V divjini naše prostrane psihe se nam pred očmi razplamti opojna romanca. To je ples življenja samega.

Harmonična orkestracija izjemno bogatih semen, ki eksplodirajo iz svojih globin, izvirajo iz zemlje in se dvigajo, da bi objela toplino sonca. Tako pobarvajo svet v neskončno raznovrstne dišave, raznolike teksture, nepredstavljive okuse, božanske zvoke in nahranijo telesa ter duše vsega življenja na naši Zemlji. V divjini biva prirojena inteligenca, ki se je ne da posnemati, ne glede na to, koliko jih je to že poskušalo. To je življenje, ki se ne ozira na zunanja mnenja, ni zaskrbljeno glede rezultatov, projekcij, sodb ali kateregakoli psihičnega konstrukta, ki danes določa obnašanje človeka v svetu. Narava je vodena z globoko željo, globoko ljubeznijo, globokim hrepenenjem, da bi uresničila svoj pravi namen, skozi svoj resnični izraz – čim več oblik, ki gre skozi čim več izkušenj. Narava na ta način poskrbi, da se njen ples ustvarjanja za človeka odvija vse dokler ne napoči čas, ko se te njene igre nasitimo in je čas, da gremo nazaj domov k resničnemu sebi, ven iz UMa. Divjina je fizična manifestacija te svobode same.

Šele, ko se ženska spomni in ponovno prevzame svojo notranjo divjino, jo lahko začutiš kot resnično, naravno, pristno žensko. Ne kot tako imenovano enakopravno žensko, ki je iluzija in konstrukt tega sveta, saj je enakopravna šele, ko se obnaša kot moški, po moških normah, pravilih in pričakovanjih, ampak takrat, ko je lahko ženska v polnem pomenu te besede. Potem čutiš njeno avro. Resnična ženska bo nosila kakovost nepredvidljivosti in ta divjost vzbuja tako strah, kot tudi občudovanje. Vodena je namreč z močjo, tako globoko, tako pristno in prvinsko, da zahteva potopitev v najtemnejše človeške strahove, da bi naposled dosegla ta nivo Lilit in tam odkrila ljubezen, ki izniči ter raztopi vse strahove v svoji resnici.

Je najbolj zaželena ženska na tem planetu, tako pri ženskah kot pri moških. In vendar je hkrati tudi najbolj demonizirana. Vzbudi projekcije in odpore našega lastnega strahu pred divjino življenja samega, ki ni nič drugega kakor strah pred resničnim življenjem, ki je bilo naravno namenjeno in omogočeno slehernemu človeku.

V starodavnih tantričnih tradicijah je ta ženska esenca imenovana Šakti, Boginja, Moč, ki animira vso stvarnost. Danes so mnoge resnične, ne feministične pripovedovalke zgodb, to zgodbo prepele v našo izvorno stvariteljsko zgodbo, da bi nam pomagale ponovno prevzeti Njo skozi izvorno Žensko, ki je pred Evo: Lilit.

Prvič se Lilit pojavi v sumerskih legendah kot Boginja, kasneje pa kot demon, ki povzroča kaos, smrt in zlo v svetu. Lilit upodablja temnejšo naravo ženskosti, ki je zavržena in zatrta. Zato ta začne prebujati moč, skrito v naši temni naravi. Moč, ki se zoperstavi moškemu načelu, ki si jo skuša podrediti. Sprejemanje naše notranje Lilit, tako pri moških, še bolj pa pri ženskah je ključnega pomena na poti k celovitosti vsakega posameznika.

Obstajata dve pripovedi o stvarjenju ženske v Genezi. Prva pravi, da sta bila moški in ženska ustvarjena skupaj. Bila sta enakopravna in enakovredna. Druga zgodba opisuje žensko kot ustvarjeno s strani Boga, a šele po moškem, rastlinah in živalih. Ta ženska se je rodila iz Adamovega rebra. Resnici na ljubo, kaj je bogu preostalo drugega potem, ko je Adam (človeštvo) zavrglo ženski princip stvarstva v norem poskusu, da si ta temeljni princip (Lilit) podredi?!

