Ko nekdo reče: »Trudim se biti dober, pošten, pravičen, odkrit, …«, to na zavestni ravni zveni plemenito. Na podzavestni ravni pa to skoraj vedno pomeni nekaj drugega: obstaja notranje prepričanje, da to nisem sam po sebi, zato moram to postati. Kaj torej sem? Tisto drugo, na drugem polu, da moram postati dober, pošten, odkrit, pravičen, …

Trud po dobroti kot dokaz notranje krivde

Če bi bil dober sam po sebi, kot stanje bivanja, v to ne bi vlagal napor. Ne moreš iti nekam, kjer že si. Dobrota ne potrebuje mišic, sprememb. Poštenost ne potrebuje napetosti. Pravičnost ne potrebuje samonadzora. One so izraz stanja zavesti, ne projekt.

Trud pomeni kompenzacijo. Kompenzacija pomeni notranji razcep.

In tu pridemo do bistva. Če se trudim biti dober, potem nekje v meni živi figura »hudobnega«, »nevarnega«, »nesprejemljivega«. Ne nujno zavestno. Pogosto kot zelo zgodnja, zelo tiha domneva: »Tak kot sem, nisem dovolj, nisem….v redu.« To prepričanje skoraj nikoli ne nastane samo. Je vsajeno z našim sklepom, ki postane podzavestno prepričanje. Najpogosteje zelo zgodaj, zelo nežno, zelo nevidno:

– s pogojno ljubeznijo
– z moraliziranjem
– z nagrajevanjem »pravilnega« in kaznovanjem spontanega
– z občutkom, da moraš biti nekaj, da si vreden

Dobrota kot projekt: kako nastane notranji razcep

Otrok, ki dobi občutek, da je njegova naravna impulzivnost, jeza, želja, moč ali samostojnost nevarna ali napačna, naredi edino možno stvar: razcepi se. En del postane »jaz, ki sem sprejemljiv za druge in s tem sprejet«. Drugi, resnični del, postane senca in zato demonski. In zdaj pride najbolj pomemben del. Ta trud postane največja vstopna točka za manipulacijo tvoje zavesti.

Zakaj se dober človek trudi – in kdo ima od tega korist

Zakaj? Ker kdor išče potrditev dobrote, je vodljiv. ZA to potrditev bi naredil vse. Kdor se mora dokazovati kot pošten, je obvladljiv. Kdor se boji lastne »hudobnosti«, bo ubogljiv, predvsem, če bo s tem prepričal drugega, da je dober..

Od truda k resnici: razpad mita o dobrem/slabem človeku

Sistem, ideologija, avtoriteta, guru, politika, religija – vsi delujejo po istem principu. »Če si res dober človek, boš naredil X.« In notranji razcepljeni jaz se odzove z naporom, ne z resnico. Zato je paradoksalen, a globoko resničen stavek: Čim bolj se nekdo trudi biti dober, pošten, resnicoljuben, pravičen, …tem manj je svoboden. To ne pomeni, da je slab. Pomeni, da notranje, podzavestno verjame, da je slab in zato je še vedno v notranjem boju. Resnična integriteta pride šele takrat, ko si dovoliš priznati tudi tisto, kar ni »lepo«, a je človeško in koristno: jezo, dvom, … Ko jih ne opravičuješ – ampak jih vidiš in sprejmeš. Ne kot dobre ali slabe, ampak kot dejstvo, da so. Takrat se zgodi premik:

Nehaš se truditi biti dober, pošten, odkrit, … in začneš biti resničen. In resničnost – paradoksalno – je veliko bolj etična kot trud.
In ne, kar sem zapisal, ni nevarna misel. Je misel nekoga, ki je začel zapirati vrata manipulaciji. Ker ko ni več notranjega sodišča, ni več notranjega tožilca, ni več notranjega ječarja in ni več ročaja, za katerega bi te kdo lahko prijel.

Zapisal: Rasto Fikfak