Kakšno dolgoročno prihodnost bosta imela Slovenija in Slovenci, določa proces, v katerem se nahajamo prav zdaj

Uvod

Razumem, da se ljudje v Sloveniji sprašujejo predvsem o vprašanjih, kot so:

Varnost
Ljudje želijo občutek, da bodo služba, pokojnina, zdravstvo in osnovni življenjski okvir obstali tudi čez pet ali deset let.

Dostojanstvo
Ne gre samo za denar. Veliko ljudi ima občutek, da jih politika, institucije ali družba ne slišijo in ne spoštujejo.

Zaupanje
V politiko, medije, stroko, sodstvo, zdravstvo drastično pada. To je verjetno ena največjih ran slovenske družbe.

Stanovanja
Za mlade postaja to skoraj generacijsko vprašanje, ki vpliva na družine, rodnost in občutek prihodnosti.

Zdravstvo
Čakalne vrste, dostopnost in kakovost storitev in vprašanje, kakšen sistem sploh želimo ter kje smo izgubili preventivo.

Pokojnine
Zaradi staranja prebivalstva je to ena osrednjih tem sedanjosti in prihodnosti. Kako ljudem, ki so pošteno plačevali prispevke in davke, zagotoviti ustrezno starost.

Davki
Ne glede na politično usmeritev ljudi zanima, koliko jim ostane od njihovega dela in kdo nosi breme sistema, ter kje in kako (racionalno) se denar, ki so ga namenili sobivanju in vzajemnosti, porablja.

Pripadnost
Kaj pomeni biti Slovenec v svetu globalizacije, Evropske unije in hitrih družbenih sprememb.

Odgovornost
Vse več ljudi čuti, da bi morala politika, gospodarstvo in javne institucije prevzeti več odgovornosti za svoje odločitve. Pa tudi, da je morda težava ta, da tudi sami iščemo preveč izgovorov zase in sprejemam premalo odgovornosti za svoja dejanja.

Kakšna bo Prihodnost

Morda najpomembnejši vidik. Ljudje želijo vedeti, ali bo jutri boljše, slabše ali vsaj predvidljivo.

Težava nastane, če ne postavimo prvih vprašanj. Ali nas zanima zdravje, ljubezen in denar, ali v kakšnem procesu se nahajamo, zakaj in kaj ta proces življenja od nas zahteva in pričakuje.

Dva Izraela in Slovenija: Pogled v proces, ki nas čaka

Najprej naj poudarim, da ni moj namen ne sodba in ne obsodba kogarkoli. Ne Janše, ne Izraela. Ta zapis ne nastaja iz želje po politični korektnosti ali pripadnosti, niti po obsodbi. Sodba in obsodba je notranji odnos. Te ne določa denimo trditev, da je Izrael genociden, ampak odnos, s katerim to trditev izrečemo in postavimo.

Nastaja z željo po razumevanju procesa, v katerem se je znašla Slovenija. Tega zapisa ne morete razumeti, če ne preberete prejšnjih zapisov (na spletni strani PotBiti, na FB strani PotBiti in na mojem FB zidu), ki so se začeli že pred enim letom in so vezani na dogajanje, ki se je začelo pred kratkim in bo trajalo slabe tri leta. V teh zapisih sem poskušal pokazati prihodnost Slovenije – ne skozi dogodke in izid, ampak skozi poglobljen proces, v katerem se Slovenija in z njo ljudje, ki si delimo njeno usodo, nahajamo. Poskusil sem razložiti, zakaj je do tega procesa prišlo, kakšen bo, kakšen je njegov namen in kako naj se Slovenci nanj pripravimo.

Ni dvoma, da gre za izredno pomemben proces, ki bo določal, kako bomo v Sloveniji živeli v prihodnosti in kakšne vrednote bomo zasledovali. Tukaj se ne postavljam v vlogo tega, ali je potrebno več sociale ali več reda, ampak poskušam samo osvetliti en majhen, a pomemben del tega procesa – tranzita Plutona čez natalni Saturn, plus vse ostalo, kar se bo v tem času dogajalo. A kljub temu, da ne želim ne soditi ne obsojati, moram, da bi lahko postavil kontekst, povedati nekaj dejstev.

