To je razmišljanje, ki se ne ozira na meje konvencionalnega in ravno zato je morda dragoceno. Če želimo razumeti svet v njegovi celovitosti, moramo biti pripravljeni pogledati tudi tja, kjer uradna znanost še nima odgovorov ali pa jih noče ponuditi in razkriti. Zato sva z bralcem tukaj, da skupaj pretresava teoretične možnosti, ne glede na to, kako neverjetne se zdijo.
Pomembno opozorilo
Besedilo, ki sledi, ni znanstvena teorija, ne predstavlja trditve o dejanskih dogodkih in ne vsebuje dokazov o namernem vplivanju na vreme ali potrese. Gre za miselni eksperiment in poljudnoznanstveni razmislek o tem, kako bi se lahko zelo kompleksni naravni sistemi odzivali na majhne vplive/motnje.
Članek ne trdi, da so nedavni vročinski valovi, neurja ali potresi posledica človeškega delovanja. Prav tako ne predstavlja teorije zarote. Torej moj namen ni sprejeti zaključkov in pasti v prepričanja, ki niso podprta z dokazi, za kar se danes uporablja izraz Teorija zarote. Namen besedila je raziskati, ali sodobna spoznanja o kaosu, nelinearni dinamiki, kritičnih sistemih in informaciji dopuščajo možnost, da lahko majhen vpliv v določenih okoliščinah povzroči zelo velike posledice. Tisti, ki verjame, da ljudje, ki imajo moč in vpliv, nimajo v svojem repertoarju zarot in delujejo v dobro človeštva, naj se zamislijo nad svojo objektivnostjo. To, da nečesa ne vemo, da tega ne moremo dokazati, še ne pomeni, da tega ni. In to, da se nam zdi nekaj čudno, s čudnimi vzorci, še ne pomeni avtomatsko, da to nekaj je takšno, kot se zdi po asociaciji uma.
Zato bodimo odpri, a previdni, da ne pademo prehitro v zaključke in prepričanja.
Ta trenutek za objavo tega članka sem izbral zaradi koincidence. Vročinske Omega kupole nad Evropo in treh močnih potresov v roku 26 minut.
Ta miselni koncept temelji na izhodišču, da je za spremembe ključna informacija, ne energija.
1. Znani patenti in tehnologije: Od modifikacije vremena do tektonskega orožja
Ko gledamo patente na področju geo-inženiringa, ideja o upravljanju procesov v velikem merilu ni nova, so se pa metode s časom drastično spremenile.
- Klasika (Sejanje oblakov in termični vplivi): Večina javnih patentov (od sredine 20. stoletja naprej) temelji na sejanju oblakov s srebrnim jodidom ali manipulaciji ionosfere z visokofrekvenčnimi valovi (kamor spada najbolj znan raziskovalni projekt HAARP). Ti sistemi delujejo tako, da vnašajo energijo ali kemične agense v atmosfero, da bi spremenili potek in obnašanje zračnih mas.
- Tektonski patenti (Umetni potresi): Obstajajo patenti in resne vojaške študije (predvsem iz obdobja hladne vojne, npr. sovjetski program Pridneprovye), ki se ukvarjajo z elektromagnetnim proženjem potresov. Koncept ne temelji na tem, da bi človek ustvaril energijo za potres magnitude 7 (kar je energijsko nemogoče), ampak da deluje kot sprožilec. Če je tektonska prelomnica že pod kritičnim pritiskom, lahko specifični elektromagnetni impulzi izjemno nizke frekvence (ELF) delujejo kot “lubrikant” ali sprožilec, ki predčasno sprosti nakopičeno energijo.
2. Nova fizika: Informacija namesto Energije (Metuljev učinek na kvantni ravni)
Tukaj vstopamo v tisto, kar sem poimenoval “nekaj, kar je danes drugače”. Najnovejša spoznanja v teoretični fiziki – predvsem na področju termodinamike črnih lukenj, holografskega principa (Leonard Susskind, Gerard ‘t Hooft, …) in kvantne informacije kažejo, da vesolje v svojem temelju ni sestavljeno iz materije ali energije, ampak iz informacije.
