Uvod: Metodološka poštenost
Še zdaleč si ne delam utvar, da imam vse potrebne informacije za korektno analizo. A v kolikor v to, kar imam, dodajam smiselne hipoteze, se noben scenarij ne izide v korist človeštva in sveta. Največjo ceno bo plačala Evropa – EU in Ukrajina. Poskusil bom razložiti zakaj.
Iz enačbe zaenkrat izvzamemo okultne sile. Ne zato, ker bi bile nepomembne, ampak zato, ker želim najprej postaviti materialno-analitični okvir, ki ga je mogoče preveriti.
1. Temeljna struktura: kako je svet deloval do pred kratkim
Svet je bil do pred kratkim utemeljen na prevladi ZDA. To prevlado so ZDA imele na račun treh stebrov: dolarja kot svetovne rezervne valute, vojaške moči (NATO, globalna prisotnost baz, zračna in oceanska prevlada) in obvladovanja energentov – plina in nafte.
EU je od II. svetovne vojne pijun na šahovnici ZDA. To ni retorika, ampak strukturno dejstvo: evropska varnost je bila odvisna od ameriškega jedrskega dežnika, evropska energija od ameriško nadzorovanih dobavnih poti, evropska valuta pa je bila podrejena dolarju prek petrodolarskega sistema.
Petrodolar je ključni mehanizem: dogovor iz leta 1974 med ZDA in Savdsko Arabijo, da se nafta prodaja izključno v dolarjih. To pomeni, da mora vsak, ki kupuje nafto, imeti dolarje – kar ustvarja stalno povpraševanje po dolarju in omogoča ZDA, da tiska denar brez takojšnje inflacije. To je “izjemnost” (exorbitant privilege), ki financira ameriško vojaško moč.
2. Prva poteza: Libija in Sirija
Prva poteza, ki je spremenila mednarodno ravnovesje, je bil napad ZDA (oziroma NATO) na Libijo leta 2011 in posredno na Sirijo.
Libija je leta 2009 najavila, da izstopi iz petrodolarja – Gaddafi je pozival k afriški valuti, ki bi bila podprta z zlatom in k neodvisnosti afriških držav od dolarskega sistema. Leta 2011 je bil režim odstranjen.
Sirija se je pripravljala na podoben scenarij – Asad je leta 2011 začel pogovore o plinovodu iz Irana prek Iraka in Sirije do Sredozemlja, kar bi omogočilo Iranu neposreden dostop do evropskega trga mimo ameriškega nadzora. Hkrati je Katar predlagal plinovod prek Sirije do Turčije – Asad je to zavrnil v korist iranskega. Vojna v Siriji je sledila.
Posledica: val emigrantov v EU. EU je te emigrante sprejela, uradno zato, ker smo humana družba. Neuradno pa je to ustvarilo notranjepolitični pritisk, ki je omogočil kasnejše odločitve – migrantska kriza je postala orodje za discipliniranje evropskih vlad in za legitimizacijo varnostnih ukrepov.
3. Druga poteza: posredni napad na Rusijo
Potem pa se je nekdo (še vedno ni čisto jasno ali EU, da bi dobila energente in redke kovine Rusije, ali ZDA, ali oboji skupaj, vsekakor pa s prišepetavanjem Izraela) odločil posredno napasti Rusijo, torej sprovocirati vojno z Rusijo.
Kronologija: 2014 Majdan in začetek vojne v Donbasu; 2014–2022 vztrajno širjenje NATA proti ruskim mejam; 2022 ruska invazija na Ukrajino.
Posledica: NATO je v Rusiji zagonil pomemben del svojega orožja. Zaloge so bile izpraznjene – po ocenah so ZDA porabile več kot 30 % svojih zalog Javelinov in drugih protitankovskih sistemov, Evropa pa je izpraznila skladišča, ki so bila polnjena desetletja.
A ne samo to: petrodolar sta Rusija in Kitajska začeli uspešno rušiti. Rusija je bila prisiljena v prodajo nafte in plina v juanih in rubljih. Kitajska je začela svojo naftno borzo v juanih. Savdska Arabija je začela pogovore o prodaji nafte v drugih valutah. To je strukturni napad na temelj ameriške moči.
