V starodavnih zapisih, ki segajo tisočletja nazaj v zgodovino človeka, je govora o treh verah, ki vse izhajajo iz enega skupnega vira. Skupni vir je svetu znan pod imenom Abraham (Abrahamske religije).

V kolikor človek s poznavanjem zapisov Stare zaveze pogleda na dogajanja v Iranu in na Bližnjem vzhodu, hitro postane jasno, da se tam ne vodi le politična vojna. To je prava verska vojna, kjer se realnost in prerokbe prepletajo v eno samo mrežo.

1. Na eni strani imamo Irance, Šiite, ki so pripravljeni na mučeništvo in žrtvovanje preko đihada. Đihad je za človeka lahko notranji ali zunanji proces, a se ta zdi za nas »moderne« ljudi, navajene predvsem lagodja, praktično nepredstavljiv. Omenjene vrednote so globoko zakoreninjene v njihovi veri, v dojemanju sveta in v arhetipih, ki jih nosijo v sebi kot narod. Za njih je vsak spopad, vsaka izguba, vsaka smrt v resnici duhovna preizkušnja namenjena uresničitvi nečesa, kar je večje od posameznika. Več kot 80 % Irancev je pripravljeno slediti tej liniji do same skrajnosti. Vsaka izguba, vsaka žrtev tako postane del kolektivne karmične poti, ki je oblikovana tisočletja pred njimi. Opravka imamo s psihično rano naroda, oziroma verske skupine, ki je bila močno preganjana. Goreče pričakujejo prihod Mahdija, odrešitelja.

2. Na drugi strani imamo tako imenovano judovsko populacijo (Chabad-Lubavitch), kjer sanje o ponovnem prihodu mesija oblikujejo strategijo in voljo. Njihova vizija je apokaliptična, a zelo konkretna. Vsak premik, vsak vojaški udarec je del večjega načrta, kjer zgodovina in prerokbe postanejo realnost, ki se morajo uresničiti. Tu ni prostora za naključja. Vsaka akcija je interpretacija starih zapisov. Vsaka reakcija je kodirana v zgodovinski naraciji, ki se prenaša iz generacije v generacijo: Veliki Izrael, III. Hram, Mesija (Antikrist) in vladanje svetu.

3. Zraven pridejo ameriški krščanski zionisti, ki verjamejo, da je napad na Izrael ključ, ki sproži vrnitev Kristusa ali izpolnitev prerokbe.

Krščanski zionisti pravzaprav gledajo na konflikt kot duhovni sprožilec za prihod Krista, Judje kot zgodovinski in narodnostni imperativ za prihod Antikrista, Iranci kot arhetipsko duhovno poslanstvo in prihod Mahdija.

Pred vami se razkriva ena izmed najbolj subtilnih, a hkrati globokih točk razumevanja trenutnega svetovnega konflikta in prerokb:

• Pri krščanskih zionistih je pričakovanje Kristusa zelo konkretno. Verjamejo, da bo on, pravi mesija, ki bo prinesel odrešenje, vrnil mir in vzpostavil Božje kraljestvo na Zemlji. V njihovi logiki je konflikt nujen, da se sproži “božanska kronika”, ki bo omogočila njegov prihod.
• Judje, vsaj del tistih, ki sledijo strogi eshatološki interpretaciji, gledajo na prihod figure, ki bo popeljal svet v preizkušnje, kot nekaj, kar lahko sovpada z Antikristom ali vsaj s figuro, ki bo prinesla kaos in preskušnjo. Njihovo dojemanje ni nujno neposredno zlonamerno, ampak je zgodovinsko in simbolično. Gre za preizkušnjo vere, narodnega preživetja in moralnih zakonov, ki jih morajo potrditi skozi dejanja in zgodovino. Tudi mafija ima svoj vrednostni sistem.

