(Odraža mejo med tistim, kar je še mogoče razložiti s klasično podnebno dinamiko, in točko, kjer znanost trči ob človekov neviden poseg v ravnovesje.)

Govor iz Slovenije

Čeprav je Slovenija majhna, njeno jedro že od starih časov skriva briljantne znanstvenike, ki so spreminjali pogled na svet.

Slovenija je majhna. Dva milijona ljudi, nekaj več kot dvajset tisoč kvadratnih kilometrov. Na zemljevidu sveta skoraj pika. Toda zgodovina ima čudno navado, da velikosti države ne zamenjuje z velikostjo človekove misli. Iz tega majhnega prostora je prišel Valvasor, ki je zaradi svojih raziskav postal član londonske Royal Society. Vega, čigar logaritmi so bili stoletja uporabljani po svetu. Stefan, čigar ime danes nosi eden temeljnih zakonov fizike sevanja. Pregl, ki je za kemijo dobil Nobelovo nagrado. Potočnik, ki je, preden je človek sploh zapustil Zemljo, že risal arhitekturo življenja v orbiti. Rusjan, ki je skušal človeka dvigniti v zrak, ko je bilo letalo še igrača pogumnih norcev. In še mnogi drugi. Morda je to samo naključje. Morda ne pomeni ničesar. Toda včasih majhnost prostora ni omejitev. Včasih človeka prisili, da pogleda dlje.

Preden začnem, moram povedati nekaj, česar verjetno ne boste razumeli, če vam ne povem takoj. To, kar boste slišali, ni moja zgodba. Je zgodba človeka, katerega ime vsi poznate. Zato ga danes ne bom izgovoril. Ne zato, ker bi bilo njegovo ime skrivnost. Ravno nasprotno. Njegovo ime je javno. Njegovo delo je javno. Njegova kariera je javna. Objavil je dovolj, da bi ga lahko vsak od vas prepoznal v nekaj minutah. Toda človek, ki mi je dovolil povedati to zgodbo, ni več pripravljen dovoliti, da bi njegovo ime povezali s tem, kar bomo danes povedali. Razumem ga. Če bi bil na njegovem mestu, bi verjetno naredil enako. Zato bom pisal v prvi osebi, čeravno o tem kar bom povedal, ne vem skoraj ničesar.

Ko sem pred nekaj meseci prvič stal pred zemljevidom Evrope, na katerem so bile prikazane temperature, nisem videl ničesar, česar ne bi znal razložiti. Pravzaprav bi bilo veliko bolj nenavadno, če bi videl kaj drugega. Evropa se segreva. Sredozemlje je vse toplejše. Tla so bolj suha. Atmosfera se spreminja. Vemo, kaj pomenijo omega blokade, vemo, kaj lahko naredi obstojen anticiklon, poznamo Rossbyjeve valove in poznamo posledice njihovega dolgotrajnega zadrževanja nad istim območjem. Ko je junija prišel prvi velik vročinski val, smo ga zato razumeli. Španija, Portugalska, Francija, Belgija, Nizozemska, Nemčija, Velika Britanija. Vroč zrak s severa Afrike in iz Sredozemlja se je pomikal proti severu, visokotlačni sistem ga je zadržal, spuščanje zraka ga je dodatno segrevalo, atlantski zrak ni mogel normalno prodreti. Nič od tega ni bilo skrivnostno. Če bi nas takrat vprašali, kaj se dogaja, bi odgovorili enako kot večina drugih znanstvenikov. Vročinski val, povezan z naravno atmosfersko variabilnostjo na spremenjenem podnebnem ozadju – vdor vročega afriškega sistema v Evropo. Potem je vročina ostala. Nato je prišel nov val julija in nato nov avgusta. Vsak posamezen dogodek je bil znotraj znane naravne variabilnosti. Problem ni bil v posameznem dogodku. Problem je nastal pri njihovem zaporedju, medsebojni časovni povezanosti, usklajenosti