Ta sestavek je zahteven, zato pozivam, da ga preberejo tisti, ki si dovolijo imeti dovolj širine, predvsem pa tisti, ki znajo za trenutek umakniti svoja prepričanja in pogledati zapisano izven svojega vrednostnega sistema dovolj dolgo, da ga lahko – ponovno, izven svojih prepričanj in sodb – tudi poskušajo razumeti. Kaj bodo naredili potem, je njihova stvar. Lahko ga vržejo stran, lahko ga shranijo in opazujejo dogajanje v Sloveniji skozi to prizmo razumevanja, ali pa naredijo nekaj drugega, kar pač želijo. Želim, da ljudje dvomijo v ta zapis, a ne tako, da svoj dvom proglasijo kot a priori vero v ta zapis ali nasprotovanje, ampak dvom, ki pomeni “ne vem, ali je res, ali ni res in koliko je ali ni res”.

Slovenija se postavlja na eno stran zgodovine

Slovenija ima namen, da se zelo tesno poveže z Izraelom in vsem, kar ta predstavlja v svetu, z vsem, kar ta povzroča v svetu. S tem se postavljamo na eno stran zgodovine. Ne delajmo si iluzij. Če bo Izrael uspešen v svojih ciljih, potem bomo – vsaj uradno – na pravi strani zgodovine. Če bo neuspešen, na napačni strani. A pomembno je, na kateri strani zgodovine bo uradna Slovenija glede na svoje korenine, svoj vrednostni sistem, svojo dušo, svoje ljudi in svoj namen obstoja. Ker tisti, ki izda sebe, svoje korenine, svojo dušo in svoj namen obstoja – temu se ne piše dobro.

Ni nobenega dvoma, da Izrael za to, kar počne v Gazi, na Zahodnem bregu, v Siriji, v Libanonu, z Iranom in po svetu, nima nobenega moralnega in etičnega pokritja, prav tako nič skupnega s človečnostjo. Danes človek postaja tak, da si zna opravičiti vse, kar naredi, pa naj bo to še tako strašno in nevredno človeka.

Dva Izraela: med Tel Avivom in Jeruzalemom

Ko opazujemo sodobni Izrael, hitro ugotovimo, da spor ni samo med Izraelci in Palestinci. V ozadju poteka bolj pomemben spor, ki je globlji notranji spor o tem, kaj Izrael sploh je in kaj naj postane. Ta spor lahko simbolično opišemo kot napetost med Tel Avivom in Jeruzalemom.

Tel Aviv predstavlja Izrael kot moderno, tehnološko, sekularno in globalno državo. To je Izrael startupov, univerz, finančnih trgov, mednarodnih podjetij in liberalne demokracije. Njegova moč izvira iz znanja, gospodarstva, tehnologije, znanosti in povezav z zahodnim svetom. V tem okolju najdemo velik del sekularne sredine in levice, pa tudi številne ljudi, ki sicer podpirajo močno izraelsko državo, vendar ne želijo, da bi bila politika podrejena verskim prerokbam ali mesijanskim pričakovanjem. Ta smer je tradicionalno močno povezana z Evropo, akademskim svetom, velikim delom ameriških demokratov in globalnimi gospodarskimi omrežji. Njen vpliv se ne izvaja predvsem skozi religijo ali ideologijo, ampak skozi gospodarstvo, medije, diplomacijo, tehnologijo in mednarodne institucije. Ko govorimo o izraelski umetni inteligenci, farmacevtskih podjetjih, kibernetski varnosti ali raziskovalnih centrih, pogosto gledamo prav ta del Izraela. Ta elita Izraela je povezana ne le z Evropo in ima v Evropi močan vpliv, ampak je močno povezana tudi z Ukrajino in vsem, kar se tam dogaja. Ne govorim le o Zelenskem, ki izhaja iz teh vrst, in ne govorim le o oligarhih Ukrajine, ki tudi izhajajo ali pa so nadzorovani iz teh istih vrst. Ta elita ima močne interese, ki so vezani na Rusijo in Ukrajino, in je močno vtkana v korenine te strukture.

