ljubezni, ampak v vseh odnosih. S prijatelji, s sodelavci, s starši, z otroki. Namesto da bi bili z ljudmi takšnimi, kot so, smo v odnosu s svojimi predstavami o njih. In potem smo razočarani, ker se predstave ne ujemajo z resničnostjo.

Ampak resničnost ni tista, ki je napačna. Napačen je naš ODNOS do nje.

Prepričanja – zidovi našega uma

Naše ideje so žive, dokler jih ne ujamemo v prepričanja. Ideja je kot ptica, ki leti. Prepričanje je ta ista ptica v kletki. Še vedno je ptica, še vedno diha, še vedno gleda, a ne leti več.

Mi si zgradimo kletke iz prepričanj in se usedemo vanje. In potem se čudimo, zakaj je življenje tako dolgočasno. Zakaj se nič ne dogaja. Zakaj so vsi dnevi enaki.

Prepričanja so tista, ki odločajo, katere ideje smejo v našo zavest in katere ne. Če verjamemo, da “denar je težko zaslužiti”, bomo spregledali vse priložnosti, ki bi lahko prinesle denar zlahka, ne da bi varali, lagali ali kradli. Če verjamemo, da “ljudje se ne morejo spremeniti”, bomo spregledali vsak znak, da se je nekdo spremenil. Če verjamemo, da “sreča je v tistem, kar dosežemo”, bomo vedno znova odlagali srečo na nek prihodnji trenutek, ki nikoli ne pride. Zagotovo pa nas ne more srečati po Poti, ampak šele na Cilju. A vsi vemo kako je, ko pridemo na cilj.

In zakaj se tako oklepamo svojih prepričanj? Zato ker so postala del naše osebnosti. In osebnost je konstrukt. Nekaj, kar smo zgradili skozi leta, da bi preživeli v svetu. Osebnost je kot oklep. Ščiti nas, a nas tudi loči od sveta. In najbolj nas ščiti pred tistim, česar se najbolj bojimo – pred spremembo, pred negotovostjo, pred tem, da ne bi vedeli, kdo smo. Pred resničnimi nami.

Ko rečemo “jaz sem takšen človek”, se oklenemo tega, kot da je to najsvetejša resnica. A “takšen človek” je le zbirka preteklih izkušenj in prepričanj o njih. Ni resnica, je samo zgodba.

Polje potencialov

Predstavljajte si, da je svet okoli nas poln neštetih možnosti. Kot bi stali sredi ogromne knjižnice, v kateri so vse knjige, ki so bile kdaj napisane, in vse, ki še bodo. Ampak mi lahko preberemo samo tiste knjige, ki so napisane v jeziku, ki ga poznamo.

Naša zavest je tista, ki določa, katere potenciale lahko uresničimo. Če je naša zavest ozka, počasna, zaprta, bomo videli samo tiste možnosti, ki so nam že znane. Če je široka, hitra, odprta, bomo videli nove poti, nove ideje, nove načine bivanja.

To ni mistika, to je vsakdanja izkušnja. Pomislite, kolikokrat ste šli skozi življenje in nekaj spregledali, potem pa je prišel nekdo drug in to videl. Ali pa ste se sami čez nekaj let vrnili na isto mesto in videli nekaj, česar prej niste. Kraj je bil isti, vi ste bili drugi. Vaša zavest se je razširila. Zato je postal ta kraj drugačen, čeravno je ostal v bistvu isti in enak.

Svet se ne spreminja iz boljšega v slabše. Svet se samo spreminja iz ene oblike v drugo. Kar mi dojemamo kot napredek ali nazadovanje, so le cikli. Časi, ko je naša kolektivna zavest bolj odprta, in časi, ko je bolj zaprta. In v tem nismo nemočni. Z vsakim korakom širjenja lastne zavesti prispevamo k celoti.

Kako idejo spremeniti v resničnost

Ideja je le ideja, dokler ne postane nekaj več. Svet je poln sanjačev, ki sanjajo čudovite sanje in potem umrejo s sanjami v sebi. Kaj loči tiste, ki jih uresničijo, od tistih, ki samo sanjajo?

Tri stvari.

Namen. Ne želja, ampak namen. Želja pravi: “Lepo bi bilo, če bi…” Namen pravi: “To se bo zgodilo.” Namen je sila, ki premakne svet.