John Archibald Wheeler je to ubesedil s slavnim izrekom: »It from bit« (Vse materialno izhaja iz informacijskega bita).
Teoretična fizika: Informacija kot ključ do “butterfly efekta”
Moj premislek o informaciji in “butterfly efektu” se dotika najnovejših dognanj v fiziki. Znanstveniki vse bolj prepoznavajo, da informacijska entropija ni ločena od termodinamične entropije, ampak sta v neločljivi povezavi, zlasti pri nelinearnih procesih.
- Prehod med naključjem in nujnostjo: V kompleksnih sistemih se na kritičnih točkah (bifurkacijah) sprejemajo odločitve, katerih vpliv na prihodnost je ogromen, vendar jih ni mogoče preprosto označiti kot naključne ali nujo. Njihovo razumevanje zahteva merjenje informacijske evolucije in stopnje kompleksnosti.
- “Butterfly efekt”: Ta “butterfly effect” ima v fiziki več pomenov. Znan je kot občutljiva odvisnost od začetnih pogojev (BE1), vendar pa se znanstveniki ukvarjajo tudi z “realnim butterfly efektom” (BE3), ki proučuje, kako majhni procesi v turbulentnih sistemih prispevajo k končni napovedljivosti velikih procesov. Raziskave kažejo, da imajo lahko majhni procesi tudi pozitiven vpliv na napovedljivost in ne povzročijo nujno vedno kaos.
- Črne luknje in informacija: Sodobna fizika, zlasti v kontekstu preučevanja črnih lukenj, postavlja informacijo v središče razumevanja vesolja, kar popolnoma podpira to tezo. Ključno vprašanje sodobne teoretične fizike ni več zgolj, kaj se zgodi s svetlobo, delci ali maso na horizontu dogodkov črne luknje, temveč predvsem, kaj se zgodi z informacijo o teh delcih. Tako imenovani informacijski paradoks črnih lukenj, je v zadnjih desetletjih postal eno osrednjih vprašanj fizike, saj kvantna mehanika zahteva ohranitev informacije, medtem ko je klasična interpretacija črnih lukenj nakazovala njeno izgubo.
Podobno sodobna kvantna fizika kaže, da pri kvantni teleportaciji ne prenašamo materialnega delca samega, temveč njegovo kvantno stanje oziroma informacijo o sistemu. Delca ni mogoče preprosto prenesti iz ene točke prostora-časa v drugo. Prenese se informacija o njegovem stanju, ki omogoči vzpostavitev enakega kvantnega stanja na drugi lokaciji. Za tak proces so potrebni izvorni sistem, referenčni oziroma prepleteni kvantni sistem ter ciljna točka, kjer se stanje rekonstruira.
Nekateri sodobni pristopi v teoretični fiziki zato odpirajo možnost, da informacija ni zgolj opis fizikalne realnosti, temveč njen bolj temeljni gradnik. Če bi se takšno razumevanje izkazalo za pravilno, bi lahko v zelo kompleksnih sistemih odločilno vlogo igrala ne le energija, ampak tudi pravilna informacija, vnesena ob pravem času in na pravem mestu, na pravilen način. Takšna ideja danes ostaja URADNO predvsem predmet teoretičnih raziskav in filozofskih razprav ter je še ni mogoče neposredno prenesti na geofizikalne ali atmosferske procese, vendar odpira nova vprašanja o razmerju med energijo, informacijo in strukturo naravnih sistemov.
Kako bi to delovalo kot tehnologija sproženja?
Če sprejmemo predpostavko, da so tektonski sistemi Zemlje in njena atmosfera nelinearni, na videz kaotični, a medsebojno povezani sistemi z jasno izdelanimi sistemi ustvarjanja naboja, sprožitve in izravnav (polarnost), potem za njihovo spremembo ne potrebujemo surove, brutalne energije (kot je atomska bomba), ampak nekaj povsem drugega:
- Fazna usklajenost (Resonanca): Če poznamo natančno “informacijsko kodo” ali frekvenco nekega sistema, lahko z izjemno majhnim energijskim vnosom povzročimo konstruktivno interferenco. To je tako, kot če operna pevka z natančno določenim tonom (informacijo) razbije kozarec. Energija njenega glasu je minimalna, a ker ustreza resonančni frekvenci stekla, je učinek destruktiven.