Jeruzalem predstavlja drugačno zgodbo. Tukaj Izrael ni predvsem moderna nacionalna država, ampak zgodovinski in duhovni projekt lažnega judovskega ljudstva (več o tem govori ta zapis: https://potbiti.si/2026/03/13/kako-je-clovestvo-prislo-v-stanje-v-katerem-se-nahajamo-danes/). V tem pogledu ima država poseben namen, ki presega običajno politiko. Zemlja Izraela ni samo ozemlje, ampak del zaveze med Bogom in ljudstvom. Zato vprašanja meja, naselbin, Jeruzalema in svetih krajev niso zgolj politična, ampak tudi verska vprašanja. Zato so Veliki Izrael, Jeruzalem in tretji hram obveza in zaveza, ne le ideja. Ta Izrael je manj takten in potuhnjen od prvega. Je močno agresiven, brezobziren. Ta smer je tesneje povezana z verskim sionizmom, delom ortodoksnega judaizma in tudi z močnimi tokovi ameriškega evangeličanskega krščanstva. Za številne evangeličane v ZDA ima Izrael posebno mesto v svetopisemski zgodovini in v nekaterih interpretacijah tudi v pričakovanju prihodnjih dogodkov. Zato podpora Izraelu pogosto presega običajne geopolitične interese in postane del verskega prepričanja.

Če Tel Aviv razmišlja predvsem v kategorijah gospodarstva, diplomacije, tehnološkega razvoja in globalne integracije, Jeruzalem razmišlja v kategorijah identitete, zgodovine, zaveze, tradicije in zgodovinskega poslanstva. Prvi pol govori o uspehu in preživetju v sodobnem svetu, drugi o izpolnitvi zgodovinske in duhovne naloge z vsako, tudi lastno ceno (»do or die« – »naredi ali umri«).

Vpliv obeh smeri presega meje Izraela. Telavivska vizija je močno prisotna v mednarodnem poslovnem svetu, univerzah, raziskovalnih ustanovah in delu zahodnih političnih elit. Jeruzalemska vizija pa črpa moč iz verskih skupnosti, konservativnih gibanj, dela ameriške desnice in mrež, ki razumejo zgodovino skozi religiozno perspektivo.

V zadnjih desetletjih se je pogosto zdelo, da prevladuje Tel Aviv. Tehnološki razvoj, globalizacija in gospodarska rast so krepili sekularni model države. Toda demografski trendi, rast verskega prebivalstva in spremembe v svetovni politiki so okrepili tudi Jeruzalem. Zaradi tega je danes izraelska politika pogosto videti kot boj za samo definicijo države.

Najgloblje vprašanje ni, katera stran bo zmagala. Vprašanje je, ali je mogoče najti ravnotežje med obema. Kajti Izrael brez Tel Aviva tvega, da izgubi stik s sodobnim svetom, Izrael brez Jeruzalema pa tvega, da izgubi stik z razlogom, zaradi katerega je sploh nastal. Napetost med obema poloma zato ni le politični spor, ampak eno osrednjih vprašanj izraelske identitete v 21. stoletju.

A ključno je razumevanje. Obe strani imata močan večvrednostni sistem v primerjavi z ostalim delom sveta. Obe strani sta močno egocentrični in brezobzirni. Obe si želita moč in vladanje svetu. Gre za dva pola, dve viziji prihodnosti, ki se prekrivata, tekmujeta in včasih sodelujeta. Poenostavljeno bi lahko rekli, da je »Tel Aviv« otrok globalizacije. Verjame v odprte trge, visoko tehnologijo, mednarodno sodelovanje, močne vezi z Zahodom, znanost, univerze, kapital in diplomatsko mrežo. Ta del Izraela je bil desetletja zelo domač v svetu, ki so ga po hladni vojni oblikovale ZDA, Evropska unija in mednarodne institucije. Njegovi naravni zavezniki niso toliko verske skupnosti kot poslovni svet, raziskovalne ustanove, tehnološki sektor, diplomati in velik del zahodnih političnih elit ter okultne združbe. Svoj vpliv uveljavljajo prav tako brezobzirno, a so pri tem bolj skriti – vse se dogaja bolj v ozadju in spodaj, v nevidnem svetu in svetu polnem laži, spletk in prevar.