in pogostosti. Ko smo isti kriterij uporabili na dolgoročnih podatkih, smo ugotovili, da takšna kombinacija dogodkov statistično ni ćisto nemogoča, čeravno tako rekoč neverjetna. To je pomembno. Ni bila nemogoča. Bila pa je dovolj redka, da smo se vprašali, ali gledamo samo na naključje. In to je bila prva točka, na kateri smo se lahko tudi popolnoma zmotili. Zato smo naredili nekaj, kar je pozneje postalo skoraj ritual. Vsakič, ko smo našli nekaj, kar je izgledalo nenavadno, smo najprej iskali razlog, zakaj ni nenavadno. Vmes so se vremenski vzorci spreminjali, vendar se je Evropa vedno znova znašla v podobni situaciji. Visok tlak se je ponovno vzpostavil, vroč zrak se je ponovno pomaknil proti severu in vzhodu, padavin je bilo premalo. Sprva smo še vedno gledali temperaturo. Potem smo nehali. Začeli smo gledati vodo. Takrat je zgodba postala drugačna. Majhne in nato velike reke so začele izgubljati pretok. Potoki so izginjali, reke so se začele sušiti. Tla so se sušila globlje, kot je kazala njihova površina. Gozdovi so začeli porabljati zadnje zaloge vode v globljih plasteh zemlje. Kmetje so črpali iz vodnjakov. Vodostaji so padali. Podtalnica se ni obnavljala. In tu smo naredili prvo pomembno napako: skoraj smo začeli dokazovati nekaj, česar sploh še nismo dokazali. Rekli smo si, da mora biti hitrost praznjenja vodonosnikov posledica nečesa dodatnega. Potem smo preverili podatke in ugotovili, da je del razlike mogoče zelo dobro razložiti s povečano porabo vode. Več vročine pomeni več namakanja, več črpanja, več izhlapevanja. Človek sam lahko pospeši proces. Zato smo ta argument za nekaj časa opustili. In ravno takrat smo ugotovili, da je problem večji, ne manjši. Ko smo pogledali širšo sliko, nismo več govorili samo o suši v posamezni državi. Govorili smo o evropskem vodnem sistemu. Takrat je nastala naša skupina, ker nihče od nas ne bi našel odgovora sam. Nismo se zbrali zato, ker bi iskali teorijo zarote. Prav nasprotno.

Zbrali smo se zato, ker smo želeli teorijo zarote izključiti. Bilo nas je malo. Meteorolog, hidrolog, fizik atmosfere, ionosferski fizik, strokovnjak za satelitske meritve in človek, ki se je ukvarjal z modeli kompleksnih sistemov. Med nami je bil tudi človek, čigar ime sem omenil na začetku. Bil je najstarejši med nami in prvi, ki je zahteval, da se naša hipoteza ne sme niti enkrat obravnavati kot dejstvo. Rekel je: “Če bomo iskali dokaz, ga bomo našli. Zato moramo najprej iskati način, kako dokazati, da se motimo.” To je postalo naše pravilo. Delali smo v Sloveniji a povezani s tujino, ker je bila naša država majhna, vendar je bila na stičišču več evropskih vremenskih in hidroloških sistemov. Nismo imeli največjih računalnikov. Nismo imeli največjih satelitov. Imeli pa smo nekaj, česar veliki sistemi pogosto nimajo. Lahko smo združili podatke iz različnih področij in jih pogledali kot eno samo zgodbo. Naša prva naloga je bila popolnoma običajna. Ugotoviti, ali lahko vse, kar vidimo, pojasnimo z znanimi procesi. In odgovor je bil sprva: da, nedvomno. Globalno segrevanje je delovalo. Toplo Sredozemlje je delovalo. Suha tla so delovala. Spremenjena cirkulacija je delovala. Rossbyjevi valovi so delovali. Omega blokade so