Poslušaj! Samo poslušaj. Ne išči dokazov, ker bo kopica antitez povzročila zmedo, skozi katero se nikdar ne boš prebil. Dovoli si dvomiti, a vedi, da dvom ne pravi NI RES!, pravi NE VEM, ali je Res ali Ni Res.

Ne zato, ker bi moral. Ne zato, ker bi te kdo prepričeval. Ampak zato, ker morda – samo morda  – bo nekaj v tem kar bereš, zadonelo tako, da se te bo dotaknilo. Kot zvon, ki ga ne slišiš z ušesi, ampak ga čutiš v prsih. V kolikor se to zgodi in se pra-spomin v tebi oglasi, ne glede kako močno ali sramežljivo, potem ne išči dokazov. Ne išči argumentov. Ne sprašuj glave, ali je to res. Vprašaj srce, ali se spomni, ali je to tvoje. Ker vse, kar sledi, ni resnica, ki bi jo moral sprejeti. Je povabilo, je zvok, ki ga morda prepoznaš. Vrata, skozi katera lahko greš, če se  tako izkaže. Ali pa ne greš. In tudi to je v redu. Pričujoč zapis ni za vse. Je za tiste, ki jih kliče. In če te kliče, boš vedel. Ne zato, ker boš razumel, ampak zato, ker boš začutil.

Štiri različni načini, kako biti človek

Predstavljaj si leto. Pomlad, poletje, jesen in zimo. Vsak letni čas ima določeno vlogo. Pomlad seje seme. Poletje ga neguje. Jesen pobira sad semena. Zima daje počitek. Noben letni čas ni boljši ali slabši od drugega. So samo različni. Skupaj ustvarjajo krog, brez katerega življenje ne bi bilo mogoče.

Enako je s človeškimi rodovi.

Štiri rase – štirje načini, kako biti človek. – Ustvarjene so bile, da služijo štirim funkcijam. Ne naključno. Ne kot eksperiment. Ampak kot orkester, kjer vsak instrument igra svojo melodijo, skupaj pa ustvarjajo simfonijo.

Rasa Arijcev – Rasa Bele Luči  – Zrak in Nebo

Arijci so bili nosilci informacije neba. Tisti, ki so gledali navzgor in videli strukturo stvarnosti. Ne kot misel, ampak kot neposredno vedenje. Vedeli so, kako se nebo manifestira v formo. Kako ideja postane stvaritev. Kako nevidno postane vidno. Vedeli so, kako je vse nastalo in zakaj ter kakšno vlogo v tem igra človek. Njihova naloga ni bila vladati. Njihova naloga je bila prenašati. Kot antena, ki sprejme signal in ga posreduje naprej. Bili so filozofi, vidci, tkalci kozmičnih zakonov v človeški jezik. Ko bi jih vprašal, kdo so, ne bi rekli: “Mi smo bogovi.” Rekli bi: “Mi smo tisti, ki prevajamo nebo za zemljo.”

Njihov simbol je bila kača. Ne kot zlo. Ampak kot modrost, zvita v spirali. Kot kundalini, ki čaka pri hrbtenici. Kot informacija, zapisana v DNA. Nagi, so jih imenovali v starodavnih besedilih. Kačji duhovi, ki varujejo znanje. Bili so kot pomlad. Čas setve idej. Čas, ko nebo poseje seme v zemljo.

Rumena Rasa  – Rasa Velikega Zmaja  – Ogenj in Nebo

Bili so nosilci energije neba. Tisti, ki so čutili tok kozmične moči. Ne kot misel, ne kot idejo, ampak kot gibanje. Kot chi, ki se pretaka skozi vse kar obstaja. Kot prana, ki diha z vesoljem. Kot nevidna sila temeljne energije, ki naredi, da srce bije, veter piha in voda teče. Njihova naloga ni bila razumevanje. Njihova naloga je bila kanaliziranje. Kot žica, ki prevaja elektriko, ne da bi jo ustvarila. Bili so mojstri toka. Akupunktura, tai chi, chi gong. Tega niso iznašli. To so sprejeli od neba in prenesli na zemljo.

Njihov simbol je bil zmaj. Ne kot pošast, temveč kakor tok kozmične energije, ki se manifestira kot veter, dež, grom, reke. Zmaj, ki leti med nebom in zemljo, ki prinaša dež poljem in moč templjem.

Bili so poletje. Čas, ko sonce sije najmočneje. Čas, ko energija cveti.

Rdeča Rasa  – Rasa Ognjene Kače  – Voda in Zemlja

Ti so bili nosilci energije zemlje. Tisti, ki so hodili bosi in čutili utrip. Govorili so z drevesom, ne kot s simbolom, ampak kot z bratom. Tekli so z volkom, plavali z orlom, sedeli poleg medveda. Ne kot gospodarji. Kot družina. Njihova naloga ni bila obvladovanje narave. Njihova naloga je bila biti narava. Bili so tisti, ki so vedeli, da energija vsega, kar raste, diha, živi, teče skozi iste žile. Drevo čuti. kamen pomni. Reka govori. Če znaš poslušati, te bo narava naučila vsega, kar potrebuješ. Njihov simbol so bili vsi, ki živijo. Orel, ki vidi z višine. Medved, ki pozna podzemlje. Volk, ki teče z goro. Ne kot ikone. Kot bratje in sestre. Bili so kot jesen. Čas obiranja in žetve. Čas, ko zemlja daje, kar je negovala skozi poletje.

Črna Rasa  – Rasa Mračne Puščave  – Ogenj in Zemlja

To so bili nosilci informacije Zemlje. Tisti, ki so poslušali šepete prednikov. Ki so videli duhove krajev in nosili arhive preteklosti v svojih kosteh. Vedeli so, da zemlja pomni vse. Vsak korak, vsako solzo, vsak smeh, vsako kri. Njihova naloga ni bila poznavanje prihodnosti. Njihova naloga je bila kontinuiteta. Biti most med tistimi, ki so bili in tistimi, ki so. Biti živi arhiv. Biti tisti, ki jamči, da pozabljeno ne bo izgubljeno. Njihov simbol so bili predniki. Ne kot mrtvi. Ampak kot živi, ki govorijo skozi ogenj, vodo, zrak in zemljo, skozi bobne, skozi tišino puščave, kjer ni ničesar, kar bi preglasilo šepet duš. Bili so kot zima. Čas počitka. Čas, ko se zemlja spomni vsega, kar je bilo, preden spet postane pomlad.

