O telesih, čustvih, umu in tistem, kar je zadaj in vmes

Obstaja tiho dogovarjanje, ki se ga večina od nas sploh ne zaveda. Dogovorili smo se, da bomo živeli le majhen del tega, kar življenje ponuja. Nismo tega storili zavestno, nihče nas ni poklical na sestanek in nam razložil pravila. Zgodilo se je počasi, postopoma, skozi leta odraščanja, šolanja, prilagajanja. In danes hodimo po svetu prepričani, da živimo polno, medtem ko v resnici tiho sedimo zaprti v eni sobi ogromne hiše, ki je naša, ki smo jo zaprli sami in v kateri se bojimo prižgati luči v ostalih prostorih. Luč, ki ni luč Ega, ampak LUČ Duše.

Radi govorimo o osebni rasti, o razvoju, o napredku. Kupujemo knjige, obiskujemo predavanja, sledimo gurujem na socialnih omrežjih. In ko nam kdo reče, da živimo le delno življenje, se upiramo. “Jaz pa res iščem smisel,” pomislimo. “Jaz pa delam na sebi.” Toda naše iskanje se dogaja le v besedah in številkah, v pojmih in teorijah, v racionalnih razlagah sveta, ki nam dajejo iluzijo, da razumemo, kaj se dogaja v nas in okrog nas. Medtem pa cel ocean izkušenj ostaja neprebroden. Mi ne živimo duhovnosti, ampak le preurejamo našo osebnost.

Štiri sobe ene hiše

Kot celostna bitja živimo v štirih razsežnostih hkrati. Obstaja naše fizično telo, s katerim hodimo po svetu, delujemo, čutimo bolečino in ugodje, dihamo, se dotikamo in smo dotaknjeni. Obstajajo naša čustva, tisti živi tok, ki nam pove, ali smo v redu ali ne, ki nas poveže z drugimi in ki so, ko jih dovolimo, najpristnejši kompas, kar ga poznamo. Obstaja naš mentalni svet, svet misli, idej, predstav. In obstaja še četrta razsežnost, ki ji pravimo eterično telo, nekakšen energetski odtis vsega tega, tisto, kar med nami ostane v prostoru, preden smo sploh spregovorili besedo. Tisto, kar naši Duši, našemu resničnemu bistvu, izvoru naše zavesti, omogoča izkušnjo dvojnosti v tem Stvarstvu.

Večina od nas živi pretežno v eni sobi. Pa še to ne v celi sobi, samo enem majhnem delčku, vogalu te sobe. V sobi besed, številk, delcev in logike. Tam nam je varno, tam vemo, kje so stikala, tam poznamo pohištvo. Vsak, ki pride v stik z nami, vstopi v to sobo in v njej smo pripravljeni govoriti o vsem, o politiki, o zdravju, o ljubezni, o Bogu. Razlagamo, analiziramo, primerjamo, definiramo. In na koncu pogovora smo prepričani, da smo se globoko dotaknili. A soba ostaja enaka. Mi ostajamo enaki. Ker razgovor, pa naj bo še tako briljanten, ni izkušnja.

Mama, ki ne more povedati ničesar

Zamislite si prizor. Mama in hči sedita za mizo. Hči razmišlja, da bi zanosila, in mama ji želi razložiti, kaj nosečnost in porod pomenita. Mama govori. Opisuje, kako se počutiš ko se otrok prvič premakne v tebi, kako boli in hkrati osvobaja porod, kako te preplavi val ljubezni, ki ga ni mogoče primerjati z ničemer. Hči posluša, smeji se na nekaterih mestih, pokima, morda vpraša kakšno vprašanje. Ko vstane od mize, misli, da ve, kaj jo čaka.

Zdaj si zamislite isti prizor, le da mama ne more izgovoriti niti besede. Namesto tega hčerki nekako prenese neposredno izkušnjo, občutek, čustva, ki se poselijo v njeno telo in srce. Ne kot pomnilnik, ne kot podatek, ampak kot doživetje. Katera od obeh hčera bo bolje vedela, v kaj se podaja? Odgovor je očiten. In prav ta odgovor nam razkrije, kako smo osiromašili svoje življenje. Odločili smo se za mamo, ki govori. Vedno. V vsaki situaciji. Namesto da bi dovolili, da nas izkušnja vzame in popelje.

Toda pri tem ne gre za pomanjkanje poguma ali dobre volje. Gre za to, da nam je kultura, v kateri živimo, globoko vsadila prepričanje, da je resnično le tisto, kar ima maso, kar je izmerljivo, kar je mogoče opisati z besedami. Čustva? Nesigurna, nerazumna, potencialno nevarna. Telo? Koristno kot prevozno sredstvo, problematično ko zboli. Eterično? Fantazija, ki si jo privoščijo le tisti, ki nimajo dovolj dela, a imajo dovolj denarja.

