Odgovornost in krivda sta stanji, ki se pojavita pri ljudeh v najrazličnejših okoliščinah in se MANIFESTIRATA v različnih oblikah. Sposobnost razlikovanja med obema daje posamezniku moč izbire, predvsem pa obe stanji vodita do drastično drugačnih posledic in rezultatov. V kolikor želimo imeti vpliv nad našimi izbirami in posledično tudi lastnimi življenji, ju je potrebno v sebi ozavestiti.

Skozi zapis, ki sledi, se človeku najprej razkrije izvor obeh besed,  nato poglobi razumevanje in znanje, da bi imeli končno možnost SVOBODNE IZBIRE. Življenje vsakega človeka pripelje v situacije, ki zahtevajo odločitve, ki temeljijo bodisi na ODGOVORNOSTI ali pa na KRIVDI. Posledice za človeka, ki izbira med obema, se razlikujejo ravno tako drastično, kakor se močno razlikuje njun najglobji pomen.

Vse v življenju je med seboj povezano in vse ima, ves čas, vpliv na vse. Enako kot naša zavest oblikuje naš zunanji svet, ki je le druga oblika zavesti, tako tudi naš zunanji svet oblikuje našo notranjost. Razumevanje povedanega nas vodi v globoko spoznanje, da je življenje eno samo in da vse, kar počnemo, odmeva v vesolju, v našem srcu in v odnosih. To spoznanje nas vodi do pomena opravičila in odpuščanja, saj lahko samo, ko odpremo srce, odpustimo sebi in drugim. Odpuščanje ni pozabljanje ali zanikanje, tudi ni strinjanje, temveč je sprejemanje resničnosti takšne, kot je, brez obsojanja. Naše je, da se opravičimo le, če iskreno čutimo, da smo naredili nekaj kar je v nasprotju z življenjem. Ali nam na drugi strani oseba odpusti ali ne, je v celoti njena domena.

V tem sestavku se bomo podrobneje seznanili z dvema pojmoma, ki ju zaobjemata besedi ODGOVORNOST in KRIVICA. To bomo storili na nekoliko drugačen način, kot ste bili verjetno do sedaj vajeni. Vsak poskus tolmačenja teh dveh besed, ki ne bi našel odmeva v realnosti, bi bil samo koncept in kot takšen za vas v praktičnem življenju povsem neuporaben. Naš namen pa je, da razmislimo o teh dveh pojmih na način, ki bo odprl nove uvide in omogočil zavedanja, ter nam tako pomagal v vsakdanjem življenju. Kaj boste ali ne boste s temi uvidi naredili, je v celoti odločitev vsakega posameznika in s tem tudi njegova odgovornost.

Marsikomu bo prebiranje prvega dela tega zapisa dolgočasno, a kasneje, pri razrešitvi dileme, bo ta del ključen. Prosim potrpite in si vzemite potreben čas, da celoten sestavek preberete v celoti in pozorno, ker bodo na ta način vaša spoznanja bistveno bogatejša, širša in globoka.

Čeravno besedo ODGOVORNOST, podobno kot moč in še veliko drugih besed, uporabljamo vsevprek, že manjša razprava o tem pojmu pokaže, kako zelo si ljudje to besedo različno razlagamo. Zelo pogosto pojma odgovornost in krivda celo enačimo. V tem sestavku bomo skušali pokazati, zakaj je enačenje obeh napačno in kakšni so razlogi, da je do enačenja prišlo.

Slovenščina je zaradi svojega starodavnega izvora v resnici živi jezik (RES-NIČEN ali RES-NI-CA). Zaradi tega izvorno slovenske besede v sebi nosijo temeljno, lahko bi rekli tudi arhetipsko sporočilo.

