ALI PSIHIATRI LAHKO UGOTOVIJO, DA JE NEKDO ZARES NOR?

Ker je zapis tako šokanten, tako enostaven, tako poveden, tako razumljiv vsakemu otroku, tako nežen v svoji povednosti, ga objavljamo tudi na naši strani PotBiti.
Zapis, pod katerega se podpišemo. Popišemo vsako posamezno črko, ne le besedo.
Zapis, ki ti da – če si ohranil le še kanček zavesti človeka – globoko misliti.

Zaupaj znanosti!

Rek, stavek, ki smo ga v preteklosti mnogokrat slišali. Žal se je zaupanje ljudi izrabljalo v različne, največkrat koristoljubne, politične, dobičkonosne, manipulativne in za človeka in naravo škodljive namene. Zaupanje, ki je že zdavnaj izginilo.

Nekateri danes ne verjamejo več ničemur. Vse želijo preveriti sami. Dojeti hočejo in tudi testirati na lastni koži, ali je nekaj resnica – in predvsem, v kakšnih okoliščinah je tisto nekaj resnica. Dvom je najbolj naraven in zdrav način odziva človeške zavesti. Dvom sam po sebi nikakor ne pomeni, da nekaj ni res. Dvom dopušča različne možnosti. Dvom ne ve, dvom sprašuje in raziskuje, ali je nekaj resnično ali ni resnično.

Obstajajo pa tudi ljudje, ki gredo v drugo skrajnost: že vnaprej, brez premisleka, razglasijo vse, kar sporoči znanost, za laž. Tako se vedejo še posebej takrat, ko znanost o nečem spregovori na asertiven način, kot da je to kar pravi, zadnja resnica na svetu.

Večina ljudi pa se nahaja nekje vmes. Poskušajo ohraniti svet, v katerem se je nekoč zdelo, da “nekdo ve, kaj dela”. Svet, v katerem je zato obstajala avtoriteta, varnost, predvidljivost. A ta svet, ki je v preteklosti mogoče celo obstajal in bil kolikor toliko resničen, se danes razkraja s svetlobno hitrostjo. Rojeva se svet, v katerem bo vsak od nas moral sprejeti odgovornost, ne le za svoja dejanja, ampak tudi za svoje misli. A takrat se bo srečal s paradoksom. Kako naj bom odgovoren, če 100% ne vem, kam mene in svet pelje neka moja odločitev? Kako naj bom odgovoren, če sem vsak trenutek svojega budnega življenja prisiljen sprejemati odločitve BOM, NE BOM, BOM ŠE MALO POČAKAL? In kako naj bom odgovoren, ko pa v resnici nisem gospodar svojih misli?! Ne zmorem ponavljati 1,2,3,4,5 deset minut, ne da bi vmes pomislil na kaj drugega! A kljub vsemu, so vsa dejanja, ki jih storim moja dejanja in so v svetu prisotne vse posledice mojih dejanj, ki so nastale na podlagi bolj ali manj zavestnih odločitev.

Znanost – tista ista, ki smo ji še včeraj brezpogojno zaupali – zdaj skoraj vsak dan sporoča, kako temeljno se je v preteklosti zmotila:

Galaksije, ki jih po trditvah znanosti ne bi smelo biti tam, kjer so, pa vseeno danes ugotavljajo, da so.
Delci, ki to niso, saj nimajo mase, pa vseeno ustvarjajo svetove.
Valovanje, ki ga na videz nič ne povzroča, a kljub vsemu ustvarja vse kar obstaja.

Edini mogoč odgovor? Obstaja nekaj, kar presega materijo in to je zavest, ki ustvarja tudi tisto, kar nima oblike. Zavest, ki je le to, zavest sama in nič drugega. Ali je mogoče, da je vse skupaj le zavest, ki jo tolmači zavest, skozi orodja, ki jih je ustvarila ta ista zavest? In kdo je ta zavest? Kaj je ta zavest, če je temu tako?