Um, ki je večji, kot mislimo

Ko govorimo o mentalnem telesu, večina ljudi takoj pomisli na misli, na logiko, na spomin, na reševanje problemov. In seveda, vse to je del mentalnega sveta. Toda mentalni svet je neprimerno večji od tega. Je svet idej in predstav, svet, v katerem se stvari dogajajo preden dobijo obliko, preden postanejo beseda ali dejanje. Je prostor, v katerem slikar vidi sliko, preden jo nanese na platno, v katerem starš ve, da z otrokom nekaj ni v redu, preden ta spregovori, v katerem nekdo začuti rešitev problema, ki ga razum še ni niti pravilno formuliral.

Mentalnemu svetu je popolnoma vseeno, ali je ideja, ki se v njem porodi, realistična ali ne, ali je uresničljiva ali ne, ali jo bodo drugi odobrili ali ne. Za mentalni svet je pravljica enako resna kot inženirski načrt. Oba sta predstava, oba sta potencial. To je neverjetna svoboda in neverjetna moč, ki jo imamo na voljo. A ker smo večino tega sveta zapustili v korist besed in številk, smo svojo kreativnost in intuicijo zreducirali na upravljanje s poznanim.

In tu nastopi ena od najtežjih zablod, ki jo nosimo: zamešamo ideje s prepričanji. Prepričanje ni ideja. Prepričanje je ideja, ki ji je um rekel: “To je res. To je stalno. To je moje.” Ko se to zgodi, prepričanje postane stražar na vhodu v naš notranji svet. Prepušča le tisto, kar se ujema z njim. Vse ostalo zavrne, zanemari ali preobrazi tako, da ustreza temu, kar že vemo. In tako postane naše življenje predvidljivo, varno in, čeprav nam je težko to priznati, dolgočasno.

Polje, polno možnosti, ki jih ne vidimo

Obstaja ena od najlepših in hkrati najzahtevnejših resnic o naravi sveta, v katerem živimo. Svet okrog nas ni statična zbirka dejstev, ki čakajo, da jih odkrijemo. Je živo polje potencialov, polno možnosti, idej, izkušenj, ki obstajajo, a se odzivajo le na zavest, ki jih je sposobna opaziti. Zamislite si, da stojite na ogromni travnati površini v popolni temi. Vaša svetilka sveti le toliko, kolikor je vaša zavest odprta. Tam, kjer luč pade, se svet materializira, postane resničen, dostopen. Toda ves tisti svet, ki je zunaj dosega vaše svetlobe, ni odsoten. Je tu. Čaka.

To pomeni, da nismo izumitelji resnice v smislu, da bi resnica bila nekje zunaj nas, skrita in neodvisna. Smo sooblikovalci tega, kar doživimo kot resničnost. Kar je v našem dosegu, ni določeno z inteligentnostjo ali z množino informacij, ki smo jih absorbirali. Je določeno s stanjem naše zavesti, z njeno širino, njeno odprtostjo, njeno pripravljenostjo, da vstopi v stik z neznanim.

In tu nastopi tisto, kar bi radi imenovali namen. Ne v banalnem smislu postavljanja ciljev in vizualiziranja uspeha. Namen v globljem smislu je usmeritev celotnega bitja, ne le uma, ki reče: “Tja hočem iti.” Ko se vsi deli nas, fizično, čustveno, mentalno, eterično, uskladijo v eno smer, postanemo nekakšen magnet za tisto, kar iščemo. Toda to zahteva zaupanje. Ne zaupanje v nekakšen sistem ali ideologijo, temveč zaupanje v samo življenje, v proces, v lastno sposobnost, da lahko prenesemo, kar pride.

Ko ideja sreča resničnost: lekcija ljubezni

Vzemimo ljubezen, tisto področje, kjer morda najjasneje vidimo razliko med idejo in resničnostjo, med mentalno sliko in živim človekom. Zagledamo nekoga. V nas se sproži val navdušenja, radosti, privlačnosti. In naš um takoj začne delati. Gradi zgodbo. Oblikuje sliko idealnega partnerja, ki je prav ta oseba in v tej sliki je ta oseba točno takšna, kot jo potrebujemo. Radodarna ali pogumna ali nežna ali vznemirljiva, odvisno od tega, česa nam, PO NAŠEM MNENJU, v življenju primanjkuje.