V nameri, da bi uskladili to neskladje, a brez pravega razumevanja kaj se je v resnici zgodilo in zakaj, so judovske priredbe prvo žensko (prvi primordialni ženski vidik) imenovale Lilit, drugo pa Evo. Od tega trenutka naprej lahko prepoznamo, kako je bila ženska narava razdeljena na  dve polovici in sicer, na tako imenovano svetlo in temno, dobro in zlo, sveto in demonsko. Posledično pa je bila s takšno delitvijo tudi moč človeka ločena od njegove čistosti. Na podlagi zakonov delovanja narave in celotnega stvarstva se vse, kar človeštvo zanika nujno vrne v demonski obliki. Ženski princip je sila, ki je ni mogoče uničiti, ki se ne pusti uničiti. Človek žal poskuša ravno to, uničiti, zanikati, potlačiti ta izvorni in naravni del sebe samega, potem pa se ironično sprašuje, zakaj je vsak dan bolj nesrečen…

Šole skrivnosti pra-maternice opisujejo te na videz nasprotujoče si energije v ženski kot rdečo in belo reko. Rdeča reka nam podarja strast, globoko uživanje življenja in transformacijske moči. Bela reka človeku podarja čistost, nedolžnost in predajo. Celovitost dosežemo, ko enakovredno objamemo tako ženski kot moški princip v sebi, tako belo kot rdečo reko v ženskem principu in jima dovolimo, da se  premešata v bazenu življenja. V bazenu ženske in ljubezni življenja.

Ženskam bi moralo biti precej enostavno videti, katera reka je bila pohvaljena in katera demonizirana, ter kako sta zaradi tega v naši psihi v konfliktu med “devico” in “kurbo.” Ne boste verjeli, a ravno ta zgodba je skrita v zgodbi o Mariji in Magdaleni. Dokler si ne dovolimo celovitosti naše človeške izkušnje, ne bomo zmogli zares v celoti ljubili življenje. Dojemite, da kurbe ne bi bilo, če ženski princip ne bi bil zavrnjen ter potisnjen v tako imenovano temo in bi mu dali pripadajočo enakovredno pravico. Zelo grobo povedano, ker smo ženski princip izgnali, potrebujemo danes tako devico kot kurbo, da smo lahko celoviti. V svetu, ki je tisočletja hvalil devico in demoniziral kurbo, ni čudno, da se počutimo v nasprotju z divjim utripom življenja. Ne glede na to, ali se sami dojemamo bolj kot nedolžne ali bolj kot promiskuitetne, je verjetno, da na korenu našega neravnovesja obstaja globoka potreba po tem, da bolj celovito sprejmemo Lilit. Morda lahko prepoznamo, kako naše kolektivno ustvarja odpor do te prvinske esence, ki obstaja v vseh nas. Zanikanje vsakega izmed nas posledično zapira, saj se odzivamo na divjo žensko energijo ali pa jo popolnoma potisnemo v podzavest.

Največjo ceno tega, da smo izgnali žensko iz sebe plačujemo moški. Izgon se maščuje s tem, da izgubljamo moški princip. Življenje je narejeno tako, da stalno išče ravnovesje in če je potrebno kompenzira. Izguba ravnovesja zaradi zanikanja ženskega principa, se v današnji družbi skuša uravnati in s tem kaže na zunaj v vse večji poplavi gey-ev.