Na tem mestu se pojavi arhetip Luciferja. Ezoterično, ima ta resnično dve “strani”. Ena je stran svetlobe in ljubezni, druga je stran strahu, nadzora in ujetosti. V prispodobi kovanca, je Kristus denimo grb, AntiKrist(us) cifra, Lucifer pa celoten kovanec. V tem smislu lahko rečemo, da obe strani, Krist(us) in Antikrist, delujeta kot “ječarja človeka”. Ena plat skozi obljubo odrešenja, druga skozi grožnjo in preizkušnjo. Lucifer, kot simbol, je nekakšen prehodni arhetip, ki združuje oba pola. Človeka preizkuša, a ga obenem uči notranje presoje, svobode in ločnice med strahom in ljubeznijo.

Konflikti, ki jih danes vidimo med Iranci, Izraelci in krščanskimi zionisti, tako niso zgolj politični ali vojaški. So manifestacija globljih ezoteričnih principov in psiholoških ran, kjer se človeštvo spopada z vprašanji svobode, ljubezni,  identitete, strahu in boja za višjo vrednost. Vsaka stran vidi drugo kot “aktivatorja” uresničitve prerokb in sebe kot branik. Ena kot katalizator odrešenja, druga kot katalizator preizkušnje.

Pri vsemu temu je izjemno fascinantno videti, kako vse tri strani delujejo na stari biblijski podlagi. Stara zaveza, Abrahamova knjiga, ni le zbirka moralnih naukov ali pripovedi o veri, ampak je knjiga polna prevar, umorov, spletk, manipulacij, preimenovanj, itd. Gledano s perspektive časa in psihologije množic, je v resnici Stara zaveza taktična knjiga. Napisana je z enim samim namenom:

• Usmerjanje narodov,
• oblikovanje identitete
• in predvidevanje, kako bo ljudem v določenih zgodovinskih okoliščinah mogoče vzbuditi poslušnost, fanatizem in pripravljenost na žrtvovanje.

V zapisih je vse našteto že kodirano in vtkano v psihološke rane omenjenih treh verskih skupin. Zgodbo lahko razume le nekdo, ki pozna, kako rane nastanejo, kako delujejo ter zakaj človek proti njim, če jih ne ozavesti kot rane, nima prav nobene možnosti. Strategija, način razumevanja moči, sistema zavez in nasprotnikov, kako ljudje delujejo pod pritiskom, kako se oblikujejo zaveze in sovraštva. Kako ljudje branimo svojo persono in ego, ki se predstavlja kot središče vrednostnega sistema posameznika. A ta persona je konstrukt in z resnično, izvorno zavestjo človeka nima veliko skupnega.

Gledano na konflikt danes vidimo, da se vsaka stran ravna po starih vzorcih. Iranci se obnašajo, kot da prebirajo poglavja, ki govorijo o mučeništvu, o odporu proti silam, ki grozijo njihovemu duhovnemu prostoru. Judje delujejo, kot da so v situaciji, kjer morajo izpolniti prerokbe svojih starodavnih zapisov. Krščanski zionisti delujejo kot posredniki, ki vnaprej vedo, da bo vsaka vojna, vsaka operacija del večjega, kozmičnega načrta. Vsaka napetost, vsak napad, vsak odziv je že vnaprej predviden kot del zgodovinskega cikla.

Stara zaveza je bila napisana kot orodje taktike in psihološkega nadzora, ne le kot religiozni vodnik. V njej je se nahajajo celotne vsebine o tem, kako mobilizirati ljudi, kako jih pripraviti na ekstremne okoliščine, kako oblikovati moralen občutek, ki postane vojaška disciplina, kako ustvariti zgodovinsko naracijo, ki drži narod skupaj tudi v najbolj ekstremnih krizah. Vse te taktike so se danes materializirale v konfliktu, ki ga vidimo v Iranu, Izraelu in preko ameriških zionistov.