Tako lahko besedo odgovornost razčlenimo na ODGOVOR-NOST, ali ODGOVORN-OST. Slovenski jezik zlog OST uporablja pomensko. Pripona OST v slovenščini označuje stanje, lastnost ali kakovost nečesa (modr-ost je stanje modrega človeka, resn-ost je stanje resnega človeka, ki misli resno, pravičn-ost je stanje pravičnega človeka, ki je skladen s prav-ico). Predpostavljamo, da je beseda nastala iz dveh pomenov. Torej ODGOVOREN in OST. Vidimo, da pomensko beseda ost, kadar je postavljena samostojno, pomeni nekaj kar ostane, oziroma nekaj, kar je posledica (tisto, kar ostane, ostanek – npr. kost je ost telesa, ali kot posledica Ostrino, rezilo (iz besede “oster”), ali Trdn-ost, vztrajnost (kot v besedi “stanovitn-ost”).

Povežimo odgovornost s pomenom ost kot nečesa, kar ostane. Lahko rečemo, da odgovornost pomeni trajno obvezo ali posledico odločitev – nekaj, kar ostane človeku, ko ta sprejme določeno odločitev, nalogo ali dolžnost. Na ta način odgovornost razumemo kot trajno obveznost nositi posledice in odgovore za storjena dejanja.

Preden se lotimo odgovora, kaj ti zaključki prinašajo v realnem svetu za človeka, poglejmo še besedo KRIV-ICA ali KRIVI-CA. Kako besedo KRIVICA tolmačiti? V kolikor pogledamo slovenski jezik nekoliko podrobneje hitro ugotovimo, da se ICA uporablja za pomanjševalnico in pa tudi v tako zelo moškem svetu, kot ga izkušamo danes tudi za žensko obliko (Knjiga → knjižica ali majhna knjiga, zvezda → zvezdica ali majhna zvezda in Učitelj → učiteljica ali ženska oblika učitelja).

Sklepamo, da je za besede, ki ne nosijo v sebi pomanjševalnice ali ženske oblike, kot je beseda KRIVICA, pravi način tolmačenja KRIVI CA. Resnica je RESNI CA, tisti CA, ki je RESEN. KRIVICA je KRIVI – CA, tisti CA, ki je KRIV ali ZAKRIVLJEN in je neporavnan. Pravica pa je posledično PRAVI-CA, tisti ki je takšen kot je. Kakšen je po tej logiki potem pomen CA?

CA razumemo kot bistvo, tisto ki se navezuje na dušo. Lahko rečemo, da zlog CA predstavlja temeljni energetski vzorec ali princip, ki oblikuje našo notranjo realnost. CA je notranja sila, ki vpliva kako ljudje doživljamo in oblikujemo zunanji svet. Torej smo na ta način poravnani – skladni s tem delom ali z UMom. CA ni zgolj gramatična pripona, temveč nosilec notranje energije ali vibracije, ki se kaže skozi naše lastnosti, prepričanja, čustva in zavedanje, se pravi informacije.

Resnica (RESNI-CA) – kadar CA predstavlja dušo, RES-EN pomeni (RES-NIČNO v smislu, da vse izvira iz Niča, da zavest ni materialna, energija ničelne točke v znanosti, etc…. Podobno velja za besedo RES-NIČN-OST, kjer je naša resničnost napram izvorni, pač nična), da duša obstaja v svoji najbolj čisti in avtentični obliki. Duša, ki je RES-ENA, je v stiku z notranjo resnico, brez izkrivljanj. Resnica postane odraz duše v svojem najčistejšem stanju, kjer je usklajena z naravnimi zakoni in univerzalnim razumevanjem sveta. Kadar je CA (duša) v resniCA(i), se zunanji svet oblikuje na podlagi notranjega, resničnega zavedanja in harmonije.

