Ljudje me sprašujejo, kaj se z njimi dogaja? Zakaj se jim kar naenkrat pojavljajo nova čustvena stanja in stiske? Je mogoče kriv COVID?

Vse več ljudi opaža pri sebi in pri drugih stanja, ki jih zdravniki navadno opredelijo kot anksioznost ali kot depresijo. Ambulante so dobesedno polne ljudi, ki povedo, da se počutijo, kot da so v depresiji in hkrati v sebi čutijo tesnobo.

Vse napisano je seveda moje mnenje in ne briga me, kaj učijo na fakulteti. Moje je, da napišem. Vaše je, kaj boste s tem počeli.

Depresija ni bolezen, ampak posledica. Je zdrav odziv človeka na nezdravo okolje in / ali izkušnjo. Čas otroštva in s tem posledično tako imenovani otrok v nas je pri depresivnih stanjih ključen. Od rojstva in tja do približno 29 leta skozi izkušnje in dogodke ponavljamo na simbolični ravni vse, kar se nam je kot duši – bistvu do takrat zgodilo, skozi ves obstoj in vse oblike v katerih smo kadarkoli živeli in izkušali Življenje. Gre več kot zgolj za reinkarnacije. Otrok prihaja v okoliščine, ki so po vzorcu enake tistim, kot so bile v oblikah in izkušnjah v njegovi celotni preteklosti.

Stanja depresije so povezana s preteklostjo. Depresija je povezana s čustvi, ki so bila potlačena, zanikana, ko ste bili otrok. Čustva, ki v otroštvu niso bila izražena in izživeta ostanejo potlačena v podzavesti in ne izginejo ali preprosto izzvenijo.

Otrok odraste. Kot odrasel posameznik se prej ali slej znajdemo v okoliščinah, ki nam povzročijo stres, hkrati pa te iste okoliščine v nas sprožijo enak vzorec kot je bil ta, ko smo v otroštvu potisnili svoja čustva in sproži se depresija. Depresija je vedno posledica stresa, nepovezanosti s celoto, nepovezanosti s svojim lastnim bistvom, s svojo BITjo. Potisnjena čustva so bila navadno močno povezana z jezo, ali celo besom. Kdaj smo prisiljeni potisniti svoja čustva? Takrat, ko si to zgolj predstavljamo ali pa tudi v resnici okolica ni pripravljena sprejeti naših čustev, ker jih smatra za nevredna, neprimerna, nezaželena, umazana, ….  Posledično se počuti otrok nevrednega, odtrganega, nepovezanega. Veliko škodo na čustvenem področju navadno naredijo matere, ker so otroci z materjo najbolj povezani ravno na čustvenem področju. Otrok v želji ali potrebi, da bi bil sprejet, omenjena čustva potisne, se jih znebi, jih zanika, in se jih preneha zavedati.

Čustva so tesno povezana  z mentalnim tokom človeka. Tako smo ob zanikanju in potlačevanju čustev v obdobju odraščanja hkrati nezavedno potisnili in zanikali del sebe. Del nas, ki je potisnjen izven zavesti v tako imenovano podzavest ali nezavedno še kako obstaja. Ne izgine. Ne izzveni.  Postane pa demonski, ker se želi izraziti in preživeti. Dokler imamo dovolj moči, da ta potisnjeni del sebstva držimo v ujetništvu, vse v človeku vsaj na zunaj deluje. Ko pa pridemo v okoliščine, ki nam povzročijo stres in v primerih, ko nimamo dovolj mentalne in čustvene moči, fizično zbolimo, smo zavrnjeni ali se tako počutimo, se vzorec v nas zopet sproži in to tako močno, da se na svoj značilen način ozavesti. Posledično se počutimo brez smisla, nepovezani , nesprejeti, brez pomena, brez prihodnosti, nevredni, nemočni, nesmiselni, brezupni, brezvoljni,  ….

Zavedanje in razumevanje vzrokov tega, kar nas v resnici pesti, je ključ za rešitev težav osebe, ki zaznava depresivna stanja. Preden razkrijemo rešitev je nujno, da osvetlimo kako vzorec nastane in na kakšen način deluje.

Tako imenovan vzorec, ki navadno nastane v otroštvu ali mladosti je v svoji naravi nekakšna kepa, ki jo sestavljata čustveni del (energija) in mentalni del (informacija). Opisano obliko lahko poimenujemo tudi entiteta, ali elemental. Nujno se je zavedati, da smo starši te entitete nihče drug kakor mi sami. Sami smo tvorci in samo mi smo tisti, ki smo entiteto ustvarili. Podzavestno smo ustvarili tudi obrambni mehanizem te iste entitete. Vedeti moramo, da mi in samo mi imamo ključ, ki lahko odklene naš obrambni mehanizem in pošlje v otroštvu ustvarjeno entiteto v nepovrat. Na ta način dobi entiteta, ki ji pravimo tudi vzorec svojo vibracijo, ki vpliva na naše čustveno in mentalno življenje.

