Pozaba je ena izmed skrivnosti Življenja, ki smo ji podvrženi vsi ljudje. Je mehanizem, ki se sproža na dnevni bazi, da ne nosimo s seboj v zavesti spomina na vse dogodke, občutke, misli in doživljanja, ki se nam tekom dnevnih opravil dogajajo. S starostjo se njen učinek še povečuje. Najmočneje pa se izrazi v času med smrtjo in ponovnim rojstvom.

Ko v nadaljevanju govorimo o pozabi je vredno omeniti, da spada med skrivnosti, ki jih čuva Velika svečenica IZIDa. Izida je predstavljena v Veliki Arkani Tarota s številko II. Na drevesu življenja, se nahaja v hramu, imenovanem DAAT.

Daat:

Most med zavedanjem in globokim uvidom: Daat je pogosto opisana kot most, ki povezuje človeško zavedanje (mentalni in kognitivni procesi) z globljimi, bolj temeljnimi, božanskimi resnicami in uvidi. Povezuje Binah in Chokmah, kar simbolizira povezavo med logiko in intuicijo.

Pot do Resnice v Hramu Daat – Velika svečenica IZIDa

V globinah Duše se pogosto izgubljamo v labirintih nasprotij, v svetlobi in temi, v dobrem in zlu. A le redko se zavemo, da je ta dvojnost zgolj iluzija, tančica, ki prekriva resničnost. Naša pot do razumevanja te resnice, ki jo pogosto imenujemo tudi realnost ali pojavni svet, nas vodi do Hrama modrosti, imenovanega Daat, kjer čaka božanska IZIDA, simbol Resnice in Modrosti. Da bi prišli do (zavedanja) nje, se moramo spoprijeti z dvema stebroma, ki predstavljata to zapleteno igro nasprotij ali tako imenovane dvojnosti. Le, ko spoznamo, da je ta dvojnost zgolj iluzija, bomo lahko stopili v sveti prostor, ki ga straži IZIDA. Zavedati pa se moramo, da nam bo IZIDA predala golo Resnico, tako kot je in ne tako kot si jo želimo, pričakujemo, zamišljamo ali si jo iz kakršnega koli razloga predstavljamo.

Pot se začne pri prvem stebru, ki ga predstavljata dobra in slaba izbira (prav in narobe), moralne vrednote in naše (posameznikovo) lastno prepričanje o svetu. V življenju se soočamo z odločitvami, ki nas pogosto notranje močno razdvajajo. V primeru, ko presežemo ta polarni okvir, pridemo do spoznanja, da je dobra in slaba narava le nujen del naravne igre življenja, brez katere ne bi bilo izkušnje dvojnosti, ki jih naša narava potopljena v enost, potrebuje. IZIDA, boginja modrosti ve in razume, da je v vsaki odločitvi  prisotna lekcija, ki nas oblikuje. Ve, da smo si svojo usodo v popolnosti in do prav vsakega najmanjšega detajla stkali sami, glede na potrebe po izkušnjah v tem svetu navidezne dvojnosti.

Drugi steber prinaša dvom, strah, tesnobo in negotovost. Vsak dan nas prevzemajo vprašanja: “Kaj, če zgrešim? Kaj, če zaupam napačnim? Kaj se bo zgodilo, če se napačno odločim? ” Ti strahovi nas držijo v okovih, ne da bi nam omogočili, da bi videli svet v svoji polnosti. Strah nam onemogoča izbiro, svobodno voljo in izkušnje, po katere smo v resnici prišli v ta svet. A v trenutku, ko se odločimo, da bomo prevzeli odgovornost (ne krivdo, ampak odgovornost) za svoje izbire in zaupali svojemu bistvu, svojemu srcu, svoji intuiciji, svoji duši, se preobrazimo. Le tako lahko stopimo naprej, proti Hramu modrosti.

V samem Hramu Daat se nahajajo trije pajčolani, katerih odstranitev je nujna, da lahko prejmemo Izidino modrost.