Smiselno velja enako tudi za besedo Krivica (KRIVI-CA) – V primeru, ko je CA (duša) kriv (ni raven, izkrivljen), pomeni, da je duša izven ravnotežja, ali da ne delujemo v skladu z naravo Duše, z našim bistvom, ki ni UM, EGO, NAD EGO, … V tem primeru so notranji vzorci izkrivljeni – duša se ne povezuje z resnico, ampak se ujame v napačne, krive ali zmedene misli, občutke in posledično prepričanja, na katerih gradi napačne odnose do sebe, drugih in vsega kar je v njenem zavedanju. Krivica nastane, ko se notranji svet CA (duše) premakne v stran od izvorne osi, pravičnosti in ravnovesja, kar vodi v izkrivljeno realnost. Krivica je izraz notranje neusklajenosti z lastnim bistvom in posledično zmedenosti.

Pravica (PRAVI-CA) – PRAVI pomeni, da je CA (duša) v popolnem skladu z notranjimi zakoni in univerzalnimi resnicami stvarstva. Duša, ki je pravična, je v ravnovesju, kjer so notranji vzorci usklajeni z resnico. Pravica postane naravna posledica notranje usklajenosti in harmonije, kjer duša deluje v skladu z univerzalnimi zakoni pravičnosti. CA (duša) v tem primeru ustvari svet pravičnosti, kjer je vse na svojem mestu.

Poglejmo sedaj, ali nam izvorni duhovni vidiki potrjujejo tezo jezika. Kadar CA predstavlja dušo, potem vsak zlog, ki vsebuje CA, odraža notranje stanje te iste duše. CA ni zgolj del besede, temveč nosilec energije, ki oblikuje posameznikovo doživljanje sveta in vpliva na odločanje ter posledice tega odločanja.

Kadar je CA v harmoniji s svojo izvorno notranjo naravo, je tudi NAŠ zunanji svet v ravnovesju. Ko pa je izven ravnovesja, se v zunanjem svetu pojavijo izkrivljeni, nepravični ali neskladni elementi. Zato bo naš svet vedno subjektiven. Zanimivo je,  da kvantna fizika (glej Wheelerjev poskus) te duhovne trditve potrjuje. V številnih duhovnih tradicijah duša vpliva na stvarnost skozi svojo vibracijo, ki predstavlja informacijo. Če uporabimo ta duhovni princip v jeziku, lahko rečemo, da CA predstavlja osnovni energetski vzorec neke frekvence, ki oblikuje notranjo realnost človeka in jo nato izraža skozi zunanji svet. Ko je duša v skladu z resnico, harmonijo in pravičnostjo, tudi svet okoli nas odraža to stanje. V primeru, ko je duša izven ravnotežja, pa se pojavi krivica, neskladje in zmeda tudi v zunanjem svetu. Omenjeno pravilo je pomembno za razumevanje funkcije KRIVDA. Kjer sama beseda pove, da je to KRIV, nekaj kar ni ravno (glej zgoraj) DA (recimo po pomenu, DA, tako je). Torej ni resničen, pravi, poravnan z izvorno resničnostjo. Posledično pomeni, da  je to odziv nezrelega, ali z resnico neporavnanega UMa.

CA kot bistvo, povezano z dušo ni zgolj gramatični element, temveč nosilec notranje energije, ki vpliva na oblikovanje naše zunanje realnosti. Duša v skladu z resnico, pravičnostjo in ravnotežjem odseva v svet okoli nas odsev te harmonije. Kadar pa je duša izven ravnovesja, ustvarja izkrivljeno ali nepravično realnost. CA je torej most med notranjim stanjem duše in zunanjim svetom, ki ga oblikuje na temelju notranjih lastnosti.

Sedaj, ko nekoliko globlje razumemo slovenščino, njen način delovanja in globoko povezavo z realnostjo, saj za to našo realnost meni, da je RES-NIČNA, si lahko pogledamo besedi ODGOVORNOST in KRIVDA na bolj praktičen in uporaben način.

Začnimo z ODGOVORNOSTJO.

Odgovornost ni povezana s posameznikovim konceptom odgovornosti, ampak gre za globlji pojem, ki je povezan s samo naravo življenja takega kot je, torej s pravičnostjo. Odgovornost ni nič drugega, kot sprejemanje posledic za svoje odločitve, ki nas vodijo v dejanja. Da bi to lahko dojeli in uporabili v vsakdanjem svetu, moramo razumeti, kaj odločitve v svojem temeljnem pomenu so.