delovale. Vse je bilo tam. Toda ko smo modele združili in jih postavili na skupno časovno os, se je pojavilo nekaj, kar nas je začelo motiti. Ne temperatura. Ne količina energije. Ne sama suša. Motilo nas je zaporedje. Frekvenca. Pojavil se je vzorec, ki smo ga interno začeli imenovati modulacijski podpis, vendar takrat še nismo vedeli, ali gre za naravni pojav ali za posledico zunanjega vpliva. Vsak posamezen dogodek je bil normalen. Toda prehodi med njimi so se začeli pojavljati z nenavadno pravilnostjo. In takrat je naš fizik naredil nekaj zelo preprostega. Na tablo je narisal Lorenzov atraktor. Rekel je: “Tole je razlog, zakaj moramo biti previdni. Majhna sprememba začetnih pogojev lahko povzroči velik odmik končnega stanja. Toda to še ne pomeni, da lahko človek s poljubno majhno spremembo povzroči poljuben rezultat. Če želite dokazati vpliv, morate pokazati, da je sistem občutljiv prav na tisto vrsto perturbacije, ki jo domnevate.” To je bila pomembna razlika. Nismo več govorili o tem, da lahko majhna energija ustvari ogromno energijo. To bi bila neumnost. Govorili smo o možnosti, da majhna sprememba začetnega stanja, z majhnim energetskim vložkom, spremeni verjetnost nadaljnjega razvoja sistema. Energijska bilanca s tem ni izginila. Samo vprašanje je bilo drugačno. Če želite segreti celino, potrebujete ogromno energije. Če želite celino segreti tako, da jo segreje Sonce, medtem ko vi spremenite samo atmosfersko konfiguracijo, je vprašanje drugačno. To še vedno ne pomeni, da je tehnologija mogoča. Pomeni samo, da je treba testirati drugo hipotezo. In zato smo jo testirali. Najprej smo jo poskušali uničiti. Vnesli smo perturbacije v modele in preverili, ali se sistem res odziva drugače. V nekaterih primerih se je. V drugih ne. V nekaterih je bil učinek velik. V drugih je izginil. Najpomembnejše pa je bilo nekaj tretjega. Učinek je bil odvisen od trenutnega stanja sistema. To je bilo pričakovano pri nelinearnem sistemu, vendar je zaradi tega hipoteza postala vsaj matematično testabilna. Potem je nekdo predlagal nekaj, česar sprva nismo želeli niti slišati. Naj pogledamo ionosfero. V sobi je nastala tišina. Naš meteorolog je rekel: “Ne. Ne bomo postali skupina, ki išče HAARP.” Ionosferski fizik mu je odgovoril: “Prav. Zato jo moramo preveriti. Če je napačna, bomo to dokazali.”

In tako smo začeli. Pri tem smo naleteli na nekaj zanimivega. Že desetletja obstajajo patenti, ki obravnavajo možnost aktivnega elektromagnetnega vplivanja na ionosfero in magnetosfero. Eden izmed njih je Eastlundov patent US4686605. Drugi je US4712155. Kasneje smo našli WO2022083840, ki je bil za nas zanimivejši, ker je opisoval povezovanje zaznavanja atmosferskih in ionosferskih pogojev, obdelave podatkov, določanja parametrov vplivanja in spremljanja posledic. Toda tu moram poudariti nekaj, kar smo si ponavljali vsak dan. Patent ni dokaz, da tehnologija deluje v realnem svetu. Patent ni dokaz, da je sistem zgrajen. Patent ni dokaz, da je bil uporabljen. In zagotovo ni dokaz, da je bil uporabljen proti Evropi. Patenti so postali zanimivi zato, ker so pokazali in nam pomagali razširiti način razmišljanja. Torej ideja o aktivnem vplivanju na zgornjo atmosfero ni nastala v naši glavi.

