Prepričanje, jeza je slaba, nezaželena in neprimerna lastnost za človeka, ki živi v današnji moderni družbi, nosi s seboj določene posledice. Od ranega otroštva naprej smo vzgajani ali naučeni, da jeza predstavlja šibkost, primitivnost in družbeno ali tudi duhovno nezrelost. Pa je temu res tako?

Zdrav človek se zaveda, da ima prav vse kar v stvarstvu obstaja svojo vlogo ali namen.  Tako tudi vse v življenju posledično zahteva človekovo pozornost in tudi prostor, da se lahko skozi različne oblike izraža. Onemogočanje obstoja, izražanja ali nepoznavanje namena, zanikanje realnosti, kakršna koli že ta utegne biti in premalo ali nič pozornosti na področjih, ki pozornost zahtevajo, povzroča ljudem številne preglavice. V tem prispevku razkrivamo posledice in pa tudi procese, ki se sprožijo v primeru zanikane, potlačene ali na kakršenkoli drug način neizražene jeze.

Dinamika jeze, besa in sovraštva sledi stopnjevalnemu procesu, kjer se čustvena energija kopiči in spreminja svojo obliko glede na način izražanja, potlačitve in glede na notranje psihološke mehanizme človeka. Proces dinamike lahko prikažemo kot naraščajočo lestvico intenzivnosti ali različne oblike ene osnovne čustvene energije, ki se odvisno od konteksta preoblikuje in izraža drugače.

Jeza je zdrav način izražanja čustev, če je izražena takoj, nezadržana in necenzurirana. Prav tako pajejeza povsem naravni odziv na frustracijo, občutek ogroženosti, krivico ali nezadovoljstvo. Gre za zaščitno čustvo, ki opozarja, da so bile prestopljene osebne meje ali da je nekaj v nas v neravnovesju. Jeza je konstruktivna, če jo izrazimo zdravo – skozi asertivno komunikacijo ali aktivno iskanje rešitev. Lahko vodi k spremembi in razrešitvi konflikta. Neizražena jeza pa se lahko začne kopičiti ali spreminjati v močnejše oblike.

Bes – dalj časa potlačena in neizražena jeza. Bes nastane, ko jeza ni sproščena ali izražena na zdrav način. Gre za potlačeno jezo, ki se zaradi blokade kopiči in lahko izbruhne v nepredvidljivih trenutkih ali ob nepričakovanih sprožilcih. Bes je pogosto iracionalen in intenziven, saj vključuje nakopičeno frustracijo iz preteklosti. Lahko vodi v eksplozivne reakcije, agresijo ali avto-agresijo (samo-poškodovanje, psihosomatske bolezni).

Primer: Oseba, ki je dolga leta tiho prenašala ponižanja ali nepravičnosti, lahko ob “nepomembnem” sprožilcu doživi izbruh, ki je nesorazmeren z dano situacijo. Pogosto ob takih izbruhih plačajo ceno nedolžni ljudje, ki niso nujno povezani z ustvarjanjem okolja ponižanja in nepravičnosti. Zato je potrebno, če želimo stanje besa v sebi razrešiti, biti sposobni, da se takim ljudem opravičimo.

Sovraštvo – je kronično stanje, utrjeni, dolgotrajni bes, ki se v človekovemu razumu vrti v prazno. Sovraštvo je dolgoročno zakoreninjen bes, ki se ne izraža več samo kot čustveni izbruh, temveč kot stalna notranja naravnanost do določene osebe, skupine, ideje ali koncepta. Pogosto temelji na ponavljajočih se ranah, občutku nemoči ali globokem razočaranju. Bes temelji na čustvih in lahko vodi v reakcijo, sovraštvo pa je že mentalna projekcija in pozicija, kjer oseba verjame, da ima pravico škodovati drugemu. Ključna težava sovraštva je v tem, da se zakorenini v identiteto osebe. Posameznik, ki sovraži, svojo jezo racionalizira in išče zunanje potrditve za svojo negativno naravnanost. Sovraštvo najbolj uničuje osebo, ki sovraži, saj dolgoročno vodi v čustveno otopelost, grenkobo in destruktivne miselne vzorce ter s tem posledično tudi v destruktivne odnose.

Kako izraziti jezo in razrešiti čustva, ki so povezana z njo?

• Jezo je potrebno izraziti zdravo – postavljanje mej, fizična aktivnost, ustvarjalnost, čutenje in sprotno izražanje čustev.
• Bes zahteva ozaveščanje in delo na sebi – prepoznavanje izvorne rane, sproščanje nakopičene energije (somatske terapije, meditacija, globoka introspekcija).
• Sovraštvo se raztaplja skozi proces odpuščanja in preseganja ega – ne pomeni opravičevanja dejanj drugih, ampak opuščanja sovražno usmerjenega miselnega in čustvenega toka (strupa), ki ga nosimo v sebi. Odpuščanje koristi predvsem nam samim in ne osebi, ki jo sovražimo. Da bi lahko odpustili, moramo najprej ozavestiti rano, ki jo nosimo v sebi. Odpuščanje je možno le v primeru, če to kar se nam je zgodilo, tudi sprejmemo. Sprejeti, ne pomeni se strinjati. A dejstvo, ki je resnično je, kar se je zgodilo, se je zgodilo. Boj proti temu dejstvu je nesmiseln.

Jeza je koristna, kadar jo uporabimo takoj, ko jo začutimo in za spremembe. Če je potlačena, se spremeni v bes in sovraštvo, ki pa ne uničujeta le odnosov, ampak tudi notranji mir ter fizično in psihično zdravje posameznika. Ravno zato, da ta proces samouničevanja zaustavimo, potrebujemo odpuščanje. Zavedati pa se je potrebno, da odpuščanje lahko pride le iz srca in ne iz glave.

V kolikor smo posameznik, ki zaradi različnih razlogov ni smel, ni znal ali zmogel zdravo in predvsem sproti izražati lastne jeze, se je posledično v nas pojavil bes in naselilo sovraštvo. Edini način, da se razpletemo iz spon teh neprijetnih, destruktivnih in zaslepljujočih stanj je, da MI SAMI sprejmemo ODGOVORNOST za svoje življenje! V tem primeru si bomo povrnili zaupanje v svet in začeli živeti v sedanjem trenutku, ki ponuja neizmerno količino različnih možnosti.  V nasprotnem primeru lahko ohranjamo ustaljen miselni tok sovraštva, ki nas bo uničeval še naprej.

Moč izbire in odločitve je temeljno vedno in v celoti na nas samih, česar se je dobro spomniti.

Članek pripravila: Rasto Fikfak in Aleš Adamič