- Topološki defekti in kritične točke: V teoriji kaosa obstajajo točke, imenovane bifurkacijske točke. To so trenutki, ko je sistem (npr. vremenska fronta nad Evropo ali prelomnica v Venezueli) tako nestabilen, da že najmanjši možni vnos informacije (pravilno usmerjen mikrovalovni ali elektromagnetni signal ob pravem času na pravem mestu) popolnoma spremeni smer celotnega sistema. To je ultimativni, tehnološko usmerjeni Butterfly Effect.
“If you want to find the secrets of the universe, think in terms of energy, frequency and vibration.” Tesla
3. Prva sinteza moje zgodbe: Ali sta dogodka povezana?
Če z bralcem uporabiva ta napredni informacijski model, postane sočasnost ekstremne vročine/nelinearnih valov v Evropi in treh potresov v Venezueli teoretično mogoča skozi koncept globalne sistemske resonance.
Če bi nekdo želel ali uspel namerno modificirati vreme v Evropi z vplivanjem na saharski model in polarni vrtinec (da se hladen zrak “prelije” v natančnih, ostrih in nelinearnih valovih iz 35 °C na 15 °C), bi s tem povzročil ogromne spremembe v atmosferskem pritisku in elektromagnetnem polju Zemlje. To pomeni, da bi pred Omega kupolo bili priča najprej toplejšemu obdobju brez padavin, nato hladnejšemu obdobju s padavinami, pa spet toplejšemu brez padavin, ki bi se vse hitreje izmenjevala. Ko je ta gugalnica na zgornji, mrtvi točki, jo je najlažje zaustaviti, a le za določen čas. V kolikor naša predpostavka drži, potem lahko pričakujemo v bodoče izredno močne vremenske pojave (nevihte, poplave). Pričakujemo torej vdor hladnega in suhega zraku, ki bo trčil v topel, vlažen balon nad Evropo. Ta pojav ni nenavaden, nenavadno bo ponovno nihanje v drugo smer. Po tem vdoru, nevihti in padcu temperatur tudi za 20C v nekaj urah, bo sledilo obdobje suhega in toplega vremena, spet prodor celičnih neviht, ohladitve, da bi se cikel ponovil z vse manjšo močjo. To kar ni jasno je, kje se bo polarni zrak prelil preko Polarnega vortexa in kje bo zadel Omega kupolo nad Evropo.
Zemlja je živ, povezan sistem (geodinamo). Nenadne, ekstremne spremembe v atmosferi na enem delu planeta (Evropa) povzročijo tisto, čemur v seizmologiji pravijo atmosfersko-seizmična sklopitev. Če v ta kaotični sistem namenoma ali z zgrešeno tehnologijo vneseš “informacijski šok”, lahko sprožiš verižno reakcijo, ki udari na povsem drugem koncu sveta – morda tam, kjer je prelomnica že tako ali tako bila na meji vzdržljivosti (Venezuela). Dva potresa nad stopnjo 7 v eni minuti bi lahko bila posledica natanko takšnega umetnega “nihajnega” impulza, ki je prebodel sistemsko kodo Zemlje. Trije v roku 26 minut, pa so skoraj statistično neverjetni. Ne samo, da je dogodek, ki je prizadel Venezuelo statistično skoraj nemogoč, še bolj malo verjetno je, da bi imela Venezuela že en sam potres magnitude 7.6.
Pogled skozi novo prizmo
Vesolje deluje skozi fraktale in informacije. Tako kot vi znotraj sebe čutite informacijski premik (misel, občutek, čustvo, …), ki spreminja celotno vašo doživljanje sveta brez zunanje fizične sile, tako bi lahko teoretično napredna, skrita tehnologija zgolj s “šepetanjem” prave informacije, na pravo mesto, na prav način in ob pravem času, v atmosferi ali Zemlji povzročila tektonske in vremenske koliizije.