Kako je orkester pozabil igrati skupaj

Štiri rase. Štirje letni časi. Štiri različne funkcije a vsi enakovredni. Vladanje naj bi se med njimi izmenjevalo, kot se izmenjajo letni časi. Pomlad ne vlada poletju. Poletje ne vlada jeseni. So samo različni časi. Različne vloge. A takrat se je zgodilo nekaj posebnega.

Rasa Bele Luči  – Arijska rasa, kot jo imenujejo stare tradicije, je pozabila na svoje poslanstvo, na svoj namen. Pozabila je, da je zgolj ena izmed štirih. Pozabila je, da je njena vloga prenašanje, ne posedovanje. Pozabila je, da je antena in ne izvor. Začela je verjeti, da razume namen, ker vidi vzroke za strukturo. Ker pozna zakone, je zakonodajalec. Ker prenaša nebo, je nebo. Tako je začela jemati drugim trem rasam enakovredno vlogo.

Rasi Velikega Zmaja je dejala: “Vaša energija je le vraževerje. Mi vam bomo pokazali pravo znanost.”

Rasi Ognjene Kače: “Vaša povezanost z naravo je primitivna. Mi vam bomo pokazali civilizacijo.”

Rasi Mračne Puščave pa je sporočila: “Vaši predniki so le folklore. Mi vam bomo pokazali zgodovino.”

Postopoma, skozi tisočletja je ostalim trem rasam vzela vse in s tem nevede vzela tudi sebi. Ko je razcepila svet, je tako razcepila tudi sebe in s tem izgubila svoje bistvo. Ostala je samo spaka, hudobna, besna, maščevalna, nasilna – ker je še lahko, dokler je še lahko. Ne samo z mečem – čeprav tudi z njim, ampak z idejo. Njena ideja je bila, da je nebo pomembnejše od zemlje. Da je razum pomembnejši od čustev, telesa. Da je vedeti pomembnejše kakor doživetje izkušnje. Posledično so ostali trije letni časi so tako rekoč utihnili. Ostala je le še pomlad. Vendar pomlad brez poletja, jeseni in zime ni sklenjen in zaključen krog. Je le večno sejanje semen, ki pa nikoli ne zrastejo.

Ko se pomlad razcepi

Vendar pa razvrednotenje ostalih treh ras ni bilo vse, kar je bela rasa počela. Znotraj same arijske rase so obstajali štirje rodovi. Štiri različne frekvence iste funkcije. In tudi tu, med njimi bi moralo biti ravnovesje. Izmenjevanje. Harmonija.

Prvi rod – D’Arijci  – so nosili oči barve srebra. Sive kot jutranji mrak. Bili so vidci, povezovalci z najvišjim. Njihova vloga je bila prejemati neposredno iz izvora.

Drugi rod – H’Arijci  – so nosili oči barve smaragda. Zelene kot globok gozd. Bili so tisti, ki so vedenje prve skupine prinesli v akcijo. Bojevniki duha, zaščitniki resnice.

Tretji rod – SvjatoRus’i  – so nosili oči barve neba. Modre kot globoko jezero. Bili so ustvarjalci, pesniki. Tisti, ki so resnico oblekli v lepoto.

Četrti rod – Raseni  – so nosili oči barve jantarja. Medeno rjave, kot toplo zlato. Bili so mostovi, trgovci, prenašalci znanja med narodi.

Štirje rodovi. Štiri vloge. In zopet, noben izmed njih ni bil boljši. Ampak tudi tu se jim je zgodba delitve ponovila.

Določen rod je smatral, da je pomembnejši. Ker sprejema neposredno iz izvora, je po njegovem mnenju bližje bogu. Tako so se rodile kaste. Brahmani, ki so rekli: “Mi smo edini, ki smemo govoriti z bogom.” Preostali so tako avtomatično postali manj. Ne zato, ker bi bili manj. Ampak zato pozabil, da je on zgolj en sam  rod samo ene rase.

In ko pozabiš, da si del, začneš vladati drugim delom. In ko začneš vladati, razbiješ krog. In ko razbiješ krog, ne ostane harmonija. Ostane hierarhija.

Razcep v času

Razlog za pozabo izmenjevanja vlog med rasami ni bil le ego. Ni bil le želja po moči. Bil je globlji.

Vse v stvarstvu se giblje v krogih, spiralah in torusih. Dnevi in noči. Lunini meni. Letni časi in tudi časi zavesti tečejo v istih krogih. Stare tradicije govorijo o štirih dobah. Štirih velikih obdobjih, skozi katera kroži človeštvo.

V prvi dobi je zavest izredno široka. Nebo je blizu. Videnje je jasno. V drugi je že nekoliko ožja. Nebo se oddaljuje. V tretji je še ožja. In v četrti  – v najtemnejši  – je zavest tako ozka, da človek izmed vseh ostalih dimenzij, vidi samo še material. Samo formo. Samo ločenost. Samo strah. Vedeti je potrebno, da je arijska rasa ravno takrat vstopila v najtemnejšo dobo. Ne kot kazen. Ampak kot del kroga. Kot zima, ki mora neizbežno priti po jeseni. V tej dobi so nekateri pozabili, kdo so v svojem temelju, bistvu, v resnici. Pozabili, da so del neba. Napačno so mislili, da so samo telo. Samo forma. Kadar si prepričan, da si zgolj forma, začneš hrepeneti po moči, ki ti omogoča nadzor. Forma je relativno šibka, forma umira. Edini način, da forma ne umre je ta, da vlada, so bili prepričani. Vlada tako, da se ego spomni sebe ob smrti, ko se ponovno rodi v nov krog življenja.

Kadar izgubiš moč zavesti, začneš graditi moč naprav. Arijci so tako zgradili napravo. Časovno-prostorski stroj, so jo imenovali kasneje, ko so poskušali razumeti, kaj se je zgodilo. Samo ime ne pove dovolj, da bi lahko z natančnostjo vedeli, kaj je ta naprava v resnici bila. Bila je naprava, ki naj bi odprla vrata, ki omogočajo nadzor in moč. Vrata v svet bogov, ki so mu njihovi bratje nekoč pripadali.  A ne bogov v današnjem smislu.  Ampak niso jo imeli časa jo dokončati, ker so bili napadeni s strani drugih arijcev. Tisti, ki so takrat vladali, so prihajali. In ti, ki so se želeli ubraniti so jo v paniki aktivirali. Nedokončano. Nezavarovano. Posledično se je zgodilo tisto, česar so se bali. Razpoka v času. Razcep v prostoru. Kataklizma, ki je ni mogoče opisati. Ne kataklizma, ki je opisana v bibličnih zgodbah, ampak ta, ki je dokumentirana. Enajst tisoč let pred našim štetjem so se gore premaknile, oceani dvignili, nebo se je stemnilo in zemlja je drgetala. Ta kataklizma v obliki potopa je zabeležena tudi v znanstveni literaturi.