4. Tretja poteza: Iran
In potem imamo spet prišepetovanje Izraela in ZDA napadejo Iran. A tukaj je igra bolj nevarna.
Zakaj je Iran drugačen od Libije in Sirije?
Iran ni Libija. Iran ima 90 milijonov prebivalcev, gorsko geografijo, ki je idealna za obrambo in vojaško industrijo, ki je bila zgrajena 40 let pod sankcijami – torej je avtonomna. Iran ima proksije: Hutije v Jemnu, Hamas v Gazi, Hezbolah v Libanonu, milice v Iraku in Siriji. To je mreža, ki lahko napade ameriške in izraelske interese na več frontah hkrati.
Iran nadzira Hormuško ožino – skozi katero gre približno 20 % svetovne nafte. Hutiji nadzirajo Rdeče morje – skozi katero gre približno 12 % svetovne trgovine. Proksiji posredno lahko ogrozijo tudi Suez.
Padec Irana torej ni samo v interesu Izraela, ampak tudi celega zahodnega sveta – vsaj tako to vidijo akterji. A to je kratkoročna logika. Dolgoročno je to logika, ki vodi v eskalacijo brez izhoda.
5. Migracijska bomba: kaj se zgodi, če vojna z Iranom res izbruhne
To je del, ki ga je treba dodati in ki je bil doslej premalo poudarjen. Če se zgodi vojna z Iranom – in verjetno se bo – bo Evropa preplavljena z migranti s tega področja. Ne samo iz Irana. Iz celotnega Bližnjega vzhoda.
Podatki, ki to podpirajo:
UNHCR poroča, da je bilo konec aprila 2026 na območjih, prizadetih zaradi stopnjevanja sovražnosti v Aziji in na Bližnjem vzhodu, že 24,3 do 24,6 milijona prisilno razseljenih ljudi. Do junija 2026 se je ta številka povzpela na več kot 31 milijonov. To so ljudje, ki so že zdaj v begunskih taboriščih ali na poti. Vojna z Iranom bi tem številkam dodala nove milijone – iz Irana samega (90 milijonov prebivalcev), iz Iraka, iz Sirije (kjer je že 15,6 milijona ljudi potrebnih pomoči in več kot 1,5 milijona beguncev). V primeru vojne dodajte še Saudsko Arabijo itd.
Zgodovinski precedens je jasen: Leta 2015 je Evropo po morju doseglo več kot milijon beguncev in migrantov – najhujša migrantska kriza po II. svetovni vojni. Od tega je bilo približno 50 % Sircev, 20 % Afganistancev in 7 % Iračanov ostalo so bili Afričani. Ta val je povzročil politični potres v Evropi – vzpon desničarskih strank, Brexit, krizo evropske solidarnosti. Danes val nasilnih demonstracij. EU je destabilizirana do temeljev. Se stara, izgubila je poceni energente in konkurenčnost, ostala je brez ključnih surovin za hrano, elektrifikacijo in robote ter UI.
A tokrat bi bil val večji. Leta 2015 je šlo za Sirijo (22 milijonov prebivalcev) in Libijo. Tokrat bi šlo za Iran (90 milijonov) plus posredne posledice za Irak, Libanon, Jordanijo, Turčijo in zalivske države. Če bi se iranski režim sesul – ali če bi se vojna zavlekla – bi govorili o desetinah milijonov, ne v stotisočih.
In kar je ključno: Mednarodna organizacija za migracije (IOM) je septembra 2026 poročala, da so se prihodi v Evropo po morju v primerjavi z letom prej zmanjšali za 39 % – s 98.040 na približno 60.000 . To zmanjšanje je posledica zaostrovanja mejnega nadzora, ne zmanjšanja vzrokov. Če se vzroki povečajo – vojna – se bo število ljudi na mejah povečalo, tudi če jih Evropa poskuša zadržati. Ljudje, ki bežijo pred vojno, ne nehajo bežati zato, ker je meja zaprta. Umirajo na mejah. IOM poroča, da je v prvih devetih mesecih leta 2026 na sredozemskih poteh umrlo ali izginilo najmanj 2.292 ljudi – več kot leto prej (1.999).