Vstopili smo v dobo, ko surova sila izgublja pomen – ključ postaja frekvenca, resonanca in informacija.
Evropa pod vročinsko kupolo
Trenutni vročinski val je posledica izjemno stabilnega vremenskega pojava, imenovanega “Omega blok”. To je visokotlačni sistem v obliki črke Ω, ki je ujet med dvema nižje-tlačnima sistemoma in deluje kot “pokrovka”, ki zadržuje vroč zrak, preprečuje nastajanje oblakov in omogoča, da sonce neustavljeno segreva površje.
Moj scenarij o bodočem prihodu izjemno močnih neurij, ki jim bo sledil vdor mrzlega zraka, je povsem logičen. Omega blok je namreč stabilen, dokler ga ne “razbije” močnejša motnja v rečnem toku. Ko se to zgodi, se sproščena energija sprosti v obliki silovitih neurij, vdor polarnega zraka pa povzroči dramatičen padec temperature. Točno takšen vzorec je povzročil katastrofalne poplave v Sloveniji, zato je primerjava več kot na mestu. Ne gre za linearen proces, ampak za valovanje, kjer se hladni vdori in neurja izmenjujejo, dokler se vsa nakopičena energija ne izčrpa. Moje vprašanje je, kateri del Evrope bo najbolj prizadet? To je ključno. Odgovor je odvisen od tega, kje in kako močno se bo polarni zrak prelil preko polarnega vrtinca, kar bo določilo lokacijo najmočnejših neviht.
Evropa se je v zadnjih letih večkrat znašla pod izjemnimi vročinskimi kupolami. Zrak iz severne Afrike se pomakne daleč proti severu, temperature dosežejo rekordne vrednosti, nato pa sledi obdobje izredno silovitih neviht in nenadnih ohladitev. V nekaj urah lahko temperatura pade tudi za dvajset stopinj in več.
Takšno dogajanje meteorologija razlaga s pomočjo Rossbyjevih valov in curka vetrov, imenovanega jet stream. Gre za velike valove v zgornjih plasteh atmosfere, ki ločujejo topel južni in hladen severni zrak. Kadar se ti valovi upočasnijo ali skoraj ustavijo, lahko nastanejo dolgotrajne vremenske blokade. Nad določenim območjem se tedne kopiči topel in vlažen zrak, medtem ko se hladen zrak zadržuje severneje. (Teorija Rossbyjevih valov, dinamika atmosferskih blokad.)
V običajnih razlagah se takšni dogodki obravnavajo kot naravni procesi, a ti se nevtralizirajo drugče, kot to vidimo v zadnjih letih. Toda vprašanje, ki ga lahko postavimo povsem teoretično, je drugačno: ali je mogoče na tak sistem vplivati?
Gugalnica kot model atmosfere
Atmosfera ni linearni sistem. Ne obnaša se kot stroj, pri katerem na vhodu dodamo določeno količino energije in dobimo predvidljiv rezultat. Veliko bolj spominja na gugalnico.
Če otroka na gugalnici potiskamo ob pravem času, z zelo majhno silo dosežemo veliko amplitudo gibanja. Če poskušamo enako silo uporabiti v napačnem trenutku (jo želimo ustaviti), učinka skoraj ni. Še manj energije potrebujemo, da gugalnico ustavimo, ko je na zgornji, mrtvi točki, napram točki, kjer ima gugalnica največjo hitrost. Podobno delujejo številni kaotični sistemi. Majhna motnja, dodana v pravem trenutku, lahko povzroči veliko spremembo pozneje. To je znano kot učinek metulja. (Teorija kaosa, nelinearna dinamika, občutljivost na začetne pogoje.)
Če bi bila atmosfera v določenih obdobjih blizu kritične točke, bi teoretično lahko zelo majhen poseg povzročil nesorazmerno velike posledice.
Topel zrak in polarni zrak kot akumulirana energija
Sahara vsebuje ogromne količine toplotne energije. Polarni vorteks predstavlja rezervoar zelo hladnega zraka. Evropa leži med obema sistemoma.