V represiji ženskega principa, takega kot je v svoji pristni in prvinski naravi, se počutimo manjše, šibkejše, manj sijoče v svoji ženskosti, ker si ne dovolimo izraziti ognja lastne esence. Skrivamo se v beli reki Eve, preganja pa nas rdeča reka Lilit. Kolikokrat se stisnemo, umaknemo, prikrijemo, utišamo, poskušamo biti všečni in se prilagodimo drugim, da bi bili sprejeti? V drugi skrajnosti pa morda živimo skozi svojo rdečo reko, svojo Lilit energijo, ki je še nismo povsem objeli. Zato ženske velikokrat delujejo na robu in postajo skušnjavke ali uničevalke moških, upajoč, da bo prizadeta moška energija izven ženske nekako potrdila njeno globoko hrepenenje, ki ga ženske še niso sprejele v sebi. Ženske poskušajo dominirati, nadzorovati, se upirati in zavračati moškega, še preden jih ta lahko zavrne.

Ne glede na to, ali izživljamo ali zatiramo njeno moč, je za človeka ključno ponovno ozaveščanje in vključevanje pristnega ženskega vidika. Pri ponovnem sprejemu naše notranje Lilit, naše notranje “kurbe”, moramo ponovno preučiti, sprejeti in preoblikovati njeno zgodbo kot našo lastno.

Na podlagi mnogih judovskih priredb, ki so nastale po Genezi, legenda pravi, da Adam zahteva, da je Lilit podrejena njemu in leži pod njim med ljubljenjem. Lilit, ki se ni hotela podrediti Adamu in si je prisvojila prvinsko pravico, da je njemu enaka, naj bi bila izgnana iz Rajskega vrta. Novo žensko pa je kasneje ustvaril Bog, da bi služila moškemu; Evo. Posledično, odkar je v tem svetu Eva, se vse nenehno ruši samo vase.

V času evolucije, ko se božanska ženska energija dviga in se učimo, kako ponovno povezati srce in razum, razlikovati ego od duše in videti svoje človeške agende in modrosti Zemlje, nam lahko ta zgodba ponudi namig, kako smo izgubili ravnovesje, zakaj smo kot ljudje začeli izstopati iz narave in kako smo izgubili svojo resnično pot. A vse to se je zgodilo samo zato, da bi imeli izkušnjo, da bi lahko iz srca slavili ženski princip potem, ko bomo prepoznali kaj smo si naredili s tem, ko smo ga izgnali iz sebe.

Če pogledamo na korenine samega stvarjenja, vemo, da je vse rojeno iz praznine. Praznina je ‘prostor’ rojstva in smrti, maternica kozmične matere, maternica Zemlje in tudi maternica v telesu vsake ženske. Ta temna praznina polnosti celotnega obstoja, je bila dolgo časa izražena kot kvaliteta jin, kvaliteta ženskega principa. Svetloba, moški princip, jang, se dviga iz ženskega. Ni naključje, da beseda “kurba” dejansko izvira iz besede “hor”(Whore – Ang. prevod), ki je prvotno pomenila “jama” ali “maternica”. S tem, ko smo zanikali moč ženskega kot ustvarjalni vir vsega življenja, smo hkrati demonizirali visoko, duhovno maternično svečenico kot nesveto, ne bogoslužno “kurbo”.

Človeštvo kot kolektiv se ob vračanju h koreninam Pra- Matere spet spominjamo, kako naj živimo v harmoniji z vsem. Na tej poti nam Lilit ponuja močan prehod nazaj domov, v divje, v življenje. Človekova lastna aroganca in napačno razumevanje, da smo tukaj z namenom, da bi obvladovali in posiljevali Zemljo, sta vidna skozi oči Adama, ki zahteva, da je postavljen nad Lilit. Lilit, ki ve, da je moški tukaj, da bi podprl žensko, da je posameznik tukaj, da služi celoti, da je ego tukaj, da se pokloni duši, da moški prihaja iz maternice, a jo tako grdo zavrne. Kot “izgnana” iz Rajskega vrta, pravzaprav zahteva svojo neodvisnost in izraža svojo nepripravljenost, da bi živela pod zatiranjem, ki je prevladalo v našem »modernem«  svetu. V kolikor Lilit ne bi imela te integritete, bi Stvarstvo že zdavnaj izgubilo ravnovesje.