Skozi opazovanje sodobnih operacij vidimo, da tehnologija, orožje in diplomacija še zdaleč ne določajo končnega rezultata. Prastari vzorci še vedno določajo tokove vojne, ker so zapisani v kolektivnem vedenju, ki ga prenašajo vere in zgodbe. Konflikt v tem primeru ni le bitka za ozemlje ali energijo. To je manifestacija tisočletnega načrta, kjer vera, zgodovina in politika združeno usmerjajo ljudi v bitko, ki presega zgolj fizikalne sile. Zadnjo bitko. Bitko, ki odloča, ali bo človek živel v zlati, ali v mračni kletki. A v vsakem primeru v kletki.

Tu nastopi še verski vidik:

• Iranci verjamejo, da je samo-žrtvovanje del njihove duhovne poti,
• Izraelci verjamejo, da mora biti vsaka vojna instrument uresničitve prerokbe,
• ameriški krščanski zionisti pa delujejo kot katalizator, ki pospešuje zgodovinski plan.

Skupaj se tako ustvari situacijo, kjer fizični napad postane duhovno dejanje. Kjer je smrt interpretirana kot svetost in kjer je vsaka vojna akcija del kolektivne karmične strategije.

Zanimiva je manifestira treh ideologij skozi sodobne konflikte. Iranci imajo tehnološke in vojaške omejitve, a njihova pripravljenost na mučeništvo ustvarja nepredvidljiv učinek. Američani in Izraelci imajo vojaško moč, a njihova strategija je pogojena z interpretacijo prerokb. Tako je v njihovih očeh vsaka poteza tako strateška, kot tudi močno simbolna. Vsaka izguba infrastrukture, vsak raketni napad, vsak diplomatski manever je več kot samo fizičen dogodek. Je del kolektivne zgodbe, ki se uresničuje skozi zgodovinski okvir, ki ga je Stara zaveza vnaprej določila.

Če želimo razumeti, zakaj se zgodovina ponavlja in zakaj se svet vedno znova znajde v konfliktih, kjer ni prostora za običajne analize, moramo pogledati, kako je Stara zaveza programirala vedenje narodov in oblikovala fanatizem, ki se danes manifestira skozi moderno vojaško in politično realnost. Vsaka stran, ki vstopi v ta konflikt, ne vidi le sovražnika, ampak deluje kot del apokaliptičnega plana, kjer se prerokbe iz zgodovine uresničujejo v resničnem času.

Zato je Iransko-izraelski konflikt hkrati vojna, verska izkušnja, psihološki eksperiment in strateška igra, ki jo je pred tisočletji zasnoval avtor Stare zaveze. Vsaka poteza, vsak napad in vsaka reakcija se lahko razume kot sodobna interpretacija tisočletne logike. Prav v tem je njegova grozljiva moč: ne gre za naključje, ne gre zgolj za politiko, gre za tisočletni plan, ki se še danes manifestira, ne glede na tehnologijo, diplomacijo ali človeški razum.

Težko je predvideti vse možnosti, a nekaj je zelo jasno. Po scenariju Stare zaveze in njenih religij, ki so vpletene v vojno na Bližnjem vzhodu je jasno, da vse strani peljejo svet v eno samo točko. V prihod Luciferja, pa naj bo to simbolno, ali dejansko. V tem scenariju, se človeštvo v točki Armagedona, z volitvami odloča, ali bo Lucifer vladal tej ječi kot Kristus (ljubezen), ali kot Antikrist (Strah). In kako ljudje volijo? Vsakokrat, ko se odločite za ljubezen, izberete Krista. Vsakokrat, ko izberete strah, izberete Antikrista. Tisti, ki dobi več glasov človeštva zmaga.

In jutri vam bodo rekli, da ste izbrali sami, na podlagi vaše svobodne volje. Zamolčali pa vam bodo, kako so ustvarili vse psihološke rane, ki vas silijo, da lahko ‘volite’ le tako, kot ste volili.

Predvsem pa nikakor ne želijo, da bi spregledali, da ste v obeh primerih izvolili ječo…

Zapisal: Rasto Fikfak