Lucifer je v mnogih tradicijah in zgodbah figura, ki predstavlja zlitje svetlobe in teme, resnice in laži, ljubezni in strahu ter v sebi nosi zgodbo o dveh obrazih, od katerih nobeden ni resničen. Dveh obrazih – kot upornik in nosilec resnice ter hkrati kot simbol zmede in zla. Zgodbe o Luciferju segajo skozi različne kulture, kjer je pogosto upodobljen kot bitje, ki je hkrati ustvarjalno in destruktivno, kot nosilec LAŽNE svetlobe, a hkrati povzročitelj padca. V simbolnem smislu, pa je Lucifer arhetipski lik, ki odraža globoko zakoreninjeno naravo človeške zavesti. Iskanje svetlobe, hkrati pa padanje v temo.
Zakaj? Zato ker smo lažno svetlobo Luciferja, proglasili za Resnično!
Lucifer je arhetipski predstavnik ječarja v svetu dvojnosti, zato ker ne uspemo dojeti, da vedno lahko kaže le en obraz kovanca, medtem ko je resničen le kovanec – ON JE ČARoben, ker je jeČAR!
Lucifer kot arhetip Dvojnosti
V najglobljih nivojih mističnih naukov Lucifer ni zgolj demoniziran lik, ampak se razkriva kot simbol notranjih konfliktov in dualnosti človeške zavesti. Dvojnost je osrednja tema človeškega obstoja: svetloba in tema, ljubezen in strah, dobro in slabo, vse to so nasprotja, v katerih človek prepoznava svojo notranjo in zunanjo resničnost. Lucifer kot simbol svobodne volje, ki je iskal neodvisnost od Božje avtoritete, nas vodi skozi proces razumevanja, da so vsa nasprotja le odsevi iste celote.
Lucifer je prvi in bo zadnji! Predvsem pa Lucifer ni bitje z Dušo, ampak inteligenca, torej stvor. Svet ni bil utvarjan zanj, ampak za človeka. Lucifer je samo orodje, ki sili človeka k samospoznanju.
Ta dvojnost ni nekaj zunanjega, ampak je srž človeške izkušnje. Mnogi mistiki in filozofi, od Platona do Jungovega koncepta kolektivnega nezavednega, so trdili, da zavedanje dualnosti vodi do izkustva zmede in notranje napetosti. Lucifer kot nosilec lažne luči, je pravzaprav nosilec spoznanja o tej dvojnosti. A hkrati je tudi nosilec padca, saj se pogosto zdi, da nas zlo in strah držita v okovih teh nasprotij.
A rešitev je tako zelo enostavna: Sprejeti resnico tako kot je, ker pač vse je, kar je. Duša ni ne dobra ne zla.
Lucifer in Svobodna Volja
V tej svetlobi, kjer Lucifer kot arhetip deluje v svetu svobodne volje, se odpira eno ključnih vprašanj človeške izkušnje. Ali smo res svobodni in če da, koliko? Seveda, svobodna volja se pogosto pojavi kot temeljna sposobnost človeka, da izbira med nasprotnimi možnostmi. Vendar, kaj, če je ta izbira le iluzija in past? Mnoge duhovne poti, od budizma do hinduizma učijo, da je naše prepoznavanje dvojnosti samo del večje iluzije ali samsare , cikla rojstev in smrti, skozi katerega neprestano bežimo pred neizogibnim. Pred spoznanjem sebe. Lucifer nas skuša prepričati, da smo mu zelo podobni, le da je on nekaj stopnic nad nami. Nič ne more biti dlje od resnice.
Lucifer kot simbol lahko razumemo kot eno izmed ključnih izkušenj tega cikla. On ni zgolj zla entiteta, ampak izzivalec, preizkuševalec, zavajajoči element in katalizator, ki človeku omogoči prepoznavanje tega, kar je resnično, ter posredno osvoboditev iz navideznih okovov tega cikla. Če bi vsakokrat, ko se soočimo z izbiro, razumeli, da so dobra in slaba izbira, samo dve strani istega kovanca, bi lahko izstopili iz dualnosti, ki nas omejuje. Služiti Luciferju je taka norost, kot služiti loncu. Lonec je bil ustvarjen za pomoč človeku in ne obratno.