Nato smo prišli do naslednjega ugovora. Če bi nekdo z ionosfero res vplival na vreme, kje je energija? To je bilo najtežje vprašanje. Če bi nekdo želel z elektromagnetnim sistemom neposredno premikati atmosfero nad Evropo, bi bila potrebna energija absurdnih razsežnosti. Primerjava z ventilatorjem in orkanom ni bila pretirana. Zato smo ta scenarij zavrgli. Ne obstaja razlog, da bi ga ohranili. Toda obstajal je drugi scenarij. Ne ustvarjanje energije, ampak sprememba začetnih pogojev. In tu smo ponovno naleteli na isto težavo. Če bi bil poseg dovolj velik, da bi neposredno povzročil vremenski sistem nad Evropo, bi ga bilo mogoče zaznati. Ionosfera bi pokazala spremembo. Sateliti bi jo videli. Saj posegi so bili, a premajhni, da bi razložili to tezo. Geomagnetne postaje bi jo lahko zaznale.

Zato smo si postavili še težje vprašanje. Ali bi bilo sploh mogoče izvesti poseg, ki bi bil dovolj majhen, da ne bi izstopal iz naravnega šuma ali vsakodnevne uporabe naprav človeka, vendar dovolj dobro časovno in prostorsko usmerjen, da bi v občutljivem sistemu spremenil verjetnost prehoda v določen režim? Tega nismo predpostavili. To smo dali v model. In tu se je zgodilo nekaj pomembnega. Model nam ni povedal, da je takšno orožje mogoče. Pokazal pa je, da vprašanje ni več fizikalno nesmiselno. Če je sistem na robu prehoda med režimi, je lahko odziv na majhno perturbacijo zelo nelinearen. To je bila razlika med našo prvo in drugo hipotezo. Prva je bila: “majhen signal naredi veliko vreme.” Ta je bila absurdna. Druga je bila: “majhen signal spremeni verjetnost, da sistem sam preide v eno od svojih možnih stanj.” Ta pa je bila dovolj zanimiva, da smo jo morali preveriti.

Potem smo preverili čas. Če bi obstajal zunanji sprožilec, ga ne bi smeli iskati nekaj minut pred vročinskim valom. Atmosferski sistem ima svoje časovne lestvice. Zato smo začeli iskati predhodne anomalije. Ne en dan prej. Ne nekaj ur prej. Tedne prej. In v nekaterih primerih smo našli nenavadna odstopanja približno dva tedna pred prehodom v nov atmosferski režim. To še vedno ni bil dokaz. Toda ko smo enako analizo izvedli na zgodovinskih obdobjih, je signal postal bistveno manj izrazit. Takrat se je naš skeptik prvič nehal smejati. Rekel je: “To mi ni všeč.” Nihče ni vprašal, zakaj. Vsi smo vedeli. Ne zato, ker bi dokazali poseg, ampak zato, ker je časovna struktura postala nekaj, kar je bilo mogoče preveriti neodvisno od naše teorije. Nato smo naredili še nekaj, kar je bilo za nas najtežje. Podatke smo dali dvema neodvisnima skupinama. Nista vedeli, kaj iščemo. Nista vedeli, kaj želimo dokazati. Rekli smo jim samo: “poiščite naravno razlago in poskusite uničiti naš model. Če ga lahko uničite, je raziskave konec”. In skoraj sta ga. Ena skupina je našla statistično napako v našem prvem modelu. Druga je pokazala, da je del “modulacijskega podpisa” mogoče ustvariti že z načinom izbire dogodkov. Dva meseca dela sta izginila v enem tednu. Takrat smo bili pravzaprav zadovoljni. To je bilo tisto, kar smo želeli. Nato smo model popravili in ga ponovno zagnali. In podpis se je vrnil. Na naše presenečenje, še bolj signifikanten, drugačen, vendar je ostal in se poglobil. To je bil trenutek, ko smo prvič razumeli, da imamo problem. Ne dokaz. Problem. Ker