»Jeruzalem« pa je otrok identitete. Njegovo izhodišče ni vprašanje, kako biti uspešen v globalnem svetu, ampak kako ostati zvest zgodovinskemu in verskemu poslanstvu. Ta pol veliko bolj poudarja narod, tradicijo, zgodovinski spomin, družino, vero in kontinuiteto. Njegovi naravni zavezniki niso toliko mednarodne institucije kot skupnosti, ki razmišljajo v kategorijah civilizacij, narodov in verskih vrednot. Njegov okultni vidik je veliko bolj radikalen.

Če pogledate sodobno Evropo, boste opazili, da večina političnih in institucionalnih struktur precej lažje razume jezik Tel Aviva kot jezik Jeruzalema. Evropska unija je zgrajena na ideji sodelovanja, pravil, trgovine in postopnega preseganja nacionalnih identitet. Zato ji je bližje sekularni, liberalni in tehnološko napredni Izrael. Konec koncev je tudi Evropa projekt teh struktur z jasno določeno nalogo, predvsem v odnosu do Rusije.

Kako se je zgodba začela doseganja ciljev obeh delov Izraela?

Zgodba se je začela obetavno. Prvi del zgodbe je vezan na Ukrajino in Rusijo in je posredno povezan z obljubo, ki jo je dobila Hazarska elita, ko je prestopila v judovsko vero in se povezala s silami, ki stojijo zadaj. Drugi del zgodbe je vezan na Veliki Izrael, prihod mesije in tretjega hrama, preko katerih bo njihov mesija in Izrael vladal svetu. Torej gre za dve viziji, kako obvladovati svet.

V ZDA je slika bolj razdeljena. Del ameriškega establišmenta, univerz, medijev in poslovnega sveta je tradicionalno bližje temu, kar imenujemo Tel Aviv. Po drugi strani pa ima Jeruzalem zelo močno oporo med evangeličanskimi kristjani, konservativnimi krogi in delom republikanskega tabora. Tam podpora Izraelu pogosto ni samo geopolitično vprašanje, ampak tudi del verskega in kulturnega pogleda na svet.

Zanimivo je, da se svet zadnjih desetih letih postopoma premika iz obdobja, ki je favoriziralo Tel Aviv, v obdobje, kjer se vračajo vprašanja identitete. Ne samo v Izraelu – povsod. Ključni človek tega premika v ZDA je Trump. Za Trumpom stoji evangeličanska cerkev, ki ima z Izraelom skupni interes: ustoličenje mesije. A pomembno je vedeti, da mesija Izraela ni enak mesiji Evangeličanske cerkve. Gre za mesijo, ki predstavlja Kristusa ali pa Antikrista. Torej, za izpolnitev verskih prerokb, obe strani zasledujeta isto pot in idejo. Na koncu pa nas – če te sile v svetu uspejo – čaka končni spopad med Kristusom in Antikristom, ki pa sta le dva pola Luciferja. Ideja je, da dobimo vladarja, ki bo predstavljal ali bil sam Lucifer – ne ve se le, s katerim obrazom bo vladal: obrazom ljubezni ali strahu (o tem si preberite več v drugih sestavkih, predvsem o tem, zakaj je Lucifer ječar človeka in njegove duše ter kako pri tem uporablja ljubezen in strah: https://potbiti.si/2025/09/05/lucifer-in-clovek-esenca-dvojnosti-in-pot-samo-preseganja/).