Pozornost. Kar opazujemo, raste. Kar zanemarimo, zamre. Če imamo idejo, a nanjo pozabimo takoj, ko pride naslednja misel, je kot da bi posadili seme in ga nikoli ne zalili. Pozornost je voda za seme ideje.

Zaupanje. Vera , da se lahko zgodi. Ne religiozna vera v neko višjo silo zunaj nas, ampak globoko zaupanje vase in v proces življenja. Zaupanje, da tudi če ne vidimo poti, pot obstaja. Zaupanje, da se bo pokazala, ko bomo naredili naslednji korak.

S temi tremi silami lahko idejo spravimo iz sveta potencialov v svet resničnosti. A na tej poti se srečamo z ODNOSI. Ne samo z ljudmi, ampak s svetom samim. In tu se zgodi največja napaka. In te odnose pogojujejo naše pretekle izkušnje in vrednotenja teh izkušenj. In vrednote so posledica prejšnjega cikla vrednotenj izkušenj. Zato je pomembno, da dojamemo, kako nas sodbe, obsodbe in prepričanja držijo ujete v lastni ječi.

Poskušamo svet spremeniti po svojih idejah, namesto da bi se z njim srečali takšnim, kot je.

Odprtost in zaprtost

Včasih smo odprti. Takrat so ideje lahkotne, prihajajo in odhajajo kot oblaki na nebu. Eksperimentiramo z njimi, se igramo, jih spuščamo kot ladjice po potoku, da nas popeljejo neznanim potem nasproti. Takrat je življenje polno barv in možnosti.

Drugič smo zaprti. Takrat se oklepamo starih idej, starih vzorcev, starih resnic. Nobena nova misel ne more vstopiti, ker so vrata zaklenjena. Takrat je življenje sivo in težko, vsak dan enak prejšnjemu.

In vse to je naravno. To so cikli, skozi katere gremo. Težava nastane, ko mislimo, da je samo eno od teh stanj pravilno. Da bi morali biti vedno odprti, vedno ustvarjalni, vedno polni idej. Ali pa da je bolje biti vedno zaprt, vedno varen, vedno znotraj znanega.

Resnica je, da potrebujemo oboje. Potrebujemo čas za odpiranje in čas za zapiranje. Potrebujemo čas za sprejemanje novih idej in čas za njihovo uresničevanje, pa tudi čas za spuščanje. Potrebujemo čas za sanje in čas za delo ter čas za počitek.

Kako se vrniti k celovitosti

Ni treba postati nekdo drug, da bi zaživeli bolj polno. Treba je samo opaziti, kaj smo že zdaj.

Naslednjič, ko boste pili kavo, poskusite to: Občutite skodelico v roki. Njeno težo, njeno toploto. Vonj kave. Okus na jeziku. To je fizično telo.

Potem opazite, kaj se dogaja v vas. Ste mirni ali nemirni? Vas kaj skrbi? Ste veseli brez razloga? To je čustveno telo.

Potem opazite misli in predstave. Kaj vam gre skozi glavo? So to stari vzorci ali nove ideje? Se ponavljate ali ustvarjate? To je mentalno telo.

In potem za trenutek utihnite. Med mislimi, med občutki, med čustvi je prostor vaše resnice. Opazovalca, ki mu rečemo Duša. Tisti prostor, ki ni nič od tega in je vse od tega. To je četrto telo.

Ni treba, da ostanete tam. Samo obiščite ga za trenutek. In potem spet nazaj v svet. Ampak zdaj veste, da je tam. Sedaj veste, da niste ta osebnost, da niste ta UM, da ste čista prisotnost, zavedanje, zavest.

In to znanje, preprosto in globoko, je začetek poti nazaj k celovitosti. Poti, ki ni potovanje nekam daleč, ampak potovanje domov. V tisto, kar ste vedno bili, a ste pozabili.

Življenje je več kot le besede. Je občutek trave pod bosimi nogami. Je solza, ki pride brez razloga. Je ideja, ki se porodi iz tišine. Je dotik, ki pove več kot tisoč stavkov. Je iskren objem vsega. Prijetnega in neprijetnega. Ker smo v svetu dvojnosti.

In vi ste vse to. Ne le mislec, ne le čutilo, ne le telo. Vi ste celota, ste izvor, ki se skriva pred sabo in ki čaka, da se je spomnite.

Zapisal: Rasto Fikfak

Fotografija: Metka Šalika

Prijava na novice PotBiti: https://forms.gle/bfGgnExzmepXmN5UA