Na spletni strani www.potbiti.si začenjamo z objavljanjem serije člankov, ki si bodo sledili kot nadaljevanje ene same teme, ki pa je izredno široka in kompleksna. V njej bomo poskušali na čim bolj enostaven in praktičen način predstaviti vse ključne vidike, ki človeku onemogočajo, da bi postal celosten. Drugače povedano, kaj nam preprečuje in kaj je potrebno narediti, da bi živeli zares polno in končno predvsem izpolnjeno življenje. Oziroma kaj moramo dojeti, da do tega pridemo. Ne kaj moramo narediti, temveč kaj moramo dojeti, preko lastne izkušnje, da do tega pridemo?! Lahko vam zagotovimo, da bo članek obravnaval teme, ki jih v uradnih in tudi alternativnih publikacijah večinoma ne najdete, ali pa ne najdete predstavljene na tak način.

Zakaj bi si človek želel biti celosten? Kje in kako se ta pot, proces začne in konča?

V procesu odkrivanja resničnega sebe, pri vzpostavljanju stika s svojim srcem, dušo in naposled BITjo ugotavljamo, da so najrazličnejše predstave, ki smo jih ljudje imeli o svetu, predvsem pa o samemu sebi, po večini bolj ali manj napačne. Hkrati mnogi ne moremo mimo spoznanja, da enako velja za večino naših želja. Ena za drugo se izkažejo, da so bile tudi želje zgolj posledice omenjenih predstav in zmotnih pričakovanj. Mnogi smo kupljenim predstavam, lažnim željam, vsajenim prepričanjem in še čemu posvetili vso svojo pozornost, energijo, disciplino, denar, trud, kreativnost in še in še.

Skratka, zanje smo plačali izredno visoko ceno!

Vse skupaj pa je zahtevalo predvsem veliko časa. Leta, desetletja. Marsikomu je šlo mimo celo življenje… Kljub vsemu vloženemu trudu se ljudje nismo zacelili. Nismo našli tistega globokega miru, stabilnosti, občutka varnosti, smisla, lepote, … Vedno je bilo potrebno še nekaj doseči, dokazati, nekam priti, temu in onemu ugoditi. Nikoli ni bilo dovolj. Nismo bili dovolj. Samo čakamo, da še to ali ono postorimo, potem pa smo mi na vrsti. Jutri!

Proces, ki ga opisujemo v serijah člankov, ki sledijo, se odvija skozi srce, dušo in končno BIT, je ravno obraten od opisanega zgoraj:

• Ničesar se vam ni potrebno naučiti. Potrebno je le spregledati in videti stvari in sebe takšne kot so/smo v svoji naravi. Takšne, kakršne so/smo v resnici.
• Ničesar ni potrebno doseči. Potrebno je le BITi v tem trenutku. V tukaj in potopljen v zdaj. Brez upoštevanja stalnih razlag in interpretacij UMa.
• Nikogar in ničesar ni potrebno spreminjati. Potrebno je le sprejeti. Sprejeti Življenje v celoti.
• Ničesar in nikogar vam ni potrebno kupiti, podkupiti, žrtvovati… Potrebno je le odvreči lastna prepričanja, da bi v zameno prejeli zaklade celotnega Obstoja. Lastna prepričanja, verovanja, razne identifikacije nam skopuško odmerjajo sicer brezmejne izkušnje, ki so človekova življenjska pravica.
• In ne nazadnje, nikogar in ničesar vam ni potrebno slaviti, poveličevati, oboževati ali se držati in upoštevati številne kodekse, pravila, stroge protokole in samooklicane avtoritete.

Kadar spoznate in zagledate resničnega sebe, ko se vas dotakne vaša lastna BIT, si ne morete kaj, da se v vas nebi vtisnil, se vas globoko dotaknil in spravil ob dih vsak list, rastlina, človek, žival, gora, potok… in tudi prav vsak dogodek. Obstojite, obnemite ganjeni do solz. Iz vas samih, vaše globine postane oboževan celoten Obstoj, katerega neizpodbiten, neponovljiv in unikaten del ste tudi vi sami. Vse je na pravem mestu. Vse je tako kot mora BITi.

Težko je s tako grobim orodjem, kot so besede, ki so zgolj del UMa opisati veličastnost Obstoja, ki je nedoumljivo več od vsega, kar že poznamo. Povsem nemogoče pa se je s tem istim načinom približati, podati, kaj šele dotakniti izkušnje Vira, Prvobitnega, BITi… Tisti, ki že imate lastno izkušnjo veste o čemu govorim. Vsi, ki se vas je dotaknila »Ona« razumete, kakšno nemogočo nalogo smo si zadali, ko se trudimo izkušnjo preliti na papir. Ostali boste razumeli, ko boste sami izkusili kar skušamo tukaj in v nadaljevanju opisati. Spomnili se boste zakaj nam velikokrat zmanjka besed in obmolknemo s solzami v očeh…

Kar sledi v nadaljevanju je polomljen poizkus opisa izkušnje, ki jemlje dih.  Opis izkušnje BITi, večnega opazovalca, ki zgolj Je. Je tu z nami, vedno in povsod. Je tu za nas, za vsakega, ki usmeri pozornost na Njo, ki je v tebi, ki si ti, ki je tu, ki je Vse kar Je… Tisto, ki je to kar v resnici smo.

                                                                                  Aleš Adamič

Ne dvomimo, da bo članek v vas pogosto izzval burne reakcije, a pomembno je, da ta stanja v sebi sprejmete, jih ne potlačite in jih ne obsojate, ampak vztrajate in berete dalje. Prav tako vam predlagamo, da vsebin ne presojate, ampak jih zgolj vzamete na znanje. Gre zgolj za našo izkušnjo. Nihče vas ne bo silil v nič. Z ničemer vas ne bomo ogrožali. Poskusite dojeti, da gre zgolj za naše mnenje, ki vas ne določa. Ste kar ste! Niste ne to kar o vas menijo drugi, ne to, kar o sebi menite vi. Ste kar ste! Torej ni nobene potrebe, da bi se proti našemu mnenju borili, karkoli dokazovali in podobno. Prav tako vas ne želimo in ne bomo spreminjali. Želimo vam le povedati svojo zgodbo. Vaše je le, da vztrajate do konca in se na koncu odločite kaj boste in kaj ne boste z vsebinami in sporočili teh člankov, ter morebiti zavedanji in uvidi, počeli. Naše je, da po najboljših močeh predstavimo našo izkušnjo in vas povabimo, da kaj od tega preizkusite v vsakdanjem življenju tudi sami, da to lahko postane tudi vaša izkušnja in ne ostane zgolj koncept ali teoretično znanje.

Članke bomo pisali tako, da boste lahko sami preizkusili napisano, če boste sami tako želeli. Mi izkušnjo imamo in s tem, ko jo delimo z vami, nič ne dobimo, nič ne zaslužimo, za nič vas ne ropamo in nič ne izgubimo.

Poleg tega se bomo potrudili, da bomo vsebine napisali tako, da bodo podane na kar je možno enostaven način, kolikor pač tako kompleksna tema to dopušča. Namenili smo se, da bomo vzporedno podajali vsebino tudi na bolj zahteven način tako, da ta lahko pride prav tudi strokovnjakom, predvsem sociologom, psihologom, psihiatrom, antropologom, ipd.

Ne poskušajte vsega razumeti takoj, ko nekaj preberete. Rabite izkušnjo! Kot bomo pokazali v nadaljevanju, je razumevanje premalo, saj zahteva celovito dojemanje na podlagi izkušnje, na vseh ravneh človeške zavesti. Razum, govor, razločevanje, ipd, so le manjši del tega, kar v resnici predstavlja človeka.

Tema bo kompleksna tako, kot so kompleksni človekova zavest, njegova narava in življenje. Kljub temu, da ta poskus predstavitve vsebuje veliko različnih vidikov, so vsi takšni, da jih lahko dojame povprečen srednješolec, ali celo osnovnošolec.

V kolikor želimo vse skupaj postaviti v jasen koncept, moramo podati še nekaj temeljev, ki se nam zdijo pomembni. PotBiti je v osnovi namenjena ljudem, ki hrepenijo po svojem resničnem domu, po svojem bistvu, po srčnosti in človečnosti, po stiku z Zemljo, z naravo in vesoljem. Vsem tistim, ki hrepenijo po svoji avtentičnosti, po rešitvi iz kroga rojstev in smrti, po izstopu iz kroga časa in prostora ter materije in energije. Po preseganju sveta električne sile in magnetnega polja, itd. Predpogoj za našteto je, da človek ponovno postane celovit, celosten, naraven, ali kakor koli sami to imenujete. Zavedamo se, da celovitosti ne iščejo le ljudje, ki hrepenijo po svojem resničnem domu, ampak tudi vrsta drugih ljudi, ki si želijo živeti sebi lastno, polno in izpolnjeno življenje. Ti ljudje že vedo, da ugodje ni enako sreči, izpolnjenosti in zadovoljstvu. Vedo, da bogastvo, pohlep in moč niso enaki sreči, izpolnjenosti in zadovoljstvu. Vedo tudi, da sta bolečina in smrt del življenja. Vedo, da prijetno ni enako dobro in neprijetno ni enako slabo.

Članek ni namenjen ljudem, ki iščejo izpolnitev v tem, da so bogati, lepi, pametni, izjemni, pomembni, drugačni in kar je še podobnega. Torej ni namenjen tistim, ki hlepijo zgolj po več, hitreje, močneje, višje, bolje, ipd. Ti ljudje tako ali tako na ta članek, skoraj zagotovo niti naleteli ne bodo.

V nadaljevanju članka, bomo postavili potrebne temelje in hkrati opisali nekaj praktičnih primerov, od katerih sta dva primera ljudi, ki so bili tik pred samomorom (psihična in spolna zloraba). V kolikor nam bodo sposobnosti dopuščale, bomo pokazali na dejanskih praktičnih primerih, kako so se ljudje rešili stresa, depresije, tesnobe, kompleksov, ipd. Vsi ti imajo eno skupno točko. Rešitev niso našli v tabletah ali dolgotrajnih terapijah, ampak v zavedanju in sprejemanju realnosti take kot je. Rešitev se ni nahajala v onemogočanju receptorjev zaznav, ampak v širjenju zavesti in zavedanja o sebi, svetu in življenju. Prav na koncu vseh koncev so vsi ugotovili, da so si pomagali sami zgolj s tem, da so se odprli, si priznali napako in prisluhnili, kaj jim želi življenje sporočiti. Priznati napako ni enako biti kriv. Vedno, ampak res vedno, jim je življenje poskušalo pokazati rešitev, ki pa je bila znova in znova zanje drugačna od pričakovane. Vedno in res vedno, nas v takih primerih življenje ne skuša uničiti, ampak nas razkrinkati, pred nami samimi.

Pred ostalo vsebino izpostavljamo dve zadevi, ki se nam zdita za začetek pomembni. Postavimo si dve vprašanji:

1. Ali je to kar potrebujemo enako temu, kar si želimo?
2. Ali pridejo v naše življenje dogodki, okoliščine, ljudje, druga bitja in organizmi slučajno, ali obstaja morebiti kakšna zakonitost.

Pomembnih vprašanj je še veliko, a začnimo pri teh dveh. Izkušnje, ki jih bomo opisali, so naše lastne izkušnje in izkušnje ljudi, ki so pri nas poiskali pomoč in jo našli v sebi. Torej naše osebne in naše skupne izkušnje. Vsak, ki začuti potrebo, da me obišče, je dobrodošel. Za obisk nisem nikdar ničesar računal. Nikoli tudi nisem pričakoval, ne vzel darila, ki bi ga vi sami določili. Nekateri naši člani živijo od tega dela, tako kot vi od svojega poklica. Vsak od njih, tako kot vi, dodaja nekaj skupnosti in od skupnosti nekaj dobi. Kaj boste naredili in izbrali, je v celoti vaša stvar. Eni ponujamo jabolka zastonj, drugi za neko ceno, a vaše je, da ocenite, če vam je do jabolk in katera ter zakaj bi izbrali. Razumeti morate tudi, da vsi ne ponujamo iste vrste jabolk. Vsako jabolko ni dobro za vsakogar. Zato nas je več, z različnimi pristopi. Na vsak način pa so članki, ki bodo sledili, kar se nas tiče, popolnoma brezplačni.

V nekem trenutku se je porodila ideja o celoletni akademiji, ki smo jo imenovali Akademija PotBiti. Ta Akademija je plačljiva, a zgolj v znesku, ki pokriva materialne stroške. V ceno ni všteta naša pozornost (čas), ampak le stroški, ki bi sicer vplivali na naše družine. Zakaj torej počnemo to kar počnemo, če vemo, da si lahko človek, na koncu koncev, lahko pomaga le sam? Če vem, da lahko podelim le svojo izkušnjo, ki jo drugi zmore ali pa ne zmore uporabiti? Če vem, da človeka lahko le opozorim na prepreke in morebitno rešitev, pot pa bo moral prehoditi sam? Razlog je zelo enostaven. Zato, ker vsako tako srečanje, da meni vsaj toliko, kot mojemu obiskovalcu. Z vsakim srečanjem, z vsako Akademijo, je moje zavedanje o meni, o človeku in o življenju večje. Tudi spoznanj in uvidov je vse več in več. Z vsakim srečanjem in Akademijo se naše skupno zavedanje samo širi. Tudi takrat, ko naredimo napako, ko ne uspemo. Nikdar ne odidemo čisto praznih rok. Nekdo zmore več, nekdo manj, a vsak živ človek zmore nekaj, pa naj bo to na videz še tako majhno. Na koncu se pokaže, da se krogla odkotali, ko umakneš izpod nje tisti drobcen kamenček. In ne, ne gre za znanje, ampak za zavedanje. Kasneje bomo razložili več o tem. Verjeli ali ne, je to, kaj bodo dobili naši obiskovalci, odvisno predvsem od njihove odprtosti.

Zakaj pišem(o) enkrat v ednini, enkrat v množini.

Članki nastajajo tako, da najprej eden izmed nas napiše svoj vidik določene teme. Nato ga drugi člani skupine komentirajo, popravijo, dopolnijo, naredijo bolj razumljivega. Dodajo tudi svoje izkušnje, svoje uvide, poglede ipd… Članki so tako vedno timsko delo. Odražajo zavest skupine in posameznikov, ki sestavljajo skupino. Vsak ima pravico, da izrazi v zvezi s temo, ki jo določen del članka obdeluje, svojo izkušnjo, na svoj način. Izkušnje drugih ne presojamo, ker vemo, zakaj so si te med seboj različne. V svojih delih podpiramo raznolikost in sodelovanje. V ključnih vidikih smo si enotni. Do celovitosti vodijo koraki, ki so vsem nam, kar se njihovega bistva tiče, enaki.

Zavedam se, da ste mnogi izmed vas utrujeni. Poskusili ste že veliko stvari, pa še vedno niste tam, kjer bi si želeli biti. Žal vam ne morem povedati nič drugega, kot to, kar v sebi veste že sami. Dokler boste iskali odgovore, imate možnost, da jih dobite. Ko se ustavite, ste tako rekoč mrtvi.

Zavedamo se, da določene vsebine navadno porajajo dvome, vprašanja, zmedenost, ki jih morajo naši obiskovalci razrešiti. Zato smo na spletni strani odprli nekaj kanalov, preko katerih lahko javno ali privatno izrazite svoje dvome, pomisleke, vprašanja, ideje, ipd. Zagotovo ne bomo znali odgovoriti na vsa zastavljena vprašanje. A morda vam lahko ponudimo drugačen pogled, pokažemo na kaj, kar ste sami spregledali. Zagotovo boste tudi vi pomagali nam, bolje dojeti življenje. Brez udejstvovanja v resničnem življenju, življenja ne moreš preučevati. V laboratoriju lahko preučuješ le laboratorijsko življenje. V kolikor želite res izkusiti življenje, ga morate zares živeti. Življenje je edini in najboljši laboratorij, ki si ga lahko zamislite.

KAKO SI ZGRADIMO SVET V KATEREM ŽIVIMO? ALI JE TA SVET ENAK RESNIČNOSTI, KI NAS OBDAJA?

V kolikor želimo odgovoriti na obe vprašanji, se moramo vrniti v naše zgodnje otroštvo. Ne zato, ker se tam skrivajo naše travme in morebitne rane, ki nas omejujejo, ampak zato, da lahko zares razumemo, nato pa čim bolj v celoti dojamemo, kako si je vsak izmed nas zgradil svoj svet in zakaj je ta ravno takšen kakršen je.

• Zakaj, kje in kako ga ta svet omejuje in kje in kako mu pomaga?
• Kdaj je ta svet nekaj kar človeka varuje in kdaj nekaj, kar ga drži v ujetništvu?

Ta trenutek ne bomo razlagali, ali je za to, v kakšno okolje se rodimo, odgovoren slučaj (Slučaj je beseda, ki je sestavljena iz črke s, ki predstavlja neenakomerno gibanje in besede lučaj, kar pomeni lučaj, ki se giblje v navidezno nepredvidljivi krivulji. Poznamo tudi besedo naključje, ki govori o tem, da je nekaj narejeno NaKljučJe.), ali smo za to v resnici odgovorni mi sami. O tej temi bomo govorili veliko kasneje.

Zavedanje in zavest bomo razdelili v tri sklope, čeravno se ti še povsem ne poravnavajo z delitvijo znanosti (Ko govorimo o ZaVedaNje, ne govorimo o znanju, ampak o vedah, saj vedeti pomeni nekaj drugega kot znati. Podobno velja za besedo ZaVest, kjer Vest ne predstavlja moralno prvino, ampak integriteto, človečnost, skupaj). Delitev, ki jo je postavila znanost je tako kompleksna, da je tudi sama ne razume več, predvsem pa je preveč komplicirana, da bi jo lahko povprečen človek dojel. Rešitev za človeka mora biti taka, da jo lahko povprečna oseba dojame in uporabi v vsakdanjem življenju. Da bi razumeli o čem govorim, moramo dojeti razliko med kompleksnostjo in kompliciranostjo. Kompliciramo takrat, ko nečesa zares ne dojamemo in naredimo nešteto nepotrebnih korakov na poti do cilja. Kompleksno pa je nekaj, kar zajema večje število realnih vidikov. Človeško telo je na primer veliko bolj kompleksno od telesa enoceličarja. A tako celica v človeškem telesu, ne glede na funkcijo, kot tudi enocelični organizem, delujeta na istih osnovah. Celice so si po načinu delovanja podobne, po obliki pa različne. Tisti, ki vas zanima več o tematiki, si preberite o matičnih celicah, ter o tem, kako nastane celica jeter, srca, ledvic, kože, ipd.

Stanja zavesti, stanja zavedanja, stanja pozornosti, smo razdelili v tri skupine:

• Zavestni del.
• Podzavestni del.
• Nezavedni del.

Začnimo z zavednim delom. Bomo pa na trenutke primorani v določenih delih omeniti tudi preostali dve področji.

Kadar se zdrav otrok rodi v ta svet, se neizbežno sreča s kar nekaj težavami. Predvsem pa je pomembno razumeti in upoštevati, da novorojenček svet dojema čisto drugače, kot si to večina izmed nas predstavlja. Vemo, da smo bili vsi nekoč dojenčki. Večina sorazmerno zdravi dojenčki. Bili smo tam, a se kljub temu zavestno tega najbolj zgodnega obdobja našega življenja ne spomnimo. To ne pomeni, da izkušenj ni bilo in da te izkušnje na nas nimajo vpliva (tu ne mislim na travme in rane!!!). A izkušnjo smo kljub temu, da se je zavestno ne spominjamo, vsi zagotovo imeli in izkušnja je posledično vplivala na nas. Vplivala je na stanje naše zavesti. Stanje naše zavesti, pa ne vpliva le na naša dejanja, čustva in misli, ampak pogojuje svet v katerem živimo. Zato ljudje, čeravno se nahajamo v istem času, na istem mestu, svet lahko doživljamo popolnoma različno.  Ne le, da je taka izkušnja vplivala na stanje naše zavesti, v veliki meri to stanje torej pogojuje.

Dojenček se znajde v okolju, ki je sestavljeno iz njegovega telesa, v katerem se nahaja njegova zavest in sveta, ki telo obdaja. Ne bomo se spuščali v kdaj, kako ter koliko sliši, vidi, okuša, čuti in vonja, preden se je rodil. Otrok sebe in okolje na določen način dojema in izkuša. A njegova izkušnja zanj še ni zavita v razumevanje, tako kot ga imamo odrasli. Otrok, ki se je šele rodil, ne razmišlja. Vsaj ne na način, kot razmišljamo odrasli. V sebi ne vodi dialogov, monologov, prepirov, ponavljanj, prošenj, ker za to enostavno še nima podlage. Otrok tudi ne pozna črk, številk, besed, pojmov, simbolov. Pozna pa vizije, čustva in občutke. Poleg tega je otrok kot nekdo, ki se je prvič usedel v bager in se predhodno o bagru ni ničesar naučil. Vse kar so naredili je to, da so bager vžgali in ga posadili vanj. Upravljanja s strojem se otrok nauči sam, tako rekoč s poskusi. Zato so gibi dojenčkov neusklajeni, vključno z očmi. Otrok se v tem najzgodnejšem obdobju zaveda sveta, vidi skodelice, zavese, TV, telefon, mizo ter vse ostalo kar ga obdaja, a ti predmeti za njega nimajo klasične uporabne vrednosti. Zanj še niso postali simboli nečesa. Lahko ga privlačijo, odbijajo, strašijo, fascinirajo, a o njih nima izoblikovanega razumskega uporabnega mnenja. Če povemo nekoliko drugače, otrok zares ne ve kaj je šalica in čemu služi. Tudi tega ne ve, kaj je njegovo telo, kako se z njim upravlja in čemu služi. Ima pa določeno, a hkrati zelo omejeno izkušnjo! ZAENKRAT!

Človek, ki dobi delujoč bager, lahko sicer v teoriji prepozna vse njegove funkcije, v realnosti pa spozna le nekatere. Prepozna torej funkcije, ki jih odkrije sam in tudi iste, ki mu jih odkrijejo drugi in to na način, na katerega so mu bile odkrite. V kolikor nekdo ne pleza, otroku ne more pokazati kako se to počne. Lahko pa otrok poskusi plezati sam in s tem pridobi izkušnjo in zavedanje, kaj plezati pomeni. Lahko tudi leta o plezanju ne ve ničesar. Zanj plezanje, ne kot pojem, ne kot koncept, ne kot izkušnja, ne obstaja. Enostavno ga NI!

Na tem mestu se srečamo s prvim trikom zavesti.

Čeravno vsi izkušamo isto stvar, naša izkušnja te iste stvari tudi približno ni enaka.