Amerika se prepira o tem, kaj pomeni biti Američan. Evropa o tem, kaj pomeni biti Evropejec. Rusija govori o civilizaciji. Kitajska o zgodovinski vlogi kitajske kulture. Tudi v Izraelu zato spor ni več samo med levico in desnico, ampak med dvema odgovoroma na vprašanje: »Kdo smo?« Le Slovenija se prepira o vprašanjih, ki sploh niso izvorno njena.

Slovenija: vsiljena dilema brez lastne identitete

In zanimivo, tudi nas se vpraša, kdo smo. Točno to je ključno vprašanje procesa, ki ga prinaša Pluton, ko tranzitira naš natalni Saturn. A naša težava je globlja. Če se Izrael in preostali svet sprašujeta, kateri SVOJ obraz naj izbereta, je Sloveniji vsiljena dilema, kaj izbrati, a nič od ponujenega v resnici ne izvira iz naših korenin in ne predstavlja naše duše.

Če želi Slovenija imeti prihodnost, bo morala najprej ugotoviti, da se ji ponujata dve identiteti, ki sta tako ali drugače identiteti Jeruzalema in Telaviva: le da jih mi vidimo kot zvestoba EU, ki je projekt Tel Aviva, ali kot zvestoba Jeruzalemu. Prvo pooseblja Golob, drugo Janša. Zaenkrat ni videti nikogar, ki bi poosebljal našo dušo, našo naravo, naše korenine, našo resnico. Ne gre za to, da je ta prava ali napačna, ampak da je pristna.

Zato današnjih dogodkov ni mogoče razumeti samo skozi ekonomijo ali samo skozi religijo. Obe sili delujeta hkrati. Tel Aviv pravi: brez uspešnega gospodarstva, tehnologije in mednarodnih povezav ni prihodnosti. Jeruzalem odgovarja: brez identitete, zgodovinskega spomina in občutka smisla ni prihodnosti. Morda je najzanimivejše to, da nobena stran sama ne more rešiti problema. Čisti Tel Aviv lahko ustvari bogato in tehnološko napredno družbo, vendar tvega izgubo globljega občutka pripadnosti. Čisti Jeruzalem lahko ohrani močno identiteto, vendar tvega izolacijo in togost.

V Sloveniji pa pravimo Komunisti so krivi, ali pa Domobranci so krivi. Pri tem ne dojamemo, da to ni bila naša vojna. Da Komunizem ali Liberalizem nista vtkana v našo naravo in dušo. Mi nismo hladni ljudje, brezobzirni do narave in bolečine drugega. To dokazuje veliko število akcij, kjer se milijonska sredstva zberejo tako rekoč hipoma. Pri nas se kregamo, ali je bolje socialna, ali liberalna država. V tem proscu, ki v resnici ni naš, politika aktivira ljudi skozi katastrofo vojne na naših tleh. Vojne, ki v ničemer ni bila naša – II. SV. In ne glede koga vprašate, oboji trdijo, da je to v interesu naroda. A nihče se ne vpraša in ne vpraša naroda, kakšna naj bo Slovenija, da bo skladna z našo dušo, našimi koreninami, našim namenom in pomenom. Namesto tega ostajamo hlapci in se Izraelu ter Bruslju znova in znova ponujamo v podrejeni vlogi.

A vrnimo se še malo k Izraelu.

Resnično vprašanje prihodnosti Izraela je torej verjetno manj »Katera stran bo zmagala?« in bolj »Ali je sploh mogoče združiti tehnološko modernost Tel Aviva z zgodovinsko in duhovno globino Jeruzalema?« Ali si svet te združitve sploh želi, ali si jo lahko sploh privošči, če želi preživeti. Prav okoli tega vprašanja se danes vrti velik del izraelske notranje politike, del ameriške politike in posredno tudi del razprav, ki jih gledamo v Evropi. Ni pa to samo izraelska zgodba. V precejšnji meri je to zgodba celotnega Zahoda.

In če je Izrael nujen del v procesu sveta, pa nobeden od obeh obrazov Izraela ni tisto, kar si vsakdanji človek – velika, velika večina prebivalcev sveta – želi.