Ko postaneta par, se začne tisto, čemur romantično rečemo življenje skupaj, a kar je v resnici pogosto subtilna vojna. Ne nujno vojna s hrupom in eksplozijami, ampak tiha, vztrajna vojna med dvema mentalnima slikama. Vsak od partnerjev ima svojo predstavo o tem, kakšen mora biti drugi in oba vztrajno, včasih nežno, včasih brezkompromisno, upirata drug drugega v to predstavo. Namesto da bi videla živo bitje pred seboj, v vsej njegovi nepopolnosti in veličini, vidita projekt za izboljšanje, da bi potrdili sebe, ne partnerja.

To ni zlonamerno. Je posledica tega, da živimo v svetu prepričanj in jim pripisujemo večjo resničnost kot živim izkušnjam. Ideja o partnerju je jasna, urejena, predvidljiva. Živi partner je zapleten, spremenljiv, nerazumljiv. In ker smo se naučili, da moramo razumeti, da moramo nadzorovati, da je negotovost grožnja, se oklepamo ideje namesto da bi se predali izkušnji.

Stražar z imenom Ego

Za vsem tem stoji skrbno vzdrževana zgradba, ki ji rečemo naša osebnost. Osebnost, ki ni naša naravna oblika, ampak je konstrukt, zgrajen skozi leta prilagajanja, preživetja, iskanja sprejetosti. Njen osrednji del je Ego, tisti notranji glas, ki nas opominja, kdo smo, kaj si zaslužimo, česa smo sposobni, česa ne. Ego ni naš sovražnik, a je pogosto naš zapor.

Ko se prepiramo o politiki, ko zagovarjamo svoja stališča z vso strastjo, ko se počutimo osebno napadene, ker nekdo misli drugače, ne branimo resnice. Branimo svojo osebnostno zgradbo. Branimo Janeza ali Metko, ki smo ju sami ustvarili, ne resničnega Janeza in Metko. To je mogoče videti povsod okrog nas. Dva človeka se prepirata o cepljenju, o migrantih, o ekonomski politiki, in oba sta povsem prepričana, da gre za argumentacijo, za resnico, za dobro skupnosti. V resnici vsak brani svojo notranjo arhitekturo, ker bi bil napad na prepričanje napad na to, kar meni, da je.

In tu je nujno reči eno neprijetno resnico. Vrednostni sistem, ki ga imamo, ni nujno dober le zato, ker je naš in ker ga imamo ali ker se imenuje vrednostni. Vsak človek ima vrednostni sistem, vsak se drži svojih moralnih smernic. Mafijec ima izrazito jasno hierarhijo vrednot: lojalnost, moč, spoštovanje. Fundamentalist ima prav tako izostren vrednostni sistem. Vrednostni sistem sam po sebi ne jamči ničesar. Jamčita le odprtost in pripravljenost, da pogledamo, ali naš sistem služi življenju ali le ohranja naše podobe sebe.

Povabilo nazaj v celoto

Svet se ne premika k boljšemu ali slabšemu. Premika se med eno drugačnostjo in drugo, v ciklih, ki so večji od naše posamične izkušnje. Ko se nam zdi, da gre vse navzgor, je naša zavest v fazi odprtosti in ekspanzije. Ko se nam zdi, da gre vse h kaosu in propadu, je naša zavest v fazi zoženja in zaščite. To ni usoda, ki ji moramo biti predani. Je ritem, ki ga je mogoče zavestno opazovati in se nanj odzivati z večjo modrostjo.

Celostno življenje ne zahteva novih tehnik ali novih teorij. Zahteva enostavno vrnitev k temu, kar smo vedno bili, a smo se naučili, da je nevarno: k občutkom telesa, ki nam povedo, kaj je resnično za nas. K čustvom, ki niso šibkost, ampak najpristnejši jezik, ki ga poznamo. K svetu idej in predstav, ki je neizmerno bogatejši od besed. In k tisti četrti razsežnosti, ki jo čutimo, ko vstopimo v prostor, kjer se je pred tem zgodilo nekaj velikega, ko se srečamo z nekom in vemo, še preden je izrekel besedo, da bo ta oseba spremenila naše življenje.

Celostno življenje se začne s prostim dejanjem: s pripravljenostjo, da vstopimo v ostale sobe naše hiše, prižgemo luč in sedimo z vsem, kar tam najdemo. Morda bo tam prah in stare bolečine. Morda bo tam radost, ki smo jo zdavnaj pozabili. Zagotovo bo tam prostor, za katerega nismo vedeli, da ga imamo.

In morda je prav to najpomembnejša resnica, ki jo nosimo v sebi, a je ne izgovorimo dovolj pogosto: nismo tukaj, da bi razumeli življenje. Smo tukaj, da bi ga živeli.

Zapisal: Rasto Fikfak

Prijava na novice PotBiti: https://forms.gle/bfGgnExzmepXmN5UA