Ali se tega zavedamo ali ne, v vsakdanjem življenju vsakodnevno sprejemamo na tisoče odločitev. Mnoge med njimi podzavestno, nekatere zavestno. Med podzavestne odločitve sodijo na primer, ko smo denimo star voznik in vozimo avto avtomatično. Sklopka, zavora, plin, vse deluje tekoče in usklajeno. Nekoliko bolj zavestne odločitve so, ko se odločamo, ali gremo na stranišče ali ne. Bolj zavestne so tiste odločitve, ki jih zavestno sprejmemo na podlagi mehanizmov, ki jih imamo na razpolago (analiza in sinteza, intelekt, modrost, intuicija, občutek, …), a o tem več kdaj drugič. Skratka, če se zavedamo ali ne, smo v odločanje potisnjeni in celo prisiljeni do te mere, da tudi če se odločimo, da se ne bomo odločili, je to naša odločitev, naša izbira. Enako velja tudi, če se odločimo, da bomo sledili odločitvam neke avtoritete. Tudi v tem primeru smo to odločitev, da ji bomo sledili, sprejeli mi sami in svojo usodo za določen čas predali v tuje roke.

Odločitve torej moramo sprejemati. Vedno jih izvorno/temeljno sprejemamo mi sami. Zato smo za njih odgovorni, ne pa tudi nujno krivi. Možnosti za odločitev so načeloma tri. BOM, NE BOM, BOM ŠE MALO POČAKAL. A tukaj se skriva prav poseben trik. Ljudje verjamemo, da vemo kaj bodo povzročile naše odločitve, a temu dejansko ni tako. Verjamemo denimo, ko zjutraj vstanemo in gremo v službo, da bomo prišli varno tudi domov, a to ni nujno in tudi ne statistična resnica, dejstvo. Ali pa primer, da se neka oseba močno zaljubi v nas. Nam pa ta človek ni všeč. Izpove nam ljubezen, mi pa ji povemo, da ne ljubimo tako kot ljubi ona. Torej jo zavrnemo. Povemo zgolj stvari take kot so, tako kot jih zaznavamo, čutimo. Zavrnjena oseba ne zmore sprejeti odgovora, ki ni drugega kakor naša resnica. Nesposobnost sprejemanja neprijetnega osebo na nekem nivoju zaznamuje. Kot posledico zavrnitve začne verjeti, da ni dovolj dobra, da bi bila ljubljena.  Čez čas pride v življenje te osebe neka druga oseba, v katero se ta naša zavrnjena oseba zopet zaljubi. Ponovi se ji ista zgodba, zopet je namreč zavrnjena. V izbruhu besa zavrnjena oseba ubije osebo, ki jo je tokrat zavrnila. Je uboj v tem primeru naša odgovornost? Smo tudi mi krivi za to smrt? V kolikšni meri? V katerem primeru?

Kaj nam navedeni primeri povedo? V resnici ne vemo, kaj bo naša odločitev, vse do tiste najbolj vsakdanje, nepomembne (grem v klet po sok, a ko odprem vrata, vile tako nesrečno padejo name, da me poškodujejo) povzročila nam in stvarstvu (efekt metulja).

Na tem mestu se postavi povsem legitimno vprašanje, kako je lahko pravično nekaj, v kar smo prisiljeni (želje, potrebe, odločitve, pričakovanja…)? Kako je lahko pravično nekaj, za kar v bistvu zares ne vemo, kakšne posledice bo naša odločitev povzročila za nas in tudi za svet. Tukaj se ne bomo spuščali v razloge, zakaj je temu tako (prisila v sprejemanje odločitev, za katere ne vemo posledic in za večino nikdar ne izvemo posledic, torej ne gre za učenje), ampak kako je lahko to pošteno.

