V kolikor želimo ljudje najti Pot k večji svobodi in s tem k radosti, moramo dojeti nekaj ključnih pravil igre, ki jo imenujemo Življenje.
Družba ima navadno postavljena določena pravila, ki predstavljajo temeljni okvir njenega bivanja. Pravila so lahko zakonska, religiozna, sociološka, moralna itd. Lahko so zapisana, ali kako drugače splošno sprejeta.
Izza vsakega pravila obstaja ideja. Pravila znotraj katerih živimo, so nastala iz neke izvorne ideje. Vse dokler je ta ideja živa in dokler ljudje verjamejo vanjo, pravila in skupina obstaja. Kadar pa ljudje iz omenjene skupine prenehajo verjeti v izvorno idejo, pravila zanje padejo in postanejo moteča. V kolikor se posamezniki nehajo držati pravil, se delovanje obstoječe skupine zamaje. To velja tako za človeštvo, državo, religije, kot tudi za mafijo, nogometne navijače, politične stranke itd.
Potrebno je razumeti, da IDEJA ni materialna. MATERIALNE so njene POSLEDICE. IDEJA ni sama po sebi nič oprijemljivega. Oprijemljiva postane šele, ko ljudje sledimo zakonom, ki podpirajo to IDEJO. Zakoni posledično dosežejo, da postane IDEJA REALNA, OPRIJEMLJIVA in ima POSLEDICE. V kolikor ni zakonov in v kolikor ni ljudi, ki bi sledili IDEJI, potem ni REALNA in UGASNE.
Ne velja zgolj, da so pravila neke družbe ali skupine posledica točno določene ideje. Pogosto so pravila prevara, da se lahko ideja sploh obdrži. Večja kot je prevara, več nedokončanih delov je v samih pravilih / zakonih. Hkrati je večja tudi količina postavljenih pravil.
Starejši člani družbe pogosto spregledajo, da se gre za prevaro, a je ne razkrijejo mlajšim, ker verjamejo, da je ta prevara potrebna.
V trenutku, ko ljudje, iz tega ali drugega razloga nehajo verjeti v neko idejo (denimo demokracijo, komunizem, religijo, podjetje, …) ta ideja, pravila in skupine, ki so jo prakticirale, sčasoma propadejo. Ker ni več dovolj ljudi, ki bi podpirali IDEJO ali, ko zanjo ni dovolj energije, IDEJA PROPADE.
Paradoks stanja iluzije je v tem, da v kolikor bi vsi člani družbe ali skupine sočasno opustili idejo in pravila, ki izhajajo iz nje, bi posledično nastal kaos. Zato je za vsako skupino ključno, da se prehod zgodi postopoma.
Da se ne bomo napačno razumeli. Nisem proti spremembi IDEJ in nisem za kaos. Poskušam zgolj razložiti vzorec in dinamiko tega vzorca, ker se ljudem ta pravkar dogaja v svetu in tudi znotraj ljudi samih.
Nobenega dvoma ni, da osnovna paradigma ideje, ki določa pravila tega Sveta PROPADA.
Vem, da večina vas, ki sledite mojim objavam meni, da so ljudje, ki še vedno sledijo narativu oblasti, ovce. Mnogi bi jim pripisali še kaj drugega – hujšega! A verjemite! Za gladek prehod je to nujno. Vse skupaj ne pomeni, da sem proti prehodom, ki niso gladki. Vsak od načinov prehodov ima svoje pluse in minuse. Pravim le, da si v resnici ne želite, da bi se prehod zgodil hipno ali sorazmerno hitro.
Ampak ne pišem vam tokrat zaradi tega.
Pišem zato, da se vprašate, zakaj vas to, da se večina še ne premakne v zavesti in ne oddalji od ideje, ki očitno ne deluje več, MOTI?!
- Ali zato, ker si ne upate živeti izven SKUPINE in v manjšini?
- Ali zato, ker si ne upate stati SAMi?
- Ali zato, ker si ne upate biti to kar ste, biti VI?