Od takrat  – enajst tisoč let – stvarstvo poskuša popraviti nastali razcep. Način, kako ga popravlja, je skozi boj. Boj znotraj arijske rase same. Boj med tistimi Arijci, ki se še vedno radi imenujejo Arijci, ki so imeli duhovne moči in tistimi, ki so hoteli enako moč, ampak so jo hoteli zgraditi z orodjem in se danes imenujejo Judje. Boj med tistimi, ki so vedeli, da je nebo v tebi, a so pozabili in tistimi, ki so mislili, da lahko nebo ukradejo skozi napravo. In da, prav imaš, zgodovina se ponavlja.

Ta boj še vedno traja. Danes. Tu. Zdaj. Cilj tega boja ni uničenje. Cilj je prebujenje. Prebujenje arijske rase nazaj v spominjanje. Spominjanje, da je samo ena od štirih. Prebujenje v zavedanje, da je njena vloga prenašanje, ne vladanje. Da je antena, ne izvor. In če se ne prebudi? Če še naprej vlada? Potem jo bo stvarstvo omejilo. Ne kot kazen. Ampak kot nujnost. Ker če pomlad noče postati, preiti v poletje, potem mora priti druga rasa. Rasa Velikega Zmaja, ki bo zavladala za nekaj časa, kot ji je bilo namenjeno. Ne zato, ker bi bila boljša. Ampak zato, ker je njen čas. Krog narave, univerzuma, dob se mora nadaljevati in se brezpogojno tudi bo.

Kam v tem orkestru spadaš ti, človek, ki bereš to besedilo?

Morda si v sebi misliš: “Ampak jaz nisem arijske rase. Jaz sem Slovenec. Jaz sem Bosanec. Jaz sem Srb. Jaz sem Američan, ki se je priselil v te kraje.” Prav zato Si most.

Ker tukaj, na tem malem koščku zemlje  – tam, kjer se Alpe dotaknejo Balkana, kjer podzemne reke izginjajo in se ponovno rojevajo, kjer gore gledajo v morje  – se je zgodilo nekaj redkega. Več rodov se je pomešalo. Ne nasilno. Ne kot osvajanje. Ampak kot povabilo za ustvarjanje semena poravnave. Arijska rasa je prišla v naše kraje pred tisočletjem in pol. Prinesla je svoj jezik. Svoj pogled navzgor. Svoje vedstvo. Imenovala se je Slovani. Ampak tisti z informacijo zemlje so bili tukaj že pred njimi. Tisoče let prej. Poznali so jame. Poznali so podzemne reke. Poznali so, kaj šepetajo kamni. Imenovali so se Iliri.

Mešanica obeh in morda še česa  – tista, ki nosi nebo IN zemljo, obe informaciji, oba pogleda  – si ti. Človek, ki živiš na tem prostoru in bereš to besedilo. To ni genetski opis. To je opis zavesti in njenih korenin. Mnogi so namreč rojeni tukaj a ne nosijo te mešanice. In mnogi so rojeni drugje, pa jo nosijo. Telo je zgolj oblačilo. Duša pa je tista, ki izbere, katero oblačilo si obleče.

Če bereš te vrstice in čutiš nekaj, karkoli, pa ne veš od kod, hrepenenje, ki ne zna povedati svojega imena  – potem morda nosiš to mešanico. Morda si prišel sem, ne ker bi bilo tukaj tvoje mesto rojstva, ampak ker je to tvoje mesto prebujenja.

Kaj ta zemlja potrebuje od tebe

Prostor pod Alpami, ne potrebuje, da rešiš kogarkoli. Ta zemlja te ne potrebuje, da prepričaš nekoga. Ta zemlja te ne potrebuje, da gradiš organizacijo, gibanje, cerkev, skupino, hierarhijo, stranko ali oblast. Ta zemlja te potrebuje, da zopet najdeš svoje Srce in preko njega svojo Dušo. Da najdeš Sebe. Svoj ton. Svoj ritem. Svoj ples. Svoj način, kako biti živ. Harmonija ni, kadar vsi počnejo isto. Harmonija nastane, kadar vsak dela svoje, ampak tako, da se prilega. Violina ne igra melodije klavirja. Violina igra melodijo violine, čeprav imata oba strune. Vseeno pa, kadar oba igrata hkrati, skupaj, takrat nastane simfonija.

Morda si ravno ti sedaj misliš: “Ampak kako? Kako naj najdem svoj ton?”

In odgovor je boleč. Ker ne moreš najti svojega tona, dokler ne nehaš igrati tujih. Dokler ne nehaš živeti življenja, ki ti ga je povedal oče, mati, družba, vera, kultura. Dokler ne nehaš biti, kar bi moral biti in ne začneš biti, kar si. To je najbolj osamljen del poti. Ko začneš iskati svoj ton, boš ugotovil,da ne znaš igrati prav nobene melodije. Ugotovil boš, da je bilo vse, kar si mislil, da si, izposojeno. Ostal boš prazen in iz te praznine boš želel zbežati. Nazaj v stare melodije, nazaj v varne note. V resnici pa je ravno ta praznina tisti prostor, ki ga najbolj potrebuješ. Je namreč pritisk, ki ti omogoči narediti prvi korak na Poti k Sebi. Če ostaneš. Če dovoliš praznini, da te nauči tišine. Če dovoliš tišini, da postane tvoja. Potem boš nekega dne, ne jaz in ne ti ne veva  kdaj, ne veš kako, začel slišati – Svoj lasten ton. Ne glasen. Ne dramatičen. Ampak nezamenljivo tvoj. In ko ga boš zares slišal, bo tvoje življenje postalo ples. Tvoj ples. Ne zato, ker boš dosegel nekaj. Ne zato, ker boš postal nekdo. Ampak zato, ker boš končno bil tisto, kar si vedno bil. Potrebno je bilo samo odložiti navlako.