Prvi in drugi akt slovenskega procesa

Razumeti morate, da spodnji del zapisa ne postavlja v ospredje vseh vidikov, ampak samo eno od stopnic. Prvi akt se je v Sloveniji že odvil – v spopadu med Golobom in Janšo, v katerem je bil bolj spreten Janša. Golob izraža zvestobo in teče v Bruselj, Janša pa v Jeruzalem k Netanjahu. Če bi Izrael opisali kot človeka, bi mu bil najbolj pisan na kožo Trump, pri nas pa Stevanović (govorim astrološko, upoštevajoč močan egocentrični vidik).

Poglejmo si torej drugi akt – ne v smislu dogodkov, ampak v smislu razkrivanja in razumevanja tega procesa. Ta del procesa je umeščen nekje v avgust 2026, +/- en mesec. Ker smo se povezali z Izraelom – in to izredno močno, z njegovim najbolj skritim, globokim delom – bo ta proces, ki se bo odvijal v Izraelu, močno vplival tudi na našo vlado, s tem na našo politiko in posledično na nas.

Še enkrat bi rad izrecno poudaril. Golob ni rešitev, Stevanović pa še manj. In za tiste, ki boste pomislili, da promoviram sebe ali nekoga mojega, naj povem, da je zame delovanje kjerkoli, kjer bi moral odločati o življenju in smrti ljudi skozi zavestne odločitve, nesprejemljivo. Življenja ne morem dati, torej ne morem odločiti, da naj ga nekomu vzamejo.

Izrael: Ko Jupiter sreča Saturna in Plutona – razkritje skritega poslanstva države

Nekatere države imajo v svojih kartah zapisan občutek zgodovinske usode. Ne zato, ker bi bile pomembnejše od drugih, temveč zato, ker je njihova identiteta zgrajena okoli vprašanja moči, vpliva in močne zgodovinske, usodne vloge. Eden od takšnih podpisov je konjunkcija Saturna in Plutona na MC v Levu.

Na najbolj očitni ravni takšna postavitev govori o odnosu do avtoritete. Država ne more ostati nevtralna do vprašanja moči. Vedno znova se vrača tema vladanja, nadzora, hierarhije, voditeljstva in zgodovinskega pomena. Lev želi sijati. MC želi biti viden. Saturn želi graditi trajne strukture. Pluton pa zahteva popolno transformacijo vsega, kar je zgrajeno na lažni podlagi. Zato se takšna država pogosto znajde v ciklih koncentracije moči in njenega razpada. Ustvarijo se močne elite, močne institucije ali močni voditelji. Sčasoma pa se pokaže, da del njihove legitimnosti temelji na mitih, strahovih, lažeh, prevarah, manipulaciji, ali starih zgodovinskih pogodbah, ki ne služijo več življenju. Takrat Pluton zahteva rekonstrukcijo.

Psihološko gledano Saturn in Pluton na MC pogosto kažeta kolektivni strah pred izgubo nadzora. Za fasado samozavesti se skriva nezaupanje. Za željo po veličini pogosto stoji zgodovinska rana ponižanja. Lev želi priznanje, Saturn spoštovanje, Pluton pa absolutno varnost. Prav zato takšna konfiguracija pogosto ustvarja izredno močne zgodovinske narative o nacionalni identiteti.

Tisti, ki poznate Janšev horoskop, lahko zelo jasno vidite, zakaj je on padel v ta proces v Sloveniji in zakaj povezava z Izraelom. Janša in njegova vlada poosebljata tega Plutona v tranzitu Slovenije, kar se tudi jasno vidi v astrološki karti te vlade.