Ključna težava ideje, ki rodi zakone in sledilce ter končno neke oprijemljive POSLEDICE ni v sami IDEJI. Težava je v sledilcih. ZAKAJ?
- V kolikor kupite IDEJO, vanjo verjamete!
- V kolikor je ne kupite, ker DVOMITE, vanjo ne verjamete!
- Samo, v kolikor IDEJO preizkusite, imate lastno izkušnjo in potem veste! Kaj VESTE? To, kako ste IDEJO, NJENE ZAKONE In SKIPINE doživeli VI.
V kolikor v idejo verjamete, potem boste slej ko prej srečali skupino, ki verjame, v istem času in prostoru, nekaj drugega. Ker verjamete v IDEJO, VERJAMETE tudi v ZAKONE te IDEJE in VERJAMETE v SKUPINO, ki je nastala iz te IDEJE. Posledično boste prej ali slej neminovno prišli v neke vrste konflikt z drugo IDEJO in drugo SKUPINO.
Rešitev?
V IDEJO ne verjemite. Niti je ne zanikajte. Raje naredite preizkus in se ves čas preizkusa zavedajte, da gre samo za PREIZKUS. Torej, še ne veste ali IDEJA v resnici DRŽI ali ne DRŽI, jo pa PREIZKUŠATE. V kolikor se tega držite, ideja nikdar ne more postati DOGMA. Vi pa ne FANATIK!
Pokažem vzorec tudi drugače.
Denimo, da verjamete, da je razlog vsem težavam na tem SVETU EGO ljudi, ki nam ne pusti, da bi dojeli, da smo ENO. Zdi se, da je najbolj logičen način delovanja človeka ta, da se začne proti EGU boriti. Bolj, kot se borimo proti nečemu (egu), bolj jasna postaja njegova prisotnost in posledice njegovega obstoja. Bolj besno kot ga iščemo, bolj se nam izmika, a vse večje posledice ima. IDEJA O EGU, NAMREČ.
Vendar obstaja tudi drugačen pristop. Poslužuje se ga večina mistikov. Spodbujajo vas, da poiščete EGO. Da odkrijete JAZ SEM. Da meditirate na JAZ SEM! Itd.
Zakaj to počno, če pa je EGO tisti, ki nam preprečuje, da bi videli celoto?
ZATO, ker vedo, da boste slej kot prej na Poti iskanja JAZ SEM spoznali, da nečesa takega, kar imenujete JAZ SEM ni. A za takšno odkritje je potrebna lastna izkušnja. Nikar ne verjemite v idejo, ki vam jo prodajam! Preizkusite jo!
V kolikor skozi lastno izkušnjo ugotovite, da JAZ SEM ne obstaja, potem se na neki točki zaveste tudi, da nekaj vseeno obstaja. Dokler obstaja katera koli oblika zavesti, podzavestnega in nezavednega dela zavesti, obstaja tudi to, kar najbližje opiše beseda SEM!
In začnete iskati ta SEM! Ugotovite, da ima SEM svoje bistvo. Ugotovite, da SEM nujno zahteva nek OBSTOJ, ki je možen le, če se zavedate tega nečesa, denimo SEBE. Ta SEM nekaj še vedno lahko opazuje in se zaveda celega procesa, ki vam ga skušam prikazati. Recimo, da to bistvo, tega opazovalca poimenujete BIT. BIT je torej tisti izvorni, resnični del VAS. To kar v osnovi, temeljno STE!
V procesu iskana BITi ugotovite, da pred začetkom časa in prostora ni obstal SEM, BIT, ampak je obstajala NE-BIT. Ker vse opredelitve lahko postavite le v Stvarstvu in v času in prostoru, energiji in materiji.
In kako lahko dojameš NE-BIT drugače, kot da jo IZKUSIŠ?
Zato svojega BISTVA v resnici nikomur ne morete razložiti. Za to ne obstaja način, metoda, beseda, število ali kateri drug simbol, a kljub temu ta NIČ, na nek način JE!
Zapisal: Rasto Fikfak