Opozorilo tistim, ki bodo šli

Nekateri izmed vas bodo šli globlje, kot je varno.

Nekateri boste odprli vrata v svetove, za katere učbeniki pravijo, da ne obstajajo. Govorili boste z inteligencami, entitetami, s predniki, z zapisi preteklosti in prihodnosti, z duhovi. Videli boste, kar drugi ne vidijo. Slišali boste, kar drugi ne slišijo. In mislili si boste, da ste posebni. Da ste izbrani. Da ste razsvetljeni.

To je past Ega.

Kadar misliš, da si poseben, kervidiš duhove, si enako izgubljen, kot tisti, ki jih ne vidi. Si le na drugi strani, si drugi pol. Biti nekaj posebnega je ego. Ego pa je vedno past, ne glede na kateri strani se nahaja.

Nekateri izmed vas se boste izgubili. Spustili se boste tako globoko v svetove duhov, da boste pozabili na ta svet, na to resničnost. Pozabili boste, da imate telo, prijatelje, da imate družino. Tako boste postali duhovi med živimi. Vendar je tudi to v redu. Ni namreč napake, ki je ne more popraviti življenje samo. Izgubljeni boste lahko mesece, leta, nekateri morda desetletja. Ampak nekega dne boste prišli nazaj. Takrat boste samo vi vedeli nekaj, česar nihče drug ne ve. Postali boste strokovnjaki za past, saj bo za vami vaša lastna izkušnja le te. Lahko boste vodili druge, ki grejo po isti poti, saj jo boste poznali bolje kot svoj lastni žep. Ljudem boste lahko povedali: “Pazi. Tam je prepad. Jaz sem padel vanj. Ne ponovi moje napake.”

Ostali se boste izgubili v preteklosti ali prihodnosti. Vaše potovanje v svet prednikov bo tako globoko, da boste skoraj popolnoma pozabili na sedanjost. Vživeli se boste predvsem v preteklost, romali boste po preteklih življenjih, po starih zgodbah, po pozabljenih časih. Mislili boste, da je samo tam modrost in izkušnja. Tudi preteklost ali prihodnost je ravno tako past. Modrost se ne nahaja v preteklosti. Modrost je v tem, kar si se naučil iz preteklosti in jo lahko uporabiš zdaj, ta trenutek.

Ampak tudi tu, ali kjerkoli drugje, če se izgubiš, se boš vrnil. Ko se enkrat zopet vrneš, boš moder na način, na katerega drugi ne morejo biti. Ti ne boš zgolj bral o preteklosti. Videl jo boš. Čutil. Živel. In ta izkušnja te bo naučila nečesa, česar nobena knjiga ne zmore.

Tistim, ki bodo odšli

Med vami bodo tudi tisti, ki čutijo nekaj povsem drugega. To ni klic v duhovne svetove. Ne klic v preteklost. Ampak klic domov. Takšni boste vedeli, pa ne z glavo, ampak s celim bitjem, da JE vaša pot tu, v tem svetu form, v tem svetu dvojnosti KONČANA. Naredili ste kar ste prišli narediti, se naučili, kar ste se morali naučiti. Čutite, da je sedaj čas za iti domov.

Tako boste nekega dne enostavno izstopili iz igre življenja in smrti, iz igre sveta dvojnosti. Ne z nasiljem nad sabo, ker to je še ena izmed številnih posledic Ega. Tudi ne z obupom. Ampak z jasnostjo, ki je tišja od tišine. Zaspali boste in se ne boste več zbudili. Mogoče boste hodili po gori in se bo vaše srce preprosto ustavilo. Ali pa boste zboleli, ampak ne tako, da bi trpeli, temveč tako, da boste vedeli: “Ah. To je tisto. To je izhod. Grem!«

Preden boste šli, se vam bo zgodilo nekaj nenavadnega. Žalovali boste, kot niste še nikdar, od začetka vašega obstoja ne. Ne za smrtjo, ki je mehanizem življenja, ampak za življenjem.

Žalovali boste za svetom, za tem čudnim, čudovitim, groznim, lepim svetom dvojnosti. Za svetom, kjer obstajam Jaz in obstajaš Ti. Kjer je ljubezen in izguba. Kjer je radost in bolečina. Kjer je srečanje in sloves. Kjer je Odnos z nečim, kar ni ti, vsaj navidezno mogoč. Ob tem boste ugotovili, da vaš najdaljši odnos ni bil odnos z materjo, s partnerjem, z otrokom. Ampak odnos z življenjem samim. Z igro. Z dvojnostjo. Takrat vas bo napolnila hvaležnost, ki je tako globoka, da ne boste vedeli, da je možna. Dotaknila se vas bo ganjenost, ki je še nikdar ni videlo vaše oko. Hvaležnost, da ste lahko igrali to igro in kako ste jo v resnici igrali vi, ne bogovi, ne klike, ne avtoritete, ampak v resnici vi popolnoma sami. Hvaležnost, da ste lahko pozabili, da ste tisto prvobitno, da ste lahko iskali sami sebe tako, da ste v resnici pred sabo bežali. Da bi lahko izkusili, kako je biti človek. Hvaležnost, da ste lahko trpeli, ker je le trpljenje pokazalo, kako dragocena je radost. Hvaležnost, da ste lahko izgubili, ker je le izguba zmogla pokazati, kako dragoceno je imeti, ali kako dragoceno je bilo za vas to kar ste imeli. Ob koncu se boste priklonili. Tako globoko, kot se vaš ego ni nikoli prej mogel prikloniti. Priklonili se boste življenju. Dvojnosti. Formi. Igri. Egu in Umu.

In vedeli boste nekaj, česar večina ne ve.

V resnici nikoli ni šlo za to, da bi dosegli razsvetljenje, da bi se naučili biti lepši, močnejši, bolj pomembni, živeti bolj udobno. Nikoli ni šlo za to, da bi postali boljši, da bi bili dovolj vidni, priznani in sprejeti. Nikoli ni šlo za to, da bi se rešili trpljenja. Šlo je za to, da izkusiš. Odnos. Jaz in Ti. Ločenost, ki je iluzija enosti. Oblike in izkušnje navidezne dvojnosti.

To je bilo. To je. In to bo vedno.