Posebno zanimiv postane retrogradni Jupiter v Strelcu v tretji hiši. Jupiter je tukaj doma – njegova moč ni vprašljiva. Toda retrogradnost spremeni smer njegovega delovanja. Namesto da bi se energija širila navzven, se najprej obrača navznoter. Takšna država pogosto razvije močno notranjo filozofijo o sebi. Ima zgodbo o svojem poslanstvu. Ima prepričanje o svoji vlogi v svetu. Ima vizijo, ki presega vsakodnevno politiko. Tretja hiša kaže, da se to poslanstvo izraža skozi medije, izobraževanje, jezik, ideologijo, komunikacijo in oblikovanje kolektivnega pomena. Država ne vlada samo s silo, ampak predvsem z zgodbami in neko vrsto magije. Njena moč je v razlagi sveta, smeri sveta in vlogi, ki je ključna in na vrhu sveta.

Če pogledate strukturo osebnosti pri človeku – vrednostnega sistema v njej, vlogo karakterja in pozicijo ega – potem lahko zelo jasno vidite, da je Izrael v svetu podobno postavljen, kot ego v osebnosti. Ego je za izkušnjo dvojnosti nujen, saj z odnosom JAZ-TI, tukaj–tam, dobro–slabo, omogoča izkušnjo sveta dvojnosti bitjem, ki poznajo le svet enosti – nam, kot dušam. Težava nastane, ko se iz orodja za to izkušnjo spremeni v gospodarja in namen te izkušnje.

Če Saturn-Pluton na MC predstavljata strukturo moči, potem Jupiter v Strelcu predstavlja mit, ki tej moči daje smisel, ga razlaga, ga širi in utemeljuje – mu daje versko konotacijo, mecenstvo in podporo, da vse teče čim bolj gladko.

Toda v tej karti obstaja še ena, globlja plast. A ta je skrita. Lilit v četrti hiši v Vodnarju kaže na izvorno rano, ki leži pod zavestno identiteto države. Četrta hiša govori o koreninah, kolektivnem nezavednem, prednikih in globokem občutku pripadnosti. Vodnar želi svobodo, drugačnost in neodvisnost. Lilit pa tam, kjer stoji, pogosto kaže na nekaj, kar je bilo izgnano iz kolektivne zavesti. Takšna država lahko nosi staro rano izključenosti, izdaje ali zavrnjene drugačnosti. Del njene duše se ne počuti doma. Del njenega kolektivnega spomina verjame, da je moral nekoč izbrati med pripadnostjo in svobodo. Zato se pogosto pojavlja paradoks: država govori o svobodi, vendar jo je hkrati strah popolne svobode; govori o napredku, vendar nezavedno hrepeni po varnosti starih struktur. Ezoterično gledano je Lilit v Vodnarju pogosto povezana z izgubljenim znanjem ali zavrnjenim delom kolektivne inteligence – predstavlja tisto vejo razvoja psihe, ki ni bila vključena v uradno zgodbo naroda.

Če pogledamo skozi drakonsko astrologijo, se pomen še poglobi. Drakonski pristop ne govori več toliko o osebnosti ali zgodovinski identiteti, temveč o smeri duše. Saturn-Pluton na MC lahko v drakonski perspektivi pomeni dušno nalogo naroda, ki predstavlja soočenja z zlorabo moči – ne nujno zunanjo zlorabo, ampak samo naravo moči. Palestina in duše v tej deželi, pa so ogledalo, ki pomaga dušam Izraela, to dojeti. Duša kolektiva se uči, kaj pomeni odgovorno upravljati moč in vpliv, ki ga s seboj nosi ta vpliv. Retrogradni Jupiter postane vprašanje modrosti. Ne gre več za širjenje vpliva, ampak za razumevanje smisla vpliva. Drakonsko gledano se postavlja vprašanje: zakaj želimo biti veliki? Kaj je resnični namen moči? In razumeti morate, da ni moči brez nadzora in pravil. Lilit v četrti hiši pa kaže na pozabljeni del duše, ki čaka na ponovno vključitev – del kolektiva, ki je bil nekoč izgnan, utišan ali zavrnjen, postane ključ do naslednje razvojne stopnje.