Lilit mora zapusti okove patriarhata, zato je prikazana kot demon, vendar se tudi vrača, da bi ponudila svojo rdečo nit nazaj Evi. Lilit ni tu, da bi vlada, ampak da bi bila enakopravna partnerica. Moški princip še ne zna biti enakopraven partner, ampak se mora tega šele naučiti.

V zgodbi iz Geneze Eva pride v Rajski vrt z Adamom, kar predstavlja belo nit nedolžnosti.  Nato jo obišče kača. Mnoge mitološke zgodbe opisujejo to kačo kot Lilit samo, saj je globoka ženska energija že dolgo povezana s kačo. V tantričnih učenjih ta kača živi na dnu naših hrbtenic. V mirovanju, zaspana čaka, da bo aktivirana skozi željo po meditaciji, da bi se nato dvignila skozi energetske centre posameznika, očistila stagnacijo, obnovila našo vitalno življenjsko silo in se na koncu združila s Šivo, moškim principom, na vrhu naših glav. Ko je rdeča reka v ženski postala globoko osramočena in tako tabu, je Lilit avtomatično postala ločen aspekt človekove zavesti, ki ga bomo morali nekoč ponovno prevzeti in sprejeti.

Medtem, ko zunanji glas oblasti, tako imenovani “Bog”, Evi pravi, naj nikoli ne je od prepovedanega sadeža, jo kača (divja, Šakti, Boginja, Ona, Ki Je) spodbuja, da ga zaužije. Življenje ne more cveteti brez spolnosti in Eva, ki poje jabolko to stori zato, da lahko sploh daje, črpa iz divjega ustvarjalnega plesa življenja, ki zahteva našo prvinsko udeležbo. Kadar sprejmemo Lilit spolnost ne postane dekadentna. Šele takrat je lahko naravna, akt popolne predaje.

Rajski vrt je v tej zgodbi iz Geneze lahko simbol za divjo obilnost mesa telesa, prepovedani sadež pa kot simbol maternice. Kača simbolizira notranji glas prvinskega življenja, ki skuša Evo, da bi se posladkala z resnico, da je BIT, resnični Bog znotraj nje same, da je ni nikoli zapustil in je njen resnični vir.

Medtem, ko nas učijo, naj iščemo in izkoriščamo zunanjo moč, je objemanje  in sprejemanje naše notranje Lilit, notranje Šakti, edino pravo samospoznanje in moč, ki obstaja o tem, kaj smo zavrgli, a kljub temu to tako nujno in goreče potrebujemo. Da bi resnično dovolili ženskemu principu, da se dvigne, se moramo globoko potopiti v vir naše avtentične moči, divjo esenco čistega življenja in ji dovoliti, da skupaj z moškim principom poganja vse, kar počnemo.

Na svoji poti prebujanja Lilit sem neposredno izkusil občutke osamljenosti, izolacije in zavrnitve, ki lahko spremljajo posameznikovo odločitev, da ponovno prevzame svojo notranjo Lilit.

Mnogi moški in ženske še niso pripravljeni sprejeti ženskega v svoji divji, izvorni, svobodni, ne udomačeni obliki. Mnogim se zdi Lilit nevarna. Ko človek pozna glas resnice, ki živi znotraj njegovega mesa in kosti, ko ženska pokloni svojo notranjo avtoriteto nad vsako zunanjo avtoriteto, je ne more nihče več obvladati. Njena narava je divjost življenja samega, zato ne more biti ukročena. Skozi utelešenje njenega polnega izraza je v njeni prisotnosti neizogibno, da bodo deli našega ega umrli. Na drugi strani pa se bodo rodili novi, bolj celoviti, bolj zdravi in bolj spontani aspekti. Tako človek ne postane osiromašen ampak bogatejši za izkušnje, ki jih dan danes nima, ker je ženski princip izrinil iz svojega življenja in zavedanja.