Trdimo, ne samo, da je pošteno, ampak je tudi edino resnično. Vse ostalo je laž, prevara, neresnica, krivica, etc…. Zakon sprejemanja odločitev velja namreč za vse ljudi enako. Brez ene same izjeme! Zato je pravičen. Zakon pa je takšen kot je, deluje kot deluje in je zato resničen, saj se mu ne moremo izogniti. Ta zakon lahko razumemo in sprejmemo le, če poznamo namen stvarstva.

Kje v tem zapisu zgoraj še obstaja povezava z vsakdanjim življenjem?

Glede na to, da je omenjeni zakon neminoven, je smiselno, da ga sprejmemo takega kot je. Sprejeti ne pomeni, da se z njim strinjamo. Se pa začnemo z njim strinjati takoj, ko izvemo kaj je temeljni, izvorni namen stvarstva in kakšna je naša vloga v njem, kdo smo, od kod prihajamo, zakaj smo kjer smo, kam gremo, etc… A tudi o tem kdaj drugič, vedno pa na Akademijah PotBiti. Karkoli naredite, sprejmite posledice, še preden se te pokažejo, ker je to naša realnost.

Prispeli smo do besede KRIV-DA in videli boste, da je ta močno povezana s konceptom KRIV-ICA.

Za lažje razumevanje načina delovanja krivde in zakaj je pogosto škodljiva, bom to poskušal pokazati na nekaj primerih.

Gospa je stara 42 let (resnična zgodba). Ima dva otroka, ki hodita v osnovno šolo. Je zelo urejena in verjame, da je dobra oseba. Pridno se drži vseh pravil, ki jih pozna. Skladno s cestno prometnimi predpisi in pozorno vozi tudi avto. Prepričana je, da ni njeno, da bi kritizirala druge voznike, ampak je ključno to, kako dober voznik je ona sama. Zato nima navade, da bi se na druge voznike jezila ali jih obsojala. Neki dan se vrača iz službe. Na desnem sedežu ima položeno torbico in ko zapelje v ovinek, se ta torbica zvrne, nekaj pa pade iz nje na tla avtomobila. Samodejno pogleda k torbici. V tistem trenutku na cesto priteče štiriletni otrok, ki ga gospa povozi do smrti. Počuti se krivo in se ne more nehati spraševati, kaj bi bilo, če bi dala torbico na tla, če bi jo dobro zaprla, ipd. Ta dogodek zanjo pomeni tako velik šok, da se gospa posledično močno zapije. Dvakrat se zdravi za odvisnostjo od alkohola. Obakrat neuspešno. Razpade ji zakon. Otroke dodelijo očetu in ti prekinejo stik z njo in jo obsojajo. Krivda in obsojanje same se ji še poglobi. Sčasoma izgubi službo, nato tudi stanovanje in konča na cesti, klošarka. Krivda, da je povozila otroka je tako velika, da nikakor ne zmore preko nje.

Poglejmo, kaj je ta mehanizem krivde povzročil opisani osebi? Ali je sedaj, ko je ta oseba zapadla v tako globoko krivdo karkoli za kogarkoli bolje? Otrok je še vedno mrtev. Starši povoženega otroka jo še vedno obsojajo in ji ne pustijo pozabiti kaj je zakrivila. Veseli so, da je končala v bedi in na cesti. Vsi ostali, ki pridejo v stik z njo trpijo, ker s pijanci pač ni lahko. Najbolj trpijo tisti, ki so jo, ali jo imajo še vedno radi. Ponavljam, kaj je sedaj bolje, ko se krivi in kaznuje?

Na drugi strani pa imamo številne primere psihopatov, sociopatov in oseb z Narcisoidno osebnostno motnjo (NOM). Mnogo teh oseb je prikritih. Mnogo jih je na pomembnih položajih. Naštete osebe ne čutijo prav nobene krivde, a neposredno, še pogosteje pa posredno, pobijejo ali na številne druge načine škodijo mnogim ljudem in to povsem zavestno.