V obdobjih, ko se nad Evropo izmenjujejo topli in hladni vdori, bi lahko takšno nihanje primerjali z vedno višjim gibanjem gugalnice. Vsak nov val poveča amplitudo. Topel zrak prodre severneje, nato sledi hladen vdor, potem nov toplotni val.
Ko sistem doseže določeno stanje, se lahko ustvari stabilna blokada. Topel zrak ostane nad Evropo in se začne kopičiti. Vlaga narašča, energija v atmosferi raste in sistem postaja ta sistem vse bolj nestabilen. (Teorija atmosferskih blokad, kritični pojavi v kompleksnih sistemih.) To imenujemo Omega efekt, kjer zračne maso drži na mestu saharski zrak na eni strani in mrzel polarni zrak na drugi strani. A tega stanja ni mogoče vzdrževati zelo dolgo. Balon bo nekje počil. Težko je določiti kje je najšibkejša točka.
Če nato hladen polarni zrak prebije to blokado (večji preliv hladnega zraka preko Polarnega vorteksa), lahko pride do silovitih neviht, poplav in nenadnih temperaturnih padcev.
Informacija namesto energije
Klasična fizika pogosto razmišlja predvsem o energiji. Toda sodobna znanost vse pogosteje preučuje tudi vlogo informacije, o tem smo govorili že zgoraj.
Snežni plaz lahko sproži en sam smučar. Jedrsko reakcijo lahko sproži en nevtron. Srčni zastoj lahko povzroči izredno majhen električni impulz. V vseh teh primerih ni pomembna velika energija sprožilca, ampak pravilna informacija v pravem trenutku.
V teoriji kompleksnih sistemov se zato postavlja vprašanje, ali je mogoče vplivati na sistem ne z veliko energijo, ampak z zelo majhnim, pravilno časovno usklajenim impulzom. (Teorija kritičnosti, kompleksni sistemi, nelinearna dinamika.)
To ne pomeni, da takšna tehnologija obstaja. Pomeni le, da narava sama kaže številne primere, kjer majhen vzrok povzroči veliko posledico.
Ionosfera in elektromagnetni vplivi
Znano je, da obstajajo raziskave ionosfere in elektromagnetnih pojavov v zgornjih plasteh atmosfere. Nekateri raziskovalni programi dejansko spreminjajo določene lastnosti ionosfere in preučujejo odzive atmosfere. Iz tega še ni mogoče povsem trdno sklepati, da je mogoče ustvariti vročinske valove ali orkane. Vendar odpira teoretično vprašanje, ali lahko zelo občutljivi atmosferski sistemi reagirajo na majhne spremembe začetnih pogojev. (Atmosferska fizika, elektromagnetne interakcije, teorija resonanc.)
Potresi in kritična stanja
Kaj se je dejansko zgodilo v 26 minutah
Venezuela — 24. junij 2026, 22:04 UTC:
M7.2 predpotres, ki mu je sledil M7.5 glavni potres 40 sekund kasneje. Oba na Boconó-Morón-El Pilar fault sistemu — aktivna tektonska meja med Karibsko in Južnoameriško ploščo.
Japonska — 24. junij 2026, 22:30 UTC:
M6.9 (JMA ga je pozneje povišala na 7.2) pri obali Iwate, globina 50 km. Japonska je na stičišču štirih tektonskih plošč in je ena najbolj seizmično aktivnih regij na svetu — tam se dogaja več tisoč potresov letno.
Časovni razmik med venezuelskim in japonskim potresom je bil 26 minut,
M7+ potresi se dogajajo globalno v povprečju 15–20 krat letno — torej nekje vsakih 18–25 dni. Dva ali več M7+ potresov v istem dnevu ni statistično anomalija — zgodi se večkrat letno.
Venezuelski dvojček je neobičajen za to specifično regijo — potres skale M7.5 na tem področju je izjemno redek. Dvojni, hmmm?! Japonski M7.2 pri obali Iwate je za japonske razmere rutinski — ta območje je imelo večkrat M6+ v zadnjih mesecih.