Znanost in Lucifer – Dvojnost in Enost
Znanost, kljub svojemu osredotočanju na empirizem in objektivnost, prav tako razkriva globoke povezave z duhovnimi vprašanji. Fizika, na primer, skozi kvantno teorijo že dolgo potrjuje, da je svet, kot ga doživljamo, samo del nečesa večjega, kar je v svojem bistvu ne-dualno. Znanstveniki, kot je David Bohm, so trdili, da je naš svet le zrcalna slika nekega globljega in ne-dualnega reda zavesti singularnosti. Tudi tukaj najdemo sledi Luciferja kot svetlobe. A ko začnemo dojemati, da so vsa nasprotja le aspekti iste neresnične stvarnosti, ki se izriše na različnih ravneh naših izkušenj, se naš pogled na svet dramatično spremeni.
Polje je v svoji osnovi Eno. Stkano v iluzijo dvojnosti. Vse v njem je povezano z vsem. A kljub temu je to polje le orodje in ne izvor človeka, kaj šele duše.
Zanimivo je, kako so mistična in znanstvena spoznanja pogosto zelo blizu. Razumevanje, da so nasprotja samo projekcija zavesti, se pogosto ujema z novimi spoznanji na področju nevroznanosti, kjer je naše dojemanje resničnosti prepleteno z našim notranjim, mentalnim modelom sveta. Kaj pa, če so naše izkušnje o zlu in dobrem le odsevi, ki jih zavest oblikuje na podlagi svojih omejenih izkušenj?
Lucifer kot Osvoboditelj Preko Iluzije Dvojnosti?
Preseganje Luciferja ni le odrešenje od zla, ampak tudi razumevanje njegove globlje narave, da je on, tako kot vsak drugi arhetip v naši zavesti, del poti do samo-razumevanja. Ko presežemo dualnost v svoji zavesti, ko spoznamo, da so dobro in slabo le relativni pojmi, ki se pojavljajo na različnih ravneh izkustva, takrat Lucifer ne bo več imel moči nad nami. Ne s strahom in ne z Ljubeznijo. Ne pozabite, v vsaki ljubezni se skriva strah pred izgubo te ljubezni. To je tisto, kar mnogi mistiki imenujejo razsvetljenje, ko človek preseže svet nasprotij in prepozna enotnost vsega, takrat lahko izstopi iz cikla rojstev in smrti, iz časa in prostora, iz energije in materije.
V tem smislu Lucifer ni zli entitet per se, ampak izziv. On je tisti, ki nas prisili, da se soočimo z globokimi notranjimi resnicami o naravi našega zavedanja. Ko razumemo, da sta ljubezen in strah enaka izraza iste temeljne energije, smo svobodni, ker ne obsojamo več enega ali drugega, ampak sprejemamo obe strani kot integralni del SVOJE celote, a le kot namen izkušnje dvojnosti. Ko sebe brezpogojno sprejmemo, brezpogojno sprejmemo celotno stvarstvo. A ne padite v skušnjavo. Zato Lucifer še vedno ni dober. Je in bo ostal le orodje sveta dvojnosti. Le ječar duše v svetu dvojnosti in nič več in nič manj. Vedno le naše ogledalo.
Lucifer kot Pot Samo-Preseganja?
Lucifer kot lik ne nosi le temnih lastnosti, ampak postavlja pred nas največje izzive. Vprašanje o naši resnicoljubnosti, o naši svobodni volji, o tem, kako zaznavamo svet in kako dojemamo nasprotja. Ko presežemo to iluzijo, ko se ne opredelimo več za eno ali drugo stran, ko prepoznamo, da sta svetloba in tema samo plati istega kovanca, takrat izstopimo iz časa in prostora, iz cikla smrti in ponovnih rojstev. Takrat Lucifer, Kristus, Antikrist in vsi arhetipi, ki so nosilci dvojnosti, ne bodo več imeli vpliva na nas, ker bomo dosegli enotnost z vsem, kar obstaja.
Lucifer, je sredstvo, ki nas kot lažna svetloba in tema vodi skozi življenje. Ne do višje zavesti, kjer se svoboda ne meri s tem, kako izbiramo med nasprotji, ampak s sposobnostjo, da presežemo iluzijo teh nasprotij, ne glede na to, kako ozka je naša zavest in prepoznamo neskončno enotnost vsega.
Zapisal: Rasto Fikfak