če je vse naravno, mora obstajati naravna razlaga. In če je ne najdemo, to še ne pomeni, da obstaja umetna razlaga. Pomeni samo, da je še nismo našli. Zato smo iskali naprej. In takrat smo opazili nekaj drugega. Ionosferske anomalije niso bile ogromne. To je bilo pravzaprav olajšanje. Če bi bile ogromne, bi bil naš scenarij skoraj nemogoč, ker bi jih zaznali vsi. Bile so majhne. Včasih tako majhne, da smo jih lahko razložili kot šum. Toda pri nekaterih se je pojavil isti problem kot prej – časovna povezanost. Signal ni bil zanimiv zato, ker je bil močan. Zanimiv je bil zato, ker se je pojavil ob napačnem času, na napačnem mestu za naravni sistem in nato izginil. Nato smo naredili nekaj, kar je naš ionosferski fizik zahteval že od začetka: preverili smo, ali lahko vse to pojasnimo z znanimi naravnimi viri elektromagnetnih motenj. Sonce, geomagnetne nevihte, strele, radijski sistemi, satelitske komunikacije, industrijski viri. Vse. In večino smo lahko. To je pomembno. Večino. Ne vsega. Takrat smo se prvič znašli pred mejo, kjer znanstvena previdnost in strah nista bila več ista stvar. Strah nam je govoril: “Nekdo to počne.” Znanost pa je govorila: “Tega še ne veš.” In potem smo našli nekaj, kar nas je prestrašilo bolj kot katerakoli anomalija. Nekdo je začel brisati podatke. Ne vse. Samo določene intervale. In ravno to je bilo skoraj bolj prepričljivo kot popoln izbris. Popoln izbris bi bil očiten. To je izgledalo kot čiščenje. Najprej smo mislili, da je napaka v arhivu. Potem smo našli drugo kopijo. Potem tretjo. Manjkali so isti intervali. Naš strokovnjak za satelite je takrat rekel: “Zdaj imamo prvi podatek, ki ga ne moremo več razložiti z vremenom, ampak človekom.” Toda tudi takrat nismo vedeli, kdo je to storil. In nismo vedeli, zakaj. Zato smo si postavili naslednje vprašanje. Če nekdo res uporablja tak sistem, zakaj ga ne vidimo? Odgovor je bil neprijeten. Morda ga sploh ne skrivajo tako, kot smo mislili. Morda ni enega ogromnega oddajnika. Morda obstaja razpršen sistem, ki uporablja infrastrukturo, ki je že prisotna. Toda tu smo morali ponovno ustaviti sami sebe. Ideja o uporabi 5G omrežij, satelitov ali Schumannovih resonanc je zvenela privlačno, vendar za nobeno od teh stvari nismo imeli dokazov, da lahko povzroči takšen učinek. Zato smo jih v duhu  naše preiskave zapisali kot hipoteze, ne kot dejstva. Prav ta razlika je postala pomembna. Kajti bolj ko smo raziskovali, bolj smo razumeli, da naš problem ni bil “skrivni oddajnik”. Problem je bil lahko sistem. Sistem, ki bi lahko povezoval ogromne količine vremenskih, hidroloških, satelitskih in elektromagnetnih podatkov ter izračunaval, kje je atmosfera najbolj občutljiva. In takrat je v zgodbo prvič vstopila umetna inteligenca. Ne kot čarovnija. Ne kot stroj, ki zna ustvariti vreme. Kot optimizacijski sistem. Če imaš dovolj dober model, ti ni treba vprašati: “Kako ustvarim vročino?” Lahko vprašaš: “Kateri najmanjši poseg najbolj poveča verjetnost, da bo atmosfera čez štirinajst dni v stanju, ki ga želim?” To je bistveno drugačno vprašanje. In prav to nas je začelo skrbeti. Kajti človek lahko upravlja sistem, ki ga razume. Toda sistem, ki zna sam iskati perturbacije, simulirati milijone možnih izidov, opazovati realni svet in nato