Bom podal primer. Vožnja z motornim kolesom. Nekomu, ki se vozi na motornem kolesu kot sopotnik, a sam ne zna voziti motornega kolesa in mu je izkušnja nekaj enkratnega, lahko tudi čisti užitek, je vse, kar vam bo povedal o izkušnji, da si jo želi ponavljati in izkušati ZNOVA in ZNOVA! Nekdo drug, umre že ob misli, da bi se vozil z motorjem. Tak človek živi v konceptu, saj dejanske izkušnje vožnje z motornim kolesom nima. Ne glede na to, se nekateri vseeno usedejo na motorno kolo, ne vedoč kaj jih čaka. Kar doživljajo na motorju so strah, groza, tesnoba, neprijetnost. Edino kar lahko rečejo, ko je vožnje konec je NIKOLI VEČ! NIKOLI VEČ! Ali obstaja kakšna razlika med človekom, ki ima koncept o tem kaj pomeni se voziti z motornim kolesom in tistim, ki se je vozil? Oba denimo trdita, da jima ne ustreza? Nikdar izkušnja ni enaka konceptu. Vedno je izkušnja bistveno, bistveno bolj bogata.

Čeravno imata dva človeka na videz isto izkušnjo, na istem motorju, na identičnem delu ceste, z istim voznikom, ki vozi podobno ali enako, se lahko njuni izkušnji drastično razlikujeta med sabo.

Nihče ne more vrednotiti izkušnje drugega, ker je ta za vsakega izmed nas enkratna, drugačna, posebna, različna.

Človek, ki ima o nečem koncept, nima izkušnje. Ima le PrePričanje, torej je nečemu le bil priča ali pa je poslušal zgodbo nekoga, ki je bil nečemu priča (pričanje nekoga drugega ali svojo predstavo).

Vrnimo se nazaj k našemu dojenčku. Vsak dojenček ima kot je bilo opisano, določeno zavedanje in izkušnjo, nima pa polnega zavedanja, kaj čemu služi.

To pomeni, da imamo lahko o popolnoma vsaki stvari različno globoko/široko zavedanje. V trenutku, ko smo prepričani, da o nečem vemo vse, se naše zavedanje o tej stvari ustavi.

Skozi dolgotrajen proces, otrok začne spoznavati pomene, ki smo jih ljudje dali posameznim stvarem, ki jih srečuje v življenju. Od barv, tonov, do objektov. Kljub temu, da lahko vsaj deloma dojame pomene in uporabno vrednost, pa otrok, ko je nekoliko starejši, še vedno ne deluje tako, da razmišlja na enak način, kot razmišljamo odrasli. V njegovem svetu še vedno ni poznavanja črk, besed, številk, formul, kaj šele konceptov in sistemov. Pozna pa strategije. Tisti, ki pa kljub temu že obstajajo, so omejeni s simboli, ki jih je spoznal, na načine na katere jih je spoznal in predvsem dojel. V otrokovem svetu še vedno ni monologa, ki se odvija na podlagi besed, stavkov, stavčnih zvez in podobno. Kljub temu otrok zaznava in izkuša sebe ter svet okrog sebe.

Enako, kot se zavestno dojemanje kaj je to avtomobil razlikuje od otroka do otroka, se posledično razlikuje tudi dojemanje odraslih. Nekateri se zavedajo več vidikov avtomobila, nekateri manj, a še veliko večja je razlika v izkušnji.

Obstajajo vidiki avtomobila, ki se jih zavedamo konceptualno in so vidiki, ki se jih zavedamo izkustveno. Ne glede na to, da imamo isto izkušnjo (denimo smo mehanik), je naša izkušnja in dojemanje avtomobila na podlagi te izkušnje, različna. A to še ni vse. Ne le pomen, različen je tudi naš odnos do avtomobila. Smo zgolj pri pomenu avtomobila, ki je vsakemu človeku lasten in o katerem smo se pripravljeni skregati tudi na smrt. Skušajte sedaj razloženo zgodbo prenesti na boga, politiko, na vero, na šport, …!

Kar želimo izraziti skozi enostavne primere je, da si vsak izmed nas ustvari lasten otok zavedanja. Velikost našega otoka je premo sorazmerna in odvisna od števila predmetov, pojmov, izkušenj, etc…., ki smo jih postavili na omenjeni otok. Vsak si gradi svoj otok. Na otok postavlja različne predmete. Glede njih ima različne izkušnje in različna prepričanja. Postavljeni so na različna mesta. Dele otoka imamo raje, druge sovražimo. Zato se, kljub temu, da govorimo o istih stvareh, po večini ne razumemo, se kregamo, gremo v vojne za boga, za slavo, za domovino.

Sedaj, ko vemo, da imamo različne otoke zavedanja, ki zajemajo različne predmete, takšne, ki smo jih izkusili in tudi tiste, ki jih dojemamo zgolj kot predstavo, brez lastne izkušnje, poglejmo, kaj se s tem otokom (zavedanja) dogaja.

Osnovna stvar, ki se nam zgodi je ta, da imamo o svojem otoku neko lastno mnenje. Samo po sebi to ni napačno ali omejujoče, dokler mnenja ne zamenjamo s prepričanjem. Kakšna je razlika med mnenjem in prepričanjem? Mnenje je nekaj, kar smo si ustvarili. Zanj vemo, da je zgolj mnenje in je kot takšno lahko nepopolno. Naše mnenje se lahko spremeni, če za to dobimo ustrezne vsebine, spoznanja, da se lahko motimo, a ga kljub temu uporabljamo. Smatramo, zato da se lahko pogovarjamo, da je mnenje nekaj, kar se lahko spremeni. Prepričanje pa je nekaj dokončnega, nekaj kar navadno besno branimo, za vsako ceno, tudi za ceno življenja. Ja, tako žalostno je to!

Poskusite sedaj zares dojeti, kako neuporabna so v resnici naša prepričanja o otokih drugih ljudi.

Opisali smo šele začetek zgodbe o našem otoku. Otok poleg predmetov in njihovih pomenov, izkušenj in konceptov, vase vtke še veliko več vsebin. Ker sta za razumevanje tega, kar želimo povedati ključni dve, ju bomo izpostavili. Gre za tako imenovane ideje in sisteme. Za človeka so še posebej ključne ideje o življenju samem in sistemi, ki poskušajo usmerjati posameznikova življenja.

V kolikor želimo dojeti, kar se trudimo s tem člankom povedati, moramo najprej bolje spoznati osnoven pomen in način delovanja vsake ideje. Preden preidemo na ideje, moramo spoznati simbole, saj so tako ideje kot tudi sistemi sestavljeni iz simbolov in njihovih pomenov. Menimo, da je vse, od črk, številk, besed, predmetov, … samo simbol nečesa. Ta simbol ima dve lastnosti. To, kar v resnici je in to, kakršen pomen mu damo. Šalica je šalica. Ali je ta le skupek atomov in molekul, informacij, ki vodijo delovanje omenjenih atomov in molekul? Šalica je lahko nekaj več. Torej simbol nečesa. Šalica je, predpostavimo, nastala kot manifestacije neke ideje, denimo ideje o nečem, iz katere bomo lažje in raje pili. Šalica tako postane simbol nečesa, iz česa lahko pijemo. Lahko pa se nam porodijo tudi drugačne ideje, ki šalico uporabijo denimo za svinčnike, za lonček za rože, ipd. Zakaj je šalica simbol? Zato, ker nekomu, ki tega simbola ne pozna, sama po sebi ne pomeni nič. Lahko jo bo uporabil za pitje čaja, če ga pozna, lahko bo nekoga z njo po buči, lahko se je bo bal, in tako naprej skoraj v neskončnost. Takoj, ko ji bo človek dal nek pomen, denimo, da je orožje, postane za njega šalica simbol za orožje. S tem primerom bi vam radi pokazali, kako zelo različen je lahko svet v katerem vsak izmed nas živi, od sveta nekoga drugega, čeravno živimo na isti Zemlji.

Simboli, če jih poznamo in dojamemo, nam pomagajo v delovanju v nekem okolju, kjer so ti simboli pomembni. Lahko nas denimo opozarjajo pred nevarnostjo (simbol radioaktivnosti). V kolikor verjamemo, da je edina možna razlaga ta, ki so nam jo prodali, smo se je naučili ali smo jo kupili, smo vse preostale možnosti v zvezi s tem simbolom izgubili. Za vedno za nas ostane le to, kar je v skladu z našimi prepričanji. Iz potenciala se spremeni v omejitev, čeravno gre za isti simbol, za isto stvar.

Kaj je ideja in kakšna je njena vloga?

Da bi razumeli o čem govorimo, bomo idejo poskušali razložiti na enostavnem primeru. Ponazorjeno prenesite na svoje življenjske izkušnje in ugotovite, ali res deluje v vseh primerih.

Dobite idejo, da boste naredili šalico, ki ima drugačno, unikatno obliko, poseben ročaj in je izdelana iz materialov, iz katerih šalica do sedaj še nikoli ni bila narejena. Prvi korak, da se vaša ideja zares materializira je ta, da šalico naredite, ali pa jo vsaj predstavite, na tak ali drugačen način. Zavedajte se, da bodo ljudje zares vedeli, ali jim vaš nov izdelek ustreza ali ne šele, ko bodo vašo kreacijo preizkusili. Vse ostalo bo zgolj predstava, bo koncept in ne izkušnja. V kolikor boste sebe, nekoga ali več drugih prepričali, da jo začne uporabljati, bo vaša ideja zaživela, sicer pa ne. V kolikor vaša ideja zaživi, to samo po sebi še ne pomeni, da je zares zelo uporabna, revolucionarna, da ste modri, pametni, nekaj več. Pomeni le, da neko določeno število ljudi vašo šalico uporablja. Na kaj ste lahko v tem primeru ponosni? Kje je vaša pomembnost? Veliko je potencialnih razlogov, zaradi katerih bi lahko ljudje vašo kreacijo uporabljali ne le funkcionalnost ali zaradi lepote, saj se končna uporaba lahko zelo razlikujejo od vaše osnovne ideje. Kar je nekomu uporabno in lepo, drugemu morda ni. O čem se bomo potem lahko kregali, prerekali? Vse skupaj je tako subjektivno, da o tem vi, kar se nekoga drugega tiče, ne morete presojati. Pomembno je, da dojamemo, da je skoraj vse, v kar verjamemo ali čemu zgolj sledimo (ker moramo, ker ne vemo in ne znamo drugače, …) zgolj ideja, ki se je bolj ali manj materializirala. Najprej je bila ideja o državi, o klubu, o navijačih, o politiki, o Krščanstvu, o prehranjevalnih navadah, modi, ….

Lastnost ideje je, da lahko zaživi, lahko pa tudi ne. Če se ne prime umre. Če zaživi, to samo po sebi še ne pomeni, da je zares vredna, uporabna, življenjska, …. Da se je neka ideja prijela in ji sledi veliko ljudi, tudi ne pomeni, da je boljša od neke druge ideje, ki se morebiti ni prijela.

Pomembno se je zavedati, da v primeru, ko imamo zgolj dva človeka, ki sledita isti ideji, ta ideja ni več pri obeh enaka. Čeravno jo oba besno zagovarjata, dojemite, da je ideja prvega človeka, drugačna od ideje drugega, ki pa je lahko to idejo samo kupil. Kadar pridemo do skupine, ki zasleduje isto idejo lahko dokaj hitro in enostavno ugotovimo, da je ideja vsakega v skupini nekoliko drugačna od izvorne ideje. Ugotovimo tudi, da je ideja, ki jo skupina kot celota predstavlja, lahko popolnoma nekaj drugega, kot je bila izvorna ideja. Iz povedanega sledi, da nobene ideja ne ostane enaka, kot je bila ob svojem izvoru, ko se začne širiti med ljudi. Enako pravilo velja za sisteme. Razkorak je toliko večji, kolikor več ljudi se nahaja v skupini, ki so idejo kupili kot koncept, brez lastne izkušnje. A tudi v primeru, da skupino sestavljajo izključno ljudje, ki so idejo izkusili, ta še vedno ne bo ostala enaka. Vsaka ideja ima namreč tendenco in neminovno značilnost, da se hkrati z idejo začnejo pojavljati tudi pravila in zakonitosti. Lahko so le ta pisana, ali nepisana, a pravila vedno so in bodo. Dokler spoštuješ pravila ideje, ki navadno nima več veliko skupnega z izvirno idejo, si »IN«, sicer si »OUT«. Si predstavnik te ideje, si »naš« ali pa si nasprotnik naše ideje in s tem »njihov«. Ker kupimo in postavimo idejo na svoj otok, čeravno ni nikoli enaka kot izvirna, jo branimo za vsako ceno, nemalokrat tudi za ceno svojega in tujega življenja, ker jo dojemamo kot našo. Z njo se bolj ali manj poistovetimo, kar je neumnost. Ideja je vedno samo ideja. Mi, ljudje pa smo veliko, veliko, veliko več. Okrog vsake ideje se vzpostavijo pravila, ki so lahko zapisana (zakoni,…), ali pa nepisana, dogovorjena. V kolikor pravila spoštuješ si »IN«, sicer si »OUT«!

Temu rečemo prepričanja. Iluzija je, kadar imamo prepričanje, da nimamo prepričanj. Globlja kot ta so, manj je zavestnega dojemanja življenja in posledično bolj mrtvi smo. Bolj ujete se počutimo! Vse kar bomo potem še lahko počeli, je obramba obstoječih prepričanj. Za izkusiti novo ni nobene možnosti. Otok ostane tak kot je, le več in višje zidove zgradimo, da nič ne more ne noter, ne ven. In potem se čudimo, ko ugotovimo, da imamo občutek, da nas življenje duši, nam je dolgčas in je vse brez smisla.

Z opisanim nimajo TRAVME IN RANE nobene, ampak resnično prav nobene veze.

Poglejmo kako ideje umirajo. Če smo pogledali kako nastanejo in se izmaličijo, poglejmo še,  kako in zakaj ideje izginejo. Ideje umirajo vedno po enakem vzorcu, ne glede na vzrok njihovega umiranja. Temu je tako zato, ker obstajajo življenjski mehanizmi, ali mehanizmi zavesti, ki se izogibajo drastičnim odklonom in spremembam. Razlog za obstoj omenjenih mehanizmov je v tem, da ljudje postopoma tako zelo verjamemo v naš otok zavedanja, da se razum znajde v resnih težavah, če ga nekaj nekontrolirano poruši. Zato se razumu vedno, po naravni poti omogoči čas, da se lahko prilagodi. Procesu umiranja idej najlažje sledimo pri velikih, globalnih idejah. Najprej se pojavi skupina ljudi, ki bodisi neha verjeti v idejo, bodisi jih ideja moti, bodisi verjamejo, da imajo sami boljšo. Novo nastala skupina nasprotnikov obstoječe ideje v začetku nikdar ni ves svet, celo človeštvo. Pri umiranju ideje, večino skupine, ki je idejo kupila, predstavljajo ljudje, ki opazujejo in oportuno čakajo, kaj se bo izcimilo in se šele posledično odločijo kaj bodo s to idejo počeli. Potem so tisti, ki na noben način obstoječe ideje ne izpustijo, predvsem zato, ker ta predstavlja večino njihovega otoka zavedanja, ki so si ga na različne načine zgradili, jim nudi določeno varnost in ugodje (materialno, čustveno ali mentalno). Vsaka skupina ima svojo nenapisano, a zelo jasno določeno vlogo. Za tako imenovane novosti so pomembni tako tisti, ki prihajajo z novim zavedanjem, kot tisti, ki omahujejo, pa tudi tisti, ki proces zavirajo. Zakaj? Tisti, ki prinašajo nekaj novega, so pionirji nečesa novega, ki pa ni nujno tudi boljše. Je zgolj to, kar smo napisali, nekaj novega. Tisti, ki omahujejo, prisilijo prve, da še bolje razmislijo, dodelajo idejo in dajo čas, da se pokaže kaj ljudje menijo o vrednosti obstoječe že ustaljene ideje (ki ni resnična vrednost ideje, kot ni cena resnična vrednost delnice – danes AAA, jutri GARBAGE). Zadnji, ki proces razpada ideje zavirajo, poskrbijo, da je prehod med staro in novo idejo bolj tekoč, manj revolucionaren, manj stresen in travmatičen. Torej manj boleč za človeštvo. Če se vam zdijo vojne travmatične, si predstavljate, da vam v trenutku vzamejo nafto in vse, kar iz nje nastane. Šele potem, ko najprej ostanete brez vsega, česar ste bili v življenju navajeni in vam je predstavljalo neko varnost, lagodje, smisel, vam ponudijo novo rešitev. Ko vam je nova rešitev predstavljena v trenutku še ne veste kako novo uporabljati. Tak prehod bi bil izredno travmatičen. Mehanizmi zavesti in življenja so postavljeni tako, da vedno poskrbijo za postopnost. Ne glede na to, kako revolucionarna se nam zdi. Kako postopno se bo nekaj zgodilo v praksi, je odvisno od potenciala, ki se razvije med novim in starim. A o tem nekoliko kasneje.

Iz napisanega se zdi, da sta znanje in razumevanje ključni postavki v življenju človeka. Kolikor več je znanja in razumevanja, toliko večji je otok, ki nam je na voljo. Moram vas razočarati. Ko preidemo na področje zavesti, zavedanja in življenja, so stvari zelo drugačne. Dejstvo je, da smo se v današnjem svetu prepričali, da vse kar šteje sta predvsem razum in znanje, a temu v resnici ni tako. Koliko ljudi je zares zadovoljnih s svetom, kakršen je, pa še ti, zakaj in s čim so zadovoljni? Danes slavimo razum čez vse meje, a smo v resnici izredno subjektivni in iracionalni ter skregani z realnostjo.

Ali imamo vsaj posredne dokaze s katerimi lahko podpremo kar trdimo? Imamo! Več njih! Ampak jih bomo z razlogom opredelili zgolj kot mnenja. Zakaj? Zato, ker na ta način ljudem omogočimo, da se izmuznejo iz zavedanja, s katerim se še ne želijo soočiti. Velja pa nekaj. Vedno, ko v sebi začutite čustveno ali razumsko reakcijo na mnenje nekoga drugega, se vprašajte zakaj je do nje prišlo? Zagotovo do te ni prišlo zato, ker se oseba moti. Seveda se lahko moti, saj zato pa je zgolj mnenje. Ampak to mnenje, je nekam zadelo. Zakaj torej reakcija v vas samih? Zgolj mnenje, ki ga lahko poslušate, sprejmete, zavržete, preoblikujete, mu date vrednost, ne podelite vrednosti, …, je v vas povzročilo reakcijo! Zakaj?

Moje, ali vaše mnenje, o meni, o drugih ni nikdar zares realno, objektivno, ampak je zgolj mnenje. Moje mnenje ne določa vas in vaše mnenje ne določa mene. Je zgolj mnenje! Mi vsi smo, kar pač smo. Z razumom tega kar v resnici smo, nikdar ne bomo mogli zaobjeti, kaj šele opredeliti. V kolikor v skupini »prijateljev« ne smem ali ne morem povedati svojega menja, ker nikdar ne vem, kakšna nevihta se bo name zrušila, v resnici ne vem, kdaj lahko govorim in kdaj ne. Kdaj lahko izrazim svoje mnenje in kdaj ne.

Sami se lahko odločite, ali boste molčali in kdaj boste s tem izdali nekaj pomembnega v vas samih in kdaj boste povedali mnenje. Zavedati pa se morate, da lahko pri nekaterih ljudeh, ki ne dojamejo, da gre zgolj samo za vaše mnenje, povzročite razhod in odhod te osebe iz vašega življenja: Vaše je, kaj izberete, a v kolikor boste izdajali sebe, bo na koncu okus grenak. Samo vi veste, kaj je za vas zares pomembno.

Dokler izražam mnenje, je OK. Težava nastane, ko začnem izražati prepričanja. Prej smo opisali zakaj je temu tako!

Predno torej začnemo podajati svoje mnenje, postavimo vse skupaj v oprijemljiv koncept. Menimo, da je za polno, celovito življenje ključno poznavanje načina delovanja zavesti, poznavanje življenjskih modrosti, uporaba zdrave pameti, biti prizemljen, odprt ipd.. Zgolj znanje in razumevanje nista dovolj.

V kolikor bi znanje in razumevanje predstavljali ključ do človekove celovitosti, potem bi morali biti ljudje, kot so fiziki, kemiki, biologi, sociologi, psihologi, psihiatri,… intelektualci pač, brez čustvenih in mentalnih težav, ali pa bi jih morali imeti bistveno manj od povprečnih ljudi. Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da je med znanstveniki več asocialnih ljudi, kot sicer. Več ljudi z motnjami. Težje shajajo v življenju. A hkrati trdijo, da ravno oni sami najbolje poznajo življenje, njegove podlage in procese. V kolikor res bolje poznajo življenje, zakaj ga ne znajo tudi bolje živeti? Zakaj ne živijo bolje?

Moj dober prijatelj je znanstvenik, ki je sodeloval na dveh NASA projektih. Njegova naloga je bila razvoj fotosinteze na Marsu in razvoj, vloga ter vpliv vode na bodoče življenje na Marsu (upam, da sem ga dobro povzel). Ta človek ve neverjetno veliko o vodi, o njeni strukturi, oblikah, funkcijah, lastnostih itd. Ravno tako je strokovnjak o fotosintezi, o celicah, o informacijah in še bi lahko našteval. Kljub vsemu, pa ni sposoben imeti normalnega, stabilnega odnosa z žensko. Ni sposoben biti v odnosu z žensko, ne da bi bil prizadet, ali ne da bi sam prizadel. To pomeni, da samo znanje in razumevanje, še ne pomenita, sama po sebi, dobrega življenja.

Poznam psihiatrinjo, ki je ni za spustiti pred ljudi, ker z njimi preprosto ne zna komunicirati. Ljudje so prizadeti, ona pa frustrirana. In ne gre za psihiatra, ki bi polagal upe na tablete in podobne postopke ampak za strokovnjaka na svojem znanstvenem področju.

• Kaj je torej tisto nekaj, kar spremeni naš način življenja tako, da živimo bolj polno in zadovoljno življenje?

Obstaja teza, da v kolikor slediš srčnim željam, potem je življenje lepo, sicer ne. Ne drži sicer popolnoma, a je v tej izjavi kar nekaj globoke resnice. Ključno je zavedanje, kje se nahajajo vaše srčne želje (ne potrebe, odvisnosti, vzgibi…)? Ali v mnenju drugih? Ali v zahtevah drugih? Ali v zakonih? Ali v sistemih? Ali v idejah? Ali v denarju? V statusu mogoče? Delate zaradi strahu? Srčne želje so vedno in samo v vas samih. Potem se pojavi le še vprašanje, ali si upate slediti svojim srčnim željam ali ne? Si jih upate izkusiti? Si upate spoznati, da je bilo drugače, kot ste pričakovali? Ste pripravljeni plačati ceno podati se v lastne izkušnje?