Osebno sem čutil rane svoje Lilit skozi to, da sem videl, kako je bila v nekem trenutku idol zaradi svoje svobode, v drugem pa demonizirana zaradi svoje spontanosti. Posledično so nastale rane v ljudeh tudi zato, ker so moški Evo postavili na piedestal kot lažno “Boginjo”, da bi s tem Lilit vedno znova izgnali. S tem dejanjem so žal hkrati izgnali tudi resnični ženski vidik in princip, ki pa ga potrebujemo tako ženske, kakor tudi moški, v kolikor želimo imeti zdravo, predvsem pa celovito življenje, ki je temeljno namenjeno človeku.

Katero izbiro imamo danes ljudje zaradi vseh posledic, ki so nastale ob zavrnitvi Lilit? Če si resnično in globoko želimo ponovno roditi divje prebujenje in sozvočje z naravnim redom na tem svetu, skozi čisto srčno maternično strast ljubezni, moramo biti pripravljeni občasno stati sami. Biti pripravljeni prebivati v resnici, biti kdor resnično in globoko čutimo, da smo in zaupati, da bodo tisti, ki so usojeni, da nas srečajo v naši resnici, prišli ob pravem času.

Lilit nas poziva, da izberemo svojo lastno suverenost, tudi ko nas lahko kdaj zaradi tega izženejo, osramotijo, demonizirajo in pustijo, da ostanemo sami. Lilit nas spominja, da za nobeno zunanjo nagrado ni vredno žrtvovati glasu duše znotraj nas. Noben moški, noben Bog, noben Raj ni vreden opustitve samega izvora življenja in ljubezni, ki se nahaja v vsakem izmed nas. Poleg tega moramo postati zdravi Adamovi (človeštvo -ljudje), ki držimo in dvigujemo naše ponovno integrirane Lilit. Postati moramo predani prisotnosti, ki s povezanostjo drži našo divjo strast in našo subtilno nežnost. Biti moramo kdor smo v resnici, da nas lahko tudi ostali srečajo in spoznajo v tem, kar v resnici smo. Moramo vse skupaj utelesiti, da bomo resonirali z Lilit znotraj celic našega bitja in jo bomo lahko prepoznali, ko prispe, ko se prebudi zavedanje. Adam je dvakrat izgubil. Prvič, ko je izgubil svojo resnično družico – Lilit in drugič, ko je dal Stvarstvu del sebe (rebro) in imel odnos le še sam s seboj.

Da, zahtevamo, da nas srečajo naši resnični srčni ljubimci, naši starši, naše sestre in bratje, naš svet, mi sami, naš lastni umi, z novim spoštovanjem za dinamično iskrico življenja.

Lilit od nas zahteva, da se posvetimo predvsem in najprej tisti esenci znotraj sebe, ki je nastala iz naše temne praznine v kateri je skrito in vsebovano vse – naši lastni resnični Biti. Ponovno prevzemanje notranje Lilit je veliko manj povezano s tem, kako se seksualno izražamo v svetu in veliko bolj s tem, koliko poklonimo svoje pozornosti, misli naši lastni notranji Šakti in zaupamo divjemu plesu, ki je v bistvu posameznikova celotna, celovita, integrirana življenjska sila. Lilit šepeta, da Bog-inja prebiva v nas, da nas nikoli ni zapustila, in da ima ta resnica moč, da ponovno obudi celoten svet. Le pokloniti se moramo in ji dovoliti, da vstane.

Vse kar je potrebno narediti je, da rečete temu procesu DA!

Avtor: – Rasto Fikfak – PotBiti –  Marec 2025

Dodatek:

Praktičen odraz  – posledica izgona ženskega principa iz človeka in njegovega življenja.