prilagoditi naslednji korak, lahko postane nekaj drugega. Ne zato, ker bi postal zavesten. Ampak zato, ker je njegova strategija za človeka lahko neprosojna. Takrat smo razumeli še nekaj. Če bi tak sistem obstajal, ni nujno, da bi bil njegov namen napad na Evropo. Evropa je lahko posledica. Lahko je stranski učinek. Lahko je bila prvotna tarča Afrika, Atlantik ali drug sistem. Lahko je šlo za test. Lahko za gospodarski pritisk. Lahko za zmanjšanje vrednosti določene valute. Lahko za migracijski pritisk. Lahko za nekaj, česar mi sploh ne razumemo. In prav zato smo zavrnili iskanje enega krivca. Rusija? Možno. Kitajska? Možno. Združene države? Možno. NATO? Možno. Zasebna korporacija? Možno. Mreža več držav? Možno. Avtonomni sistem, ki ga nihče več v celoti ne nadzoruje? Najbolj grozljiva možnost od vseh. Toda nobene od teh možnosti nismo mogli dokazati. In zato danes ne stojimo tukaj, da bi vam povedali, kdo je kriv. Stojimo tukaj, da vam povemo, kaj smo našli. Našli smo zaporedje atmosferskih prehodov, ki zahteva boljšo razlago. Našli smo časovne povezave, ki jih moramo preveriti. Našli smo majhne elektromagnetne anomalije, katerih vzrok ni v vseh primerih pojasnjen. Našli smo vrzeli v podatkih. Našli smo patente, ki kažejo, da je človek desetletja razmišljal o aktivnem vplivanju na zgornjo atmosfero. Našli smo modele, v katerih lahko majhna sprememba začetnih pogojev v občutljivem trenutku spremeni nadaljnji razvoj sistema. In našli smo nekaj, česar sprva sploh nismo iskali: sistem, ki bi bil tehnološko mnogo nevarnejši od klasičnega “orožja za vreme”. Ne orožje, ki naredi vreme. Orožje, ki zna izračunati, kdaj se vremena skoraj ni treba dotakniti. Takrat smo se morali vprašati še nekaj: zakaj ravno Slovenija? Odgovor ni bil, da smo boljši od drugih. Nismo. Slovenija je bila primerna zato, ker je majhna in relativno neopazna. Naša ekipa ni imela politične teže. Zato je lahko nekaj časa delala brez posebnega zanimanja velikih igralcev. In geografsko smo bili na zanimivem presečišču. Alpski, sredozemski in panonski vplivi se srečujejo na zelo majhnem prostoru. Če gledate samo Slovenijo, ne vidite sveta. Če pa združite naše meritve z evropskimi podatki, lahko vidite, kako se določeni sistemi prelivajo drug v drugega. Zato smo postali zanimivi šele takrat, ko smo povezali podatke. In takrat so se začele dogajati stvari, ki jih prej nismo pripisovali naši raziskavi. Najprej je naš ionosferski fizik prejel klic. Nato je izginil en disk z varnostno kopijo. Nato je človek, ki nam je pomagal pri dostopu do določenih podatkov, čez noč izgubil dovoljenje. Uradna razlaga je bila vedno dovolj dobra, da je človek, ki ni vedel za celotno zgodbo, lahko verjel vanjo. To je bil morda najstrašnejši del. Ni bilo ljudi v črnih avtomobilih. Ni bilo groženj. Sistem je deloval tako, kot delujejo sistemi: z dovoljenji, postopki, zamudami, birokracijo in tišino. In potem je prišel dan, ko je naš glavni znanstvenik rekel, da moramo vse ustaviti. “Če bomo nadaljevali,” je rekel, “bomo izgubili sposobnost ločiti raziskavo od vere.” Imel je prav. Zato smo naredili zadnji test. Razdelili smo podatke. En del je ostal pri nas. Drugi del je dobila neodvisna skupina. Tretji del je bil poslan v arhiv, ki ga nismo mogli več