V tem prispevku bo govora o različnih vrstah ran, ki jih človek nosi s sabo v vsakodnevno življenje. Zaradi obsežnosti tematike ne bom mogel pojasniti celote, ker bi za to potreboval prostor nekaj knjig. Namen tega kratkega prispevka je izpostaviti temeljna izhodišča, ki so hkrati dovolj praktične narave, da si z njimi lahko pomagamo ali pa v nas mogoče prebudijo nov način razmišljanja o tem, zakaj se ljudje vedemo kot se.

Da bi se lažje razumeli, bom Rane o katerih govorim, poimenoval psihične rane. Četudi se takšno poimenovanje povsem ne sklada z obstoječo stroko iz tega področja bom podal trditev, da so psihične rane mešanica čustvenega in mentalnega naboja.

Rane, kot jih pojmujemo tukaj lahko zares razumemo le v primeru, da jih opazujemo iz dveh različnih zornih kotov – polov, ki sta UM in Duša. Duša je tisti resnični del nas samih, ki je v resnici opazovalec vsega in katere namen je, da gre skozi različne oblike življenja, te pa skozi različne oblike izkušenj. Samo po sebi umevno je, da je Duša večna in da je hkrati tudi skupna – povezovalna nit velikega števila življenj, oblik in izkušenj skozi katere se pomika človek. Na drugi strani obstaja nekaj, čemur pravimo UM. Definirali ga bomo na način, da bomo rekli, da je UM sestavljen iz našega fizičnega telesa, naših čustev,  misli, podzavesti, nezavednega, spomina (govorimo tudi o spominu telesa, čustvenega telesa in ne le mentalnega telesa), naših prepričanj, naše ali naših osebnosti (ena li več) in v tem smislu naprej. UM je sestavljen iz nečesa, kar ima svoj začetek in svoj konec. Ker ima svoj začetek in konec UM nikakor ni večen. Njegova lastnost je tudi ta, da se nenehno spreminja.

Rane, o katerih bom govoril izvirajo iz različnih nivojev. Samo ena Rana je Rana Duše. Vse ostale so zgolj posledica te osnovne Pra-Rane.

Rana Duše nastane v trenutku, ko se Duša pogrezne v Polje, v UM (se rodi v Stvarstvo) in spozna, da se ji je v tem procesu zgodila omejitev. Sprva se duša še spominja svojega izvora in s tem tudi svoje resnične narave, a se postopoma tako preplete in poistoveti z dogajanji v UMu, da na zavedanje svoje prave narave in s tem tudi izvora popolnoma pozabi. Njena pozaba traja toliko časa, dokler se prvič ne zgodi, da zavestno opazi in spozna osnovni vzorec UMa.  Ta vzorec je krog, spirala in torus. Nenehno ponavljanje variacij na isto temo (dan / noč, leto – pomlad, poletje, jesen, zima, kozmično leto, dnevi in noči Brama itd.). Različni cikli, ki imajo vsi enak vzorec, le različne časovne okvirje. Edini način, da Duša pozdravi Rano je ta, da se vrne v svoj izvor. Da zapusti UM. Da se iz  spon UMa razplete.

Rana Duše izhaja iz tega, kar imenujemo Bit. Bit je Vir, je Prvobitno.

Rana Biti je biti SAM!

Rane delimo na več nivojev:

1. Izvorna rana Biti – SAM!
2. Primarna rana Duše – ujetost v UM (čas-prostor) in s tem izguba svojega Doma.
3. Sekundarne Rane: so vse rane UMa (minljivosti, omejenosti, pomanjkljivosti,…).
   1. Temeljna rana UMa velja za vse ljudi, na Zemlji ali drugje v Stvarstvu, v vseh obdobjih Zemlje. Strah pred temo, strah pred ne biti dovolj, ne biti sprejet, ipd. Tovrstne rane izvirajo iz osnovnih principov UMa. Principov je osem.Arhetipske rane Uma. Najbolj značilna je Pozaba – biti pozabljen. Arhetipov je 22.Kolektivne rane človeštva. Sem spadajo Rane kot je posledica senčnega dela zadnjega matriarhata, ali pa zadnjega vesoljnega potopa, pred slabimi 13.000 leti.Rane narodov, plemen, skupin itd. Najbolj vidni danes sta dve rani iz tega področja. Prva je rana ukrajinskega naroda, ki sebe doživlja kot žrtev in se vedno znova zaplete v roke rablja. Prvič Sovjetske Zveze, drugič ZDA. Ali rana lažnih Hazarskih Judov, ki se manifestirajo kot država Izrael. Njihova rana izhaja iz prepričanja, da so izbran, poseben narod. Vse kar ta narod počne hudega na svetu je posledica želje, da bi sebi dokazali, da so resnično izbran narod. Ključ je v vprašati se izbrani od koga? YHVH ali Antikrista? Gre za isti izvor, saj Hazarski lažni Judje izvirajo iz Hazarskega carstva, ki je pokrivalo tudi ozemlje današnje Ukrajine. Vojni v Palestini in Ukrajini sta izvorno veliko bolj povezani, kot si ljudje sploh lahko predstavljamo. Tudi Slovenci imamo izrazito Rano. Ta se pri nas manifestira v občutku, da smo žrtev. Da je temu tako je več razlogov, a o tem raje ob drugi priložnosti.Družinske Rane. Najprej moramo povedati, da je vzorec družine vedno enak, a ne gre vedno za temeljno družino (oče, mama, otrok). Vzorec družine lahko najdemo tudi v drugih oblikah, kot so na primer mafijske združbe, navijaški klubi, podjetja, športne in druge ekipe, taborišča ipd. Rane temeljne družine vedno izvirajo iz dejanj tako imenovanih: senčna mati, senčni oče, senčni otrok.
4. Osebne rane. Rane, ki jih dobimo po rojstvu.