Evropa bo torej soočena z dvema pritiskoma hkrati: migrantskim valom z Bližnjega vzhoda in energetsko krizo zaradi motenj v Hormuški ožini in pomankanjem gnojil. Oba pritiska bosta udarila po istih strukturah – socialnih sistemih, stanovanjskem trgu, politični stabilnosti. In noben od njiju ne bo kratkoročen.
6. Kdo vleče nitke? Korporativna struktura
A ZDA ne stojijo same. Nanjo močno vpliva Izrael – ta ima moč v bankah, raznih Black Rockih, predvsem pa v UI (umetni inteligenci), povezani z vohunjenjem in vojaško industrijo, ter okultnim vidikom, ki pa ga bomo tokrat izpustili.
Toda BlackRock ni edini. Če želimo razumeti, kdo stoji za odločitvami, moramo pogledati strukturo globalnega upravljanja premoženja.
Po podatkih iz avgusta 2026 je deset največjih svetovnih upravljavcev premoženja skupaj upravljalo približno 50,77 bilijona dolarjev . BlackRock je prvi s 15,3 bilijona dolarjev, Vanguard drugi z 12 bilijoni, Fidelity tretji s 7,1 bilijona. Ti trije sami upravljajo 34,4 bilijona dolarjev . Osem od desetih največjih je iz Severne Amerike.
Kaj to pomeni v praksi? Ta tri podjetja – BlackRock, Vanguard, State Street – so največji institucionalni delničarji v skoraj vseh večjih zahodnih medijskih in tehnoloških korporacijah. Poglejmo konkretne deleže:
- Comcast/NBCUniversal: Vanguard 10,10 %, BlackRock 8,85 %, State Street 4,97 %, JP Morgan Chase 4,64 %
- Walt Disney Company: Vanguard 8,86 %, JP Morgan Chase 7,59 %, BlackRock 7,11 %, State Street 4,59 %
- Warner Bros. Discovery: Vanguard 11,35 %, BlackRock 7,45 %, State Street 6,39 %
- News Corp & Fox Corp: Vanguard 7,49 %, State Street 5,94 %, BlackRock 5,05 %
- Alphabet (Google): Vanguard 7,64 %, BlackRock 6,63 %, JP Morgan Chase 3,68 %, State Street 3,44 %
- Meta (Facebook): Vanguard 8,85 %, BlackRock 7,69 %, FMR 5,97 %, JP Morgan Chase 5,02 %, State Street 3,97 %
- Amazon: Vanguard 7,95 %, BlackRock 6,76 %, State Street 3,57 %, JP Morgan Chase 3,42 %
Farmacevtski sektor je prav tako koncentriran. Ameriški “Big Pharma” je leta 2024 ustvaril 453 milijard dolarjev prihodkov – 1,2-krat več od evropskih konkurentov in 4,8-krat več od azijskih . Pričakovana rast za leto 2025 je okoli 5,5 %, na skupno 980 milijard dolarjev. BlackRock ima na primer 7,10 % delež v Novartisu – švicarskem farmacevtskem velikanu. Isti trije upravljavci – BlackRock, Vanguard, State Street – so prisotni v lastniški strukturi skoraj vseh velikih farmacevtskih podjetij.
Zakaj je to pomembno za analizo vojne? Ker ti upravljalci niso nevtralni opazovalci. Njihovi interesi so vezani na stabilnost donosov, kar pomeni: na vojaško industrijo, na energetsko stabilnost in na nadzor nad dobavnimi verigami. Vojna je za finančne trge lahko dobičkonosna – ali pa katastrofalna, odvisno od tega, kdo je na pravi strani pozicije. Koncentracija lastništva v rokah treh podjetij pomeni, da ima peščica ljudi strukturne interese, ki niso nujno enaki interesom prebivalstva držav, v katerih ti ljudje živijo.
