Ste se morda kdaj spraševali, zakaj je izguba odnosa tako boleča?

Bolj kot sta zavesti prepleteni, globlji je odnos med njima. Bolj kot je ta preplet harmoničen, bolj navezani smo nanj. Ljudje si želimo ponovno zaplesati z nekom, ko smo se zares ujeli in zaradi usklajenosti s soplesalcem morda samo za trenutek postali eno. Zato zlom / prekinitev takšnega odnosa izjemno boli.

Kadar močan, harmoničen, sinhron preplet dveh zavesti razpade, ne izgubiš samo človeka, ampak tudi del zavestnega polja, ki sta ga skupaj ustvarjala. V resnici zavest, ki sta jo skupaj ustvarila, začne umirati, bledeti v pozabi. Tako tudi polje, ker zadaj ni več duše, ki bi ga generirala, propade.

Odnos, kot preplet dveh osebnosti, oziroma dveh zavesti, je morda najnatančnejša in najgloblja definicija odnosa, še posebej v psihološko-duhovnem, jungovskem ali trans-personalnem smislu.

Odnos ni zgolj interakcija dveh ljudi, dveh teles, dveh osebnosti, dveh egov ali dveh »jazov«. Odnos je v svojem bistvu preplet dveh Duš in njunih zavesti, ki ustvarita tretji, vmesni prostor – posebno novo realizirano polje. V tem polju se odvijajo dogodki, ki niso lastnosti posameznika, ampak dinamike med njima. Ključ je v tem, da je odnos mnogo več kot samo vsota dveh delov zavesti posameznikov. Je novo, živo zavestno polje, ki ima svoj obstoj, svojo energijo, svojo dinamiko, svoj ritem in svojo resnico.

Vsak posamezen človek v odnos prinese lastno zavest. Prinesemo vse svoje vzorce, projekcije, arhetipe, rane, želje, domneve, obrambne mehanizme ter svojo sposobnost prisotnosti, regulacije in iskrenosti. Partner prav tako prinese svojo zavest, svoje nezavedne plasti, svoje načine doživljanja realnosti ter svojo energijo, ritme in obrambne vzorce.

Ob srečanju teh dveh zavesti nastane čudovit in hkrati nepredstavljivo kompleksen preplet. Ta lahko zavest obeh dvigne nad njuno prejšnjo raven razvoja. Lahko pa oba zadrži v regresiji, simbolično rečeno, v ječi. Lahko sproži projekcijski ples (na primer tvoj Neptun aktivira njegov Mesec, tvoj Pluton njegovo Venero). Preplet postane polje zdravljenja in celjenja ali pa polje ponavljanja starih travm, ran in vzorcev.

Pomembno se je zavedati, da se odnos popolnoma drugače razume, kadar ga uspemo opredeliti kot preplet dveh zavesti. V takem pogledu se odgovornost razdeli: ne gre več za “jaz sem kriv” ali “ti si kriva”, temveč za vprašanje: “Kaj se dogaja v polju med nama?” Tak pogled ustvari prostor za zavedanje in za ohranjanje povezanosti. V primeru, ko oba sodelujoča v odnosu postaneta zavestna svojega dela, se lahko celotno polje preobrazi.

Odnos tako postane proces, ne dogodek. Ni statičen, ampak se neprestano prepleta, razvija in prilagaja. Včasih celo preseže ego in osebnost, kadar izvira iz globljega dela – iz duše. V takem odnosu se lahko dogajajo stvari, ki jih doživljamo kot nepredstavljive, čudežne, usklajene, sinhrone. To je bistvo tistega, kar imenujemo transcendenca v odnosu.

Zato dojemi, da odnos ni pokazatelj tega, ali je nekdo v tem odnosu dober ali slab.

Še globlji pomen pa dobi odnos, tudi takšen zahteven, ko v zgodbo pripeljemo Dušno Pot, Dušno Družino, Dušno Zavezo in Dušni Namen.

Zapisal: Rasto Fikfak