Krivda človeka razjeda od znotraj. Na prvi pogled najbolj razjeda ljudi, ki imajo največ empatije in tudi sočutja. Krivda v njih povzroča trpljenje in bolečino. Ko proces traja dovolj dolgo, bolečine preprosto ne zdržijo več in naredijo karkoli, da se ta konča ali vsaj omili (alkohol, mamila, samomor, …). Krivda je torej nekaj, kar se pojavi, ko verjamemo, da smo nekomu naredili krivico.

Zakaj se ljudje, ki se počutijo krive, kaznujejo?

Razlog je veliko bolj enostaven kot se zdi. Kot rečeno krivda razjeda, boli. Samo-kaznovanje je poizkus, da bi na tak način poplačali krivdo in nas posledično ne bi več bolelo.

Kaj bi se zgodilo v primeru, če bi ta gospa sprejela posledice svojih dejanj in odločitev ter naredila samo tiste stvari, ki koristijo. Življenja ne more vrniti. To je pač neminovna realnost. Toda prav tako z gotovostjo ne ve, ali je njena krivda »per se«, da je otrok umrl. Dejstvo je, da tudi, če ne bi pogledala za razsutimi stvarmi iz torbice, bi tega otroka povozila, ker ji je pritekel tik pod avto. Kaj je tisto nekaj, kar naj bi bilo zares krivo, da se je to zgodilo? Ali kdo to zagotovo ve?

Kaj porečete, če bi vam povedal, da krivda ni mehanizem, preko katerega bi nas želelo življenje nekaj naučiti, ampak je mehanizem, ki se sproži, ker nekje nismo poravnani z realnostjo. Zgodba gospe se konča ‘dobro’, ker se je spravila k sebi in ponovno zaposlila, ter vzpostavila odnose s svojimi otroci. Sedaj ve, da je v resnici naredila veliko večjo krivico ljudem, ki so jo imeli radi, kot mami, ki morda le ni ustrezno pazila na svojega otroka.

Tisti, ki verjame, da se njemu podobna reč ne more zgoditi, naj premisli še enkrat zares dobro! Do ozdravitve od krivde pri omenjeni gospe je lahko prišlo šele, ko je sprejela dejstvo, da je povozila otroka in kakšne posledice je to imelo za vse vpletene. Torej, ko je sprejela odgovornost. Mehanizem krivde ja takšen, da se pojavi, ko ne sprejmemo odgovornosti za svoja dejanja. A ne odgovornost na način, kot ga pojmujemo v današnji moderni družbi, ampak na način, kot sem opisal v tem članku. Zakaj gospa ni mogla sprejeti odgovornosti, za svoja dejanja in njih posledice? Zato, ker bi to njej pomenilo, da ni »dobra« oseba. A zakaj je morala na vsak način ostati dobra oseba? Zato, ker je to, da je dobra oseba postavila na vrh piramide njene osebnosti, kot tisto, kar je zanjo v življenju najbolj pomembno. Vedno, ko se tako istovetimo s svojo osebnostjo, se še najbolj istovetimo s tem, kar je za nas najbolj pomembno. V kolikor to zaradi kakršnega koli vzroka razpade, razpade tudi naša osebnost in nam se, če se s to osebnostjo enačimo zdi, da razpadamo mi sami.  Odgovornost je lahko sprejela šele takrat, ko je sprejela, da v svetu dvojnosti nihče ne more biti samo dobra oseba. To ne pomeni, da je ta oseba slaba. To pomeni samo to, da je na vrh svoje osebnosti in v center svoje osebnosti (EGO), postavila trditev, JAZ SEM DOBRA OSEBA. Realnost dvojnosti našega sveta je takšna, da ne moremo biti samo dobri. In na koncu koncev, kaj pomeni biti za nekoga dober in dober po čigavih merilih?