Posebej je potrebno poudariti, da se vsaka travma ne spremeni v rano. Celo več. Večina travm se ne spremeni v rano. Enako kot velja, da se večina vnetij ne spremeni v kronično bolezen. Rano v resnici povzroči posameznikova opredelitev glede travmatične izkušnje.

Pomembno je, da ljudje dojamemo, da vse rane v sebi nosijo enak ali zelo podoben vzorec. Nekatere se nahajajo globlje v zavesti posameznika, druge pa bliže zavestnemu razumu. Prav tako velja, da vse Rane v nekem posamezniku vsebujejo tudi vse ostale rane. To zavedanje je pomembo predvsem zato, ker lahko s tem, ko ozavestimo eno rano, če ozaveščanje obvladamo, pozdravimo tudi ostale rane, ker so le te med seboj povezane.

Rane se manifestirajo v enakem vzorcu (krogu, trikotniku):

• Rabelj
• Žrtev
• Rešitelj

Glede na do sedaj povedano o različnih vrstah ran, je najbolj učinkovito za človeka pozdraviti rano Biti in rano Duše na način, da se vrnemo nazaj v svoj resnični Dom, v svoj resnični Izvor.

Pri soočanju in razreševanju ran je zelo učinkovito, če poznamo kakšno vlogo igra tako imenovan Reptilijanski UM. To je tisti del Uma, ki izhaja iz naše evolucije. Najprej je bila na Zemlji ustvarjena podlaga za različne enocelične organizme (žive celice). Posledično se zarodek človeka razvija iz ene same celice. Vse celice na Zemlji sledijo enakemu vzorcu delovanja. V razvoju zarodka opazimo neverjetne podobnosti z zarodki vretenčarjev. Opažamo tudi, da ima človeški zarodek v svojem prvem stadiju razvoja nekaj časa rep. Otrok ob rojstvu prvič vdahne zrak (simbolika prehoda iz morja na kopno). Podobnosti so številne.

Kje leži težava Reptiljianskega Uma?

Težav je več, a izvirajo iz ene skupne premise. Reptilijanski UM je tisti, ki nas sili, da se bodi si branimo/napadamo ali pa bežimo. Reptilianski UM ne pozna iskanja skupne rešitve, sodelovanja pri iskanju rešitve, rešitev kot širše zavedanje posameznika in skupine, konstruktivne in / ali kreativne rešitve, ipd. Še več. Reptilijanski UM je tisti, ki nam vsiljuje nerazumne, neživljenjske, velikokrat tudi neumne rešitve. Nekoč je ta del UMa morda bil koristna prečka na lestvici evolucije, danes je pač breme. Bom podal primer za lažje razumevanje.

Denimo, da vozimo prehitro, spregledamo otoka in ga po nesreči povozimo do smrti. S tem nedvomno povzročimo veliko trpljenja osebam, ki so tega otroka imeli radi. Ljudje smo naučeni, da moramo biti za napake kaznovani, čeravno naša celotna evolucija temelji na napakah in zavedanju teh napak in posledično spoznanju, kaj je bolj prav. Kaznujemo se na različne načine, a vedno kaznovanje pomeni trpljenje nas samih. V določenih primerih celo smrt nas samih. Kdo potem, ko sebe tako dobro zmikastimo in se na ta način samo-kaznujemo najbolj trpi? Tisti, ki nas imajo najbolj radi. Prisiljeni so gledati naše propadanje. Trpijo tudi vsi ostali, ki kadarkoli pridejo v odnos z nami. Pa ne samo ljudje in živa bitja. Vse,  s čimer in do česar imamo nek odnos posledično trpi.

Zakaj menimo, da je sedaj po našem samo-kaznovanju, ko je nesrečnih še toliko več ljudi, nekaj bolje, nekaj popravljeno, nekaj poravnano? To so nerazumne in preprosto rečeno neumne rešitve Reptilijanskega UMa. Edini način, da se ga rešimo je ta, da razširimo naše zavedanje, da razširimo našo zavest. Edino kar v resnici šteje je, da se iz svoje napake nekaj naučimo, jo popravimo in preprečimo, da bi se ponavljala. Seveda je ravno tako pomembno, da pomagamo tistim, ki smo jih prizadeli. Pomagamo tako, da ne škodimo sebi ampak pomagamo njim!

Ne glede na to, ali ostanete v krogu rojstev in smrti, ali pa se vrnete nazaj Domov, razreševanje, ozaveščanje in zdravljenje Ran vedno vodi do boljšega, radostnega in bolj svobodnega življenja.

• Kako pozdraviti naše rane in s tem postati bolj svobodni, ter še z vrsto drugimi temami se ukvarjamo na Modulih Akademije PotBiti. https://potbiti.si/akademija-pot-biti/

Avtor zapisa: Rasto Fikfak