Ljubezen in strah sta kot dve strani istega kovanca. Morda se ti zdi, da sta nasprotji, a sta komplementarni – ljubezen je navidezno nekaj lepega, strah pa nekaj, česar se želimo znebiti. A če pogledaš globlje, boš videl, da se pogosto tesno prepletata. Ko imaš nekaj ali nekoga rad, pride zraven tudi strah. Strah, da boš to izgubil, strah, da se bo kaj zgodilo, strah, da ne boš dovolj dober, strah da ne boš sprejet. Če ti je nekaj res pomembno, se ob tem vedno skriva tudi kanček strahu. In enako velja v obratni smeri – če te je nečesa strah, je tam nekje tudi ljubezen. Strah pred neuspehom pogosto pomeni, da ti je nekaj resnično pomembno, da to ljubiš. Strah pred zavrnitvijo pomeni, da si želiš pripadnosti in ljubezni druge osebe. Strah, da boš izgubil nekoga, pomeni, da ga imaš rad. Ko otrok ponoči prestrašen zbeži v naročje starša, si želi njegove ljubezni in varnosti, se zaradi strahu okrepi vez zaupanja in ljubezni. Po naravni katastrofi ali vojni ljudje čutijo večjo povezanost – strah jih spodbudi k sočutju in solidarnosti. Vse kar si želijo je varnost in ljubezen, sprejetje. Nekdo, ki je doživel hudo bolezen in se soočil s strahom pred smrtjo, začne bolj ceniti ljubeče odnose in se bolj zaveda pomena bližine, varnosti in ljubezni.

Lucifer ima dva obraza. Kaj ima s tem Lucifer, boš vprašal? Lucifer ima dva obraza. Eden se imenuje Kristus v naši tradiciji, drugi Antikristus. Kristus predstavlja Ljubezen, Antikrist Strah. A kaj je vloga in naloga Luciferja? Njegova naloga je, da nas drži ujete v svetu dvojnosti vse dokler ne najdemo resničnega sebe, kije Eno.

Ampak zdaj poglejva še nekaj drugega. Če je strah povezan z ljubeznijo, kaj pa krivda? Krivda ni tako povezana s strahom, kot je povezana z ljubeznijo. Če se počutiš krivega, to pomeni, da ti je bilo za nekaj ali za nekoga mar. Da ti nekaj to, ta nekaj pomeni. In ravno zato je krivda tako težka, ker nosiš občutek, da si naredil nekaj, kar je prizadelo nekaj ali nekoga, ki ti je drag. Krivda te priklene na preteklost. Premlevaš, kaj si naredil narobe, kaj bi moral narediti drugače, kaj bi lahko spremenil. Ampak tu je problem. Karkoli se je zgodilo v preteklosti, tam tudi ostane. Lahko premlevaš, lahko si želiš, da bi bilo drugače, lahko se kaznuješ – a nič od tega ne spremeni preteklosti.

Edino mesto, kjer lahko karkoli popraviš, je zdaj. Sedaj, v tem trenutku, imaš moč, da nekaj narediš drugače. Če si naredil napako, si jo moraš najprej priznati, da se lahko iz nje nekaj naučiš. Če si nekoga prizadel, se lahko opravičiš. Če si zamudil priložnost, lahko poiščeš novo. Krivda te vleče nazaj, odgovornost pa te iz sedanjega trenutka potisne naprej. Razlika je v vprašanju, ki si ga postaviš. Krivda te vpraša: “Kaj bi moral narediti takrat?” Odgovornost pa vpraša: “Kaj lahko naredim sedaj?”

Življenje te bo vedno postavljalo pred odločitve. Včasih se boš moral odločiti takoj, drugič boš imel več časa. Včasih boš izbral prav, včasih boš zgrešil. In to je normalno. To je edino zares človeško. Odločitve so del življenja, a niso vedno enostavne. Pogosto se boš znašel v situaciji, ko boš lahko rekel “bom”, “ne bom” ali “bom še malo počakal”. V vsakem primeru boš nosil posledice svoje odločitve, ker vsaka izbira nekaj prinese in nekaj odnese. To je odgovornost – da sprejmeš posledice svojih dejanj, ne glede na to, ali so bile tvoje odločitve prave ali ne, prijetne ali neprijetne. Ali si bil vanje prisiljen ali ne.

Če ostaneš ujet v krivdi, te bo to samo paraliziralo. Krivda ne popravlja napak, le drži te v začaranem krogu samoobtoževanja in samouničevanja, ki uničuje vse, ki te imajo radi in jih imaš rad. Če pa sprejmeš odgovornost, dobiš moč, dobiš možnost, dobiš priložnost. Moč, da nekaj narediš. Moč, da se premakneš naprej. Moč, da rasteš. Vsak dan imaš izbiro – lahko se ujameš v preteklost ali pa pogledaš, kaj lahko narediš v tem trenutku.

In to je tisto, kar te bo osvobodilo.

Ali vidiš zakaj je sedaj čas, da spregovoriva o opravičilu in odpuščanju?

Zapisal: Rasto Fikfak