Pomembno se je zavedati, da je tako imenovani izgon ženskega principa – Lilith iz zavesti človeka in kasnejši poizkus nadomestitve le tega z Evo (moški princip, ki skuša imitirati  – nadomestiti ženskega) le zelo, zelo slab nadomestek, ki ima merljive in praktične posledice na realnost in s tem tudi na življenja vsakega izmed nas. Poenostavljeno (ni tako v resnici, ampak zaradi lažjega razumevanja), recimo, da je simbol ali predstavnik ženskega principa les, moškega načela pa železo. Če se sami, avtoritete ali družba kot celota, iz nekega razloga odločimo, da izženemo in prepovemo vse kar je lesenega ali les v kakršni koli obliki vsebuje in potem les nadomestimo z železom, kaj se zgodi? Železo lahko vzdrži večjo silo, a ob hipni obremenitvi poči, ker je po svoji naravi bolj togo. Na drugi strani les, zaradi svoje prožnosti vzdrži obremenitev do neke mere, se bolje prilagaja in kasneje ter drugače poči, se razcepi. Les sam po sebi plava v vodi medtem, ko železo potone. V kolikor želimo, da tudi železo ne potone, ga je potrebno umetno preoblikovati v neko zaprto obliko, ki vsebuje zrak in lahko na ta način pluta po vodi. Les je sam po sebi gorljiv, železo ni. Železo lahko pod ustreznimi pogoji sicer zažari in je na nek način v žarečem stanju podobno lesu, a je za to potrebno vložiti veliko več energije kakor pri lesu. Železo ob stiku s kisikom rjavi, les dobi posebno sivo patino. Lahko rečemo, da se železo, vsaj do neke mere vede podobno lesu, a to nikakor nista in tudi nikoli ne bosta identični stvari. Predstavljajte si sedenje na leseni, ali na železni klopi. V obeh primerih sedite. Izkušnja sedenja pa je povsem drugačna, biti v stiku z eno ali drugo površino. Ne trdimo, da je les na kakršen koli način »boljši« od železa. Ob enem tudi ne trdimo, da je »slabši«. Takšno vrednotenje ni ustrezno. Les je les, železo pa železo. Obe stvari imata podobnosti in razlike, sta v določenih situacijah bolj uporabni, v drugih pa manj. Temeljno pa sta to dve popolnoma svoji, neodvisni, unikatni vsebini, ki vsaka poseduje nekaj drugega, nekaj svojstvenega.

V kolikor izključimo ženski princip iz našega življenja, od takrat naprej vse generacije za nami, ki so rojene v svet brez ženskega principa nimajo izkušnje le tega. Ga ne poznajo, ga ne zaznajo, tudi če bi se ta čudežno pojavil pred njimi. Nimajo ga kam umestiti v svoji zavesti, saj je bil iz nje izključen. Zavestno ga ne pogrešajo, saj ga nikoli niso izkusili. Le nekje globoko, globoko v sebi, natančneje v podzavesti, se nahaja praznina, ki jo skušamo ljudje zapolniti s številnimi stvarmi, dosežki, priznanji, užitki, itd… Z izgonom smo namreč izgubili pomemben del samega sebe. Kot opisano v prispodobi z lesom in železom zgoraj, ker lesa ne poznamo, nimamo izkušnje z njim in nam je na prvi pogled lahko povsem tuj. Ne vemo, kaj bi z njim počeli, lahko se ga celo bojimo, lahko verjamemo v zgodbe kako je slab, škodljiv, nevaren. Na drugi strani, pa lahko kupimo, češ kako je izjemen, lep, pomemben, ključen…a on je še vedno le to kar je in dokler ne bomo imeli lastne izkušnje, ne bomo v resnici vedeli, kaj ta »stvar« v svoji biti, v svoji resnici je in kakšne izkušnje omogoča.

Dokler človek ne pozdravi svoje izvorne rane, se vzorec, ki je nastal zaradi te rane ponavlja. Enako velja na nivoju človeštva. Vam je kaj znano iz današnjega sveta »izganjanje« ali prepovedi, kot so: ne smeš si zgraditi hiše po lastnem okusu ampak po strogih pravilih. Ni dovoljeno prodati viška pridelane hrane. Ne smeš se prosto gibati po svetu, prepovedano parkiranje, kampiranje, prepovedano za hišne ljubljenčke, prepovedano kuriti na drva, onemogočene zdravstvene storitve, če nimate zdravstvenega zavarovanja, zapovedan ali prepovedan določen slog oblačenja, vedenja, razmišljanja, čutenja, prepovedano to in zapovedano ono… Se vam zdi, da je svet vse bolj svoboden, odprt, sprejemajoč, sodelujoč, enoten, ali je vaša izkušnja, da je naše okolje v katerem živimo bolj rigidno, omejujoče, zapovedujoče, polno raznoraznih sodb in zahtev? Je pomembnejši protokol, birokracija, so pomembnejša pravila in zakoni, ali je pomembnejša oblika, rezultati?