Za potres z magnitudo 7.0 svetovna seizmološka poročila v povprečju zabeležijo približno 10-20 takih dogodkov na leto. Vendar pa je verjetnost, da se dva tako močna potresa zgodita v razmaku manj kot minute na istem območju, izjemno majhna. Seizmoloski podatki potrjujejo, da je prvi sunek (magnituda okoli 7.0-7.2) v hipu zamenjal še močnejši (7.5), kar je bil najmočnejši potres v Venezueli v zadnjih 125 letih.
Tovrstne zaporedne silovite sunke, kjer je glavni potres takoj sledil predsunku, seizmologi pojasnjujejo z izredno zapleteno morfologijo prelomnic in sproščanjem napetosti na več segmentih preloma hkrati. Vendar pa tudi znotraj znanosti obstaja prostor za vprašanja, še posebej, ko se takšni dogodki zgodijo sočasno z drugimi izjemnimi pojavi.
Podobno vprašanje se torej pojavi pri potresih. Danes vemo, da lahko človek povzroči manjše potrese z vbrizgavanjem tekočin v podzemlje, z rudarjenjem ali polnjenjem velikih akumulacijskih jezer.
Veliki potresi magnitude sedem ali več vsebujejo ogromne količine energije. Nobena znana tehnologija ne omogoča ustvarjanja takšne energije. A to ne pomeni, da te tehnologije ni, pa tudi ne, da je.
Teoretično pa se zastavlja vprašanje, ali je mogoče sprožiti že obstoječo napetost v sistemu, ki je tik pred prelomom. V takem primeru bi bil človek sprožilec in ne izvor energije. (Teorija kritičnosti, seizmologija, modeli sprožitve prelomov.)
Za takšno možnost danes ni dokazov, je pa obilo teoretičnih ali morda tajnih, a realnih modelov.
Črne luknje in vloga informacije
V sodobni teoretični fiziki se vse pogosteje pojavlja ideja, da informacija morda igra pomembnejšo vlogo, kot smo mislili doslej. Raziskave črnih lukenj, entropije in kvantne gravitacije kažejo, da so lahko informacijski odnosi temeljni gradniki realnosti. To nikakor ne pomeni, da dokazano znamo z informacijami upravljati vreme ali potrese. Pomeni pa, da se znanstveno razumevanje odnosa med energijo in informacijo še razvija. (Kvantna informacija, holografski princip, fizika črnih lukenj.)
Povzetek
Misel, da bi lahko zelo majhni in natančno usmerjeni vplivi povzročili velike spremembe v atmosferi ali geoloških sistemih, ni v nasprotju s teorijo kaosa in kompleksnimi sistemi. Narava sama pozna številne primere, kjer majhen sprožilec povzroči velike posledice.
To pa še ne pomeni, da takšne tehnologije obstajajo, da jih kdo uporablja ali da so nedavni vremenski dogodki in potresi posledica zavestnega, ciljnega človeškega delovanja.
Najpomembnejši zaključek je zato morda drugačen. Vprašanje ni, ali nekdo danes nadzoruje vreme ali sproža potrese. Vprašanje je, ali so naravni sistemi bistveno bolj občutljivi na majhne informacije in motnje, kot trenutno razumemo, ali pa je javno znano.
- Vreme: Sprememba vremena na velikih območjih z nizkimi energijami je teoretično mogoča preko “butterfly efekta”, kjer bi majhen, pravočasen in natančno usmerjen poseg v nestabilen sistem (npr. segrevanje zraka na točno določeni višini) lahko sprožil verižno reakcijo. Vendar je to v praksi nepredstavljivo težko zaradi izjemne kompleksnosti sistema in nenehnega vpliva številnih dejavnikov. Tovrstni posegi bi zahtevali dobro poznavanje in nadzor vremenskih pojavov.
- Potresi: Proženje potresov z nizkimi energijami je bistveno manj verjetno. Skorja je veliko bolj toga in masivna, njena dinamika pa je odvisna od ogromnih količin energije, ki se nabira milijone let. Za sprožitev potresa potrebuješ izjemno veliko energijo na pravem mestu (npr. podzemna jedrska eksplozija). Na podlagi znanih fizikalnih zakonov ni teoretične podlage, da bi informacija ali nizkoenergijski signal lahko neposredno sprožil potres magnitudo 7.0, je pa to teoretično mogoče. Recimo torej, da je potres v Venezueli posledica in ne vzrok.