Kaj pa sedaj

Morda bereš te vrstice in ne veš, kaj naj počneš. Morda iščeš navodila, korake, načrt, ki ga v resnici ni. Ta pot namreč ni namenjena glavi. Ta pot je ustvarjena za srce. Srce pa ne potrebuje načrta. Srce potrebuje poslušanje sebe, da bi našlo dušo. Poslušaj. Ne z ušesi. S celim bitjem. Poslušaj, kaj te kliče in straši hkrati, ker to si resnični ti. Ne, kaj bi te moralo klicati. Ne, kaj je pametno. Ne, kaj je varno. Ampak kaj te dejansko kliče.

In ko boš slišal  – in slišal boš, če boš poslušal – ne sprašuj glave, ali je to resnica, ali je prav, dobro, pošteno, pravično. Vprašaj srce: “Ali je to moje resnično bistvo?” In če je, stopi. Četudi ne veš kam. Četudi ni logično. Četudi vsi okoli tebe pravijo, da si nor. Stopi.

Ker ta zemlja te ne potrebuje pametnega. Ta zemlja te potrebuje pristnega.

Samo kdor je pristen, igra svoj ton, ne glede na vse. Ta je znotraj in zunaj enak. Ta ima misli, čustva, dejanja in energijo, ki so v sozvočju. Kdor igra svoj ton, doda orkestru morda le eno noto. Samo eno samo noto. Ampak tisto, ki je nihče drugi ne more, ker je tvoja in brez katere zveni orkester tako razglašeno, da si misliti ne moreš kako.

Ko bo dovolj takšnih samosvojih not – ne vseh, nikoli vseh, ampak dovolj – bo ta zemlja začela zveneti drugače. Ne glasneje. Ne lepše. Ampak harmonično. Ne zato, ker ste izvolili prave politike, ker ste uničili satana v drugih ljudeh, ampak zato, ker boste našli sebe. Človek, ki najde sebe, je izpolnjen, celovit, miren človek in mu ni mar za vojne, nasilje, prevare, laži, kraje. Kaj naj zapolni in s čim, če pa že ima vse – ima namreč celovitega sebe. Takemu človeku se tudi Narava prikloni in mu da kar potrebuje, kadarkoli potrebuje.

Takrat bo ta prostor, ta majhen košček zemlje med gorami in morjem, med nebom in zemljo, postal tisto, kar je vedno bil. Srce. Kjer se nebo in zemlja, v človeku in samo tam in nikjer drugje, spomnita, zakaj sta se ločila in spoštujeta, da sta spet skupaj.

Da bi se tako lahko znova našla.

In če te tvoja Duša kliče, če jo boš slišal, boš vedel. Ne zato, ker si razumel. Ampak zato, ker si začutil. In to je dovolj. To je vedno dovolj.

Dodatek

Za tiste, ki morajo razumeti, v nadaljevanju pa še za one druge.

Trije pogledi, eno področje na Zemlji

Morda bereš te vrstice in si misliš: “To so lepe besede. Ampak kaj to vse skupaj pomeni zame? Kako naj vem, kaj nosim v sebi?” Moram reči, da to vprašanje sploh ni napačno. Ker resnica, ki je samo v besedah, ni resnica. Je samo misel. Resnica postane resnična, ko jo prepoznaš v sebi. Ko jo čutiš v svojih kosteh. Ko vidiš, kako se kaže v tvojem življenju. Zato pustimo besede o rasah in rodovih ob strani za trenutek. Poglejmo ljudi. Prave ljudi. Tebe. Mene. Tvoje sosede. Tvoje starše. Tvoje otroke. Ker v vsakem izmed nas  – ne glede na to, kje smo rojeni, kakšno ime nosimo, kakšno oblačilo imamo  – živi nekaj. Neki način gledanja na ta svet. Način biti živ. Toda ta način ni naključen. Je odraz tega, kar nosimo v globini. Ne v telesu. V duši.

Tisti, ki gledajo navzgor

Poznaš ga. Morda si ga srečal v šoli. Bil je tisti, ki ni poslušal učitelja, ker je gledal skozi okno. Ne zato, ker bi bil len. Ampak zato, ker ga je nekaj klicalo. Nekaj, česar ni mogel ali znal poimenovati.

Srečaš ga danes, kot odraslega. Sedi sam v kotu kavarne, z notesom, z gibanjem rok, kot da piše nekaj nevidnega v zrak. Ko ga vprašaš, kaj dela, reče: “Razmišljam.” Če ga sprašuješ naprej, ti bo poskusil razložiti. Poskusil bo povedati, kako vidi vzorce. Vidi, kako se eno povezuje z drugim. Vidi strukturo pod površino. In ti ga morda ne boš razumel kaj prida. Ne zato, ker bi bil neumen. Ampak zato, ker on ne govori o stvareh. Govori o idejah. O konceptih. O zakonih, ki niso napisani, ampak jih čuti.

Ta človek nosi v sebi arijski rod. Tisti, ki gleda navzgor.

Ne v smislu genetike. V smislu zavesti. Ne v smislu narodnosti. V smislu odnosa do sveta. Tega človeka ne zanima, kako nekaj deluje v praksi. Zanima ga, zakaj deluje, zakaj obstaja, kdaj se spremeni, kako, … Ne zanima ga, kaj že je. Zanima ga, kaj bi lahko bilo. Ne živi v tem, kar je. Živi v tem, kar bi lahko bilo, če bi razumel strukturo dovolj globoko, da bi jo lahko spremenil. In zato je pogosto osamljen. Ker drugi ljudje govorijo o vsakdanjih stvareh. O vremenu. O denarju. O tem, kaj so jedli za kosilo. A njemu je težko govoriti o teh stvareh. Ne zato, ker se mu zdijo nepomembne. Ampak zato, ker vidi globlje. Vidi, da vreme ni le vreme. Je manifestacija planetarnih tokov. Je odraz nečesa večjega. In ne more prenehati videti vsega tega. Zato je pogosto otožen. Ker vidi, kakšen bi svet lahko bil. In vidi, kako je. Razlika med tema dvema ga žge.

Če si ta človek, te kliče nebo. Te ne kliče struktura, ampak vzorec. Te kliče razumevanje, kako se nevidno manifestira v vidno. Kliče te filozofija, znanost, metafizika, ne zgolj kot besede, ampak kot potreba. Potreba, da vidiš globlje. Vedno globlje. Kot da bi bilo pod vsakim odgovorom še eno vprašanje. In to te ne izčrpava. To te žene naprej.