Na tem mestu me ljudje vedno znova in znova vprašajo eno in isto vprašanje. Kakšen je smisel, če plačam ceno, če sledim idejam drugih, če sledim konceptom ali če sledim svojemu hrepenenju? Povem jim, da je razlika nepredstavljiva in v resnici zelo, zelo velika. Kadar sledite avtoritetam in ko sledite drugim, takrat udejanjate njihovo kreativnost, njihove sanje, njihove ideje, …. V kolikor ste kdaj ljubili nek šport in v njem zares uživali veste, da ste se zavestno in prostovoljno spravili v bolečine. Veste, da je in bo vedno znova in znova bolelo in kljub temu vztrajate. Ste se kdaj vprašali, zakaj je bila ta bolečina drugačna, manj boleča, včasih celo sladka, kot sicer?

Začeli smo s tezo, da nas to, da sledimo srcu, pelje po življenjski poti, ki je prijetnejša od poti, ki smo se je lotili na silo, ker moramo, ker se bojimo, ker ni izbire, ker ugajamo, ker tako počnejo vsi, …. Čeravno ta trditev pogosto velja, temu vedno ni tako. Bom podelil lasten primer, da boste lahko razumeli.

Vsi mi, ki smo zdravi, tako tudi sem tudi sam, smo kot otroci tekali. Tekali smo v šoli, za žogo, kar tako, brez razloga in še iz veliko drugih vzrokov. Ko me je začela žena pred časom prepričevati, da začneva teči, sem se temu uprl, saj sem smatral tek za nekaj najbolj dolgočasnega na tem svetu. »Karkoli lahko počneva, le teka prosim ne«, sem ji dejal. Ne pozabimo, da sem izkušnjo teka imel. In kaj se je zgodilo? Čez nekaj let, sem začel teči. V bistvu sem komaj čakal da grem teči tudi, ko žena že nekaj časa ni več tekla. Tek je postal ena od najljubših stvari v mojem življenju. Na ta način smo zopet prišli do iste točke kot že tolikokrat prej. V kolikor si ne damo možnosti izkušnje, potem novega ne bo, ne more biti in ostanemo ujetnik našega koncepta. Naši koncepti in predvsem naša prepričanja, so največje ovire na poti Svobode in Celovitosti.

Prav na koncu je vse kar zares imamo, lastna izkušnja. Vse ostalo je fikcija, je predstava v umu, je iluzija. Izkušenj se ne da vrednotiti. So kakršne so, ker smo kar in kdor smo. A ker se spreminjamo tako mi sami, kakor tudi svet in življenje, se lahko tudi naša izkušnja spremeni. Nekaj kar je bilo včeraj nezaželeno postane zaželeno in obratno. V kolikor vas to mede, počakajte, da pridemo do teme o dobrem in zlu, do ljubezni in strahu.

Sedaj, ko smo postavili temelje, lahko pogledamo dva primera iz prakse. Preden pa se dokončno podamo na to pot, nekaj opomb.

Obe zgodbi sta lahko, vsaj v prvem delu, zelo boleči. To velja predvsem za ljudi, ki so polni čuječnosti, ki so empatični in pa za tiste, ki so imeli podobno izkušnjo sami. V kolikor vam lahko kaj pomaga naj povem, da je konec, izzid obeh zgodb »dober«.

Skupne točke primerov:

1. V obeh primerih se srečamo z osebama, ki sta bili obe v odnosu z osebo, ki boleha za  narcisoidno osebnostno motnjo (v nadaljevanju NOM).
2. V obeh primerih sta se znašli osebi, ki sami nimata te motnje, a sta bili v tesnem stiku s osebo z NOM, tik pred samomorom.
3. V obeh primerih osebi nista bili poravnani z resničnostjo (bomo kasneje razložili ta pojem).
4. Obe osebi sta naredili vse kar je bilo v njuni moči, da bi bili pošteni, dobri, pravični, … Zakaj sta torej dobili za «nagrado« osebo z NOM?

V kolikor želimo, da bi bralci bolje razumeli o čem govorimo, je potrebno nameniti nekaj besed razlagi pojava NOM (osebnostna narcisoidna motnja). Pomembno je vedeti, da narcisoidnost ni enaka osebnostni narcisoidni motnji.

1. Intenzivnost: Narcisoidnost je veliko manj intenzivna in navadno ne ovira posameznikovega vsakdanjega delovanja, medtem, ko je NOM resna motnja, ki močno vpliva na posameznikovo življenje in odnose.
2. Trajanje: NOM je dolgotrajna in stalna motnja, medtem ko je narcisoidnost lahko začasna ali situacijska.
3. Vpliv na življenje: Narcisoidnost lahko vodi do konfliktov, vendar običajno ne povzroči hude stiske ali funkcionalne motnje, medtem ko NOM povzroča pomembne težave v odnosih, delu in drugih za človeka pomembnih področjih življenja.
4. Diagnoza: NOM zahteva formalno diagnozo s strani strokovnjaka za duševno zdravje, medtem ko narcisoidnost ne potrebuje diagnoze in je opisana kot osebnostna lastnost.

Narcisoidnost je osebnostna lastnost, ki vključuje pretiran občutek lastne vrednosti in potrebo po občudovanju, vendar ni nujno patološka. Narcistična osebnostna motnja (NOM) je resnejša, globlja, arhetipska in bolj vztrajna motnja, ki bistveno vpliva na posameznikovo življenje in odnose ter zahteva klinično diagnozo. Ne glede na to kaj pravi znanost, so v praksi rezultati zdravljenja ljudi z NOB slabi ali celo nični.

Jean Twenge in W. Keith Campbell sta leta 2006 izvedla raziskavo, ki je pokazala, da so se NOM lastnosti med študenti v ZDA znatno povečale med leti 1982 in 2006. Uporabljala sta Narcissistic Personality Inventory (NPI) za merjenje narcisizma in ugotovila, da se je povprečna ocena NPI, v tem obdobju, povečala za približno 30%.

Twenge in Foster (2010): Dodatna raziskava je pokazala, da je povprečna ocena NPI med študenti narasla iz 15,5 (na lestvici od 0 do 40) leta 1982 na 17,5 leta 2006.

Podatki iz epidemioloških študij kažejo, da je prevalenca NOM v splošni populaciji ZDA med 0,5% in 1%, pri čemer so višje stopnje opažene med mladimi odraslimi ter bolj izobraženimi ljudmi.

Med belci je v ZDA (leta 2006) raziskava pokazala, da kar 7:100 prebivalcev ZDA boleha za to motnjo. Pri drugih rasah je ta tendenca nižja, a je povsod v porastu.

Raziskave kažejo, da se število psihopatov in sociopatov ne spreminja bistveno, ali celo upada.

Za vse, ki bi radi še bolje spoznali področje, spodaj navajam NPI test (Narcissistic Personality Inventory).

1. A. Imam naraven talent za vplivanje na ljudi. B. Nisem dober pri vplivanju na ljudi.

2. A. Skromnost mi ne pristoji. B. Sem v osnovi skromen človek.

3. A. Naredil bi skoraj karkoli na izziv. B. Sem precej previdna oseba.

4. A. Vem, da sem dober, ker mi to vsi ves čas govorijo. B. Ko me ljudje pohvalijo, včasih postanem neroden.

5. A. Če bi vladal svetu, bi bil ta boljši kraj. B. Misel na vladanje svetu me straši.

6. A. Ponavadi se lahko izgovorim iz vsake situacije. B. Poskušam sprejeti posledice svojega vedenja.

7. A. Rad sem v središču pozornosti. B. Raje se zlije z množico.

8. A. Uspešen bom. B. Ne skrbim preveč zaradi uspeha.

9. A. Mislim, da sem posebna oseba. B. Nisem ne boljši ne slabši od večine ljudi.

10. A. Vidim se kot dobrega vodjo. B. Nisem prepričan, ali bi bil dober vodja.

11. A. Sem odločen. B. Želim si, da bi bil bolj odločen.

12. A. Rad imam avtoriteto nad drugimi ljudmi. B. Ne moti me, če sledim ukazom.

13. A. Z lahkoto manipuliram z ljudmi. B. Ne maram, kadar ugotovim, da manipuliram z ljudmi.

14. A. Vztrajam, da dobim spoštovanje, ki mi pripada. B. Ponavadi dobim spoštovanje, ki si ga zaslužim.

15. A. Rad razkazujem svoje telo. B. Ne maram posebej razkazovati svojega telesa.

16. A. Berem ljudi kot odprto knjigo. B. Ljudje so včasih težko razumljivi.

17. A. Rad prevzamem odgovornost za odločitve. B. Če se počutim kompetentnega, sem pripravljen prevzeti odgovornost za odločitve.

18. A. Želim nekaj doseči v očeh sveta. B. Želim biti le razumno srečen.

19. A. Rad opazujem svoje telo. B. Moje telo ni nič posebnega.

20. A. Ponavadi se rad pokažem, če dobim priložnost. B. Poskušam se ne bahati.

21. A. Vedno vem, kaj počnem. B. Včasih nisem prepričan, kaj počnem.

22. A. Redko se zanašam na druge, da stvari opravijo. B. Včasih se zanašam na ljudi, da stvari opravijo.

23. A. Vsi radi poslušajo moje zgodbe. B. Včasih povem dobre zgodbe.

24. A. Od drugih pričakujem veliko. B. Rad počnem stvari za druge.

25. A. Nikoli ne bom zadovoljen, dokler ne dobim vsega, kar mi pripada. B. Zadovoljstvo sprejemam takšno, kot pride.

26. A. Rad sem pohvaljen. B. Pohvale me spravijo v zadrego.

27. A. Imam močno voljo do oblasti. B. Moč sama po sebi me ne zanima.

28. A. Rad začnem nove modne muhe in trende. B. Ne maram novih modnih muh in trendov.

29. A. Rad se gledam v ogledalo. B. Nisem posebej zainteresiran za gledanje samega sebe v ogledalu.

30. A. Resnično rad sem v središču pozornosti. B. Biti v središču pozornosti mi ni prijetno.

31. A. Lahko živim svoje življenje kakor koli želim. B. Ljudje ne morejo vedno živeti življenja po svojih željah.

32. A. Ljudje vedno prepoznajo mojo avtoriteto. B. Biti avtoriteta mi ne pomeni veliko.

33. A. Raje bi bil vodja. B. Ni mi pomembno, ali sem vodja ali ne.

34. A. Postal bom izjemna oseba. B. Upam, da bom uspešen.

35. A. Lahko pripravim vsakogar, da verjame karkoli želim. B. Ljudje včasih verjamejo, kar jim povem.

36. A. Rojen sem kot vodja. B. Vodstvo je lastnost, ki jo traja dolgo razviti.

37. A. Želim, da bi nekdo nekega dne napisal mojo biografijo. B. Ne maram, da bi ljudje iz kakršnega koli razloga drezali v moje življenje.

38. A. Sem razburjen, ko ljudje ne opazijo, kako izgledam, ko grem v javnost. B. Ne moti me, če se zlije z množico, ko grem v javnost.

39. A. Sem bolj sposoben kot drugi ljudje. B. Od drugih ljudi se lahko veliko naučim.

40. A. Sem izjemna oseba. B. Sem zelo podoben vsem drugim.

Vsak odgovor A šteje 1 točko, vsak odgovor B pa 0 točk.

Za tiste, ki boste hiteli reševati test tako, da bi izmerili sebe ali drugega, naj opozorimo na nekaj pomembnih dejstev:

1. Posameznik samega sebe težko objektivno oceni. Včasih imamo o sebi boljše mnenje, kdaj slabše.
2. Ali resnično dovolj dobro poznamo drugo osebo, da jo lahko realno ocenimo?
3. Test bo dal drugačne rezultate, če boste premikali lestvico med mrzlim in toplim. Kaj to pomeni? Nekdo vas vpraša, kdaj vas zebe in kdaj vam je toplo, če ste v kopalkah. Kje boste postavili mejo je odvisno od tega, v katere okoliščine postavite meritev. V kolikor pomislite na morje, pridete iz vode, piha, boste morda rekli, da vas zebe, ko je hladneje kot 26C. V drugem primeru, ko se bo potrebno pokazati pred prijatelji, kako dobro prenašate temperaturo, se boste prepričali, da vas pri 18C ne zebe. Enako velja za zgornje pare. Kdaj boste rekli, da raje poslušate, kot govorite.
4. Danes je vse več govora o NOM. To pomeni, da problematiko pozna vse več in več študentov ter tudi ljudi sicer, med katerimi redno izvajajo meritve (ZDA). To pomeni, da lahko svoje odgovore prilagodijo. V kolikor boste meni dali ta test, lahko nanj odgovorim tako, da bom zbral 0 točk.

Lestvica rezultatov seštevka točk:

Nizka stopnja (0-10 točk): Posamezniki s to stopnjo običajno ne kažejo značilnih narcističnih lastnosti. So skromni, ne iščejo pozornosti in se ne čutijo nadrejene drugim.

Zmerna stopnja (11-20 točk): Posamezniki s to stopnjo imajo nekaj narcističnih lastnosti. Morda uživajo v pozornosti in imajo občutek lastne pomembnosti, vendar ne pretiravajo v teh vedenjih.

Visoka stopnja (21-30 točk): Posamezniki s to stopnjo kažejo izrazite narcistične lastnosti. Imajo močan občutek lastne vrednosti, pogosto iščejo pozornost in občudovanje drugih, ter morda izkoriščajo druge ljudi za lastne koristi.

Zelo visoka stopnja (31-40 točk): Posamezniki s to stopnjo imajo zelo izrazite narcistične lastnosti. Močno so osredotočeni na sebe, iščejo pozornost in občudovanje, ter pogosto manipulirajo z drugimi. Lahko kažejo značilnosti, ki so povezane z narcistično osebnostno motnjo.

Predvsem pa velja, da nima vsak, ki se ne strinja z vami, NOM.

Oba praktična primera bomo opisali na način, da bomo najprej navedli kaj je oseba povedala o svoji (travmatični) izkušnji na začetku, nato pa še kaj je ta ista oseba povedala na koncu odnosa – izkušnje.

1. Primer

Izjava na začetku, naš povzetek – OSEBA A:

Bili smo povprečna družina. Bila sem edinka. Oba starša sta bila zaposlena. Nismo bili premožni a tudi revni ne. Lahko smo si privoščili marsikaj. Imeli smo svojo hišo, ki je bila nekoliko boljša od takratnega povprečja.

Svojega otroštva se spominjam kot relativno srečnega in brezskrbnega. Oče me je imel zelo rad. Klical me je: »Moja princeska«. Pogosto me je vzel k sebi v naročje. Kupoval mi je lepe stvari in me branil pred mamo kadar je bilo to potrebno. Skratka, bil je skrben oče, ki me je imel rad in jaz sem ravno tako imela njega zelo rada. Z mamo se nisva razumeli enako dobro kakor z očetom. Bila je nekako tekmovalna. Zdi se mi, da jo je motilo, da me ima ati raje kot njo.

Ko sem bila stara 11 let in sva bila tisti dan sama doma, je prišel v mojo sobo. Objel me je in me poljubil. Vprašal me je, kako je njegova punčka. Rekel mi je, da me ima rad. Povedala sem mu, da imam tudi sama njega rada. Od tu dalje se ne spomnim več veliko, ampak tisti dan me je oče posilil. Takrat še nisem bila razvita, nisem imela prsi. Od takrat se me je oče izogibal. Ni me več niti pogledal. Povedal je le kar je bilo nujno potrebno. Mama je vedela, prepričana sem, kaj je naredil, pa ni naredila ničesar. Kadar sem želela načeti pogovor o tej temi, me je grobo prekinila. Mislim, da se mi je iz ljubosumja maščevala.

Ne gre toliko za samo dejanje kot za to, da ne morem razumeti, kako mi je oče, ki sem ga imela tako rada, ki me je imel rad tudi sam, to naredil. Ne morem razumeti, zakaj se me je začel potem izogibati, kot da sem kužna. Ne morem razumeti, zakaj me je mama tako izdala.

Od doma sem šla pri petnajstih letih. Šla sem v dijaški dom, v srednjo šolo. Domov tako rekoč nisem več hodila. Oglasila sem se le, če je bilo nekaj zelo nujnega. Nobeden od staršev me ni nikdar ničesar vprašal, nikar obiskal, nikdar ju ni zanimalo kaj se z mano dogaja.

V sebi sem se odločila, da bom dala vse od sebe, da preprečim, da se drugim ne bi zgodilo to, kar se je meni. Odločila sem se, da bom vedno pridna, poštena, dobra, odkrita. Celo življenje sem podredila temu. Tudi svoj poklic. Težave pa sem imela s frigidnostjo.

Na fakulteti sem spoznala fanta, ki je bil zame kot iz pravljice. Bil je vse, kar si ženska predstavlja kot princa na belem konju. Nekaj mesecev je bilo življenje z njim sanjskih. Bila in počutila sem se kot boginja.

Povedal mi je o svojem težkem otroštvu in obljubila sem mu, da mu bom vedno stala ob strani, ga imela rada, da ga ne bom zapustila in bom poštena do njega. Tako sem mislila in tako sem se tudi vedla.

A sreča ni trajala dolgo. Iz boginje sem se hitro prelevila v kurbo, v vlačugo, v vse najslabše. Imel je popolnoma nerazumne napade jeze in ljubosumja a se me k sreči ni nikdar fizično zares lotil. Me je pa zato nenehno zasmehoval in poniževal. Ko pa sem  že mislila, da me hoče dokončno odriniti, da želi da grem, je postal tisti fant iz začetka najine zveze, me znova zvabil nazaj k sebi, nato pa me je spet odrinil. Nikdar ni dovolil, da mu pridem zares blizu in tudi ne, da grem zares stran. Vedela sem, da je bil prizadet v otroštvu, da mu moram profesionalno in tudi sicer pomagati. Vedno sem morala biti jaz tista, ki mora razumeti njega, on mene nikoli. Vedno je bilo vse po njegovo in vedno je bilo vse o njem samem.

Skoraj ni bilo dneva, da mi ne bi grozil s tem, da bo naredil kaj meni ali najini punčki, sebi ali pa, da bo povedal ljudem kdo sem v resnici, če….

Vedno, ko je naredil kaj narobe, denimo me prevaral, je krivdo zvalil name. Na koncu sem imela občutek, da sem jaz tista, ki je prevarala njega in ne on mene. Spolnost z njim je bila pekel, ki ga ni mogoče razložiti. Milo rečeno je imel čudne ideje o spolnosti in resno težavo z erekcijo. Če sem po spolnosti jokala, me je zaničeval in zmerjal s kurbo, prasico in me kaznoval. Z nezgrešljivo natančnostjo je poznal vse moje šibke točke.

Poskušala sem z vsako taktiko, ki mi je prišla na misel. Poskušala sem še tako nore ideje, pa ni nič delovalo, kaj šele pomagalo.

Stran si nisem upala, ker sem se bala za hčerko, zase in za njega. Nisem hotela biti odgovorna za njegovo smrt.

Moj partner je bil iz premožne družine, direktor podjetja, spoštovan v svojem okolju, v službi in v kraju kjer živiva. K temu, da je bil spoštovan, sem tudi sama pripomogla, saj sem ga vedno branila, zagovarjala in opravičevala njegova dejanja.

Izjava na koncu – naš povzetek:

V resnici sem bila v svojega očeta zaljubljena že kot zelo majhna. Mama mi je predstavljala konkurenco zato sem se trudila, da bi jo onemogočila z namenom, da bi imel oče mene raje kot njo. Z njo sem tekmovala v vsem. V resnici sem svojega očeta dobesedno osvajala in zapeljevala. Počutila sem se krivo, ker nisem vedela, ali sem posilstvo povzročila sama. Ali sem tudi sama kriva, da se je to zgodilo? Še bolj me je bolelo, ker me je potem oče zavrgel. Izrabil in zavrgel, kot da sem ničvredna. Sram me je bilo, da se nisem branila pred posilstvom. Sram me je bilo, ker se mi je zdelo, da sem pri vsem skupaj sodelovala.

Danes vem, da za očetova dejanja ni opravičila. Danes vem, da me ni imel nikdar zares rad. Vse je bila le moja iluzija. Predvsem pa danes vem, kako zelo sem si lagala.

Oseba A pravi, da ima še vedno brazgotino, a da je ozdravljena in srečna. Življenje, pravi, da je lepo. Smatra, da je v resnici posilstvo, na nek čuden, nerazumen način, nekaj najboljšega kar se ji je v življenju zgodilo. Podobne izjave pogosto slišimo tudi pri bolnikih z rakom in drugimi terminalnimi boleznimi.

Na dotičnem praktičnem primeru bi radi osvetlili dinamiko, ki je OSEBO A pripeljala do odnosa z osebo, ki boleha za NOM. Na prvi pogled izgleda, da je OSEBA A najprej žrtev svojega očeta, nato pa tudi svojega partnerja. Menimo, da za dinamiko dogajanja obstaja drugačna razlaga. In NE, nikakor ne gre za krivdo Osebe A, kot jo pojmujemo sicer.

Zanima nas predvsem, kakšna je vloga oseb z NOM v družbi in zakaj pridejo v posameznikovo življenje. Ali je vse zgolj slučaj, nesrečno naključje, ali se morda za tem skrivajo morebitne zakonitosti?

Da bi zgodbo, ki jo želimo povedati lahko razumeli, potrebujemo daljšo razlago. Ne vemo pa, ali bomo uspeli  svojo utemeljitev dovolj jasno predstaviti.

Kaj ima vse skupaj opravka z arhetipom Luciferja?

Poglejmo podrobneje kaj Lucifer predstavlja, ne da bi zahajali na področje misticizma, ali še globlje. Pustimo to za kdaj drugič, že tako bo vse skupaj težko za prebaviti.

Po tradiciji je naloga Luciferja ta, da je ječar človeka in da skrbi, da se človek ne odmakne predaleč od realnosti. Lucifer je opisan kot prvo ustvarjeni. Kot prekrasen angel Kerub, ki je bil nepopisno lep in moder. Živel je v Rajskem vrtu in bil neizmerno ponosen. Vse našteto mu daje možnost neizmerne manipulacije.

Lucifer je sestavljen iz dveh polov.  Pola sta STRAH in »POGOJNA LJUBEZEN«.

Podobnosti med ljudmi, ki bolehajo za NOM in Luciferjem je kar nekaj. Zato lahko NOM imenujemo tudi Luciferjev sindrom.