• Prvi pajčolan je neznanje – tančica, ki nas omejuje in zakriva našo sposobnost razumevanja.
• Drugi pajčolan je ego – ovira, ki nas oddaljuje od resnice in nam preprečuje, da bi prepoznali sebe v drugih ljudeh.
• Tretji pajčolan je strah – zavesa, ki nas drži ujete v preteklosti in nam preprečuje, da bi se odprli novim priložnostim. Ko jih vse tri uspešno odstranimo, lahko prejmemo Izidino zadnjo resnico.

Resnica, ki jo skrbno čuva IZIDA ni le enostavna izjava, temveč celovit pogled na namen življenja. Je spoznanje, da smo vsi del enega velikega kozmološkega tkiva, kjer so vse naše izbire in vsa dejanja medsebojno povezana. Resnica je, da ni dobrega ali zla, temveč le različne poti, ki nas vodijo k rasti in učenju skozi različne izkušnje.

Vse je eno in vse je z vsem povezano in vse vpliva na vse povsod in ves čas.

V tem kontekstu Tarot karta Svečenica II simbolizira intuicijo, skrivnosti in modrost, ki se skriva v globinah vsakega človeka. Predstavlja notranje znanje, ki ga lahko dosežemo šele, ko se osvobodimo zunanjih vplivov in se povežemo z našo notranjo resnico. Svečenica nas uči, da je resnica pogosto skrita za tančicami (pajčolani) in da je naš notranji glas najmočnejše orodje pri iskanju modrosti.

IZIDA, ki nas nestrpno čaka v Hramu Daat, da se lahko tudi sama vrne nazaj Domov, je simbol naše Duše in pomena naše materialne poti. Njena modrost nas vodi k spoznanju, da je pot do resnice osebna in edinstvena. V trenutku, ko se osvobodimo iluzij, ko se odpravimo onkraj pojmovanja dobrega in zla, strahu in dvoma, pridemo v stik z najglobljimi resnicami lastnega obstoja in našega resničnega bitja – BITi.

Na tem potovanju, prežeti z notranjem resničnim BITjem, čustvi in občutki, se učimo, da je resnica vedno prisotna, morda skrita, a nikoli nedosegljiva. S povezovanjem z IZIDO in odstranjevanjem pajčolanov se odpiramo Resnici, ki nas vodi k spoznanju in razumevanju, da smo del nečesa večjega. Tako lahko v resnici prepoznamo, da smo ustvarjalci svojih zgodb, modri popotniki, ki iščejo svoj prostor v neskončnosti.

Zadnja skrivnost, ki jo čuva IZIDA je razlaga, zakaj pozaba obstaja. Zakaj je ta vtkana v vse kar počnemo. Zakaj je vtkana tudi v sam začetek naše poti v svetu navidezne dvojnosti.

• Vsak dan pozabljamo. Kratkoročno in dolgoročno. Nenehno, vsak trenutek. Eni več, drugi manj.

• Vsako juro pozabljamo del preteklega dela naših življenj, ne da bi se zavedali, da smo pozabili.

• Starost prinaša mehanizme, kot so starostna pozabljivost, do demence. A dejstvo je, da starejši kot smo, več svojih preteklih izkušenj smo pozabili.

• Smrt pomeni pozabo celotnega življenja. Ko se rodimo se kot otroci še spomnimo kaj iz preteklih življenj, potem pa vse manj in vse težje.

A NE POZABLJAMO SAMO TAKO IMENOVANEGA REALNEGA ŽIVLJENJA, AMPAK POZABLJAMO TUDI t.i. SANJE. SANJAMO VSAK DAN. OGROMNO SANJ POMENI VSTOP V RAZLIČNE DIMENZIJE NAŠEGA NOTRANJEGA BISTVA, NAŠE BITi.

Zakaj je na splošno, kot sistemski pristop, prisotna pozaba?