O številnih težavah, ki jih nosi naša neporavnanost z realnostjo dvojnosti in čemu služi ta mehanizem, kdaj drugič. Naj povemo le to, da je mehanizem poravnanosti ustvarjen zato, da ljudje kupimo to realnost in se v njo potopimo/zapletemo. Mehanizmov tako imenovane izravnave z realnostjo je več. Ko jih spoznamo, ozavestimo in zares dojamemo, se naše življenje iz osnove zelo spremeni. Veliko bolj podrobno o tem govorimo na naših Akademijah PotBiti.

Naša KRIV-DA je v temu, da ljudje verjamemo, da lahko mi določimo PRAVI-CA.

Namen tega prispevka ni, da bi ga takoj dojeli v celoti. Namen je dosežen,  če vam bo dal misliti in vam je omogočil nekoliko drugačen pogled na odgovornost in krivdo in s tem, večjo možnost izbire, ko sprejemate odločitve v različnih situacijah v vašem življenju.

KRIVDA je notranji konflikt med tem, kar želimo biti, in tem, kar v resnici smo – del dvojnosti, ki nas vodi do nezmožnosti sprejemanja polne ODGOVORNOSTI za svoja dejanja in njihove posledice. V doživljanju NOTRANJEGA sveta posameznika sprejemanje ODGOVORNSOTI pogosto pomeni ogroziti svojo samopodobo in občutek identitete. Zaradi tega (notranjega) ne sprejemanja, upiranja, sramu, itd… se človek velikokrat avtomatično zateče k krivdi.  Ko sprejmemo, da nismo zgolj “dobra oseba” (temveč tudi človek, ki lahko povzroči tragedije), se lahko odpre pot k sprejemanju odgovornosti za svoje življenje in posledice naših odločitev.

Mehanizem krivde ni sredstvo za poučevanje ali izboljšanje (evolucijo) človeka, temveč mehanizem, ki nas sili v pomiritev z realnostjo tako kot je v resnici. Krivda, ki “razjeda” posameznika, še posebej tiste, ki imajo veliko empatije in odgovornosti, a napačno samopodobo, ne vodi k izboljšanju, ampak le k poglobljenemu trpljenju, ki nas skuša opozoriti na povečanje distance od realnosti. Torej nas sili in omogoča zdravilno sprejemanje in s tem širitev zavesti.

Vloga krivde, kot jo poznamo danes, je zabloda, ki nas potiska v spiralo samopomilovanja, samouničevanja, uničevanja naše okolice in obsojanja, onemogočajoč resnično obvladovanje posledic in osvobajanje človeštva. Namesto da bi se trudili razumeti svojo resnično zelo omejeno odgovornost (kot človek) v pojavni dvojnosti te realnosti, verjamemo, da lahko postavimo “pravično” merilo za svoje in druge napake, kar nas ločuje od pristnega soočanja z realnostjo. Ta tako imenovana pravičnost je vzrok mnogih krivic, ki jih naredimo drugim in nam onemogoča, da bi si upali izkušati življenje s polnimi pljuči. Človek si je v svojem zanosu in ponosu nadel odgovornosti tam kjer jih v resnici nima, kot na primer pri sodbi drugih in tudi samega sebe. Na drugi strani pa se je podal v krivdo in si na ta način samovoljno odvzel moči in pristojnosti tam, kjer jih resnično ima. Na primer, da ne škodi drugim in predvsem ne sebi.

Za to obstajajo tudi zgodovinski razlogi, ki se najbolj kažejo v krivdi, obsojanju in sodbi, ki jo kaže RKC. Ravno krivda, obsojanje in sodba niso v rokah človeka, ampak so del mehanizmov te realnosti.

Samo če in šele v trenutku, ko zares dojamemo namen obstoja tega stvarstva, univerzuma, realnosti in spoznamo mehanizme, po katerih deluje, lahko svoje življenje osvobodimo spon zablod, prevar in samoprevar. Edina resničnost, ki jo imamo kot ljudje na voljo je, da smo avtentični. Avtentičnost ČLOVEKU avtomatično daje moč ODGOVORNOSTI in ga osvobaja vsakršne KRIVDE.

Zapisal: Rasto Fikfak, PotBiti