V kolikor natančneje pogledamo naravo ugotovimo, da ta deluje na potencialu dveh nabojev. Na eni strani na potencialu napetosti in na izravnavi te napetosti, ki vodi v ravnovesje, na drugi strani. Naboje lahko imenujete tudi polarnosti, lahko nasprotja, ali kakor koli želite. Da bi prišla do izraza tako napetost kot ravnovesje, se uporabljata ta dva naboja / polarnosti, nasprotji.

Kaj to pomeni?

Svet temelji na dvojnosti. Vse kar se dogaja v stvarstvu, se dogaja zaradi potenciala dveh polarnosti, dveh nabojev, dveh nasprotij. Denimo vreme. Na eni strani srečanje toplih in hladnih mas (dva pola), vlažnih in suhih (dva pola), redkih in gostih mas (dva pola), nabitih s pozitivnimi ioni in negativnimi ioni (dva pola), razlika med naboji v oblakih in Zemljo – strele (dva pola), povzročajo nekatere vremenske pojave. Na drugi strani pa obstajajo mehanizmi, ki naštete potenciale in napetosti izravnajo, v bistvu se iztrošijo. Tovrsten način delovanja opazimo tudi pri atomu. Opazimo ga ravno tako v vsakdanjem življenju. Kako? Kadar nas zebe in si želimo, da nam je toplo (dva pola mrzlo/toplo) gremo v akcijo – delovanje, da se segrejemo, ali pa postanemo nemirni, nezadovoljni, nervozni, ustvari se napetost med poloma, na podlagi potenciala. Kadar menimo, da je nekaj nepravično, mi pa verjamemo v pravico, se ustvari naboj med poloma in posledično gremo v akcijo ali pa bentimo tako ali drugače, v nas se pojavi nemir. Zagotovo ste že slišali, da imamo ljudje tako imenovane dobre bakterije v sebi, ki nam pomagajo, da sploh lahko živimo. Enako velja tudi za živali in rastline. V primeru, da pride naše telo, okolje, v neravnovesje, se pojavijo tako imenovani slabi/patogeni mikroorganizmi. A čeravno so nezaželeni, imajo v ravnovesju sveta sila pomembno vlogo. To ne pomeni, da so dobri ali slabi. To pomeni, da imajo svojo vlogo. Telo smo primorani spraviti nazaj v ravnovesje, ali pa zbolimo in na koncu umremo. Čeravno imajo svojo točno določeno vlogo, saj na koncu poskrbijo, da se naše telo razgradi, pa se proti njim, bolj ali manj modro, borimo. Enako velja za naše telo. Takoj, ko je izpostavljeno patogenim mikroorganizmom, se začne z njimi boriti in se poskuša spraviti v ravnovesje.

Torej lahko sklepamo, da je ravnovesje ključ?

Ravnovesje česa?

Ravnovesje med tem kaj je svet v svojem bistvu, v svoji resnici in kako mi dojemamo ta svet.

Postavi se vprašanje, kar se zgodi v primeru, ko mi močno pademo iz ravnovesja na čustveni in mentalni ravni? Takrat ima življenje na razpolago enake mehanizme, enak vzorec obnašanja kot za vse ostalo. Le da v tem primeru, v naše življenje vstopi nekdo, ki ima denimo NOM. Enako kot ima patogeni organizem natančno določeno vlogo, ima tudi NOM svojo vlogo. Opozarja nas, da nismo poravnani z realnostjo. To ne pomeni, da so osebe z NOM dobre, pravične, moralne itd. Pomeni zgolj, da so tu z namenom, da jih je z razlogom vse več in da imajo svojo natančno določeno in izoblikovano vlogo. Zdrava človeška družba, lahko bi rekli tudi zdrav organizem ne potrebuje oseb z NOM in jih v sebi posledično tudi ne vsebuje, razen za vzorec, za seme, kot temu rečemo. Kolikor bolj skrajen primer NOM ima oseba, ki je v naši bližini v obliki partnerja, sodelavca, prijatelja, starša, šefa, otroka, soseda itd., toliko bolj v neravnovesju z realnostjo smo mi sami, tako mentalno kakor tudi čustveno. Znano je, da se ljudje z NOM, najpogosteje lotijo tistih, kateri veljajo za dobre, poštene, delovne, načelne, … Slednje, osebe z NOM, vedno predstavijo kot nepoštene, slabe, nevredne,  …

Človek bi najprej pomislil, da nas želi življenje kaznovati. V resnici pa nas želi le razkrinkati, da se lahko poravnamo z realnostjo.

Na svetu obstaja veliko več ljudi, ki se trudijo biti dobri, kot si morda predstavljamo. Navadno jih imenujemo Rešitelje, ali pa s tujko »Nice Guy«. Ti »dobri« ljudje imajo več, velikokrat nezavednih težav in vse so skregane – neporavnane z realnostjo. Verjamejo, da do dobri, da pomagajo, da rešujejo, da se žrtvujejo…

Kaj je s takimi ljudmi lahko narobe se boste vprašali? So dobri, pošteni, požrtvovalni, pomagajo tudi, če jih ne vprašaš, …? Kako, na katerem področju so ti ljudje skregani z realnostjo?

V svojem bistvu ti ljudje počnejo vse kar počnejo temeljno zato, da bi izpadli dobri, da bi lahko sebi rekli, da so dobri, da bi se na ta način počutili dobro, priznano, upoštevano. Nikdar sicer ne zahtevajo priznanja neposredno, a so frustrirani, če ga na nek način ne dobijo, lahko tudi zgolj posredno. Rešitelj potrebuje publiko, potrditev in priznanje, da je dober, da je naredil nekaj dobrega za druge, za družbo, za državo, za svet. Pogosto se Rešitelji, ki dolgo ne dosežejo svojega, prelevijo, iz maščevalnosti, v Rablje. Ljudje, ki so res dobri, lahko bi rekli tudi po srcu dobri, naredijo kar naredijo in sploh ne vedo, da so naredili kaj dobrega, ne smatrajo, da so naredili kaj dobrega ali posebnega in na to enostavno pozabijo.

Razlogov za to, da ljudje postanejo Rešitelji, je sicer lahko veliko, a rezultat je enak. Želijo verjeti in želijo, da drugi verjamejo, da so dobri, a so v resnici manipulativni in preračunljivi. Njihovo orožje je navidezna LJUBEZEN do drugih. Kot taki neminovno k sebi pritegnejo človeka, ki temelji na STRAHu, kot na primer osebe z NOM. Ne glede kako izgledajo na zunaj ali kakšno predstavo kažejo, so osebe z NOM osebe, ki jih je neizmerno strah. Na opisan način se ustvari nasprotje, vzpostavi potencial in na koncu je možna dinamika. Vse našteto se natančno odvija po v naprej določenih pravilih in zakonih.

V kolikor v vaše življenje vstopi oseba z NOB, hitro preverite na katerem področju ste neporavnani z realnostjo. Kje bi radi sebe in druge prepričali, da ste dobri in zakaj imate v sebi takšno potrebo? Ste se kdaj kaj zaobljubili? Dobro in slabo sta namreč čudna, zelo pokvarljiva roba, ki je močno odvisna od naših predstav, okolja, prepričanj, vrednotenja, ideologije, ipd…. Danes se do vsega kar je neprijetno vedemo kakor da je slabo in vse kar je prijetno avtomatično vzamemo kot dobro. Vse kar si želimo je dobro, kar pa zares rabimo in je neprijetno, pa slabo. Ne želimo sprejeti realnosti takšne kakršna je po svoji naravi. Življenje nosi tudi bolečino in smrt, žalost in tudi obup. Gotovo imate tudi sami izkušnje, kjer ste na lastni koži izkusili, da ni vse »dobro« zares dobro za nas in vse »slabo« zares samo slabo.

OSEBA A je potrebovala kar nekaj časa, da je dojela, kako in zakaj je v sebi razvila Rešitelja. Ugotovila je tudi zakaj ta temelji na EGU in kakšen je njegov pravi obraz. Takoj, ko si je priznala, da je Rešitelj in je spoznala vzorce, s katerimi ta deluje, je lahko opazovala svoja dejanja in jih vse bolj in bolj realno presojala. Zanimivo je bilo poslušati, koliko obrazov, kako spreten je Rešitelj v nas, ko nas skuša zavesti in prepričati, da smo v resnici bogovi. Upam, da ste uspeli prepoznati, da sta Rešitelj in oseba z NOB, samo dve strani istega kovanca.

Vem, da si želite vedeti tudi, kako je oseba A rešila svoj prvi pekel – posilstvo.

Vse bolezni, ki jih ljudje poznamo, fizične, čustvene, mentalne in psihične, so posledica takega ali drugačnega neravnovesja. V svoji osnovi je neravnovesje pomanjkanje poravnanosti z realnostjo.  Lahko bi temu rekli tudi odklon od resničnosti takšne kakršna je. Povedano drugače. V kolikor smo v ravnovesju tako, da smo poravnani z realnostjo, smo zdravi. Psihične bolezni niso nič drugega kot poizkus povrnitve psihičnega ravnovesja (Psiha je celoten sklop mentalnih procesov, vključno z razmišljanjem, čustvovanjem, zaznavanjem, vrednotenjem in vedenjem.)

Kje se je odmaknila od realnosti OSEBA A.

Najprej naj povemo, da metoda zdravljenja z nenehnim ponavljanjem, podoživljanjem travmatične izkušnje ni učinkovita. Deluje le na videz in to je zato, ker imamo ljudje razvit poseben sistem obrambe. Primer! Če dolgo gledamo trupla, se na njih navadimo. Sprejmemo jih za normalno. Tovrstno ponavljanje izkušnje travme in ne reagiranje nanjo pomeni le, da smo otopeli, ne pa tudi, da smo rano pozdravili.

OSEBA A je bila globoko ranjena, o tem ni dvoma. Obstajajo razlogi, ko je potrebno, da ranjena oseba ozavesti dogajanje, ki je pripeljalo do rane, a to le v primeru, ko se travmatičnega dogajanja ne spomni, ker ga je potisnila v podzavest. To velja le do trenutka, ko se z dejanjem soči.

Da bi razumeli dinamiko, moramo najprej osvetliti kaj mislimo z izrazom RANA.

Kot smo že razložili, obstajajo polarnosti, ki ustvarjajo potencial, v katerega se ljudje ujamemo in v nas sprožijo dinamiko, ki nas sili v dejanja, misli, čustvovanja, občutke, itd…  Življenje na ta način človeka sili v izkušnje. Dinamiko v katero se ujamemo lahko posamezniki zelo različno doživimo. V primerih kadar neko dinamiko doživimo kot nekaj izjemno bolečega, nesprejemljivega, nedopustnega, nerazložljivega in na način, da s tem ne moremo živeti, se v nas ustvari rana. To, da je za nas nekaj nesprejemljivo, določajo naša napačna prepričanja. Prepričanja, ki niso poravnana z realnostjo.

Večina je prepričana, da incesti povzročajo tako imenovane družinske rane. Družinske rane se tvorijo na drugačne načine in so nekaj povsem drugega, a o njih natančneje ta trenutek ne bomo govorili. V primeru incesta gre za osebno rano.

Težava osebe A je bila v tem, da je celoten potek, ki je pripeljal do rane, potvorila. V sebi je zgradila miselni in čustveni vzorec, ki ni odgovarjal realnosti zato, ker je podzavestno smatrala, da je sama kriva, ali sokriva, za zlorabo, ker je očeta osvajala. Prvi odklon od realnosti je ta, da se zloraba ne bi smela zgoditi. Drži sicer, da se ne bi smela zgoditi, a se je zgodila. Realnost je takšna, dejstva so takšna, da se je posilstvo zgodilo in nič na svetu tega ne more spremeniti. NIČ! Realnost je le ena sama in je kakršna pač je. Prvi korak, da se lahko poravnamo z realnostjo in s tem zacelimo je ta, da sprejmemo, da se je zgodilo kar se je zgodilo. Prenehamo se bojevati in boriti proti nečemu, kar je v naši preteklosti. Prekinemo in ne vlečemo v krogu misli, kaj bi bilo, če bi bilo, ker nič od tega ni resnično. Res je le to, kar je res.

Opisali smo prvo neporavnanost z realnostjo. Prva poravnanost se zgodi, ko dogodek sprejmemo tak kot je, ne da bi ga vrednotili. POMEBNO: Sprejeti ne pomeni strinjati se!!!

V kolikor pogledamo prvo in drugo izjavo osebe A vidimo, da se med sabo bistveno razlikujeta. V prvi je hotela prepričati svet in sebe v zgodbo, ki je bila delno resnična. Vsaka rana je vpeta v krog, ki se vtrti okrog neke resnice. Oče me je posilil. To je bila nedvomna resnica, dejstvo. Vse ostalo pa je bolj ali manj odstopalo od realnosti. Zakaj? Zato, ker so se v osebi A pojavile misli in dvomi, ali ni morebiti ona kriva, ali vsaj sokriva za posilstvo. Dvome je nato poskušala potlačiti in prekrit tako, da je sebe in svet prepričevala, da je dobra, poštena oseba. Bolj kot je dvom globok, večja je krivda. Večja kot je krivda, bolj »dober« moram biti. Vse kar si je morala oseba A priznati je bilo, da se počuti krivo, da dvomi, da morebiti ni tudi sama delno kriva, da je prišlo do zlorabe. To ne pomeni, da je dejansko kriva. Pomeni le, da se je v njej pojavil dvom, ali je morda kriva ali ni. Dvom je poskušala prikriti, potlačiti, odriniti, ker je mislila, da če si ga prizna, prizna tudi, da je kriva, kar seveda ni resnica.

Naj bo popolnoma jasno. Nihče med nami ni v poziciji, da bi obsojal njo, ali njenega očeta. Z resnico smo poravnani samo, če oba sprejmemo takšna kot sta. To, da ju sprejmemo, ne pomeni, da se z njunimi dejanji strinjamo, da jih opravičujemo ali si jih razlagamo na kakršen koli način. Samo prepoznamo dejstva, taka kot so. Celo več. Ni pomembno, kaj mi prepoznamo. Pomembno je, kaj je prepoznala oseba A. Oseba A sedaj loči med tem, da dvomi, ali ni morda tudi sama kriva za to, kar se ji je zgodilo in tem da je kriva. Preberite ta stavek še enkrat! Oseba A sedaj loči med tem, da dvomi, ali ni morda tudi sama kriva za to, kar se ji je zgodilo in tem, da je kriva. Obstaja le neminovno dejstvo, ki ne vsebuje krivde. Krivda je del vrednotenja. Vrednotenje vedno sloni na človekovih prepričanjih in je del osebnosti.

Zdrav oče svojega otroka nikoli ne zlorabi, ne glede na to, kaj otrok počne.

Če zelo, zelo poenostavimo. Oseba A je bila posiljena. Posilil jo je njen oče. Ta oče ni bil zdrav oče, ampak tako imenovan senčni oče. V tem trenutku se ne bom spuščal v dinamiko zavesti žrtve, ki je pripeljala do posilstva in razlagal vseh elementov celotnega procesa, ker tega skoraj nihče ne bi mogel sprejeti ali predelati. Oseba A je okoli dejstva, resnice – oče me je posilil, zgradila konstrukt. Konstrukt je nastal, ker se je počutila krivo. Kot otrok je pomislila, da je morda sama sokriva za posilstvo, ker je očeta, kot je sama verjela, osvajala. Ta miselno emocionalni konstrukt je posledično povzročil, da je razvila v sebi Rešitelja (v veliki meri tudi zaradi neodzivne mame), ki je trdil, JAZ SEM DOBRA, JAZ SEM POŠTENA. S tem Rešiteljem, je poskusila izničiti, ali vsaj omiliti svoj občutek krivde. Razvila je obrambni mehanizem, s katerim se je hotela prepričati, da ni sokriva. Ne zato, ker bi bila kriva, ampak zato, ker je dvomila, ali morda ni sokriva.  Nihče ne trdi, da je. Dvomila je sama, zato je okrog tega resničnega jedra, ki je bil zgolj dvom, napletla svojo zgodbo, ki ni bila resnična. Vsaka rana pomeni neporavnanost z realnostjo, ki jo poskuša realnost (življenje) izravnati. Odklon od resničnosti je pripeljal v njeno življenje osebo, ki ji je življenje spremenila v pekel. Pekel je bil toliko večji, kolikor bolj je vztrajala, da je dobra in poštena, v resnici pa je poskušala le prekriti občutek krivde. Enako kot začne uničevati patogeni organizem telo, ki ni v ravnovesju in ga sili v ravnovesje, tako oseba z NOM, pride v življenje osebe, ki na ta specifičen način ni poravnana z realnostjo. Prepričanja, ki jih je zaradi zlorabe razvila oseba A so se nahajala v njeni podzavesti. Proces opisan tukaj je ozaveščanje le teh.

Osebe z NOM so zadnje grenko zdravilo lažne predstave o lastni dobroti in v bistvu božanskosti. Zadnji obrambni mehanizem EGA je, JAZ SEM BOG!

Zdravljenje osebe A se je začelo takoj, ko si je priznala:

• Da je bila posiljena.
• Da je pred in med posilstvom mislila in čutila, kar je pač dejansko mislila in čutila ter, da tega ni vrednotila in si interpretirala tako ali drugače. Da je očeta osvajala, ne daje pravico očetu, da jo zlorabi.
• Da je prepoznala obrambni vzorec, ki ga je zgradila kot neresničnega in dojela, da priznanje ne pomeni krivde.

V trenutku, ko je oseba A dovolj dobro prepoznala vlogo in manipulacijo Rešitelja, se je brez vsakih težav ločila. Sama pravi, da je hvaležna izkušnji, ker jo je ta naučila najpomembnejše lekcije v njenem življenju. Realnost tega sveta je takšna kakršna je in ne takšna, kot bi jo mi radi ali nebi radi videli.

Najpomembnejše pa ji je bilo spoznanje, da v resnici ni bila tik pred samomorom zato, ker je bila posiljena, ali zato, ker je bila v odnosu z osebo, ki boleha za NOB, ampak zato, ker ni mogla dokazati sebi in svetu, da je dobra in poštena. Življenje ji je poskušalo iztrgati iz rok lažno predstavo o Rešitelju, ona pa tega ni dopustila. Oseba A je nezavedno postavila poštenje in dobroto na prvo mesto na svojem otoku, o katerem smo govorili v uvodu. Na teh temeljih je gradila svojo osebnost. To osebnost je enačila s sabo. Ko je njena predstava o sami sebi, o tem kakšna bi morala biti začela, iz več različnih razlogov, razpadati, tega ni zmogla sprejeti. Razpad osebnosti je dojela kot razpad sebe. Slednje jo je v resnici pripeljalo do točke, da je bila tik pred samomorom.

Sama pove, da se je obsesija s samomorom začela takrat, ko ji je njena predstava, da je dobra, padla. Za razpad njene predstave je poskrbela oseba z NOM. Vsak, ki ima izkušnjo s temi ljudmi vam bo znal povedati, kako daleč vas lahko potisnejo in v kaj vse vas lahko pripravijo. V vsakem primeru pa boste pristali tako daleč, da vaša maska poštenosti in dobrote zagotovo padeta. Padec maske »biti dober«, tega s čemer se je identificirala, jo je pripeljal do obsesije  s samomorom in ne posilstvo samo po sebi.

Postopek zdravljenja, ki človeka pelje preko zavedanja in prepoznavanja stvari takih kot so, je izredno kompleksen. V kolikor želite, da se proces zdravljenja začne, mora oseba najprej spoznati, da ima težavo. Če povemo drugače. Priznati si mora, da je pijanec, denimo. Dokler njena prepričanja, ne glede kako nora in kako skregana z realnostjo so, delujejo, poti naprej ni. Zato je prvi korak ta, da pri taki osebi padejo ključna prepričanja, ki ustvarjajo in ohranjajo njeno iluzijo in pretvarjanje. Vendar pa je to nevarno početje. Zakaj? Zato, ker so naša prepričanja v resnici prepričanja, ki gradijo in vzdržujejo našo osebnost, s katero se istovetimo. Dejstvo torej je, da velika večina ljudi verjame, da so oni ta osebnost. V trenutku, ko razpadejo ključna prepričanja, ki tvorijo osebnost, razpade s tem tudi ključen del osebnosti človeka. Najbolje je počakati, da se proces sproži v človeku sam po sebi in tega ne sprožati umetno in na silo. Ko je človek v fazi razpada osebnosti, je tako ali tako v težavah. Iz teh težav ga lahko izvlečete na dva načina. Drugače povedano, lahko ga v procesu predvsem podpirate. Najboljši način je, da se zave, da on v resnici ni ta otok, da ni ta prepričanja, da ni ta osebnost, …. Da razume na kakšen način je bil otok zgrajen in da gre za otok, ki je bil zgrajen potem, ko je on prišel na svet.

V kolikor človek še nima kapacitete in to ni mogoče, mu lahko ponudite samo prepričanje, ki je manj lažno, ki je manjša iluzija od prvega. Žal se velikokrat zgodi, da se zdravilci, celitelji in dobri psihologi in tudi psihiatri zatekajo k temu (NLP metoda, afirmacije, ipd…), da človeku njegovo prepričanje zamenjajo s prijetnejšim a žal še bolj močnim, še bolj iluzornim prepričanjem. To prepričanje sicer nekaj časa deluje, dokler ga življenje ne razkrinka. Za razkrinkanje močnejšega prepričanja življenje uporabi močnejše zdravilo.  Posledično imate opravka z dvema ranama.

2. Primer

PRIMER OSEBE »B«:

Pravijo, da sta rojstvo in smrt na nek poseben, lahko rečemo tudi neviden in nerazumen način povezana. Ni redek primer, ko starejša oseba zapusti ta svet in se hkrati v tej isti družini rodi nov otrok. Veliko redkeje pa se zgodi, da še nerojenemu otroku premine eden od staršev. In vendar v ta redek primer spada rojstvo osebe B.

Večkrat boste slišali ljudi govoriti: »Potrebno je preživeti«. Naravo se lahko opiše tudi kot oder, ki je narejen po natančnih pravilih in zakonih. Nato nanj stopijo najrazličnejši igralci, ki se spustijo v igro življenja, katera jih vse, brez izjeme zaznamuje. Igralec, ki odrašča brez očeta ali matere, razvije drugačne lastnosti, vzorce, vloge in rane, v primerjavi z igralcem, ki ima ob sebi oba starša. Še več, v kolikor je starš, ki otroka vzgaja zdrav ali pa sta oba starša, če jih ta ima zdrava, bo tudi njun otrok zdrav, ne glede na morebitne težke okoliščine v katere je rojen. Otrok igra igro življenja na podlagi lastnih sposobnosti in je bolj ali manj razigran, kreativen, zvedav, pogumen, navihan in tudi veliko drugega. Nanj pa še kako močno vpliva okolica, iz katere vpija praktično vse, kar lahko s svojimi čutili zaznava in posledično izkuša.