Do odgovora na zastavljeno vprašanje se lahko dokopljemo le v primeru, če vemo zakaj Stvarstvo obstaja. V kolikor vemo, da obstaja zato, da gre lahko Bit skozi čim več oblik, ki gredo skozi čim več izkušenj je jasno, zakaj mora Duša, ki je BIT, ki je ujeta v telo in izkušnje, najprej pozabiti kdo je temeljno in v resnici. Pozabiti mora od kod prihaja, kje je bila, kakšne izkušnje je imela. Cilj je, da ostane v tej realnosti čim več časa, da gre lahko skozi čim več izkušenj.

Tukaj torej nismo zato, da bi se vam izpolnjevale želje, da bi doživljali ugodje, da bi vam bilo prijetno!

Posvetimo se še sanjam in vzrokom, zakaj jih pozabljamo:

Najprej naj povemo, da je le majhen del sanj namenjen praznjenju vtisov UMa, ki jih je ta prejel v budnem stanju. Vse ostalo so potovanja v druge dimenzije, ali pa v preteklost in prihodnost. Naj poskusim razložiti.

Za pozabo skrbi cela vojska inteligenc-čuvajev, ki nam dovolijo prenesti informacije in podatke le, če imamo za to ustrezno pooblastilo ali tako imenovani ključ.

Razlogi za pozabo sanj – samo ključni:

• Akaša. Akaša, ali Eter je tisti del Stvarstva, kjer se zapisuje arhiv vsega, kar se je zgodilo v Stvarstvu. Tako kot UM (telo, čustva, razum, podzavest, nezavedno, prepričanja, osebnost, …) temelji na zapisu v razne spomine (denimo celice hranijo izkušnje vseh celic do sedaj), tako se vse, kar se je v časovni liniji zgodilo v Stvarstvu, zapiše v Eter. Torej zapis vseh misli, čustev, občutkov, dejanj, … v času in prostoru vse do sedanjega trenutka. Sanje nam omogočajo dostop do omenjenih zapisov. Ker pa bi bilo zavedanje teh izkušenj za namen Stvarstva (oblike skozi izkušnje) proti produktivno, obstaja zavesa, ki poskrbi, da se, potem ko se zavest vrne v telo, vseh teh izletov ne spomnimo. Zgodi pa se tudi, da ta varovalka vedno ne deluje 100% in ljudje le prenesemo del podatkov iz tega tako imenovanega makro spominskega diska. Za naš omejen UM bi bila namreč poplava podatkov in informacij, ki se nahajajo v tem zapisu, enostavno preveč.
• Da bi razumeli naslednji razlog, moramo poznati pravo naravo obstoja. Naše Stvarstvo je samo majhen del tega obstoja. Realnost, ki jo lahko izkušamo z čutili pa še veliko manjši del Stvarstva. Človek je, večinoma, omejen na to resničnost. V sanjah se lahko naša Zavest (Duša) potopi v cel spekter realnosti in časovnih dimenzij hkrati. Naša dimenzija pa je omejena na eno od singularnosti, neštetih možnosti pojavnega sveta. Zato obstajajo inteligence, ki skrbijo, da ostanemo v svoji realnosti, ki jo v nekem trenutku (življenju) izkušamo. Tik preden se zbudimo, odvržemo vse te alternativne realnosti in se vrnemo nazaj v svojo. Redko, a zgodi se, da gre tudi tu kaj narobe in prenesemo v našo realnost kdaj tudi del drugih realnosti. V takem primeru ljudje pogosto smatrajo, da so znoreli, ali pa tako smatrajo drugi. V resnici pa so prinesli del alternativnih svetov v to trenutno singularnost bivanja, v realnost tega trenutnega življenja. Vsako jutro po snu se tako alternativne različice nas samih in alternativne različice Stvarstva zavržejo, da bi se vrnili v to trenutno izkušnjo (to telo in to življenje). Opisane sanje niso fantazija ali norost, ampak možni scenariji, ki bi jih lahko živeli.
• Za razumevanje naslednjega razloga moramo za trenutek sprejeti, da ves čas, ves čas, vpliva na ves čas. Torej tudi prihodnost na preteklost. V sanjah se pogosto dotaknemo preteklosti in prihodnosti naše Duše. V kolikor bi nenehno prenašali te izkušnje v našo trenutno realnost, bi povzročili zmedo. Nekateri ljudje kdaj prenesejo del takih izkušenj. Navadno jih UM filtrira tako, kot, da ni prepričan, ali se je nekaj resnično zgodilo. Ali pa na način, da jih oceni kot nadnaravne. Odvisno od našega sociološkega, kulturnega in verskega prepričanja, umu damo neke podobe. Denimo Marija Devica se je prikazala in povedala… V kolikor bi se te izkušnje prenašale v našo realnost, bi se samodejno ta spremenila v nešteto alternativnih tokov.