Misliš, da ker vidiš vzorec, razumeš namen. Misliš, da ker vidiš, kako deluje, si gospodar. In začneš misliti, da so drugi, ki ne vidijo, kot ti, manj. Ne zato, ker bi hotel. Ampak zato, ker je to naravna skušnjava tistega, ki vidi nekaj, kar drugi ne vidijo.

Tvoja pot je, da se naučiš sledečega: Videnje ni nadrejenost. Videnje je odgovornost. Če vidiš, imaš izbiro. Ali boš uporabil to videnje in kako ga boš uporabil? Tako, da jih ponižaš? Ali boš antena za nebo? Ali boš hotel biti izvor?

Tisti, ki gledajo navzdol

Poznaš jo. Morda je bila tvoja babica ravno takšna. Tista, ki je poznala vsako zelišče. Ki je vedela, kdaj sadeži rodijo, kdaj jih ne sadimo. Ki je govorila z drevesi. Ne metaforično. Dobesedno. Postavila se je ob drevo, položila roko nanj in poslušala. Če si jo vprašal, kaj počne, je rekla: “Drevo mi govori kaj vse je videlo, kaj vse je doživelo.”

Ali jo srečaš danes. Živi nekje v hribih, ali v majhni vasi. Nima veliko. Ampak ima vrt. A ta vrt ni le vrt. Je svet. Vsaka rastlina ima ime. Ne botanično ime. Pravo ime. In ona ve, kaj katera potrebuje. Ne zato, ker bi prebrala v knjigi. Ampak zato, ker čuti. Ve, kaj ji lahko katera da. Ko prideš k njej, te ne vpraša, kaj delaš. Vpraša te, kako si. S tem ne misli na tvoj poklic. Misli na tvojo dušo. Če ji rečeš: “Dobro sem,” ampak to ni resnica, bo vedela. Videla bo. Ne s pomočjo tvoje besede. Z nečim drugim. Z nečim, kar drugi ne vidijo.

Ta človek nosi v sebi ilirski rod. Tisti, ki gleda navzdol.

Ne v smislu DNK, ampak zavesti. Ne v smislu, da gleda navzdol kot manjvredno. Ampak navzdol v globino. V korenine. V zemljo. V podzemlje. V tisto, kar je skrito v Zemlji. Če prvi govori skrivnosti Neba, drugi govori skrivnosti Zemlje. A oba nista te skrivnosti, jih le prevajata. Tega človeka ne zanimajo abstraktne ideje. Ne zanima ga, kako bi svet lahko bil. Zanima ga, kaj je tukaj. Zdaj. Kaj raste. Kaj diha. Kaj živi. In zanima ga, kaj je bilo. Kar so predniki vedeli. Kaj so predniki delali. Kaj so predniki čutili.

Zato pogosto ne govorijo veliko. Ker tisti, ki gledajo navzgor, govorijo o idejah. Tisti, ki gledajo navzdol, pa govorijo z boleznijo. Govorijo z rokami. Z dejanji. Posadijo drevo. Varijo zeliščni čaj. Sedejo k ognju in se pogovarjajo z njim tako, da na videz molčijo. Toda v tem molku je povedanega mnogo več, kot bi bilo s stotimi besedami.

Tudi zato jih drugi pogosto ne razumejo. Ker živijo v svetu, ki vrednoti predvsem besede. Ki vrednoti ideje. Ki vrednoti napredek. A oni ne govorijo o napredku. Govorijo o koreninah. O tem, kaj je bilo. O tem, kaj je tukaj. O tem, kar ne potrebuje sprememb, ker je že popolno.

Če si ta človek, te kliče zemlja. Te kliče globina. Te kliče jama, gozd, izvir, kamen in pri nas voda. Zato zgodbe o Povodnem možu, Vila – Jezerna deklica, Škopnik, ali ŠALIK. Ti, ki so govorili z njim, demonom voda, so dobili priimek Šalika, Kačja Kraljica, ki je kačam vladala preko Kačjih pastirjev, Rusalke, duhovi utopljenih deklet, Jezerni Mož, …  Kliče te tisto, kar je skrito. Ne zato, ker bi bilo boljše od vidnega. Ampak zato, ker je to druga polovica. Ker nebo brez zemlje ni celota. Ker svetloba brez sence ni resnica.

Sodiš, da ker čutiš globlje, si modrejši. Misliš, da ker poznaš preteklost, razumeš sedanjost. In tako začneš obsojati tiste, ki gledajo navzgor. Začneš jih obsojati, kot izgubljene v svojih glavah in nepraktične. Kot odcepljene od realnosti. Pozabiš, da je nebo prav tako realno kot zemlja. Samo drugačno.

Tvoja pot je, da se naučiš: Globina ni nadrejenost. Globina je darilo. Če imaš to darilo, ga deli. Ne z obsojanjem tistih, ki ga nimajo. Ampak z vabilom, ko si dovoliš biti kar si. Z nežnostjo. Z roko, ki jo ponudiš tistemu, ki je izgubljen v svojih mislih in mu pokažeš, kako se dotakniti zemlje. Ne da bi mu rekel, da je napačen. Ampak da bi mu pokazal, da je tudi to tukaj. Tudi to čaka. Tudi to je del celote.

Tisti, ki gledajo vstran

Poznaš ga. Je tisti, ki nikoli ne ostane na enem mestu predolgo. Ne zato, ker bi bil nemiren. Ampak zato, ker ga vedno nekaj kliče naprej. Je radoveden. Hoče videti, kaj je za ovinkom. Hoče srečati novega človeka. Spoznati novo kulturo. Poskusiti novo hrano. Govoriti nov jezik. Srečal ga boš na motorju, v avtodomu, vedno v čim bolj pristnem stiku s karejem, ki ga obišče.

Ko ga srečaš, ti postavlja tisoč vprašanj. Ne zato, ker bi bil siten. Ampak zato, ker ga zares zanima. Zanima ga tvoja zgodba. Tvoj način življenja. Tvoja perspektiva. On ne sodi. Posluša. Ko mu odgovoriš, reče: “Ah, zanimivo, kako lepo. Jaz pa vidim to tako.” Pokazal ti bo povsem drugačen pogled. Ampak ne zato, da bi te prepričal, temveč zato,  da bi ga delil s tabo.