Tako imenovani senčni starši (tukaj ni mišljeno toliko fizično, kakor je mišljeno psihološko, duševno, energetsko zdravje) nimajo celovitih pogojev za vzgojiti zdravega otroka. V sebi namreč ne nosijo razvite ljubezni do samega sebe in tudi ne do drugih. Nimajo izoblikovanih zdravih vrednot, meja, uravnovešene psihe, prepričanj in tudi ne občutkov varnosti ter brezpogojne sprejetosti. Tako ob senčnem staršu v svet zrase le senčni otrok. Senčni otrok nato prej ali slej odraste in tudi sam postane starš, a žal ne zmore biti drugačen, kakor zopet senčni. Začarani krog poškodovanih otrok in staršev je na ta način sklenjen.

Ne moreš dati naprej tistega, česar nimaš izkušenega in posledično razvitega v sebi. Preneseš, izraziš, podariš lahko le to, kar v resnici vsebuješ. Na tem mestu se avtomatično odpre vprašanje krivde. Je lahko nekdo kriv, če v sebi nima zavedanja o posledicah dejanj, ki jih je ali jih še bo storil? Ali je lahko kdorkoli kriv, če ne daje na primer ljubezni, ko pa je ta nekdo nima razvite najprej v sebi, ker je tudi sam ni prejemal? Sicer zelo pomembna tema o krivdi človeka in tudi človeštva, ki vpliva na slehernega posameznika, a je ne bomo ta trenutek razvijali naprej, ker bo tako ta zapis predolg.

Mama iz različnih razlogov ni zmogla biti prisotna, oče je bil mrtev, otrok pa je bil prepuščen ulici in starim staršem. Na srečo je od starih staršev prejemal brezpogojno ljubezen, a ne za dolgo. Ko sta umrla, je ostal povsem sam. Ljubezni do sebe ni razvil, od matere pa je ni dobival. Da je preživel, je moral od malega poskrbeti zase in tudi za nezmožno mater. Tako je zasedel vlogo skrbnika, očeta, delavca, odgovornega za lastno in mamino življenje. Otrok je v trenutku, ko je zasedel zanj nenaravne vloge, postal tako imenovani senčni otrok.

Jaz sem dober (sin, partner, mož, oče, prijatelj, vodja…), vztrajen, skrben, pošten, zaščitnik, vedno pripravljen pomagati, rešiti itd., so temeljne vrednote, na katerih je zgradila svoje odraslo življenje oseba B. Naštete vrednote so ji omogočile, da je bila oseba B v svojem življenju nadpovprečno učinkovita. Večji kot je bil izziv, močnejšo vnemo za reševanje le tega je pokazala. Na delovnih mestih je tako, kljub relativno nizki formalni izobrazbi, zasedala vodstvene položaje in bila za te, navadno zahtevne vloge, pohvaljena in tudi izdatno finančno nagrajena. Vedno je odgovorno poskrbela zase in svoje bližnje ter dajala od sebe maksimum, ne glede na obliko, obseg, vsebino ali zahtevnost težav, ki so bile postavljene pred njo.

Ni potrebno posebej poudarjati, da je oseba B zaradi visokih pričakovanj, predvsem do sebe same in tudi zaradi stalnega stremenja k odličnosti, nase prevzela nekatere najzahtevnejše primere, tako v poslovnem, kakor tudi v osebnem življenju. Tokrat se bomo osredotočili predvsem na dinamiko v osebnem življenju osebe B, ki jo je kljub trdnim vrednotam, disciplini in izjemnim sposobnostim reševanja zahtevnih problemov in situacij, pripeljala le nekaj minut od gotovega samomora.

Poškodovan, nemočen, nerazumljen, z različnimi zavednimi in nezavednimi izzivi obdan človek, bo ob sposobnem in močnem posamezniku avtomatično zaznal neko obliko ugodja, varnosti in privlačnosti. V kolikor je oseba, ki jo vidimo kot rešitelja, hkrati pa tudi nekoga, ki nam obljubi, da nam za nič na svetu ne bo storila kaj slabega, ker se zaveda, da bi s tem obnovila, ali celo poglobila stare, speče rane, tudi nasprotnega spola, se med njima zlahka splete romantična vez. Na takšen način je v našem primeru oseba B vstopila v romantični partnerski odnos. Njen partner je končno dobil nekoga, ki ga je sposoben razumeti in mu je zanj resnično mar. Pričakoval je lahko, da bo vedno na prvem mestu saj mu je obljubljeno, da ne bo nikoli več poškodovan. Oseba »B« pa je po drugi strani našla izziv vreden njenih sposobnosti. Še več, zahtevnejši kot je izziv, boljše sposobnosti si lahko razvije in dokaže in si hkrati potrdi tudi vse svoje vrline in kvalitete. Tudi sicer, če si vzamete nekaj časa za opazovanje, boste velikokrat opazili, da zaznate pri večini parov neko obliko kompatibilnosti, lica in naličja ali tako imenovane komplementarnosti. Eden v paru je navadno dominantnejši, drugi raje sledi. Večkrat je nekdo bolj komutativen, drugi bolj zadržan in skop z besedami. V veliko primerih najdete skupaj konservativnega in naprednejšega človeka. Pogosto v paru eden rad vzbuja pozornost, ob njemu pa opazite mirnejšo osebo. Opisane lastnosti niso vezane na spol ali raso, ampak so osebnostno pogojene. »Nasprotja se privlačijo.« ni pregovor, ki bi bil iz trte izvit.

Pravijo, da obljuba dela dolg. V primeru, ko obljubiš, da ne boš nikoli tisti, ki bo poškodoval, ranil, razočaral, pustil, pri temu vztrajaš in se trudiš držati dano besedo. Pogosto vztrajamo ne glede na težke okoliščine in visoko ceno. Vse daš od sebe, da ti slučajno ne bo kdo imel priložnosti očitati česarkoli, a najbolj se trudiš, da ne bi izdal samega sebe in lastne integritete. Še posebej močno pa se potrudiš, če imaš v sebi razvite vrednote, veščine in pričakovanja, kot so doslednost, vztrajnost in si hkrati prepričan, da je pomoč šibkejšim in poškodovanim edini način kako biti dober človek.  V vse našteto je verjela tudi oseba B. Vsakič je odkrila še kakšno področje, ki ga ni dovolj upoštevala, dovolj izmojstrila, se na nek način ni dovolj potrudila, ali pa je mislila, da je kaj spregledala. Ker je bila v družbi spoštovana in cenjena, je bila odločena, da bo partnerju našla službo, še bolje bo skrbela za otroke, povzročala manj skrbi in stresa. Oseba B se je vedno znova zaklela, da bo uredila vse potrebno, ter nekako osrečila svojega partnerja in s tem tudi sebe samo.

Kljub dobronamernim opozorilom prijateljev in tudi nekaterih družinskih članov, da ne vidi realne slike, da njen partner le ni v vseh primerih tako nemočen, da beži pred odgovornostjo, se izgovarja in krivi preteklost za vsakršno stanje, ki od njega zahteva spremembo, napor ali konkretna dejanja, oseba B ni poslušala in se strinjala s podanimi izjavami. Partner pa se tudi ni smatral za odgovornega ali krivega, ko stvari niso šle po zastavljenih načrtih. Za neprijetna stanja, neuspele projekte, kompleksne odnose in spodrsljaje je vedno okrivil osebo B. Oseba B navkljub pripombam prijateljev, kljub napornemu odnosu in pogostim očitkom s strani partnerja ni hotela, ni zmogla videti, da je pristala v odnosu s partnerjem, ki ima NOM(Narcisoidna Osebnostna Motnja).

Na samem začetku zveze je bil njun odnos sanjski. Oseba B je z vstopom v partnerski odnos dobila projekt vreden njenih idealov in sposobnosti reševanja kompleksnih situacij, partner pa je dobil zagotovilo, da bo upoštevan, nikoli prizadet in na ta način posledično srečen. Kljub prvotni sreči, se jima je odnos kmalu spremenil. Na določene trenutke pa je izgledal podobno kot pravi pekel. Partnerju ni bilo nikoli dovolj reševanja njegovih problemov, pozornosti, truda, predvsem zahtevanega s strani osebe B. Osebo B pa je v odnosu držala predvsem nezmožnost sprejeti samega sebe v primeru, da ji zastavljenih ciljev, predvsem pa dane obljube do partnerja ne bo uspelo izpolniti.

Človek obrača, življenje obrne. Življenje z namenom, da stvari ne gredo predaleč in postanejo škodljive, ampak ostanejo v neki obliki ravnovesja, vsebuje mehanizme, ki stremijo k temu, da se človek (in tudi vse ostalo) poravna z realnostjo. Lahko bi rekli, da mehanizem med drugim skrbi, da se iluzija, ki jo ljudje imenujemo tudi »dobro« in na drugi strani iluzija, ki jo ljudje imenujemo »slabo ali zlo« ne razraste do te mere, da bi celotno stvarstvo padlo iz ravnovesja. Naloga življenja je omogočanje raznolikih izkušenj. Številni Mehanizmi Življenja skrbijo, da se ta osnovni namen, ki se imenuje raznolikost življenja, ohranja. Temeljne samoohranitvene mehanizme življenja je praktično nemogoče izničiti, saj bi izničenje zakonov pomenilo konec življenja kot ga poznamo. Tudi zaradi omenjenih zakonitosti se med seboj bolj privlačijo partnerji nasprotnih polov, podobno kot smo pisali zgoraj.

Oseba B je z lastno vztrajnostjo, načelnostjo, s potrebo po biti dober reševalec, skrbnik, partner, oče, s svojim gnanjem za uspehom, ne glede na ceno lastnega zdravja in osebnega življenja, padla iz ravnovesja. Enostavno povedano, vrednote biti »načelen, dober, pravičen«, je postavila na vrh piramide vrednotenja. Še več, z vrednotami se je poistovetila do te mere, da so bile za njo te tisto, kar je smatrala, da je tudi ona sama. Čemu živeti, če se ne trudiš biti dober, najboljši in si pri temu tudi vztrajen? Kakšno je življenje, če nisi v integriteti, če ne držiš obljub? Kaj bi se zgodilo s svetom, v katerem se ne ščiti šibkejših in se jim pomaga? Zakaj živeti, če ne za razvijanje vrlin? Sicer pa je precej verjetno, da ste si tudi sami že kdaj zastavljali podobna vprašanja.

Otrok, ki se je rodil v okoliščinah, katere so ga prisilile biti iznajdljiv, vztrajen, odgovoren, discipliniran, da je lahko preživel sebe in na trenutke tudi svojo mater, se je hkrati odločil, da bo dober človek in bo kot tak vedno pomagal ljudem v stiski. Tako je dobil ne le rezultate in hrano za fizično preživetje, ampak tudi pohvalo, ki jo vsi vsaj na trenutke potrebujemo, da lahko živimo, ker ima življenje tako nek smisel. Zdi se, da bi se ta isti otrok lahko zlahka odločil tudi, da bo poskrbel zgolj zase, ne oziraje se na ostale ljudi. Odrasel bi lahko bil zagrenjen, egocentričen, krut, neusmiljen, nasilen in tudi precej več od naštetega. Kje je tukaj neravnovesje? Kaj je osebo B pripeljalo do depresije, samomorilskih misli in do natančnega načrta izvedbe samomora?

Če kdo, potem je partner z NOM tisti, ki te pripelje do roba. Nisi na moji strani! Ne verjameš mi, da nisem kriv! Bolj verjameš sodelavcem in prijateljem, torej drugim, kakor meni, svojemu partnerju?! Sveto si mi obljubil, da me ne boš nikoli prizadel, pa se poglej sedaj, kakšen si do mene, kaj vse mi počneš?! Ti…, ti, ki sem ti zaupal, ki sem ti dal vse, celega sebe in ti verjel!!! A je to zate ljubezen?! Je to skrb za druge?! Pomisli na otroke! Enak si kakor vsi ostali! Dan na dan isti očitki, drama, zahteve, poniževanja, obtožbe… Oseba B od nekega trenutka naprej ni več vzdržala in je odšla.

Ves trud za partnerja, za družino, otroke, vse za kar se je borila celo življenje in v kar je verjela, je bilo izgubljeno. Osebi B kljub vsem sposobnostim, doseženim rezultatom, nadčloveškim naporom, številnim poizkusom, da bi našla rešitev, kljub disciplini, vztrajnosti, veri, ni uspelo držati obljube, rešiti partnerjevih težav in ohraniti družine. Družina je razpadala, oseba B pa se je znašla v depresiji in globoki agoniji. Razpadala je pri živem telesu namreč tudi sama. Psihofizična bolečina se je stopnjevala do te mere, da je oseba B večkrat izgubila zavest. Zgodil se ji je popoln zlom. Epizode groze pa niso odnehale, ampak so se vrstile ena za drugo in se samo še stopnjevale. Psihičnim bolečinam so sledile vse močnejše in na koncu neznosne fizične bolečine, ki so zajemale celotno telo. Pekel je primerna beseda, ki lahko opiše to stanje. Edini možen izhod, da se peklenska agonija nekako konča, prekine, ki je še preostal, je bil samomor. Oseba B se je trdno odločila končati lastno življenje kljub temu, da je v preteklosti smatrala, da si življenje jemljejo samo in izključno slabiči. Verjela je, da se njej kaj podobnega nikoli ne more zgoditi. Toda ponavljajoče se epizode nepredstavljive, nečloveške bolečine so terjale svoj davek. Načrt samomora je bil izdelan in jasen, odločitev sprejeta in konec neminoven.

Ko berete ta zapis verjetno precej zlahka označite osebo B za dobro namerno, disciplinirano, skrbno, pripravljeno pomagati, rešiti nekoga iz zagate in v tem smislu naprej. Njenega partnerja, po drugi strani pa bi zlahka označili za vase zagledanega, pomoči potrebnega, mogoče celo nekoliko izkoriščevalskega, sploh pa kot nekoga, ki na razno razne načine kontrolira, izsiljuje, zahteva, pričakuje… Kljub temu, da smo bralci lahko na strani osebe B, se mehanizmi uravnovešanja ali »poravnave z realnostjo« nikoli ne vključijo, če za to ni resnične potrebe. Kje menite, je bila oseba B najbolj neporavnana z realnostjo in zakaj? Kaj je osebi B povzročalo agonijo? Zakaj se je njen partner vedel do nje kot se je? Odgovori sledijo v nadaljevanju.

V najhujših trenutkih, tik preden se usede v avto in ubije, osebo B pokliče znanec z navodilom, naj nujno pokliče nekega zdravilca. Ker ji je že povsem vseeno in nima ničesar več za izgubiti, popolnoma brez pričakovanj odtipka prejeto telefonsko številko. Zdravilec se na drugi strani javi in osebi B naroči, naj naredi nekaj, kar se je zdelo popolnoma neumno, nerazumno, bedasto. Oseba B je kljub absurdnosti predlaganih dejanj izvršila podana navodila, ki so začuda delovala. Psihična agonija in fizična bolečina se je sestavila in umirila.

Besede, ki jih je izrekel zdravilec v tem trenutku ne bomo razkrivali in tudi ne igrajo vloge za ta članek. Sledil pa je proces, ki je še kako pomemben in izgleda nekako tako:

1. Oseba B se je OPRAVIČILA vsem za storjeno krivico (osebno). Vsi so jo poslušali. Ni bilo negativnih reakcij. Tistim, za katere ni vedela, kje se nahajajo in od njih ni imela kontakta, se je opravičila preko pisma, ki ga je nato zažgala. Mrtvim se je opravičila v mislih, v srcu – znotraj sebe.
2. Samo opravičilo ni bilo dovolj, da bi bolečina povsem ponehala. Oseba B ugotovi, da mora odpustiti »BOGU« (Oseba B ni verna, ni pa tudi ateist) Odpustila je Življenju in sprejela, da je svet takšen kakršen je. S tem dejanjem se je sestavilo, da je bilo bolečine še veliko manj.
3. Vseeno pa je bilo prisotne še nekaj bolečine, dokler ni ugotovila, da mora ODPUSTITI SEBI. Ko je ODPUSTILA SEBI, je bilo naposled ZAKLJUČENO! Bolečine, zaradi katere se je oseba B znašla pred gotovim SAMOMOROM ni bilo več.

Danes oseba B zase pravi, da nebi spremenila niti najmanjše podrobnosti, ki se ji je v življenju zgodila. Od trenutka rojstva, pa vse do današnjega dne se je njeno življenje odvijalo po načelih, ki jih uravnava življenje samo. Celotna prehojena pot ji je omogočila videti lastne iluzije in ravno ta prehojena pot s številnimi narejenimi napakami in padci jo je  osvobodila. Ključno za osebo B je bilo zavedanje, česa se je potrebno osvoboditi. Kljub mnogim neprijetnim in bolečim izkušnjam oseba B dan danes ni zagrenjena, cinična, apatična ali naveličana Življenja, kaj šele, da bi kazala kakršne koli znake depresije. V sebi ne nosi krivde, ravno tako pa nikogar zunaj sebe ne krivi za pretekle dogodke ali le te smatra za nepravične. Da ne bo pomote, oseba B ne pravi, da ni bilo življenje na trenutke težko, kdaj celo kruto. Pravi le, da nikogar in ničesar ne krivi glede tega. V sebi nima zamer ali obžalovanj. Življenje zajema tako rekoč z veliko žlico in je kljub svojim letom v odlični fizični, mentalni in psihični kondiciji.

POVZETEK:

Ljudje zmotno verjamemo, da je svoboda možnost imeti kar se da široko paleto možnosti. Svoboda pa je temeljno posledica zavesti. Lahko imamo pred seboj še toliko opcij, možnosti, resursov, priložnosti, informacij, znanj, analiz in v tem smislu naprej, ljudje bomo izbrali skladno z lastno zavestjo. V podzavesti in nezavednem imamo namreč postavljene strukture, ki jih zavestno ne zaznavamo (zato podzavestno, nezavedno), torej se jih ne zavedamo, a te še kako vplivajo na naše izbire in odločitve.

V primeru osebe B lahko zelo lepo vidimo nekaj temeljnih podzavestnih struktur, ki so jo s kirurško natančnostjo gnale v natančno določene izbire in odločitve, ki so nato posledično krojile njeno življenje. V nadaljevanju bomo osvetlili tri najbolj ključne in prikazali način, na katerega se je oseba B uspela poravnati z realnostjo, da posledično ni izvedla samomora. Pravzaprav je ironija ta, da dan danes redko najdeš človeka, ki je toliko v sozvočju z naravo, ljudmi in s samim sabo, kot je to oseba B.

Zgodbo osebe B v nadaljevanju povzemamo z razlago mehanizmov in struktur, ki so delovale iz podzavesti in nezavednega, ter s tem močno vplivale na njene izbire in odločitve. Posledice odločitev so bila stanja, ki so vodila v agonijo in samomor. Ozaveščanje in razpad teh struktur je povzročil globoka spoznanja in prenehanje psihičnih in tudi fizičnih bolečin, predvsem pa neizmerno svobodo ter možnost živeti življenje na pristnejši in bolj celosten način.

1. Nezavedna struktura: SENČNI OTROK

Senčni otrok je nekakšna krovna struktura otrokove osebnosti, ki jo zaznamo v primerih, ko so temeljni elementi osebnosti izven naravnega ravnovesja. Ta struktura je po večini posledica senčnih staršev. Zdrava osebnost se pri otroku razvije, kadar otrok prejme:

• brezpogojno ljubezen staršev in okolice
• zdravo postavljanje mej s strani avtoritet
• občutek varnosti in sprejetosti
• možnost igre, raziskovanja in učenja v odsotnosti stalnega nadzora, kontrole, posesivnosti starša

Senčna mati osebi B iz različnih razlogov ni zmogla nuditi ljubezni. Zaradi lastnih težav pa tudi ne materialne varnosti. Oče je bil mrtev. Otrok ni imel »zdrave« matere in tudi ne prisotnega »zdravega« očeta, ki bi mu omogočila, da vase vtke lastnosti ženskega in moškega principa, ki sta potrebna sestavna dela za tvorbo zdrave psihe. Otrok je bil tako bolj ali manj prepuščen samemu sebi.

Da je preživel je prevzel vloge, ki ne omogočajo ali podpirajo zdravega otroškega razvoja.  Tako je sicer postal iznajdljiv, vztrajen, samostojen, odgovoren, a na podlagi bolečine, rane, strahu in ne iz zdrave otroške radovednosti, razigranosti in stabilne vzgoje staršev, kar bi bilo sicer naravno. Senčni otrok, ko odraste in v primeru, da tudi sam postane starš, je lahko samo tako imenovani senčni starš. Zaradi ne asimiliranih naravnih principov nima druge možnosti.

Senčna oče in/ali mati povzročita, da otrok podzavestno razvije obrambni mehanizem in tako IGRA VLOGO, ki NI NARAVNA. Omenjene vloge igramo, ker na ta način dobimo, izsilimo rezultat, ki ga želimo. Težava je, da je način  doseganja rezultatov preko teh vlog MANIPULATIVEN in velikokrat tudi destruktiven za osebo, ki vlogo igra, ter tudi njene bližnje. Te vloge imenujemo:

• ŽRTEV
• RABELJ
• REŠITELJ.
• Nezavedna struktura: Vzorec REŠITELJA

Lakota nas prisili, da poiščemo hrano in se tako nasitimo. Tako v živalskem, kakor tudi v človeškem svetu je naravno, da hrano otroku priskrbijo starši. Ko otrok odrašča in postaja močnejši, ga starši naučijo, kako si hrano priskrbi sam. Vendar otrok ves čas sodeluje v procesu učenja in sicer hrano najprej spoznava, jo poizkusi, se nato uči načinov priprave in na koncu kje jo najti – kako si jo priskrbeti sam. V kolikor otrok nima zdravega okolja in za ta del ni poskrbljeno, je v želji po preživetju primoran storiti karkoli je pač potrebno, da preživi. Dodajmo tudi, da pod hrano tukaj ni mišljena zgolj  hrana, ki jo zaužijemo skozi usta, ampak tudi čustva, vrednote, zdrave meje, brezpogojna ljubezen,  ki so enako pomembne komponente za zdrav razvoj otroka.