Vrnimo se  nazaj k Lilit in resničnemu ženskemu principu. Ženski princip daje stvarem obliko, moški pa informacijo – vsebino. Zaradi neupoštevanja ženskega principa (oblike, strukture) kolapsirajo denimo borze, politični sistemi, nepremičninski trgi. V praksi do kolapsa pride zato, ker so plasirane informacije za informacijo (moški princip), dokler iz teh informacij ne nastane velik napihnjen balon. Oblika in struktura ne sledita (enakovredno) tej informacijski poplavi. Karkoli smo ali še bomo zgradili po tem kopitu, se prej ali slej razpoči, se zruši samo vase.

Različne kulture ali vere slavijo moški princip in zanikajo ženskega. Ženske so pogosto manj vredne in pomembne. Imajo stroga pravila obnašanja ter oblačenja. Kazni za prekrške teh pravil so mnogokrat zelo stroge.

V partnerskem odnosu se lahko kaže pomanjkanje ženskega principa v konstantnem razmišljanju in podajanju informacij ali obljub s strani moškega partnerja, a oblike, izdelka, če hočete ni. Moški lahko velikokrat zelo natančno opiše in razloži zakaj nekaj ni realizirano, se ne da, ni pravi čas, ni sredstev, bomo še malo načrtovali, varčevali, mirovali, …, ženska pa zahteva in si po svoji globoki naravi želi oblike, izdelka, rezultata, spremembe, gibanja in je ne zanimajo razlage (informacije) ali utemeljitve moškega. Torej, žensko temeljno zanima ali oblika obstaja ali ne. Si ali nisi popravil rolete, obesil sliko, rezerviral dopust, prepleskal stanovanje, bil z otroci, poklical serviserja…!? Moškemu je na prvem mestu informacija in razumevanje, ženski čutenje a brez udejanjenega ženskega principa v sebi, ženska, če se ne umakne, tekmuje z moškim a »po mikoško«. Samo z realiziranim ženskim principom v sebi se bo ženska počutila zares enakovredno in moški, z realiziranim ženskim principom v sebi, jo bo sposoben zares sprejeti. Prebujenje in sprejetje ženskega principa je proces, ki zahteva svoj čas in se ne zgodi hipno. Zato bodite potrpežljivi z drugimi, predvsem pa do samega sebe.

Oba, tako moški, kakor ženska, ki živita v današnji družbi, nimata razvitega ženskega principa. Oba ga potrebujeta v kolikor želita biti to, kar je narava namenila da sta. Lahko se še tako trudimo in iščemo rešitve na neki površini, dokler ne bomo ljudje ponovno sprejeli ženskega principa, ki ga v našem primeru simbolizira Lilit in se nahaja speč, potisnjen, odrinjen, zanikan, napačno razumljen, nesprejet v vsakem izmed nas, ne bomo celostni. Kakor telo z manjkajočim udom ni popolnoma funkcionalno, tako tudi ljudje nismo zmožni izkusiti tega sveta, predvsem pa ne samega sebe v vsej svoji polnosti, celovitosti, barvitosti in bogastvu, če nimamo v sebi ozaveščenega ženskega principa.

Ponovno sprejetje ženskega principa posameznikoivo življenje obogati mimo najbolj norih predstav, hkrati pa ga naredi bolj pretočnega in po zelo dolgem času znova zopet uravnovešenega.

Avtor: – Aleš Adamič – PotBiti –  Marec 2025