Dokler se ne zavemo, da imamo opravka z entiteto ali z vzorcem, kot ji velikokrat radi rečemo, težko stopimo na pot rešitve. Entiteta ima nekakšno obliko lastne zavest, ki je sestavljena iz emocij (energije) in misli (informacije). Deluje iz podzavesti in nas sili v okoliščine in stanja, ki ponovijo vibracijo, iz katere je sestavljena – rojena.

Ljudje navidezno ozdravimo takoj, ko se nam povrnejo moči po določeni obliki stresa in smo sposobni ponovno aktivirati čustveno – mentalni imunski odziv. Entiteto smo tako zopet potisniti globoko v podzavest in se vsaj kar se tiče zdravstva smatramo za ozdravljene.  Pri naslednjem primeru stresa in zloma pa je entiteta – vzorec v hipu spet na površju. Podobno skoči na plano tudi, ko smo starejši in naše vitalne funkcije postopoma pojenjajo. Toda tokrat je navadno zaradi pomanjkanja energije in življenjske sile za razreševanje posledic delovanja entitete – vzorcev prepozno.

Edina rešitev ali bolje rečeno ozdravitev za človeka z depresijo je ta, da entiteto, ki smo jo ustvarili in kateri starši smo, prekličemo. Rojstvo entitete je trenutek,  ko se je v otroku sprožil močan mentalni in čustven impulz. Zato je jasno, da lahko entiteto izničimo le, če ji dovolimo, da se sproži brez omejitev in se na ta način v polnosti izrazi. Sprostitev čustev je bil njen namen že na samem začetku a smo ga kot otrok zavrli.

Najhitrejši način razrešitve je ta, da se zavestno odločimo entiteto sprostiti. To pomeni, da jo bomo, brez omejitev izživeli, podoživeli. Posamezna entiteta / vzorec vsebuje tudi obljubo, brez katere ne more nastati. Zato je pomembno, da obljubo prekličemo. Naj se sliši še tako neumno, nesmiselno ali otročje, pogovorimo se s to entiteto. Najprej objemimo otroka v sebi. Objemimo ga brezpogojno! Nato povejmo svojemu notranjemu otroku, da se sedaj lahko izrazi v polnosti. Da je sprejet in v varnem okolju.  Da lahko pove kako se počuti. Entiteti pa povejmo, da preklicujemo obljubo, ki smo jo dali (ni pomembno ali se obljube natančno spomnimo ali ne) in si predstavljajmo, da z našimi ključi odklepamo njen oklep, ki jo ščiti in varuje.

Navadno je potrebno opisanemu procesu nameniti nekaj  časa, da se mentalno – čustveni vzorec sprosti. Pri nekaterih osebah se vzorec sprošča postopoma. Predvsem je temu tako pri ljudeh, ki so bolj nezaupljivi do procesa. Nič hudega. Ljudje smo različni. V določenih primerih se vzorec – miselno čustveni naboj sproti iznenada, kjerkoli. V tem primeru je pomembno, da si dovolimo izraziti vse kar pride na površje v polnosti. Brez kakršni koli omejitev. Z jokom, ganjenostjo, bolečino in sočutjem se sprostimo in se od entitete – vzorca poslovimo. Prvi občutek, ki sledi je navadno občutek praznine. Podobno, kot da smo nekaj izgubili. Kmalu zatem se počutimo lahkotnejši, izpolnjeni, svobodni, radostni.

ZELO POMEMBNO!

V kolikor depresijo doživljate na način:

• da ne prenesete več lastnega pretvarjanja in laži,
• da ne prenesete sveta, ki je postal odtujen, brezčuten, razdiralni, preračunljiv, hladen, itd,

potem nimate kliničnega stanja, ki ga imenujejo depresija ampak ste prišli v stik s svojo dušo. To je stanje, ki si ga v resnici želite, saj napoveduje vaše ozdravljenje. Napoveduje, da je prišel čas razrešitve vzorcev iz otroštva. Pomeni vračanje v realnost takšno kot je v resnici.  Vaše stanje pomeni zavedanje, morda v nekaterih primerih še podzavestno, da je vse z vsem povezano, da nas povezuje neka nevidna mreža.

Da ne bom predolg, bom o anksioznosti – tesnobi pisal drugič.

Morda bom drugič spregovoril tudi o tem, zakaj kaže človeštvo tipične znake travme, ki jo kaže človek, kateri je šel skozi hudo travmo. Razložim tudi za kakšno travmo gre, zakaj se je človeštvu zgodila in kdaj.

Avtor članka: Rasto Fikfak

Datum objave: 1.12.2023