Iz življenja osebe B je razvidno, da je od malega sama skrbela zase in tudi za bližnje odrasle. Ko je poskrbela zase, je ob tem občutila zadovoljstvo, saj je bila sita. Kadar je poskrbela tudi za druge je dobila vrednost in pohvalo. Hkrati ji je uspešnost biti dober skrbnik zagotavljala preživetje. Učinkovitejši kot si v reševanju težav, boljši status boš dosegel,  ugodnejše življenje boš imel in več priznanj boš požel.

Past, v katero nas zaplete REŠITELJ je ta, da njegova dejanja temeljijo na podzavestni strukturi, ki za svoj obstoj potrebuje hrano. Struktura imenovana REŠITELJ se hrani predvsem s PRIZNANJI. Rešitelj na nek način zahteva, izsiljuje priznanja za svoja dejanja. Notranji monolog in potreba po biti dober, ter že omenjena sla po zunanjem – družbenem priznanju, ga silita v delovanja, za katera smatra, da bodo nahranila njegovo strukturo, ki ni nič drugega kakor manipulativni del ega.

Kako prepoznati REŠITELJA:

• Svoja »dobra dela« vsiljuje in pogosto ponuja rešitve brez predhodne prošnje.
• Prepričan je, da je dober človek, saj je vedno pripravljen pomagati in se žrtvovati za »pravo stvar«.
• O sebi je prepričan, da je dober poslušalec in poznavalec ljudi, a se ob tem ne zaveda, da s svojimi dejanji vsiljuje lastno podobo sveta, omejuje, krade izkušnje drugim, dela »invalidne« osebe itd.
• Ne zaveda se, da je v bistvu centriran nase, na svoje misli o pomoči, na projekte in posledično slab poslušalec, ki nima pravega stika z okolico.
• Je v pričakovanju POHVALE za svoja dobra dela in žrtvovanja. Vzroka za njegovo delovanje sta predvsem sla po pohvali in priznanju. Na ta način rešitelj v ospredje postavlja LASTNO KORIST in ne resničnega doprinosa osebam, ki jih rešitelj rešuje.
• V primerih, da ne dobi pohvale je razočaran. Počuti se nerazumljenega. Kadar po njegovem mnenju vloži in žrtvuje veliko, a za to ne dobi zadostnega priznanja, zlahka postane jezen. Jeza v skrajni obliki preraste v bes. Rešitelj se v trenutku prelevi v Rablja.
• Kalkulira, je preračunljiv in taktizira.

POMEMBNO: Iz življenjske zgodbe osebe B je jasno videti, kako je z veseljem sprejela partnerja, ki je potreboval pomoč. Takšni priložnosti se rešitelj ne more upreti. Globoke težave in rane, ki jih je partner prinesel v odnos, so predstavljale rešitelju zahtevnejši in s tem imenitnejši projekt, vreden njegovih sposobnosti. Hkrati je bila odprta možnost za pobiranje večjih zaslug in priznanj za uspešno izveden cilj. Dobro je vedeti, da oseba B ni imela zavestno ničesar z izbiro svojega partnerja. Partner osebe B je bil idealen za strukturo REŠITELJA, ki jo je v svoji podzavesti in nezavednem zgradila oseba B. Tako je bila struktura tista, ki se je odločila za partnerja z NOM. Oseba B kot človek, kakor ga razumemo ljudje, pri tem ni imela prav nobene besede ali svobodne volje, da izbere drugače.

• Nezavedna struktura: OSEBNOST

Od rojstva zaznamuje otroka vse, kar se mu v njegovi okolici zgodi. V primerih travmatičnih dogodkov otrok razvije tako imenovane obrambne mehanizme, katerih vloga je, da na otrokovem nivoju sposobnosti razumevanja racionalizirajo neprijetne dogodke z namenom, da lahko otrok v dani situaciji preživi. Hkrati pa otrok avtomatično razvije vedenjske vzorce, ki naj bi ga zaščitili, da se neprijetna izkušnja, kateri je bil otrok priča, nebi ponovila.

V našem primeru osebe B, se vidijo naslednje razvite lastnosti:

• vztrajnost
• integriteta
• skrb
• iznajdljivost
• trud
• zaščititi
• rešiti
• ne prizadeti
• biti dober
• delovati
• predvidevati
• načrtovati

Vse našteto tvori dobršen del človekove OSEBNOSTi, brez katere ljudje ne moremo obstajati. Tudi družba na nekem nivoju prepozna osebnostne lastnosti posameznika in mu za njih omogoča primerne vloge. Policist denimo, za opravljanje svojega dela potrebuje drugačne lastnostih od učitelja ali kirurga. Slednji zopet drugačne, kot jih potrebuje za svoje delo kmet, politik ali podjetnik.

Težava pa ni v OSEBNOSTI kot takšni, ampak v NEZAVEDANJU tega, kaj človek je in kaj ni v svojem bistvu. Nismo to telo, vendar ga imamo. Nismo naša čustva, vendar čutimo. Nismo naše misli, vendar jih vseeno mislimo. Tako tudi nismo naša Osebnost, a jo še kako imamo. Kje se torej skriva ključ, rešitev človekovega delovanja, bivanja?

KLJUČI:

Življenjska zgodba osebe B skriva v sebi kar nekaj pomembnih ključev. Predvsem KLJUČEV, kako se OSVOBODITI, ali pa si vsaj bistveno povečati obseg svobode in s tem možnost neodvisnih izbir.

• Vzrok za samomor pri osebi B se zdi nepredstavljiva, peklenska psihična in kasneje tudi fizična bolečina, ki se nikakor ne neha. Bolečina je tako vztrajna in intenzivna, da je oseba pripravljena samovoljno končati svoje življenje, ker je preprosto več ne prenese in živeti takšno življenje zanjo nima prav nobenega smisla več.

Na prvi pogled se zdi, da je osebi B bolečino povzročil razpad družine in neuspešnost doseči zastavljene cilje, za katere se je vztrajno zavzemala. Eden izmed pomembnih ciljev osebe B je bil tudi DRŽATI OBLJUBO, ki jo je dala partnerju na samem začetku odnosa in sicer, da je ne bo nikoli prizadela. V kolikor bi bilo navedeno resnični vzrok za agonijo in bolečine, bi navodila zdravilca ne bila učinkovita in bolečina nebi popustila, saj dejstva ostajajo do današnjega dne nespremenjena. Oseba B je z odhodom razdrla primarno družino,  kar velja še danes in tudi ni izpolnila obljube, kar tudi velja do današnjega dne. Kaj in kje se je spremenilo, da sta agonija in bolečina kljub temu izginili?

• Omenili smo že MEHANIZEM ŽIVLJENJA, ki skrbi, da so stvari, ljudje, narava V RAVNBOVESJU. Ko le te padejo preveč iz ravnovesja IZRAVNALNI mehanizem poskrbi, da se znova poravnajo z realnostjo. Sicer bi prišlo do uničenja sveta, kot ga poznamo in izkušanje dualnosti v tem svetu bi bilo onemogočeno. Kaj slednje pomeni v praksi: Določena iluzija – odmik od realnosti se lahko širi zgolj do neke mere, do končno določenega ekstrema, da s tem še ni ogrožen obstoj in naravno funkcioniranje stvarstva. Izravnalni mehanizmi se aktivirajo skladno in z enako močjo, kot jo ima iluzija. Bolj kot smo v iluziji, neporavnani z realnostjo, močnejša sila je potrebna, da se neporavnanost ohranja in večji je pritisk izravnalnega mehanizma na objekt, ki je izven ravnovesja. V našem primeru je bila objekt, ki se je nahajal izven ravnovesja oseba B.

Ugotavljamo, da NEPORAVNANOST Z REALNOSTJO, ki je osebo B pripeljala na rob samomora ni bila neizpolnjena obljuba do partnerja, niti ne razpadla družina, tudi ne obtožbe, izsiljevanje, drama partnerja, niti ne psihična in fizična bolečina ali depresija..

• NEPORAVNANOST Z REALNOSTJO je tičala v NESPREJEMANJU sveta in tudi samega sebe takšnega, kakršen je v resnici.

Oseba B je bila namreč prepričana, da je dobra, vztrajna, vestna, inteligentna, sposobna, močna in tudi, da nikoli nebi bila sposobna nekoga prizadeti. Ker sedaj do dobra poznate njeno življenjsko zgodbo, jo lahko razumete, zakaj je razvila osebnost kot jo je in zakaj si je želela biti dobra in pomagati ljudem. Razumete lahko in mislim, da se lahko na tem mestu vsi strinjamo, da bi se zlahka lahko izšlo tudi drugače in bi oseba B razvila veliko bolj destruktivno, egoistično, nasilno, grobo osebnost in s tem tudi podobna dejanja.

• Še vedno pa nimamo praktičnega opisa neporavnanosti z realnostjo. Vsi imamo namreč osebnost, vzorce delovanja, prepričanja, cilje, želje in vemo tudi, da imamo vsak izmed nas kaj iluzornega v sebi. Pa zato nismo v nenehni agoniji in pred samomorom. Kaj torej pomeni v praksi stavek:  »NEPORAVNANOST z REALNOSTJO je tičala v NESPREJEMANJU sveta in tudi samega SEBE takšnega, kakršen je v resnici«?
• Oseba B se je ISTOVETILA  s svojo OSEBNOSTJO, vrednotami in cilji. Na ta način se je odmaknila od realnosti, ker njeno resnično bistvo ni ta osebnost. Nihče ni samo dober. Tak človek v realnosti preprosto ne obstaja, zato imeti o sebi (ali nekomu drugemu) mnenje, prepričanje, da sem dober ni skladno z realnostjo. Ravno tako nihče ni samo slab. Človek je veliko, veliko več od tega. Spekter možnosti, ki jih lahko človek doživi, izživi in izkusi je praktično nepredstavljiv.  Življenje te prisili poravnati se z realnostjo, da si našteta dejstva priznaš.

Človek z NOM je mehanizem, ki ga življenje uporabi, da posamezniku, ki globoko verjame v prepričanje, da je dober le to sesuje. Bolj kot posameznik goreče verjame v svojo podobo, v svojo osebnost, močnejše mehanizme potrebuje, da se prepričanja razkrojijo. Človek z NOM ima ravno pravšnje lastnosti, da omogoči tistim, ki globoko verjamejo, da so »dobri«, da se poravnajo z realnostjo. Močnejša kot imaš prepričanja, da si dober, rešitelj, načelen, itd., bližje si neki obliki odnosa z osebo, ki ima NOM.

ZLOM je psihofizično stanje, ki sledi, kadar te življenje poravna z realnostjo na način, da sesuje sistem vrednotenja s katerim si se ISTOVETIL. Jaz sem to, jaz nisem, jaz nebi nikoli to in ono, jaz vedno…, jaz, jaz, jaz. Osebnost ima izbrane cilje in izbrane načine po katerih deluje. Kadar med našim bistvom in osebnostjo ni razlikovanja, ni ločenosti in je istovetenje in pomembnost dokazati si kako smo na primer dobri, pomembni, inteligentni, sposobni itd na vrhu naše piramide vrednotenja in s tem človeku najpomembnejše, bo življenje poskrbelo, da se ta lažni, namišljeni sistem sesuje. Zlom je tako posledica razpadanja prepričanj, vrednot in vrednotenja s katerim se posameznik ISTOVETI. Zaradi istovetenja »Jaz Sem« je izkušnja izredno boleča, saj se posamezniku zdi, da razpada to, kar on sam dejansko je. Ni prisotnega zavedanja, da razpada zgolj osebnost, katere sestavni del so tudi vrednote, načini vrednotenja, prepričanja itd. Zlom je izhodišče za postavitev človekove psihe, osebnosti, vrednot in vrednotenja na novo. Na bolj zdrav, predvsem pa z realnostjo poravnan, enak način.

SVOBODA je stanje človeka, na katerega ne vplivajo podzavestne ali nezavedne strukture posameznikove psihe, ker so te predhodno OZAVEŠČENE. Več kot ima oseba ozaveščenih ali razgrajenih podzavestnih in nezavednih struktur, ki ga nevede silijo v avtomatične in impulzivne izbire, ki so velikokrat zgolj nagoni ali oblike nezavednih avtomatizmov, bolj je tak človek ZAVESTEN, večjo SVOBODO ima in širše, ter pristnejše dejanske IZBIRE lahko naredi.

IZKUŠNJA je proces, preko katerega se lahko posameznik v realnosti osvobodi.

Opisan primer osebe B je njena Pot ozaveščanja in spoznavanja življenja takšnega kot je v resnici in tudi sprejemanja tega, kar je sama v resnici. Smrt očeta, mamine težave, stari starši, okoliščine odraščanja, partner z NOM, ločitev, zlom, depresija, bolečina, samomor, vse je bilo ob pravem času na pravem mestu, da so lahko razpadla nezavedna prepričanja, da se je razblinila lažna predstava in istovetenje z osebnostjo in je na površje priplavala resnica – realnost takšna kakršna je. Vsem udeležencem procesa razgradnje iluzij, vključno s partnerjem z NOM, danes reče samo globoka in iskrena HVALA.

Lahko povzamemo, da realnost od človeka ne zahteva ničesar drugega kot to, da smo do nje poravnani. Sprejemanje sveta in s tem tudi samega sebe, takšnega kot je in smo v resnici, je ključnega pomena za človeka. Večjo iluzijo, kot smo si na nekem področju nadeli, se vanjo iz različnih razlogov prepričali, zapletli, močneje in z večjimi vzvodi za izravnavo bo na nas realnost povsem avtomatično delovala. Izza tega, kar ljudje velikokrat površno ocenimo kot nepravično, nezaželeno, neprijetno ali morda celo kruto, se nahaja eden izmed mehanizmov, ki nas želi osvoboditi iluzije, v katero smo iz različnih razlogov padli. Bolj kot se lastne iluzije držimo, večjo pomembnost kot ji pripisujemo, intenzivnejša in močnejša bo bolečina v procesu spuščanja, zdravljenja in celjenja. A življenje nas ne pusti na cedilu. Namen življenja ni kaznovanje, ustrahovanje in ukalupljanje.  Svoboda, ki jo občutimo in pridobimo, ko se proces poravnave z realnostjo zaključi je izjemna, nepopisna in vse do trenutka osvoboditve za človeški um nepredstavljiva.

CELOSTEN ČLOVEK IMA DRASTIČNO VEČ SVOBODNE VOLJE KOT POVPREČEN ČLOVEK. IZKUŠA TUDI VELIKO VEČ RADOSTI!

Kako doživlja življenje človek, ki je na poti k Celostnemu človeku?

Vsak ima pravico Biti to kar je. Vsak ima pravico do svoje izkušnje.

Celo stvarstvo podpira ta unikaten izraz vsakega posameznika in ga v resnici tudi komaj čaka videti na plesišču Življenja.

Tlakuje mu Pot, da razbije lupino prepričanj, ki so posledica vseh  njegovih ran,  da sprejme svojo vlogo, da jo izživi do zadnjega atoma, brezskrbno, s polnimi pljuči, z vsemi talenti in z žarom in solzami ganjenosti, sreče in popolnega miru v očeh…

Še ta zadnji ples, zadnji krog, kjer vse steče, se sestavi, dobi svoj smisel, svoje mesto…

Potem še zadnji priklon in poklon dih jemajočemu Plesišču,

čudovitim Soplesalcem,

izjemni Publiki

in končno je čas

za iti Domov…

Prav je, da vedno znova poudarimo, da iti domov ne pomeni narediti samomora. Človek, ki je na poti nazaj Domov je poln hvaležnosti in spoštovanja do življenja. Je fasciniran z življenjem in kako je bil ta oder postavljen. Je globoko hvaležen, da je dobil to enkratno možnost. Ko se mu odkrijejo skrivnosti in Namen Življenja, je lahko samo še globoko Ganjen.

Iz  opisanih primerov lahko razberemo le dinamiko, ne pa tudi pravila, ki prožijo rane in pravila, ki rane pozdravijo.

Ključna napake, ki jih delamo ljudje v vsakdanjem življenju, kar se ran tiče, so naslednje:

• Svojih ran se ne zavedamo in se čudimo svojemu obnašanju, ga racionaliziramo, iščemo izgovore, krivimo okolico, ipd…
• Se ne zavedamo, da se, čeravno to ni vidno na prvi pogled, naši svetovi (vsakega človeka posebej) močno razlikujejo.
• Se ne zavedamo, kako zelo subjektivni so naši svetovi, čeravno na prvi pogled to ne izgleda tako.
• Ne poznamo osnovnih mehanizmov, ki tvorijo našo osebnost.
• Ne dojamemo, da je UM samo prizorišče, da se v njem lahko udejanja naše bistvo, naša Duša.
• Ne zavedamo se, da je zavestni del le zelo majhen del celotne zavesti človeka.
• Večina nima dostopa do podzavesti in nezavednega, vključno z arhetipskimi vsebinami.

Skratka, pri ranah je najbolj zanimivo to, da menimo, da nek vzorec obnašanja (stanja naše zavesti) ni posledica rane, ampak verjamemo, da smo to mi sami in smo se zavestno in povsem svobodno odločili za te načine delovanja. To sproža celo vrsto mehanizmov, ki so škodljivi tako za nas kakor tudi za odnose, torej za nas in našo okolico.

Predvsem pa je ne zavedanje vzrokov za naša dejanja in identifikacija z osebnostjo škodljivo za ljudi, ki nas imajo in jih imamo radi!

Prepričanje je samo po sebi vzorec in ta rano ohranja pri življenju.

Preden nadaljujemo moramo zgraditi in obrazložiti še nekaj črk – gradnikov (simbolno črk), ki jih potrebujemo, da bi lahko zgolj osnovno opredelili enega od temeljev, ki pripeljejo do CELOSTNEGA ČLOVEKA.

Ker bodo določene navedbe pogosto trčile ob vaša prepričanja in vašo osebnost, je pomembno, da se najprej dogovorimo za eno enostavno pravilo.

V nič od napisanega ne boste slepo verjeli, hkrati pa tudi nič od napisanega ne boste zavrgli zato, ker se ne sklada z vašimi prepričanji. To pomeni, da ne želimo, da ste kot verniki, ki verjamejo, ne da bi zares vedeli in razumeli, kaj šele izkusili. Prav tako ne želimo, da se obnašate iracionalno samo zato, ker vas nekaj straši, se bojite neznanega, ne gre v vaša prepričanja, koncepte in sisteme. Torej ne želimo, da se obnašate dogmatsko in fundamentalistično.

Sedaj pa nadaljujmo s pripovedjo.

Naštejmo nekaj lastnosti, ki jih imajo ljudje z Narcisoidno osebnostno motnjo (v nadaljevanju NOM). Opozorimo pa, da gre za skrajne meje naštetega:

Osnovne lastnosti oseb z narcisoidno osebnostno motnjo (NOM) vključujejo:

1. Skrajna grandioznost: Prekomerno občutje lastne pomembnosti, napuh in ponos.
2. Popolno pomanjkanje resnične empatije: Težko se vživijo v čustva drugih, zato poskušajo čustva razumeti in se naučijo pretvarjanja izrazov čustev. A njihove oči vedno hladno preiskujejo.
3. Pretirana občutljivost na kritiko: Močne reakcije na zavrnitev, drugačno mnenje ali kritiko.
4. Nenasitna potreba po oboževanju: Iskanje nenehnega občudovanja.
5. Globoka manipulativnost: Uporabljanje manipulacije in laži za dosego ciljev. Zloraba drugih, ki je brez vsakih zadržkov.
6. Izvorni strah pred minljivostjo in razkritjem: Strah, da bodo drugi razkrili njihovo resnično stanje.
7. Skrajna potreba po kontroli: Globok strah in groza zaradi minljivosti in želja po nadzoru nad drugimi, da ohranijo občutek moči. Potreba po popolnem obvladovanju in nadzorovanju. Bolestna ljubosumnost.

V kolikor raziščemo človeško tradicijo ugotovimo, da je ARHETIP Luciferja, popolnoma skladen z zgornjim opisom. V tem delu ne bomo posegali v mističen koncept osnovnih arhetipov, kot so Dobro in Zlo, Laž in Resnica, Strah in Ljubezen, jih boste pa med pisanjem lahko jasno prepoznali.

V kolikor želite, da ostanejo stvari dovolj enostavne in jasne, se za začetek omejite na vzrok/izvor in posledico/rezultat:

Dobro in Zlo, Laž in Resnica, Strah in Ljubezen.

Lastnosti, ki jih imenujemo kot slabe, se nahajajo na lestvici niže od zgoraj omenjenih treh parov, ki so primarni, saj so posledica zla, laži in strahu in se vedno gibljejo v paru. Taka je narava sveta dvojnosti.

1. Napuh – Skromnost in Zmernost
2. Pohlep  – Radodarnost
3. Pohota, sla (nečistost, strast, poželenje) – Čistost in zvestoba
4. Jeza – Mirnost
5. Požrešnost – Zmernost
6. Zavist – Hvaležnost
7. Lenoba – Pridnost, Prizadevnost

Zaenkrat si samo zapomnite, da smo jih tukaj opisali. Ne rabite se jih učiti na pamet, ali karkoli podobnega. Predvsem pa jih ne vrednotite, ker to ni namen tega eseja.

Naša trditev je naslednja! V kolikor se boste začeli zavzemati za katero koli od naštetih lastnosti, pozitivnih ali negativnih, bo sočasno v vaše življenje začelo vdirati njihovo nasprotje. V kolikor se boste začeli boriti proti kateri koli, se bo ravno ta v vas poglabljala in vas od zunaj in od znotraj dobesedno bombardirala. Ali je temu res tako in zakaj, bomo poskušali prikazati v nadaljevanju.

Celoten pojavni svet nastaja iz potenciala napetosti med dvema poloma! Za pojavni svet (narava, življenje) je značilno, da nikdar ne miruje, je vedno v gibanju, da ljubi različnost in variacije na temo (denimo dva hrasta nista enaka, dve dlani človeka nista enaki, dva lista na lipi nista enaka, etc..). To imenujemo tudi fraktalnost pojavnega sveta. Narava sovraži ponavljanja in ne podpira preveč enakega skupaj na istem mestu in v istem času.

Opišimo primer sprožanja potenciala napetosti med dvema poloma, ki si nista nasprotna, ampak komplementarna:

• Vremenski pojavi nastanejo tako, da se srečata dva pola: mrzlo – toplo, vlažno-suho.
• Atome poganjajo Elektroni (negativno nabiti)  – Protoni (pozitivno nabiti).