To pomeni, da “BlackRock & Co nujno ukazuje vojnam”. Pomeni, da struktura lastništva ustvarja skupino akterjev, katerih interesi so globalni, medtem ko so interesi državljanov lokalni. In ko se ti interesi razhajajo, ima globalni akter prednost – ker ima kapital, informacije in dostop do odločevalcev.
7. Scenariji in zakaj verjamem vanje
Politiko določajo najmočnejši politični igralci in sile v ozadju, ki so povezane z denarjem, močjo in vplivom.
Trump glede na svoj karakter in osebnost – egocentričnost, potrebo po zmagi, nezmožnost priznanja poraza – ne bo nikdar priznal poraza v vojni proti Iranu, ki jo je tako vehementno začel.
Iran pa ne more skleniti sporazuma, ki mu ne daje dovolj manevrskega prostora. Iran je bil 40 let pod sankcijami – njegova politična elita je zgrajena na odporu. Sporazum, ki bi bil “premehak”, bi bil notranjepolitično nesprejemljiv.
Zato menim, da bodo Izrael, ZDA & Co. Iran napadle. Po tem, kar lahko razberemo, nekje okrog 14. do 17. novembra letos.
8. Zakaj je ta napad drugačen
Glede na to, da so ZDA pobrale EU, Južni Koreji, Japonski in še komu vse ključno orožje, je ta napad zadnji, ki si ga v naslednjih letih lahko privoščijo. Zato bo silovit. Hja, taka je usoda pijunov ZDA.
A vpliv lahko doseže le, če: zasedejo ključni naftni otok (npr. Kharg, skozi katerega gre 90 % iranskega izvoza nafte) in napadejo kritično infrastrukturo (elektrarne, desalinizacije, delno rafinerije – dovolj, da jih onesposobijo, a ne tako, da bi jim potem služile).
Vojaško Irana ne morejo poraziti, ker je preveč dobro vkopan. Iran ima podzemne vojaške baze, gorsko geografijo, avtonomno proizvodnjo orožja in 90 milijonov prebivalcev.
Torej neznanka je notranje stanje Irana. Pričakujemo lahko napad na Iran tudi s strani milic, ki jih podpirajo ZDA, Savdska Arabija in Izrael, notranjih manjšin (Kurdi, Baloči, Arabci v Khuzestanu) in morda tudi sil v Iranu, ki so na oblasti in si ne želijo uničenja – torej tistih, ki bi raje videli politično rešitev kot vojaško uničenje.
V kolikor Iran obvlada notranje spore ali ne, bo izvedel totalni napad na vse, kar lahko doseže. To pomeni, da je z Bližnjim vzhodom konec. In to je ravno tisto, kar si Izrael za doseganje “Velikega Izraela” želi. Nobene možnosti ni, da bi s takim napadom obvladal razkropljene in vkopane vojaške sile Irana in njihove proksije.
9. Naslednja na vrsti: Turčija
Naslednja na vrsti je Turčija. Malo možnosti je, da bi se sedanja oblast z gardo na čelu pustila tako presenetiti, da bi bila notranje vojaško razorožena. Morda bo politično obglavljena – tako ali drugače, to je zelo verjetno. A vojaški kompleksi v Iranu in proksiji bodo ostali nedotaknjeni. Dovolj nedotaknjeni za splošen napad.
Turčija je članica NATA, a hkrati ima lastne interese v Siriji, Iraku, Libiji, kupuje ruski S-400, ima ambicije po regionalni prevladi in nadzira Bospor in Dardanele – ključni prehod za rusko in kaspijsko nafto. Turčija je “divji igralec” v NATO strukturi. Za ZDA in Izrael je to nepredvidljiv element. Če Iran pade, je Turčija naslednja ovira za popolno prevlado Zahoda na Bližnjem vzhodu. Predvsem pa je igralec, ki ne diši Izraelu.
10. Kitajska: modra igra
Kitajska ni igralec, ki bi bil neposredno vpleten v to igro. Kitajska je zunaj igre dovolj, da je ne bi ta igra poškodovala in dovolj v igri, da je igralec.