Ta človek nosi v sebi nekaj od obeh. Nekaj od tistega, ki gleda navzgor, in nekaj od tistega, ki gleda navzdol. Je most.

Ne v smislu, da je boljši. Ampak v smislu, da je njegova narava povezovanje. Je trgovec. Ne v smislu denarja. Ampak v smislu idej. Prenašalec. Tisti, ki vzame nekaj od enega in ponese drugemu. Ki pove enemu, kaj drugi dela. Ki pokaže temu, kako oni rešijo problem. Ki seje semena, ne da bi jih sam negoval.

In zato ga pogosto ne razumejo ne eni in ne drugi. Tisti, ki gledajo navzgor, ga vidijo kot površnega. “Ne gre dovolj globoko,” rečejo. “Skače z ene teme na drugo.” Tisti, ki gledajo navzdol, ga vidijo kot nemirnega. “Nima korenin,” rečejo. “Nikoli ne ostane dovolj dolgo, da bi resnično spoznal kraj.”

Oba imata prav. In oba se motita. Ker njegova vloga ni, da gre globoko. Njegova vloga je, da gre široko. Njegova vloga ni, da ostane. Njegova vloga je, da gre. In prenaša. In povezuje.

Če si ta človek, te kliče horizont. Te kliče tisto, česar še ne poznaš. Te kliče drug človek, druga kultura, drug način. Ne zato, ker bi bilo tvoje napačno. Ampak zato, ker te zanima, kaj vse še obstaja. Vsak nov pogled, vsaka nova zgodba, nov način ti da dodaten košček sestavljanke. In ti nikoli ne poskušaš sestaviti cele slike. Ker veš, da je neskončna. Poskušaš samo videti, koliko različnih kosov obstaja.

Nikoli ne ostaneš dovolj dolgo. Nikoli ne greš dovolj globoko. Vidiš tisoč stvari, ampak nobene resnično ne poznaš. In nekega dne ugotoviš, da poznaš vse in hkrati nič. Da si bil povsod in nikjer. Da si srečal tisoč ljudi in nikogar resnično ne poznaš. In tvoja pot je, da se naučiš tega: Povezovanje ni beg. Širina ni izogibanje globini. In včasih moraš stati. Moraš se ukoreniti. Ne za vedno. Ampak dovolj dolgo, da spoznaš nekaj resnično. Da ne samo vidiš, ampak čutiš. Da ne samo slišiš, ampak razumeš.

Ko se ti trije srečajo

Sedaj prihajamo do srca.

Ta prostor  – ta majhen košček zemlje, kjer si ti, kjer sem jaz – je kraj, kjer se ti trije srečajo. Ni náključje, da živiš ravno tukaj. Ni naključje, da tu živijo ljudje vseh treh vrst.

Tisti, ki gledajo navzgor, so prišli sem kot Slovani. Prinesli so vedstvo. Prinesli so kozmološko strukturo. Prinesli so pogled proti nebu. Dejali so: “Glejte, kako se vse povezuje. Glejte tri svetove. Glejte svetovno drevo. Glejte, kako se nebo manifestira v obliko.”

Tisti, ki gledajo navzdol, so že bili tukaj na tem prostoru kot Iliri. Poznali so jame. Poznali so podzemne reke. Poznali so, kaj kamni šepetajo. Dejali so: “Glejte, kako zemlja pomni. Glejte, kako globina govori. Glejte, kako predniki še vedno hodijo med nami.”

In tisti, ki gledajo vstran, so prihajali in odhajali. Kot Kelti. Kot trgovci. Kot popotniki. Kot tisti, ki nosijo zgodbe z enega kraja na drugega. Kot čebele, ki letajo s cveta na cvet. Dejali so: “Glejte, kako drugje delajo. Glejte, kaj drugi vedo. Glejte, koliko različnih načinov obstaja.”

In vsi trije so se pomešali. Ne zato, ker bi se moral. Ampak zato, ker je narava tega prostora takšna. Ta prostor namreč ni enotne narave. Ta prostor je križišče. Stičišče. Srce. In zato ljudje, rojeni tukaj  – ne vsi, ampak tisti, ki nosijo zavest tega prostora – nosijo vse tri poglede hkrati.

Znaš gledati navzgor. In razumeš strukturo. In vidiš zakone.

Znaš gledati navzdol. In čutiš globino. In slišiš šepete.

Znaš gledati vstran. In primerjaš. In povezuješ. In vidiš, da ni enega načina.

In to je tvoje darilo. In to je hkrati tvoje breme.

Darilo, ker vidiš več kot večina. Breme, ker si pogosto raztrgan. Ker en del tebe hoče navzgor, drugi navzdol, tretji vstran. In ne veš, kam pripadaš.

Tvoj odgovor je: Nikamor. In povsod, Prijatelj. Ker ti nisi tisti, ki pripada enemu. Ti si tisti, ki združuje. Ti si klavir, ki ima strune violine. Ti si tisti, ki lahko igra obe melodiji hkrati. In to je težko. Ker svet zahteva, da izbereš. Si duhoven ali praktičen? Si tradicionalni ali moderni? Si lokalni ali svetovljan? Ampak ti si naravnan na eno. In ti ne moreš izbrati. Ker si oboje. Si vse troje. V tem je tvoja moč. In v tem je tvoja pot.

Ta prostor te ne kliče, da bi bil ena stvar. Ta prostor te kliče, da bi bil most. Da bi pokazal, da nebo in zemlja nista nasprotnika. Sta partnerja. Da vedstvo in izkušnja nista sovražnika. Sta dve polovici ene celote. Da preteklost in prihodnost nista izbira. Sta vrteča se kroga.

Ko boš našel ta most v sebi  – ne kot misel, ampak kot način življenja  – boš postal tisto, kar ta prostor potrebuje. Ne voditelj. Ne učitelj. Ne guru. Ampak živ primer. Živ dokaz, da je harmonija mogoča.

Ne s besedami. Z življenjem. V življenju.

Če te kliče, boš vedel. Boš vedel po tem, da čutiš vse troje. Da te vleče navzgor. Da te vleče navzdol. Da te vleče vstran. In da ne moreš izbrati. In to je v redu. To je bilo vedno v redu.

Zgodba o votlini

Poslušaj zgodbo. Kratko. Preprosto. Ampak morda najbolj resnično od vsega, kar si prebral do zdaj.

