Moje življenje je zanimivo zato, ker me vedno pripravi na to, kar prihaja. Ne z razlagami, temveč z izkušnjo.
Leto 2026 ni zgolj še eno leto v koledarju. Je prelomna točka, kjer se srečata arhetipa Rib in Vodnarja – ne kot romantičen prehod, temveč kot trk dveh valov. Enega, ki se mora umakniti, a se noče in ne zna in drugega, ki sili naprej. To srečanje ni ključno zato, ker bi bilo novo boljše, temveč zato, ker je njegov čas.
Človeštvo bo moralo narediti spremembo. Ne po izbiri, temveč po nuji. Nekateri jo bodo naredili zavedno, drugi pod pritiskom. Tisti, ki tranzicije, transformacije in regeneracije ne bodo zmogli, ne bodo nujno umrli fizično. Pogubljeni bodo na drugačen način – kot notranje izpraznjeni, utrujeni, otopeli. V iskanju počitka, miru in olajšanja za vsako ceno. Ne tega, kar je prav, temveč tega, kar je najbolj prijetno. Vsi vemo, kam taka iluzija vodi.
Preteklost je zasidrana v znanem, v zavednem, v strukturah, ki jih um razume in nadzoruje. To, kar prihaja, je neznano. Je podzavestno. Je del psihe, ki ni racionalen, ki ni linearen, ki je za um temen in strašljiv. Prav zato bo prehod najtežji za tiste, ki se istovetijo izključno z umom, s svojim vrednostnim sistemom, z nadzorom, s potrebo po gotovosti.
Ljudje, ki so domači s psiho, bodo imeli v tem obdobju veliko prednost. Ne tisti, ki so ujeti v en njen del, temveč tisti, ki so sposobni gibanja med plastmi, ki se znajo prilagoditi, ki ne bežijo pred notranjim kaosom, temveč ga znajo nositi. Vendar tudi za njih to ne bo lahko. Ta sprememba zavesti, ta pritok informacij, bo močno obremenil živčni sistem. Ne zato, ker bi bil človek šibek, temveč zato, ker količina, hitrost in globina sprememb presegajo stare prilagoditvene mehanizme.
Zato vprašanje ni več, kako okrepiti telo, temveč kako podpreti živčni sistem na globlji ravni – z drugačnim odnosom. Z načinom, kako sprejemamo realnost. Z zmožnostjo dopuščanja. S spuščanjem potrebe, da imamo vse pod nadzorom. Z ustvarjanjem notranjega prostora, praznine, v katero lahko novo sploh vstopi.
Podpora živčnemu sistemu v tem času ne pomeni umika, anestetikov ali duhovnega pobega. Pomeni sposobnost biti s stvarmi takšnimi, kot so, brez takojšnjega popravljanja, interpretiranja ali bega. Pomeni dopuščanje nelagodja, brez identifikacije z njim. Ko človek ne beži pred valom, temveč mu dovoli, da gre skozenj, živčni sistem postopoma najde nov ritem.
Val novega, ki prihaja, ni miren. Je notranje revolucionaren. A bistveno je razumeti, da se stvari ne dogajajo v nas zaradi zunanjih dogodkov. Dogajajo se zunaj, ker se spreminja notranjost. Zunanji kaos je odraz notranjega prehoda, ne njegov vzrok.
Veliko ljudi čuti, da prihaja nova epidemija. In v nekem smislu imajo prav. Napaka je le v tem, da jo iščejo v virusih, bakterijah ali drugih mikroorganizmih. To, kar prihaja, je mentalna epidemija – epidemija zmedenosti, razpada pomena, izgube notranjih orientacijskih točk. Nekaj, kar zgodovina že pozna. Valovi kolektivne norosti se ne začnejo v telesu, temveč v psihi.
Edina prava imunost proti temu ni izolacija, temveč notranja stabilnost. Ne togost, ampak prožnost. Ne zanikanje, ampak sprejemanje. Ne boj proti spremembi, ampak sodelovanje z njo. Tisti, ki bodo znali ostati v odnosu z realnostjo, tudi ko je neprijetna, bodo skozi ta prehod šli živi in prenovljeni. Ne nujno udobno, a celovito.
To ni konec sveta. Je konec določenega načina bivanja. In začetek drugega, ki zahteva več zavesti, ne več kontrole.
Zapisal: Rasto Fikfak