V atomu se gibanje in interakcije odvijajo zaradi napetosti med pozitivno nabitimi protoni in negativno nabitimi elektroni. Elektrostatika povzroča, da se elektroni gibljejo okoli jedra, kar ustvarja stabilnost (ravnovesje) na eni strani in energijske ravni na drugi strani. Kadar pride do spremembe v energijskih stanjih, na primer pri absorpciji ali oddaji energije, se elektroni premaknejo med ravnmi, kar povzroča energijske spremembe v atomu in obratno. Ta dinamika napetosti omogoča kemične reakcije in oblikovanje vezi med atomi. Načelo med poli se pri tvorbi molekul kaže v interakcijah med pozitivnimi in negativnimi nabitimi delci. Pri kovalentnih vezeh (Kovalentne vezi so povezave, ki nastanejo, ko atomi delijo elektrone, da dosežejo stabilno elektronsko konfiguracijo.) se atomi združujejo, da delijo elektrone, kar omogoča ponovno stabilnost. Da, nič slučajno, izredno dobro načrtano. V ionskih vezeh pozitivni in negativni ionizirani atomi privlačijo drug drugega, kar vodi do tvorbe spojin. Napetost med nabitimi delci in deljenjem elektronov povzroča energijske spremembe, ki vodijo v gibanje in gibanje/reakcija stabilizira molekule, kar je ključno za njihove kemijske lastnosti,  vedenje in reaktivnost. V to enačbo dodajte Zavest in ste ‘zmagali’!

Kadar nas zebe, si prej ali slej želimo, da bi nam bilo toplo. Potencial napetosti med mrzlim in toplim obstaja, tudi, ko nas ne zebe, ali nam ni vroče. Sproži se, ko prepoznamo posamezno stanje (zavest): “Me zebe: Rad bi, da mi je toplo”. Akcija! Se oblečem, zakurim, …! “Sem lačen, bi rad bil sit”, akcija!. ETC… V kolikor gremo v temelje pojavnega sveta srečamo isto polarnost v električni in magnetni sili, pri EMV in Gravitaciji in tudi Šibki in močni atomski sili.

Ampak ostanimo pri zavesti človeka. Konec koncev je to namen tega eseja.

Pri človeku in samo pri človeku, pa se Akcija sproža še na nek specifičen način. Človek se mora nenehno odločati. Bom nekaj naredil, Ne bom nekaj naredil, Bom še počakal, preden se odločim, ali bom nekaj naredil ali ne. Sem lačen. Si bom vzel nekaj za jesti. Si še ne bom vzel za jesti, ker želim dokončati ta spis, ali pa se ne bom še odločil, ali si vzamem ali ne za jesti, oziroma kaj bom z lakoto naredil. Ljudje vsak dan sprejmemo na tisoče odločitev, ne da bi se tega zares zavedali. Pomembnih in manj pomembnih. Bom vstal, bom še malo poležal, se pokrijem, se odkrijem, itd…, do bolj drastičnih, bom ubil, bom dovolil, da me ubijejo, raje kot da ubijem. Velik del odločitev v resnici določa naša podzavest. Fizično telo na primer,  skoraj samo skrbi za kar nekaj procesov, kot so bitje srca, metabolizem, dihanje, ravnotežje, imunski sistem, itd. Tudi fizično telo, čustveno telo in mentalno telo so le potencial, dokler se ne zgradi spomin (izkušnja), na podlagi katere potem zavest gradi naprej.

Kaj to pomeni? To pomeni, da se bomo vedno nahajali v nasprotjih, da bosta vedno prisotni obe strani. Narava ima torej mehanizme, ki silijo v gibanje in spremembe in na drugi strani take, ki silijo v ravnovesje.

Nihče ne more izkušati samo ugodja, ne da bi izkusil neugodje. V kolikor druge strani ni, prve sploh ne moremo opredeliti. Kako vem kaj je veliko, če nisem hkrati določil kaj je majhno?!

Nevihta se običajno začne, ko se topel in vlažen zrak dviga k hladnejšemu in suhemu zraku in se z njim meša. Ta proces povzroča kondenzacijo vlage, kar vodi do oblikovanja oblakov in kasneje padavin. Ko se tlak hitro in močno zniža, se začnejo razvijati močni vetrovi in posledično nevihte. Kako nastanejo vrtinci (cikloni, tornadi, orkani, …) sem pokazal v knjigi Stvarstvo je zavest, ki izvira iz Biti (dobite jo v knjižnici).

Nasprotno, ko se topel in vlažen zrak umiri (izenači), kadar se razlike v polarnosti zmanjšajo in izničijo, se lahko zrak ohladi in znižanje vlage povzroči, da se oblaki razkrojijo, kar vodi do umirjanja vremena. S povečanjem atmosferskega tlaka se nevihta razblini. Pri vremenu lepo vidimo, kako deluje naravni sistem, ki ustvarja gibanje in spremembe in sočasno sistem, ki poskrbi, da se stvari vrnejo v ravnovesje.

Torej, ko se ujetost v polarnost zmanjša (sem pojedel in sem sit, če sem bil lačen)), se stvari postavijo v ravnovesje. Potencial napetosti med polarnostma pa še vedno ostaja, zato se vse v stvarstvu vrti v nekakšnih krogih, spiralah ali bolj natančno, torusih.

Teoretična rešitev bi torej bila, da se izogibamo večjim skrajnostim, ker je potem reakcija manjša. V čem je težava? Prvič ta, da se nekaterim ujetostim (lakota, mraz, vročina, …) na noben način ne moremo izogniti. Drugič! Ko se nič ne dogaja, postane Umu dolgčas. Spomnite se, kaj smo napisali na začetku o Umu, DUŠI in BITi. Kakšna so razmerja in vloge. Ne samo, da Umu postane dolgčas, to stanje ga ogroža, ker grozi, da ga bo konec. Zato UM naredi karkoli, samo da se dogaja, pa če je še tako skregano z zdravo pametjo. To je konec koncev pogoj za njegov obstoj.

Iluzija je torej ta, da lahko živimo samo v ljubezni, brez strahu. Ali pa, da lahko govorimo samo Resnico, brez Laži. Da smo samo Dobri in nikdar Zli. Osnovno gibalo sta torej dobro in zlo. Vidika Dobrega sta Ljubezen in Resnica. Vidika Zla pa Strah in Laž. Vse ostalo sledi. A nikdar, nikdar, zares nikdar, ne boste našli enega brez drugega! Dobro sledi naravnemu redu. Zlo ta red ruši. In tako dalje in tako naprej.

V kolikor to drži, potem ima NOM pozitivne in negativne lastnosti, če se sploh lahko tako izrazimo. Zakaj je NOM koristen. Potrebujemo ga za izravnavo: A izravnavo česa?

Stopimo za korak nazaj. Na začetek časa in prostora. 

Ta dokument ne bi prenesel dolgih dokazov in razlag. Za to sta namenjeni AKADEMIJA PotBiti I in II, ter naše knjige. A podlago kljub temu potrebuje.

Danes smo ljudje zašli tako daleč, da verjamemo, da je za nas prijetno enako dobro in hkrati vse, kar doživljamo kot neprijetno slabo. Če temu ne bi bilo tako, bi se ne izogibali neprijetnim stvarem, bolečini in smrti. A vse kar obstaja znotraj sveta dvojnosti, rojstev in smrti, časa in prostora je nastalo samo zato, da ima lahko Bit (glej legendo) poligon za izkušnje dvojnosti. Za to igro dvojnosti pa potrebuje različne oblike.

Za trenutek vzemite za resnično navedbo, da so ta svet, narava, stvarstvo in življenje ustvarjeni zato, da ima lahko Bit čim več oblik, ki gredo skozi čim več izkušenj. Izkušnje dvojnosti so za BIT nekaj novega. Zavedati se je potrebno, da je za nekaj ali nekoga, kar pozna samo enost in popolnost (vsaj sprva tako sebe dojema), nova izkušnja svet dvojnosti, svet sprejemanja/jemanja in svet dajanja/zadrževanja. V kolikor sprejmete predlagano tezo boste hitro ugotovili, da postane naš svet bolj smiseln: smiseln predvsem za omenjen NAMEN BITi in ne nujno tudi za vas kot take, kakršni ste sedaj in še manj za vašo osebnost in še veliko manj za vaš ego.

Trdimo, da v svojem bistvu, v svoji osnovi, v svojem izhodišču in viru, niste:

• To telo – se zgradi na novo vsaj vsakih nekaj let, torej vas ne bi bilo več v kolikor bi bili telo. Kožne celice: Zunanja plast kože (epidermis) se obnavlja približno vsake 2 do 4 tedne. Rdeče krvničke: Te celice imajo življenjsko dobo približno 4 mesece (približno 120 dni) in se proizvajajo zelo hitro, z okoli 2 milijonoma novih rdečih krvničk, ki vstopijo v obtok vsako sekundo​. Celice jeter: Jetra se izjemno hitro obnavljajo, s popolno regeneracijo, ki traja približno 300 do 500 dni​. Črevesne celice: Epitelijske celice, ki oblagajo črevesje, imajo zelo kratko življenjsko dobo, saj se nekatere obnavljajo vsakih 5 dni. Vendar pa povprečna starost celic v celotnem črevesju, vključno z globljimi tkivi, znaša približno 15 let​. Kostne celice: Okostje prehaja skozi počasnejši postopek obnove, pri čemer se ocenjuje, da popolna obnova traja približno 10 let​. Mišične celice: Mišične celice imajo povprečno starost okoli 15 let, kar odraža počasnejšo stopnjo obnove​. Nevroni: Nevroni v možganski skorji so neznanka. Ti se obnavljajo najbolj počasi. V resnici ne gre za obnovo. Ampak za propadanje nevronskih vezi in tvorjenje novih – odvisno od potreb zavesti.
• Ta čustva – jih izkušate, prihajajo in odhajajo, a niste ta čustva. V kolikor bi bili, ko denimo jeza ali neko drugo čustvo ugasne, vi nebi obstajali več.
• Ti občutki telesa. V primerih, ko telo nima več občutkov, ker se na primer nahaja pod anestezijo, vas ne bi bilo več, telo bi izginilo, pa v realnosti temu ni tako.
• Te misli. Vsak, ki je vsaj malo časa resno meditiral je zgrožen ugotovil, da je v njem nekaj, kar lahko opazuje misli, jih zazna, a sam po sebi ni te misli. Otrok nima besed, da bi z njimi mislil, nima številk, pa kljub temu obstoja. Na samem začetku otrok nima niti predstav. Ima pa občutke – glej zgoraj.
• Ta osebnost. Ljudje z več osebnostmi, so lahko majhna punčka, drugič pa siten starec. Ko se prebudi punčka starec izgine in obratno. Osebnosti izkušajo različna čustva in občutke. Fizično telo ni izjema.  Spremembe vida – spremembe v očesni občutljivosti, dioptriji ali potrebi po očalih med različnimi osebnostmi. Razlike v alergijah – nekateri posamezniki poročajo, da imajo alergije ali zdravstvene težave, kot je astma, samo takrat, ko so v določenih osebnosti.  Spremembe v telesni drži in mišični napetosti. Razlike v občutljivosti na bolečino. Raziskave, ki so poročale o fizičnih spremembah pri osebah z disociativno motnjo identitete (DID), vključujejo študije Dr. Franka W. Putnama in Dr. Cornelije Wilbur. Putnam je raziskoval fiziološke spremembe, kot so spremembe v možganski aktivnosti, krvnem tlaku, alergijah in nekaterih boleznih (vključno s sladkorno boleznijo) pri različnih osebnostih. Dr. Cornelia Wilbur, znana po svojem delu s pacientko »Sybil«, je dokumentirala spremembe v barvi oči in dioptriji pri različnih identitetah.
• Ta prepričanja. Ta del je ozko povezan z našo osebnostjo ali identiteto.
• ….

Iz naštetega je razvidno, da ste nekaj drugega. Morda zavest? Morda nekaj, kar od začetka časov imenujemo Duša. Morda kaj drugega?

Preden nadaljujemo, opredelimo nekoliko drugače, kaj je osebnost in kaj karakter. Zakaj tak pomen temu področju? Zato, ker se ljudje najbolj enačimo z osebnostjo in karakterjem, pa to v resnici nismo.

Osebnost: Je skupek vseh psiholoških lastnosti, ki oblikujejo človeka, vključno s temperamentom, čustvenimi reakcijami, motivacijo, željami in vedenjskimi vzorci. Osebnost je delno prirojena in delno oblikovana z izkušnjami. Pomemben del osebnosti izhaja iz nezavednega in podzavestnega.

Karakter: Je bolj moralna in etična komponenta osebnosti. Gre za stabilne lastnosti, kot so poštenost/nepoštenost, vztrajnost/lenoba, zanesljivost/nezanesljivost, integriteta, načelnost/sklepanje kompromisov, ki se kažejo v posameznikovem vedenju in odločanju ter jih neka socialna sredina, kulturna sredina, torej družba ocenjuje kot »dobre« ali »slabe«.

Do tukaj ne navajamo nič kaj posebno novega!

Skušajmo opredeliti nekoliko bolj plastično to, kar imenujemo  osebnost.

Otrok ob rojstvu še nima razvitih besed, številk, pojmov, metod, sistemov, itd.…, ki bi jih premetaval v glavi, se jih zavedal in bi lahko posledično vplivale na njegovo zavest. Otrok takoj po rojstvu deluje v drugih dimenzijah (človek je večdimenzionalno bitje) kakor odrasli, v ta svet resničnosti, pa je vpet predvsem preko občutkov prijetnosti in neprijetnosti.

Otrok sicer prenese del karakterja in osebnosti iz prejšnjih življenj, a je ta samo podlaga osebnosti novo rojenega človeka.

Predstavljate si prazno mizo. Na tej mizi Otrok (še) nima naloženega prav ničesar. Mize pa se med seboj razlikujejo, odvisno od otroka do otroka. Miza predstavlja to, kar je otrok v ta pojavni svet prinesel s sabo iz prejšnjih stanj (v obliki zavesti).

Otrok, ne samo, da nima ničesar na svoji mizi. Položili smo ga v nek stroj(telo), ki ima kup gumbov in ročic, ki pa jih otrok še ne zna uporabljati. Zato so gibi majhnega otroka nekoordinirani, naključni, oči gredo pogosto križem, ne more doseči to kar gleda, ko začne videti, … V kolikor otrok in kasneje odrasla oseba izkuša razno razne discipline tako, da za to uporablja telo, se bo telo razvijalo več in bolje, koordinacija se bo povečevala, sposobnost in vzdržljivost telesa prav tako.  Enako velja za razum. ENAKO VELJA ZA ČUSTVA!

Tako kot čas teče, začne otrok postavljati na to svojo mizo različne simbole. Prvič denimo spozna šalico. Dojame njen pomen. Uporabnost: Kaj se sme početi s to šalico in česa ne. Vse kar spozna, spozna skozi simbol, ki mu nekaj pomeni. V našem primeru spozna, da temu simbolu rečemo šalica, da se uporablja za to in ono, da je votla, ima dno, rob, ročaj, …

A za človeka, za otroka, šalica ni nikdar samo šalica. Velikokrat nam stvari predstavljajo, simbolizirajo več od tega kar je njihov osnovni namen. Predstavljajte si, da vas je imela babica neizmerno rada. Vse kar je ostalo po njej, je neka stara, okrušena, modra šalica. Nekdo pa vam šalico razbije. Nič ne pomaga trdno zagotovilo, da vam bo takoj kupil deset lepših in boljših ter bolj dragih šalic. Zakaj? Zato, ker smo mi določili, kaj nam simbol, ki ga imenujemo MOJA modra šalica pomeni. Ker je bila razbita mamina šalica modra, mi pa smo nanjo nekako s časom pozabili, kupujemo predvsem modre šalice, pa ne vemo več v resnici zakaj. Te so nam najbolj všeč si mislimo. To barvo imamo najraje si govorimo! V kolikor komurkoli pade modra šalica iz rok rečemo: “Joj kakšna škoda.” Ali pa: “A ni škoda, da se je razbila!”

Ali pa drug, bolj drastičen primer. V prostoru je siva zofa: Nanjo osebo A privežejo in jo več dni mučijo. Brutalno mučijo. Oseba B pa ob neki drugi priložnosti pripelje v isti prostor svojega ljubimca in doživi nepozabno noč, z več orgazmi, na tej isti zofi. O mučenju ne ve ničesar. Kaj menite, kako bo oseba A in kako oseba B doživljala to isto zofo? Kako vsako sivo zofo? Kako zofo na splošno? Kako podobne prostore?

Zakaj to pišem? Zato, da dojamete, da je vsak simbol, ki ga postavi otrok na to svojo mizo, močno, bolj ali manj subjektiven. Tako se ljudje pogovarjamo in uporabljamo sicer enake izraze, a s čisto drugačnim (subjektivnim) pomenom in verjamemo, da govorimo o isti stvari?! Šalica je pač šalica, kajne?! To velja za vse simbole, ki jim damo ljudje pomen, preko katerih imamo izkušnjo in v katere vtkemo svojo izkušnjo in jih postavimo na to našo mizo. Razumeti morate, da je vse, kar nas obdaja, simbol. Nekdo drevo doživlja kot kos lesa, ki ga lahko zakuri in se tu zanj dojemanje drevesa konča. Drugi vidi drevo kot pomemben habitat. Tretji kot živo bitje, ki je zrcalno z nami. Ljudje vdihujemo kisik in izdihujemo CO2, drevo obratno. Drevo za prvega predstavlja drugačen simbol kot za drugega ali tretjega. Črke so tudi simboli. Številke so simboli.

Ko tako ljudje postavljamo simbole na našo mizo zavedanja in jih polnimo s pomeni, kot so dobro/zlo, strah/ljubezen, laž/resnica, ni nič drugače, kot v primeru drevesa, le da se jih skozi celotno življenje nabere zajeten kupček. Vsak izmed simbolov v nas sproža različne občutke in različna čustva ter tudi misli. Kar je zlo v nekem okolju, je dobro v nekem drugem. In kar slavijo v nekem okolju, zavračajo v drugem: Vse kar obstaja je v svojem temelju kar pač je, potem pa temu mi ljudje dajemo nek (različen) pomen ali veljavo in se zaradi razlikovanj v pomenih kregamo, hvalimo, pobijamo ali podpremo. Odvisno pač od tega, ali se naša prepričanja med seboj skladajo ali ne. A vse kar obstaja zgolj je kar je.

Ko tako gradimo vsak sebi lastne simbole, postavimo nekatere na vrh tako imenovane piramide vrednosti. Ti vrhnji simboli postanejo za nas bolj pomembni. So kot direktor na vrhu podjetja in določajo veliko bolj, kdo in kaj smo, dokler verjamemo, se istovetimo, da smo osebnost in karakter. Nekateri simboli so za nas tako pomembni, da smo pripravljeni žrtvovati vse ostale zanje. V procesu odraščanja, iz omenjene mize nastane prostor, hiša, mesto, … Govorim simbolno. Ljudje začnemo te simbole v sebi razvrščati, jih umeščati v različne sisteme, metode in kar je najbolj pomembno, PREPRIČANJA.

Nikdar ne verjemite, da je stol samo stol, prav!?  A v resnici je ravno to kar je, stol pač. Vse ostalo je subjektivno.

Da bi osebnost še bolje razumeli, je pomembno, da res dojamemo, da so nekatere stvari za nas na vrhu piramide pomembnosti in vrednotenja, to pomeni, da so za nas bolj pomembne. Denimo: “Jaz sem pošten!” ali “Jaz sem dober!” in še nešteto drugih.

Naša osebnost vsebuje tudi vse, za kar verjamemo, da: “JAZ sem to in to, ali JAZ nisem to in to!”, ali “JAZ verjamem v to in to, ali JAZ ne verjamem v to in to!”. Prav imate. Osebnost je v domeni EGA in predstavlja to, s čimer se ta identificira.

Vse kar zavestno ali nezavedno ruši naše simbole (po pomenu, vsebini, obliki, …), še posebno tiste najbolj pomembne, nas ogroža. Saj ne, da nas zares ogroža, a tako se mi počutimo, tako razmišljamo in v to verjamemo, saj ko se enkrat enačimo z osebnostjo, gre za življenje in smrt, če pride do primera, grožnje, da bi ta lahko razpadla. Manj osebnosti, manj je nas. Ni osebnosti, ni tudi nas samih. Sploh se na ta način vedemo pri najpomembnejših simbolih. In potem se gremo ljudje vojne, se pobijamo med sabo, da bi dokazali, da je naše prepričanje edino pravilno, ker v podzavesti vemo, da je vse skupaj velika iluzija. Zato osebnost razpada, če prepričanj, ki jo podpirajo stalno ne vzdržujemo. In kako jo vzdržujemo? Z monologi, s prepričevanjem samega sebe in drugih, z dejanji, ki podpirajo naša prepričanja in še in še.

Skratka, obnašamo se kot majhni otroci, ki nikakor ne želijo odrasti.

Bi radi dokaze?

Neka gospa, ki je izredno pravična, dobra, sledi zakonom do te mere, da ne gre nikdar čez prehod za pešce, če ni zelena barva na semaforju vozi avto. Med vožnjo nosilec za njen mobilni telefon popusti. Telefon pade po tleh in ona spusti pogled za njim. V istem trenutku pred avto priteče otrok, ki ga voznica – gospa povozi in ta otrok za posledicami nesreče umre. V resnici, tudi, če ne bi preusmerila pogleda za telefonom, bi otroka povozila, ker je ta hitro stekel tik pred njen avto. V gospe se razvije močan občutek krivde in se zavestno in tudi podzavestno odloči, da je kriva za nesrečo in se bo zato kaznovala. Posledično začne močno zlorabljati alkohol. S tem prizadene najbolj tiste, ki jo imajo radi. Zastruplja vse, ki pridejo v ODNOS z njo! In kaj je sedaj drugače? Kaj je v teh njenih dejanjih samokaznovanja razumnega? Kaj je sedaj boljše? Kaj je s tem rešeno? UM je veliko bolj bebav, kot si mislimo. Zaradi že tako travmatičnega dogodka za umrlega otroka, je sedaj uničena tudi ona, njeni otroci, njen mož, njeni prijatelji, njeni sorodniki, bližnji, …. Vsi, ki so jo imeli radi. Nikdar več ne govorite, da smo racionalna in razumska bitja, ker smo vse prej, le to ne. In zakaj je tako? Zato, ker ljudje ne ločimo med odgovornostjo in krivdo. Zato, ker ne znamo sprejeti stvari takšne kot so in nadaljevati od tam naprej. Potem ti ljudje rečejo, kako dober je bil nekdo in kako krivično in kruto je bilo življenje z njim, kajne!? Saj poznate takšne primere? Najdete morda podoben primer pri sebi ali pri svojih bližnjih?

Zgradimo še zadnji sestavni del, da obrazložimo pozitivno vlogo oseb z NOM v življenju drugih ljudi.