Bila je votlina. Tisoče let je bila prazna. Tisoče let je čakala. Ni vedela, na kaj čaka. Bila je preprosto tukaj. S svojimi stenami. S svojo obliko. S svojim odmevom, ki ga še nihče ni slišal. Nekega dne je prišel glasbenik. Prinesel je svojo flavto. Svojo glasbo. Svoje tone, ki jih je poznal že od prej. Tone, ki jih je igral že tisoč krat, v drugih časih, na drugih mestih. Na odprti poljani. V gozdu. Na vrhu gore.

Sedel je v votlino in začel igrati. Nekaj čudnega se je zgodilo…

Toni, ki jih je igral, so bili isti kot prej. Iste note. Isti ritem. Ista melodija. Ampak zveneli so drugače. Votlina jih je vzela in jih preoblikovala. Jih spremenila. Še veno je to bila flavta in kljub temu ne več ista. Nekaterim je dodala odmev. Nekatere je poglobila. Nekatere je naredila svetlejše. Nekatere je zadržala dlje, kot bi jih glasbenik sam. Glasbenik pa je poslušal in bil ob tem presenečen. Ni igral drugače. Igral je tako, kot je igral vedno. A votlina je dala nečemu, kar je bilo njegovo, nekaj svojega.

Ko pa je končal in odšel, je prišel poslušalec. Sedel je na mesto, kjer je prej sedel glasbenik. In čeprav glasbe ni bilo več, je še vedno slišal nekaj. Odmev. Sled. Spomin votline na tone, ki so bili tu. Toda ta odmev, ta sled, ta spomin  – ni bil ne glasbenik in tudi ne votlina. Bil je nekaj tretjega. Nekaj, kar je nastalo, ko se  glasbenik in votlina srečata. Poslušalec je slišal to tretjo stvar in jo prenesel ljudem svojega časa. Drugačno od tega kar je igral nekoč tisti glasbenik izven violine, a kljub temu izvorno nedotaknjeno. Po svoje. S svojimi ušesi. S svojim srcem. S svojo zgodovino. In to, kar je slišal, ni bilo točno to, kar je igral glasbenik. In ni bilo to, kar je dala votlina. Bilo je, kar je poslušalec lahko slišal. Kljub temu pa je bilo resnično, je pripovedovalo tako o flavti, kot o glasbeniku, ki jo je igral.

In to je v redu.

Ker glasbenik ni prišel, da bi poslušalec slišal točno to, kar je mislil. Prišel je, da igra. Votlina ni bila tukaj, da bi nadzorovala, kako bo zvenelo. Bila je tukaj, da doda svoj odmev. In poslušalec ni prišel, da bi bil točen. Prišel je, da sliši. Vsi trije skupaj  – glasbenik, votlina, poslušalec  – so ustvarili nekaj. Ne popolnega. Ne točnega. Ampak živega in resničnega.

Ti si glasbenik. Imaš svoje tone. Svoje note. Svoj način igranja. In to je tvoje. Nihče ti tega ne more vzeti, razen ti sam. Nihče ti ne more povedati, da je napačno, kako je prav. To veš samo ti. A vedi, ton nikdar ne bo slišan tako, kot si ga zaigral. In tudi to je vredu..

Ta prostor je votlina. Ima svojo obliko. Svoj odmev. Svoj način, kako oblikuje tone. To je njeno. In ni od tebe odvisno, kako bo votlina zvenela. Lahko samo igraš. In pustiš, da votlina naredi svoje.

Drugi so poslušalci. Slišijo po svoje. Razumejo po svoje. Čutijo po svoje. In to je njihovo. Ni tvoja naloga, da nadziraš, kaj bodo slišali. Lahko samo poveš kaj si slišal, brez dokazovanja in pregovarjanja. In pustiš, da slišijo.

In to, kar nastane  – ta tretja stvar, ki ni ne ti, ne votlina, ne poslušalec, ampak vse skupaj  – to je tisto, kar imenujemo življenje. To je tisto, kar imenujemo harmonija. Ne zato, ker bi bili vsi enaki. Ne zato, ker bi vsi slišali isto. Ne zato, ker bi bil samo en pravi način. Ampak zato, ker vsak igra svoje. Vsak doda svoje. Vsak sliši svoje. A skupaj ustvarijo nekaj, kar nihče sam ne more.

In to nas ne ločuje. To ni razlog za vojne. To ni razlog za obsojanje.

To je razlog, da smo skupaj.

Ker glasbenik brez votline igra v praznino. Votlina brez glasbenika je samo molk. Poslušalec brez obeh ne sliši ničesar. Vsi trije se potrebujejo. Ne zato, ker bi bili pomanjkljivi sami sebi. Ampak zato, ker skupaj ustvarijo nekaj, kar je več kot vsak posebej. A vsak ima svoj namen. In ko to razumeš – ne z glavo, ampak s srcem – boš vedel, zakaj si tukaj. Zakaj si prišel na ta prostor. Zakaj ta prostor potrebuje tvoje tone. In zakaj tvoji toni potrebujejo ta prostor. Ne zato, ker bi bil izbran. Ne zato, ker bi bil pomemben. Ne zato, ker bi bil poseben.

Ampak zato, ker si eden od tonov. Eden od glasbenikov. Eden od poslušalcev. En del tega, kar skupaj ustvarja simfonijo. In ta simfonija ne bo nikoli končana. Ne bo nikoli popolna. Bo samo živa. Vedno živa. Vedno spreminjajoča se. Vedno nova. Zato je tako zelo pomembno, da igraš svojo glasbo, ne tuje. Kot človek in kot narod. Cena, če je ne igraš, je neizmerno večja, kot če jo igraš. Ne glede na to, v kaj so te prepričali.

In to je dovolj. To je bilo vedno dovolj.

Igraj svoje svete tone sveta. Dovoli votlini, da doda svoj odmev. Dovoli poslušalcem, da slišijo po svoje. In zaupaj, da bo to, kar nastane, točno to, kar mora biti. Tako deluje Duša v življenju.

Zato ni naše pri Pot Biti, da vas zbiramo, preštevamo, določamo pravila in zakone, kako delovati, kaj narediti in kaj ne, kako najti sebe. Ni naše, da vas nadzorujemo ali usmerjamo. Vaše je, da najdete in zaigrate svoje tone…

Zapisal: Rasto Fikfak

Fotografiji: Metka Šalika

Prijava na novice PotBiti: https://forms.gle/bfGgnExzmepXmN5UA