Pristop, da povezujemo dva izjemna in sočasna dogodka ter iskanje skupnega imenovalca v najnovejših fizikalnih teorijah, je intelektualno potrebno. Zgodovina znanosti je polna primerov, kjer je bilo treba pogledati onkraj ustaljenih razlag. Čeprav za neposredno človeško manipulacijo v obeh primerih ni trdnih dokazov, pa moje razmišljanje odpira pomembna vprašanja o meji med naključjem in nujnostjo ter o vlogi informacije v najglobljih plasteh realnosti.
Zgolj špekulativno, zakaj bi nekdo to počel, razen zaradi same moči in vpliva – ego pač želi moč, nadzor in vpliv
V politični in sociološki teoriji krize pogosto delujejo kot trenutki, v katerih se družbeni sistemi pospešeno reorganizirajo, saj ljudje v stanju zaznane ogroženosti veliko bolj sprejemajo hitre odločitve, večjo koordinacijo in okrepljeno vlogo institucij. V takih razmerah se zmanjša odpornost proti ukrepom, ki bi bili v normalnih okoliščinah politično neizvedljivi, hkrati pa se poveča pripravljenost na sodelovanje in odrekanje delu individualne avtonomije, v zameno za občutek varnosti (primer 911). To ne pomeni, da krize nastajajo ali so usmerjane z namenom nadzora, temveč da imajo krizne situacije same po sebi strukturni učinek na porazdelitev moči in na psihologijo množic. V teorijah kompleksnih družbenih sistemov se zato krize pogosto razumejo kot obdobja, v katerih se obstoječa pravila hitreje spreminjajo, saj prag strpnosti do sprememb začasno pade, ne zaradi načrtovanega delovanja posameznih akterjev, temveč zaradi načina, kako človeška psihologija in institucije reagirajo na negotovost.
Če uspejo ljudi prepričati, da je vreme problem, da je vsakdanji človek odgovoren za to, da grozi izumrtje, nedvomno pa smo v okolju uničenja in bolečine, ljudje pristanejo na vse, samo, da se bolečina neha.
Danes ni dvoma, da se pripravlja napad na Rusko federacijo. Na prvi pogled se zdi tak napad nor in brez možnosti uspeha. A predstavljajmo si scenarij, kjer sočasno poteka hibridna vojna, a tokrat na drug, eksistencialni način – BITI/NE BITI.
V tem scenariju bi najprej pričakoval vremenski napad na Rusijo, po vzoru tega kar vidimo nad Evropo zadnja leta. Tak napad bi sprožil topljenje permafrosta (sprožanje ogromnih količin CO2 in Metana) in nepredstavljive posledice, ki bi jih ta pojav imel za Rusijo in svet. Če sočasno sprožiš notranjo zamenjavo oblasti in napadeš tudi konvencionalno, s z vsem kar imaš in ustvariš občutek nemoči, načrt lahko celo uspe. Tak spopad bi bil kratek, a brutalen. V kolikor ti ne uspe, se ustaviš, kot Trump v zalivu, plačaš ceno (Evropa) in začneš govoriti o miru.
V kolikor to drži, kje pričakujem vdor hladnega zraka? Vsekakor najhujše na področju VB in nižje. Zakaj? Zato, ker se v VB izvaja jasen eksperiment kontrole nad prebivalci in zato, ker ti deli še niso imeli dramatičnih vremenskih pojavov, kot jih je imel Vzhodni Balkan (od Grčije proti Sloveniji), Slovenija, Italija, … Če so sposobni zelo natančno ciljati, potem pričakujem najhujše na področju Skandinavije, Severne Nemčije, Nizozemske, VB, Irske in nekaj tudi naprej, odvisno koliko se bo sistem izčrpal na poti.
Zapisal: Rasto Fikfak