Vsi ljudje imamo nekaj, kar imenujemo EGO. Ta nam omogoča, da iz enosti, ki je v temelju resnična, izstopimo in lahko začnemo sebe dojemati kot ločene od vsega ostalega. Čeravno je vse eno, vse povezano z vsem, vse vpliva na vse, vedno in povsod, … nam EGO omogoča navidezno izkušnjo in prepričanje, da smo nekaj ločenega od celote. EGO se gradi tako, da se naša pozornost usmeri na to, kar smatramo, da smo mi sami. Pozornost na nas same povečuje EGO in nas kot posameznika vse bolj ločuje ne le od preostanka sveta, ampak tudi od vsega, kar se nahaja v nas samih, a se s tem EGO ne identificira. EGO se na ta način začne igrati nekakšnega izganjalca hudiča. Ker pa nobene zavesti in tudi vsega kar v resnici ste, ne morete izničiti, nastane cela reč iz tega početja ega. Predvsem pa se človek znajde v resnih težavah.

Ego, da bi lahko obstal, potrebuje vzvode, ki ga ohranjajo pri življenju. Primarni vzvod EGA pa je ta, da ne glede na to, kako ga zavije, prikrije smatra zase, da “JAZ SEM BOG!” Ta vzvod je tudi zadnja utrdba Ega.

Takoj pod njim so še trije vzvodi, ki jih imenujemo Rabelj, Rešitelj in Žrtev. Vsi trije služijo kot obrambni mehanizmi in kot vzvodi manipulacije, da ljudje dobimo željeno.

Preden nadaljujemo, moramo dojeti s čim imamo opravka. Naštete tri vloge privleče EGO na plan, ko želi nekaj imeti/doseči, ali pa ko se počuti ogroženega in se drugače ne zna ali zmore braniti.

Vsi ljudje imamo EGO. Ravno tako VSI kdaj pademo v katero od treh vlog. Dokler se z njimi ne identificiramo in jih krožno uporabimo in igramo, še ne povzročamo tako velike škode. Kadar pa se z njimi popolnoma poistovetimo, izberemo nek vrstni red uporabe istih in ko dobijo močan naboj, takrat se prave težave šele začenjajo. Poglejmo najprej kako jih opredeli današnja znanost (pogosto uporablja nekoliko drugačne izraze, našteje lahko več vlog, etc…).

Osnovni koncepti

• Rabelj: Oseba, ki prevzema vlogo zlorabljajočega ali manipulativnega posameznika. Rabelj pogosto deluje iz potrebe po nadzoru ali moči, kar izhaja iz lastnih travm ali negotovosti.
• Rešitelj: Ta vloga je običajno povezana z ljudmi, ki se trudijo pomagati drugim, a pogosto zanemarjajo lastne potrebe. Rešitelji pogosto iščejo potrditve svoje vrednosti skozi pomoč drugim.
• Žrtev: Oseba, ki se počuti nemočno in pogosto privlači pozornost, s čimer preusmeri odgovornost za svoje stanje na druge. Žrtve pogosto doživljajo, da so zlorabljene ali zapostavljene, kar lahko vodi v cikle negativnosti.

2. Vzroki za izbiro vlog

• Osebne travme: Posamezniki, ki so doživeli zlorabo ali zapostavljanje, lahko razvijejo mehanizme preživetja, ki jih vodijo v vlogo Žrtve ali Rablja. Raziskave kažejo, da prejšnje izkušnje oblikujejo, kako posameznik reagira v medosebnih odnosih (Levy, 2019).
• Družinska dinamika: Vzgoja in interakcije v družini igrajo ključno vlogo pri oblikovanju omenjenih vlog. Družinske strukture, kjer je na primer ena oseba pogosto žrtev, lahko ustvarijo cikle, kjer se ostali družinski člani prilagajajo tem vlogam (Murray Bowen, 1978).
• Psihološki mehanizmi: Določene osebnostne lastnosti, kot so nizka samopodoba ali visoka anksioznost, lahko vplivajo na to, kako posameznik izbere svojo vlogo znotraj dinamik življenja. V psihološki literaturi se pogosto navaja, da ljudje, ki se počutijo nemočne, pogosteje prevzamejo vlogo Žrtve (Drew Westen, 2007).

Čeravno zgornja opredelitev načeloma drži, ustvarja na nek način ljudem več zmede kakor koristi. Bom ponazoril. Oseba A je bila v otroštvu zlorabljena (Nasilje). Enako tudi oseba B. V podobno travmatičnih okoliščinah ena postane sociopat, druga pa Mati Tereza. Zakaj?

Tudi v primerih, da otrok odrašča v zdravem okolju, brez skrajnih okoliščin nasilja, naravnih negativnih vplivov, ne bo imun na prej omenjene vloge. Razlog je enostaven. Slej kot prej v življenju otroka pride do trenutka, ko ta nekaj potrebuje, ali pa si nečesa močno želi. Da bi to dosegel uporabi taktike, ki jih lahko razdelimo na (bomo zelo poenostavili, da bo mehanizem lažje za dojet):

• Rešitelj (če bom priden, če bom pomagal, potem bom dobil)
• Rabelj (toliko časa bom težil, jokal, kričal, brcal, norel, da bom dobil)
• Žrtev (poglej kako sem ubogi, pa me ja ne boš pustil, da trpim, … in tako dobim)

Vloga, ki kot obrambni mehanizem za otroka najbolj deluje, ki najbolj deluje, da dobim kar želim ali potrebujem, ta bo moja privzeta, a ne nujno edina vloga, ki jo bom igral in uporabljal skozi življenje. V kolikor sta v družini oče in mama nasedala dvema različnima vlogama, bo otrok razvil dve. Tisti od staršev, ki je bolj dominanten, tista vloga bo prva, druga pa pomožna.

V kolikor otrok prevzame mehanizem Rešitelja in bo travmatiziran, se bo v nadaljevanju vedel tako,  da bo poskrbel, da se drugim ne zgodi enako, da jim pomaga, če se jim je zgodilo enako ali podobno. V kolikor Rablja, bo počasi zdrsnil v sociopata.

Velja, da je družina temelj človeštva in ne le družbe, države, ipd. Zaradi tega sedaj poglejmo dva vidika delovanja staršev.

Senčni starši (oče in mati) pogosto igrajo ključno vlogo pri oblikovanju psiholoških in emocionalnih vzorcev otrok. Starši lahko z neprimernim vedenjem, manipulacijo ali čustvenim zanemarjanjem ustvarijo specifične vloge, kot so Rešitelj, Rabelj ali Žrtev, pri svojih otrocih. To se zgodi zaradi različnih dejavnikov, ki vplivajo na otrokov razvoj in oblikovanje identitete.

Kako senčni starši ustvarjajo vloge – Rabelj, Rešitelj, Žrtev?

1. Manipulacija in nadzor očeta in/ali mame: Senčni starši pogosto uporabljajo manipulativne tehnike, da bi obvladali otroke. pogosto uporabljajo mentalno, čustveno in fizično izsiljevanje. Da bi se otrok rešil pred zlorabo, ki je zanj iz več vidikov zelo neprijetna, preizkuša več scenarijev. Vedno eden najbolje uspeva.
2. Nizka samozavest in strah očeta in/ali mame: Ko starši izražajo pomanjkanje podpore, ignorirajo, ali celo izražajo ljubosumje, otroci razvijejo nizko samozavest in strah pred zavrnitvijo. Otrok, ki si želi biti sprejet in ljubljen naredi vse, kar lahko, da do tega pride. Ker ima EGO na voljo tri primarne dejavnike, se zateče k tem. Zavrnitev za otroka pomeni, da je vse, kar je postavil na svojo mizo slabo, torej je on sam slab.
3. Nehotno učenje: Otroci se prazna miza. Kar bodo vsrkavali, to bodo posledično postali. Otroci se pogosto učijo skozi opazovanje okolja in staršev. Če so starši mentalno, čustveno in fizično (v dejanjih) nezreli, se otroci naučijo, da so te oblike vedenja sprejemljive. To je vse kar imajo na razpolago in vse kar poznajo, kar vodi do ponavljanja vzorcev staršev v njihovem lastnem vedenju. Ne samo to, z vzorci se poistovetijo (osebnost, to postavijo na mizo) in ne le, da potem to živijo, ampak tudi za vsako ceno branijo.

Zakaj so pri zdravih starših te vloge bistveno manj izrazite?

1. Podpora in zaupanje: Zdravi starši nudijo sprejemanje (ne nujno strinjanje), podporo, varnost in zaupanje, kar otrokom omogoča, da razvijejo zdravo samopodobo in identiteto. Otroci se počutijo sprejete in varne, kar zmanjša potrebo po prilagajanju ali iskanju vloge. Pri zdravih starših lahko otroci izražajo vsa čustva, pozitivna in negativna. Starši jim pomagajo, predvsem z lastnim vzgledom, ta umestiti v kontekst. So okoliščine, kjer so upravičeno jezni. V kolikor jezo takoj izrazimo, ta težko preide v bes.
2. Odprtost za čustva: Zdravi starši spodbujajo izražanje in odprto komunikacijo o čustvih. Nič ni tabu, ker nimajo predsodkov. Tako otrokom omogočajo, da izražajo svoje potrebe in skrbi brez strahu pred kaznijo, ponižanjem ali zavrnitvijo. Na ta način otroci razvijajo bolj zdrave pristope reševanja konfliktov v sebi in izven sebe.
3. Modeliranje pozitivnih vzorcev: Zdravi starši so dober vzor, kar pomeni, da se otroci naučijo konstruktivnih načinov reševanja težav in medosebnih odnosov. Pozitivna dinamika zmanjšuje verjetnost prevzema toksičnih vlog.

Eden izmed najbolj zahrbtnih in vztrajnih vzvodov EGA je Rešitelj. Zakaj? Zato, ker se, podobno kot Ponos, tako dobro skriva, kaj v resnici je.

Rešitelj je prepričan, da je njegova vrednost in identiteta v tem, kako uspešno pomaga drugim. Rešitelj ne počne kar počne, ker je dober ampak, ker je v to na nek način prisiljen. Vse kar počne je zato, da bi dobil priznanje, kot je denimo :”Janezek je pa res dober človek!” Ker je tak človek odvisen od tega, da lahko pomaga drugim, pomoč pogosto vsiljuje! Ne samo, da jo vsiljuje, močno ga je strah, da bi drugi pomoč zavrnil. Ker Rešitelj izhaja iz nizke samopodobe, Rešitelj sebe idealizira preko vseh meja. Saj ni tako narobe imeti kakšno dobro mnenje o sebi, predvsem, če smo v nečem res dobri, a Rešitelj to idealizacijo pripelje do onemoglosti daleč.

Kako Rešitelj preide v Rablja ali Žrtev?

Rešitelj dolgo daje vse od sebe, da bi drug človek, ali drugi ljudje rekli, kako popoln je, kako dober je, kako sposoben je, kako srčen je. A v primeru, da pohvale ali priznanja ne dobi, ga to pripelje do frustracije. Ta frustracija se glasi nekako takole: “Če nisem dovolj dober, boste že videli!” In potem kaznuje, ker ni dobil kar je iskal. Tako ali drugače. Lahko bolj prefinjeno, v obliki NOMa, ali pa bolj neposredno, v obliki denimo sociopata ali psihopata.

Rešitelj rešuje druge ljudi na svoj račun. Za to vedno plača ceno tudi on sam. Zdrav človek ne pomaga tako, da škodi sebi. Iz enega nesrečnega, ki se mu pomaga, nastaneta dva in vsi, ki ju imajo radi. Rešitelj tako zelo zanika in izdaja svoje potrebe, da se izprazni in s tem ogrozi svojo identiteto. Posledica je občutek samoi-zdaje, osamljenosti, nerazumljenosti, …, ki končno pripeljejo v vlogo Žrtve.

Upam, da sedaj razumete, da Rešitelj ni dober, popoln, pravičen, ampak predvsem odvisnik od droge, ki se imenuje potrditev in pohvala. Ker se na njegovi mizi nahajajo JAZ SEM DOBER, JAZ SEM POPOLN, JAZ SEM PRAVIČLEN, JAZ POMAGAM, … visoko na vrhu in se on s temi stanji enači, a se hkrati sploh ne zaveda, da je žrtev lastne manipulacije.

Sedaj vidimo, kako je taka oseba neporavnana z realnostjo. Kaj si o sebi misli in kaj je resničnost sta dve različni stvari. Človek misli, da je skoraj bog, v resnici pa je ujetnik obrambno manipulativnega mehanizma Ega.

Primarne tri vloge, ki rojevajo še vrsto bolj kompleksnih metod, sistemov, obnašanja, osebnosti in karakterja se torej rojevajo iz spoznanja, katera metoda nam omogoča dobiti kar želimo ali rabimo ali kako se najbolje obvarovati. Te vloge se potem poglobijo skozi travme. A samo, če travma povzroči Rano. Rane pa so zopet neka povsem druga in samosvoja zgodba, za kdaj drugič.

Ni dvoma, da imamo resnično srčne ljudi, ki naredijo nekaj ‘dobrega’ brez manipulacij. Kako vemo, ali smo neko dejanje naredili kot Rešitelji ali iz srca? Rešitelj vedno pričakuje pohvalo, priznanje, nagrado, potrditev! Sprva je lahko sicer zadovoljen že z lastnim mnenjem, a ker je to neresnično, potrebuje potrditev okolice. Človek, ki nekaj naredi iz srca, to naredi, pozabi in gre z življenjem naprej. Ne potrebuje kompenzacij, vračil, poravnav. Se ne sreča s krivičnim (kako to stanje zavesti vpliva na nastanek depresije smo govorili pred kratkim na našem pogovornem srečanju v Ljubljani. Druge ljudi lahko z zvijačo prepričamo, da smo srčni, a v sebi vemo, če potrebujemo priznanje ali ne.

Tako moj prijatelj še vedno ni dojel, da nima motivacije kaj narediti, ker njegov Rešitelj ne dobi več priznanja. GA NE SME DOBITI! Ker tega priznanja ne bo več, ker ve kakšna je vloga Rešitelja, se je ta uprl in ne želi sodelovati. Mi smo zgradili Rešitelja, le mi ga lahko odvržemo. Malo pomeša, malo se pretvarja, da je pri stvari, a ker ne bo dobil priznanja, se te igre ne gre več zares. Sedaj mu ne ostane drugega, kot da pogleda v svoje srce in ugotovi, ali je pripravljen podeliti svoje izkušnje z drugimi, ali jih bo tiščal zase. A v poln lonec ne moreš nič dodati. Najprej ga je potrebno izprazniti: A pustimo mojega prijatelja na miru, vsaj zaenkrat.

Rešitelj živi od premise, da je dober, pošten, radodaren, da rešuje in pomaga. To prepričanje je napačno. Kaj napačno, lažno. Sploh pa ni poravnano z realnostjo. Počne kar počne, da bi dobil priznanje in ne zato, ker bi mu bilo res mar za druge ljudi. Lahko bi bilo drugače, a zaenkrat žal še ni. Rešitelj je ena sama laž, ki je svetlobna leta od dobrega, poštenega, tistega, ki pomaga, rešuje, je radodaren, pomaga.

Rekli smo, da se vse giblje zaradi tega, ker se ujamemo v potencial napetosti med dvema poloma. In povedali smo tudi, da ima življenje mehanizem, ki skrbi, da so vse stvari v tej igri, poravnane s to realnostjo, čeravno gre za neke vrsto iluzije. A v kolikor želimo, da se stvari dogajajo, da je čim več izkušenj, rabimo za to mehanizme. A ker nas ti mehanizmi lahko zvlečejo daleč vstran, v neko ekstremno polarnost, potrebujemo izravnalne mehanizme. Skratka EGO potrebujemo, da se lahko igramo to igro, ki ji ljudje pravimo življenje, a ta ne sme ogroziti življenja kot celote. Razumete?

Ker Rešitelj živi v iluziji in laži ter samoprevari, da pomaga, da je dober, da rešuje potrebuje nekaj, kar ga lahko razkrinka. Edni, ki lahko res do dobra razkrinka Rešitelja, je oseba z NOM. Ni pomembno, ali je ta v družini, naš šef, prijatelj, ljubimec, … Človek, ki verjame v vlogo Rešitelja, ne priznava drugega pola v sebi, ki pa je vedno prisoten. Realno ali potencialno. Vsak izmed nas, v ustreznih okoliščinah, lahko postane Gates, Hitler ali pa Marija Terezija, Jezus. V resnici Rešitelj in oseba z NOM, sploh nista tako vsak k sebi. Oseba z NOM je v resnici zdravilo za Rešitelja in obratno. A navadno bo, ko se srečata, ozdravljen le eden med njima. Tisti, ki prej prepozna SVOJO NAVIDEZNO realnost.

Kdaj in zakaj pride v življenje osebe Rešitelja oseba z NOM?

Najprej naj povemo, da je NOM le ena stran medalje istega stanja. Druga stran je Mejna Osebnostna Motnja (MOM). Ne samo, da sta lice in naličje istega kovanca, oseba pogosto prehaja med njima – KOMORBIDNOST. Ker gre za skrajni osebnostni motnji, sta izredno trdovratni. Da ne bo prevelike zmede, bomo obravnavali NOM. Tudi zato, ker je danes vse bolj prepoznana kot težava.

Dojemite, da življenje ne deli udarcev. Življenje samo skrbi, da ste poravnani s to realnostjo tako kot je, sicer bi ta postala in bila neka druga realnost in ne ta, v kateri ste. Kako bi potem BIT skozi Dušo izkušala ravno to dualnost, ki ji omogoča izkušnje te iste?!

Življenje najprej poskuša Rešitelju pokazati, da ni poravnan z realnostjo. Tako rešitelj, kakor tudi njegova okolica pogosto zaradi teh naporov življenja rečejo, kako kruto je življenje, pa tako dober je naš Janezek, kajne! Ker Rešitelj potrebuje osebo z NOM, življenju ne ostane drugega, kot, da jo ustvari, da že s tem ustvari potrebno ravnovesje.

Ko se srečata osebi z NOM in Rešitelj, pride do posebnega ‘plesa življenja’. Na eni strani NOM potrebuje nekoga, ki ga bo brezpogojno sprejel takega kot je, a na drugi strani, s svojim nezmotljivim radarjem zazna, da je Rešitelj lažna pomoč. Zato se mu maščuje, ga mrcvari. Rešitelj v tej toksični igri navadno vztraja zelo, zelo, zelo, dolgo. Igra je skrajna. Ali spozna svojo težavo, ali pa umre.

Predstavljajte si Rešitelja, ki naredi vse kar je mogoče, da bi dobil potrditev s strani osebe z NOM. Želi psi priznanja, da mu je pomagal, da je dober. NOM pa te potrditve ne bo nikdar dal, ker bi tako priznal, da je z njim nekaj narobe.

Vse opisano je eden od, a samo delni ključ do CELOSTNEGA ČLOVEKA.

Ključi, ki smo se jih dotaknili v tem zapisu so tudi:

• V sprejemanju vsega takšnega kot je! Na ta način ostajamo poravnani s to Resničnostjo. Sprejeti ne pomeni, da se s tem strinjamo. Sam sprejemam, da je nekdo tak kot je, ker pač je, tak kot je. To ne pomeni, da se z njim strinjam. Ko se nekdo zlaže in vem, da se je zlagal, je to dejstvo. Nič ga ne more spremeniti. Lahko ga sprejmem, ali pa si ustvarim iluzije. To pa ne pomeni, da se z lažjo strinjam in jo celo podpiram ali propagiram.
• Drugi ključ je sprejemanje odgovornosti. ŽE PREDENJ KARKOLI NAREDIMO, SPREJMIMO POSLEDICE NAŠIH DEJANJ, ČERAVNO NE VEMO KAKŠNE TE V RESNICI BODO! A ne v smislu krivde. V kolikor smo vrgli kamen v vodo, smo za posledice odgovorni. A ne z zakoni, kaznimi, krivdo. Pač smo odgovorni. Mi smo to povzročili. Mi smo vzrok, posledica je posledica naših vzrokov. Za vsak naš vzrok, ki je posledica drugih vzrokov obstajajo izkušnje.
• Tretji ključ je spoznanje, da bomo vedno naredili nekaj, kar se nam bo celo zdelo VREDU, a bo za nekoga drugega neprijetno, ali celo zares škodljivo. Kar je za nekoga zdravilo, je lahko za drugega strup.

_______________

Dragi bralec, raziskovalec, iskalec ali popotnik. S tem poglavjem zaključujemo esej CELOSTEN ČLOVEK. Vabimo te, da si na povezavi https://potbiti.si/category/celosten-clovek/ prebereš zapis ponovno, od samega začetka in si posebej zapišeš ali označiš vse tiste dele, kjer zaznaš, da najbolj doprinašajo tebi, tvoji situaciji, prepričanjem, občutkom… Samo na podlagi resničnih korakov, na lastnih vsakdanjih primerih, kjer zavestno uporabimo naučeno, pridemo ljudje do sprememb, do novih rezultatov, do večjega zavedanja in se s tem ZACELIMO.

Bralcem in raziskovalcem so na voljo tri knjige, ki na svoj način opisujejo teme iz člankov. Prvi dve knjigi z naslovom Stvarstvo je zavest, ki izvira iz BITi in Kabala zadnje iniciacije lahko dobite tudi v knjižnicah. Tretja knjiga z naslovom Pot k resničnemu sebi, pa je na voljo za izposojo zaenkrat samo v knjižnici v Novem mestu.

Knjige so na voljo tudi za nakup: https://potbiti.si/knjige/

Vse vas lepo naprošamo, da brez zadržkov delite ta zapis (in tudi ostale) med ljudi. Nikoli namreč ne vemo zares, kdo ravno ta trenutek išče rešitev zase, za svoje življenje in morda jo najde ravno v razloženih primerih iz eseja CELOSTNEGA ČLOVEKA.

• Ljudem smo na voljo v FB skupini in na youtube kanalu PotBiti, ter na ČETRTKOVIH POGOVORNIH VEČERIH v Ljubljani.
• Mesec december je navadno mesec obdarovanj, zato smo poleg obstoječih vsebin pripravili kar nekaj DARIL, ki jih lahko podarite sebi ali vam dragim osebam. Najdete jih na strani PotBiti.si pod novo rubriko »DARILA«.
• Za vse tiste, ki pa si resnično želite, da bo za vas leto 2025 tisto, kjer ne boste prepuščali življenja starim navadam, ampak želite merljive, oprijemljive korake zase, za svoje življenje in za svojo dušo, je za vas zagotovo namenjena Akademija PotBiti – Pot k resničnemu sebi I.
• Za vsa vprašanja smo na voljo na info@potbiti.si ali preko telefona: 051629208 (Aleš).

Vse dobro na vaši osebni Poti vam želimo ekipa PotBiti       

Članek pripravila: Rasto Fikfak in Aleš Adamič