Ko tranziti sprožijo proces

Prav zato postane izredno zanimiv trenutek, ko tranzitni Jupiter doseže natalno konjunkcijo Saturna in Plutona na MC, medtem ko tranzitna Lilit istočasno aktivira natalnega Jupitra. Na površini je to videti kot obdobje širitve. Jupiter poveča vidnost vsega, česar se dotakne. Vendar tukaj ne širi zgolj uspeha – širi tudi vse tisto, kar je bilo skrito v Saturnu in Plutonu. Poveča pomen vprašanj oblasti, legitimnosti, voditeljstva, zlorabe moči, obsesije ega ter kolektivne usode in namena za vsako ceno. Ker gre za stik s Plutonom, lahko pride do razkritij. Ker gre za stik s Saturnom, lahko pride do preizkusa institucionalne zrelosti. Ker se vse dogaja na MC, se proces odvija javno – vse postane vidno tistim, ki si dovolijo videti.

Toda resnični ključ tranzita se skriva drugje. Medtem ko Jupiter osvetljuje vrh karte, tranzitna Lilit aktivira natalnega Jupitra v tretji hiši. To pomeni, da se v kolektivni zgodbi pojavijo vprašanja, ki so bila dolgo izključena. Pojavijo se prepovedane teme. Pojavijo se ideje, ki niso ustrezale uradni razlagi sveta. Pojavijo se dvomi v zgodbe, na katerih je bila zgrajena identiteta države.

Če Jupiter predstavlja nacionalni mit, potem Lilit preverja in kaže njegovo senco. Če Jupiter predstavlja modrost, Lilit vpraša, česa modrost še ni pripravljena videti, ali kaj zaradi izkrivljenosti Ega vidi narobe. Če Jupiter predstavlja resnico, Lilit vpraša, kdo je bil iz te resnice izključen.

Zato ta tranzit ni zgolj obdobje rasti, ampak je predvsem obdobje iniciacije. Kolektiv se znajde pred vprašanjem, ali želi povečati obstoječo zgodbo o sebi ali pa je pripravljen odkriti globlji pomen, ki se skriva pod njo.

Najvišji izraz tega procesa ni zmaga ene politične opcije nad drugo, niti utrditev stare moči ali revolucija proti njej. Najvišji izraz je integracija – trenutek, ko se kolektiv zave, da se resnična moč ne rodi iz nadzora, temveč iz sposobnosti vključiti tudi tiste dele zgodbe, ki so bili dolgo izrinjeni iz zavesti. Takrat Jupiter ne poveča le ega države – poveča tudi njeno modrost. Pri drugi izbiri pa se poveča samo spirala norosti.

Kaj pomeni ta proces za Slovenijo

Od Slovenije ta proces zahteva, da najde svoje bistvo, svojo naravo in svojo vlogo v svetu. Ne nujno veliko, grandiozno in veličastno po merilih Ega, a njej lastno, edinstveno, predvsem pa izključno njeno. A da bi Slovenija lahko to naredila, se mora najprej nehati prerekati o vsebinah, ki v resnici niso njene. Nehati sodelovati v vojni, ki v resnici ni njena.

A vsaka vojna, tudi če ni tvoja, povzroči rane. Zato je nujno, da Slovenija odžaluje izgube, se opraviči in odpusti in to velja za obe strani. A to odpuščanje in opravičilo ne sme priti iz glave, ampak iz zavedanja, iz srca. Ne zahteva, da pozabimo, saj se moramo iz tega nekaj naučiti. Zahteva pa, da nehamo sovražiti drug drugega, ker s tem uničujemo sami sebe. Predvsem pa mora biti brez krivde in sramu, a s polno mero odgovornosti. Sram in krivda obtičita v času dogodka, kjer ni več nič mogoče narediti, razen kaznovati in uničiti sebe, da bi nekako poravnal. Sprejemanje odgovornosti za svoja dejanja, pa odpira možnost v sedanjem trenutku. To je edino, ki lahko pripelje do opravičila in odpuščanja. Samo tako se lahko naučimo, zakaj nikdar ne smemo biti bitk, ki niso zares naše. In ko bomo vedli, katere niso naše bitke, potem nam bo kristalno jasno, kje nam je in kje nam ni mesto.