Primer: Denimo, da gremo v preteklost in ubijemo svojega očeta. S tem ne spremenimo te realnosti, ampak ustvarimo novo vejo nove realnosti, kjer se mi ne rodimo. Že Duša sama ne dovoli, da bi UM poznal svojo prihodnost. Samo, če je prihodnost neznana, lahko gremo skozi izkušnjo, sicer pač že vemo vse in možnosti za izkušnjo ni. Včasih, iz različnih razlogov, UM lahko dobi preblisk iz NAŠE prihodnosti.

• Ker se v naših sanjah lahko sprehajamo po področjih resničnosti, ki so vezane na Bit in Dušo,  namen Duše, bi bilo spoznanje teh Resnic za UM veliko preveč. Um je minljiv. Njegov konec je neminoven. V kolikor bi to neminovno spoznal in v kolikor ni pripravljen na resničnost svoje vloge in svoj konec, bi padel v globoko depresijo, ali samomor. Tudi ta mehanizem zavarovanja ni 100% učinkovit. V kolikor ga prebijemo, se lahko dokopljemo do izvornih Resnic, za katere človek ali pa človeštvo še ni pripravljeno. Naša percepcija Realnosti, ki obstaja vedno in tukaj ter povsod, je neverjetno filtrirana in omejena. Svet, ki ga doživljamo in spoznavamo, je manj kot zrno na morski plaži obstoja. Vpogled v to realnost bi človeka našel nepripravljenega, poleg tega bi zrušil osnovni namen obstoja Stvarstva in Duše.

Pozaba je torej mehanizem, ki ohranja naš pojavni svet čim bolj nedotaknjen. Omogoča, da smo osredotočeni na tako imenovano platno, na kateremu se predvaja naše življenje in verjamemo, da je platno vse kar obstaja. V resnici je, če se izrazim figurativno, obstoj kinodvorana v kateri sedimo, projektor, ki projicira na platno (UM), mesto v katerem je dvorana, planet na katerem se nahaja mesto, galaksija v kateri je planet, itd… A mi ljudje verjamemo, da vse kar obstaja je zgolj to platno, ki ga kot hipnotizirani začarano gledamo in od njega ne zmoremo odvrniti pogleda niti za tren.

Ko pride čas, da končamo naše potepanje v različnih dimenzijah časa in prostora in se vrnemo nazaj Domov, ker imamo dovolj izkušenj dvojnosti, se začne obraten proces. Naša singularnost začne razpadati, da bi se prelili v celoten Obstoj. To se zgodi tako, da se začne razpletanje Duše in UMa. V bistvu se človek razpleta iz iluzij ali tako imenovanih prepričanj, ki so zgolj subjektiven pogled na naravo obstoja in ne resnična resničnost. Ko se razpletanje konča, se Duša spomni svojega resničnega izvora s tem, da je sedaj bogatejša za izkušnjo pojavnega sveta dvojnosti. UM (pojavni svet, matrica, univerzum, stvarstvo, kreacija itd.) pa odmre in propade, saj brez Duše, natančneje brez pozornosti duše, ne more obstajati.

Zapisal: Rasto Fikfak