zavedam se, da večina ljudi v tem trenutku ne bo uspela dojeti tega, kar bom v nadaljevanju zapisal. Vsaj ne na ravni, na kateri pišem. Pa ne zato, ker večina ni dovolj sposobna, ali ker naj bi bila neumna, ali kaj podobnega in zato naj ne bi razumela. Enostavno zato, ker še niso izpolnjeni vsi pogoji, razmere in okoliščine, da bi večina lahko dojela.
Zakaj potem kljub temu pišem se mogoče zdaj sprašujete? Zato, ker v kolikor boste ta zapis prebrali do konca, se bo informacija v vas zapisala na podoben način, kot se seme ‘zapiše’ v Zemljo. In ko bo prišlo do tega, da bodo okoliščine dozorele, da bo posijalo sonce in bo padal dež, ko bo dovolj toplo, ko bodo izpolnjeni vsi pogoji in enkrat BODO, takrat bo seme vzklilo. Takrat bo vsak izmed vas zagledal isti vzorec, ki sem ga zagledal sam.
VZELI SO NAM ČLOVEČNOST!
ČLOVEČNOST V POLNEM POMENU TE BESEDE.
NE! PUSTILI SMO JIM, DA SO NAM VZELI ČLOVEČNOST!
To je najhujše in hkrati najpomembnejše spoznanje, najbolj boleče spoznanje o človeštvu, ki sem ga kadarkoli imel. Izgubili smo sami sebe. Izgubili smo to, kar smo v resnici. Izgubili smo lastno bistvo. Pustili smo se prepričati. Zavrgli smo samega sebe s tem, ko smo verjeli, da nismo dovolj dobri.
Zato, ker smo verjeli, da nismo dovolj dobri, smo začeli verjeti, da nam oni lahko povedo, kdo smo.
Sedaj poskušamo biti nekaj, kar nismo. Nekaj, kar nikoli nismo bili. Trudimo se biti nekaj, o čemer nimamo pojma, o pojmu. Še več! Sedaj nam hočejo vzeti še ZAVEST! V resnici jim jo sami prostovoljno dajemo, poklanjamo kar na pladnju!
Spremeniti nas hočejo v robote, v protokole, v pravila, v definicije, v sisteme, v….
Zakaj šolstvo ne deluje? Protokoli!
Zakaj ZDRAVSTVO NE DELUJE? Protokoli!
Zakaj država ne deluje? Protokoli!
Zakaj odnosi ne delujejo? Protokoli!
Pravila, pravila, pravila! Prepovedi, prepovedi, prepovedi!
Višje, hitreje, bolje, več, močneje, dražje, bogatejše, … HIJA, HIJA!
Želijo, da bi verjeli, da smo zgolj električna in magnetna sila, v neštetih kombinacijah. Ko se ta razvija, se spremeni v energijo in končno v kemično sestavo. Dokler ne ostane samo še to fizično telo.
Kaj jih vodi, v njihovem besu, sovraštvu in zlu? Nevoščljivost! Mi smo večna bitja! Oni so začasni stvori! Tukaj so zaradi nas, da nam omogočajo izkušnje! Mi pa nismo tu zaradi njih!
Kdo so ti oni, se ves čas sprašujete, mar ne?
Kdo so oni, so nam povedali na začetku, oni sami.
Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti. Proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.
In naš boj zato ne bo uspešen, vse dokler se bomo borili proti njim, z njihovimi sredstvi. Vse kar moramo storite je le, da brezpogojno sprejmemo resničnega sebe. Da ponovno postanemo človeško bitje in se nehamo sramovati samega sebe. Da ponovno odkrijemo svoje bistvo. Da raziščemo, kdo/kaj v svojem bistvu smo. Mi namreč nismo fizična bitja, ki gredo skozi duhovno izkušnjo, ampak duhovna bitja, ki gredo skozi fizično izkušnjo. Čas je, da pozabimo nanje in preusmerimo svojo pozornost nase, ter tako ponovno začnemo živeti življenja vredna človeka. Brez naše pozornosti, ki jih hrani, se bodo samodejno razblinili. Podobno, kot izgine slika na platnu, ko ugasnemo projektor.
Čas je, da človeštvo odraste! Čas je, da sprejmemo realnost takšno kot je v resnici! Čas je, da spoznamo preteklost človeštva in odkrijemo vzroke, ki so nas pripeljali v točko, v kateri smo obtičali. Samo zavedanje nas lahko reši iz stanja v katerem se nahajamo ta trenutek. Samo sprejemanje celovitega sebe, nas lahko pripelje do tega, da se odpremo in se prenehamo braniti. Kadar se odpremo, se nehamo braniti in realosti podamo roko, takrat se zgodi nekaj neverjetnega. Takrat se polno zavemo svoje bolečine.
Zavedanje lastne bolečine v polnosti in njeno brezpogojno sprejemanje povzroči, da ta izgine in mi ljudje ozdravimo. Naša težava je v tem, da se nam to zdi tako zelo iracionalno, tako zelo enostavno, da tudi poskusimo ne.
Članek zapisal: Rasto Fikfak