Kitajska kupuje iransko nafto (kljub sankcijam), gradi pristanišče Gwadar v Pakistanu (dostop do Indijskega oceana), ima “Pas in cesto” – infrastrukturne projekte, ki obidejo ameriški nadzor – ima jedrsko odvračanje in 1,4 milijarde prebivalcev z industrijsko bazo, ki je večja od ameriške.
Kitajska igra modro: ne vpleta se neposredno, a hkrati postavlja strukture, ki bodo po koncu konflikta obstajale. Kitajska ne potrebuje zmage v vojni – potrebuje obstoj po vojni. In to je najpametnejša strategija v tej igri. Kitajska ni brez notranjih težav, resnih težav, a vse se zdijo rešljive.
11. Evropa: največja žrtev
Največjo ceno bo plačala Evropa – EU in Ukrajina.
Zakaj?
Evropa je izgubila poceni rusko energijo (severni tok je uničen, sankcije ostajajo). Evropa je izpraznila svoja vojaška skladišča za Ukrajino. Evropa je sprejela migrante, ki so destabilizirali notranjo politiko. Evropa je izgubila konkurenčnost (industrija se seli v ZDA in Azijo). Evropa je vpeta v vojno v Ukrajini, ki je ne more dobiti in ne more izgubiti. In Evropa bo plačala ceno za bližnjevzhodno vojno – v obliki beguncev, energije in terorizma.
Evropa je v tem scenariju strukturno nemočna, ker nima skupne vojske, nima skupne energijske politike, nima skupne zunanje politike, je razdeljena med atlantisti (Poljska, Baltik) in “mirovniki” (Madžarska, Slovaška) in je odvisna od ameriške varnosti.
Ukrajina bo plačala še večjo ceno – izgubila bo vojno, ozemlje, prebivalstvo in infrastrukturo.
12. Zaključek: noben scenarij ni v korist človeštva
Če povzamemo:
ZDA izgubljajo prevlado, a se borijo z vsemi sredstvi – tudi z vojnami, ki jih ne morejo dobiti. Izrael želi “Veliki Izrael” in uničenje Irana – a to vodi v totalno vojno. Iran ne more popustiti – a ne more zmagati. Rusija je vpeta v Ukrajino – a ima jedrsko odvračanje. Kitajska čaka – a gradi strukture za obdobje po vojni. Evropa plačuje ceno – a nima moči, da bi spremenila smer. Turčija je naslednja – a je nepredvidljiva.
In če se vojna z Iranom res zgodi – kar je zelo verjetno – bo Evropa preplavljena z migranti s celotnega Bližnjega vzhoda. To ne bo “migrantska kriza” v merilu leta 2015. To bo migrantska kriza v merilu, ki ga Evropa še ni videla – z 31 milijoni že razseljenih ljudi v regiji, s katerimi se sooča UNHCR že zdaj in z novimi milijoni, ki bi jih vojna dodala.
Noben scenarij se ne izide v korist človeštva in sveta. To je strukturna ugotovitev, ki izhaja iz analize interesov in razmerij moči.
13. Kaj pa okultni vidik?
Na koncu velja omeniti, da smo okultne sile izvzeli iz enačbe. A stare tradicije niso opozarjale na neke sile čisto slučajno ali iz praznoverja. To je treba jemati resno – ne kot vraževerje, ampak kot opozorilo, da materialistična analiza ne zajame vsega.
Če k materialistični analizi dodamo okultno dimenzijo, dobimo sliko, v kateri nacionalni interesi niso edini motor, finančne strukture niso edini motor, ideologije niso edini motor – ampak obstaja še četrta raven, ki deluje na dolgoročnih vzorcih moči. A to je tema za ločeno analizo. Zaenkrat velja: materialistična analiza pokaže, da noben scenarij ni v korist človeštva. Če dodamo okultno dimenzijo, se ta ugotovitev še okrepi.
Zapisal: Rasto Fikfak
Vir fotografije: Pexels