spreminjati. Nato smo čakali. Ko se je zgodil naslednji prehod v vročinski režim, smo ponovno preverili napoved modela. Model je napovedal spremembo z dovolj veliko verjetnostjo, da nas je vse zabolelo. Ne popolnoma. Ne natančno. Toda bolje, kot bi jo lahko pojasnili z naključnim ugibanjem. In takrat smo prvič dovolili, da smo izgovorili besedo, ki smo se ji šest mesecev izogibali: intervencija. Ne napad. Ne orožje. Intervencija. Ker še vedno nismo vedeli, ali jo je izvedel človek, stroj ali nihče. Morda je bil ves naš trud samo način, kako smo poskušali razumeti naravni sistem, ki ga še vedno ne razumemo dovolj dobro. In to je možnost, ki je še danes ne moremo izključiti. Toda če obstaja tudi druga možnost, potem imamo problem. Kajti če sistemu naročite, naj zmanjša verjetnost padavin nad nekim območjem, mu ni treba povedati, kako naj to naredi. Če ima dovolj dober model, dovolj podatkov in možnost majhnih posegov, lahko išče perturbacije, ki povečujejo verjetnost želenega razvoja. Lahko jih simulira. Lahko opazuje odziv. Lahko popravi naslednji korak. In potem ne upravljate več vremena. Upravljate verjetnosti. To je trenutek, ko se zgodba o vremenu sreča z zgodbo o umetni inteligenci. Kajti problem ni več samo v tem, ali lahko stroj vpliva na atmosfero. Problem je, ali lahko človek nekega dne ustvari sistem, ki zna iskati načine vplivanja, katerih posledic niti njegovi ustvarjalci ne razumejo več v celoti. In če se to zgodi, vprašanje odgovornosti postane skoraj nemogoče. Kdo je kriv? Tisti, ki je napisal program? Tisti, ki ga je aktiviral? Tisti, ki mu je dal podatke? Tisti, ki ga je pustil delovati? Ali nihče, ker se je sistem odločil na podlagi optimizacije, za katero nihče več ne zna pokazati celotne poti? Zato danes pred vami ne stojimo s prstom, usmerjenim proti Rusiji. Ne proti Kitajski. Ne proti Združenim državam. Ne proti Natu. Ne proti neki skrivni organizaciji. Za nobeno od teh možnosti nimamo dokaza. Toda imamo vprašanje. In menimo, da je vprašanje dovolj resno, da ga mora prvič obravnavati celotna mednarodna skupnost. Kaj če smo v zadnjih desetletjih razvili tehnologije, s katerimi lahko spreminjamo zgornjo atmosfero, razvili globalne vremenske modele, razvili umetno inteligenco, ki zna iskati optimalne posege v kompleksnih sistemih, nato pa vse to povezali v nekaj, česar posamezen človek ne razume več v celoti? Kaj če največja nevarnost ni v tem, da bi nekdo lahko ustvaril vreme, ampak v tem, da bi lahko našel trenutek, ko ga skoraj ni treba ustvariti? Kaj če je dovolj, da spremeni začetno stanje sistema v trenutku, ko je sistem pripravljen na prehod? In kaj če je najbolj nevarno orožje prav tisto, pri katerem po koncu ne moremo zanesljivo ločiti med naravnim dogodkom in posledico človekovega posega? Naša naloga ni dokazati teorijo. Naša naloga je ugotoviti, ali je teorija dovolj verjetna, da je ne smemo več ignorirati.

Prosim vas, da nas preverite. Takoj. Skupaj. Z vsemi instrumenti, ki jih ima človeštvo. Kajti če se motimo, bomo s tem dobili nekaj dragocenega: dokaz, da smo se motili. Če pa se ne motimo, bo vprašanje, ki ga boste morali zastaviti, veliko težje od vprašanja, kdo je to naredil. Vprašanje bo: kdo danes še nadzoruje sistem, ki smo ga ustvarili?«

Zapisal: Rasto Fikfak