V tem kontekstu je eden najbolj presenetljivih in pomenljivih eksperimentov v zgodovini psihiatrije potekal leta 1973, ko je ameriški psiholog David Rosenhan iz Stanfordske univerze postavil drzno vprašanje:

»Ali lahko psihiatri resnično ugotovijo, kdo je nor in kdo ne?«

Njegov odgovor ni bil le teoretičen – izvedel je praktični preizkus. Eksperiment, ki se danes omenja kot učinek Rosenhan, je postal zgodovinski. Ne zato, ker bi bil zapleten. Ravno nasprotno. Bil je presenetljivo preprost. Tako zelo preprost, da razkrije nekaj grozljivo temeljnega: »Meja med “normalnim” in “norim” se morda ne nahaja tam, kjer mislimo, da se. Norost morda sploh ni bolezen, ampak zdravilo. In da tisti, ki imajo moč odločati o tej meji, niso nujno kos tej odgovornosti.«

Povzeto po zapisu na FB strani Vesna Cikron Knafelc

Stanfordski psiholog DAVID ROSENHAN je želel najti odgovor …

Leta 1973 je poslal 8 POPOLNOMA NORMALNIH LJUDI v različne duševne bolnišnice v ZDA. Kar je nato ugotovil, je razkrilo skrivno plat psihiatrije.

David Rosenhan, Stanfordski psiholog, je zasnoval drzen poskus, da bi raziskal, če LAHKO PSIHIATRI UGOTOVIJO, DA JE NEKDO DEJANSKO NOR.

Rekrutiral je 8 normalnih ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati v raziskavi. To so bili:

• 1 slikar

• 1 gospodinja

• 1 pediater

• 1 psihiater

• 3 psihologi

• Rosenhan osebno

NJIHOVO POSLANSTVO? Infiltrirajte se v bolnišnice.

“Psevdopacienti (lažni bolniki)” so imeli preprosta navodila:

• Recite, da slišite glas, ki pravi “prazno” ali “votlo”.

• Brez drugih simptomov

• Delajte si podrobne zapiske

• Poskusite se rešiti tako, da prepričate osebje, da ste zdravi

Nato so se razkropili po 5 različnih državah.

V bolnišnicah, je vsak psevdopacient pripovedoval svoje zgodbe iz resničnega življenja:

• prava imena.

• prava delovna mesta.

• prave družine.

• Edina laž? Slišim glas, ki pravi: “Prazno.”

Kar se je zgodilo potem, je šokiralo celo Rosenhana …

VSEH 8 je bilo takoj sprejetih!

Diagnoze?

• 7 s “shizofrenijo”

• 1 z “manično-depresivno psihozo”

NITI EN ZDRAVNIK NI UGOTOVIL PREVARE. A prava nočna mora se je šele začela …

Notri so se psevdopacienti obnašali normalno:

• Upoštevali so vsa pravila

• Vključevali so se v pogovore

• Zapisovali so si svoje izkušnje

• Spoprijateljili so se z drugimi bolniki

A vse, kar so počeli, je osebje videlo skozi lečo bolezni.

Osebje je normalno vedenje razumelo kot naslednje simptome:

• Pisanje zapiskov? “Pacient se ukvarja s kompulzivnim pisanjem.”

• Biti prijazen? “Pacient kaže neustrezen afekt.”

• Biti urejen? “Pacient kaže obsesivne težnje.”

Etiketa “NOR” je obarvala vse.

Najbolj fascinanten del?

DEJANSKI BOLNIKI SO POGOSTO OPAZILI PREVARO. 35 pacientov je pristopilo k psevdopacientom rekoč: “Ti nisi nor. Ste novinar ali profesor, ki preverja bolnišnico?”

VENDAR PA SO BILI VISOKO USPOSOBLJENI STROKOVNJAKI POPOLNOMA PRESLEPLJENI.

Povprečno bivanje psevdopacienta v bolnišnici je trajalo 19 dni. Najkrajša doba je bil 7 dni, najdaljša pa 52 dni.

Edini izhod?

Priznanje, da so bili duševno bolni in da so jemali močne antipsihotike.

Zdravila so psevdopacienti skrivaj pospravljali v žep, a številke so osupljive:

• Skupaj predpisanih 2.100 tablet

• Vse pa so bile popolnoma nepotrebne

• Nekatere med njimi so bile take, ki so povzročale trajne stranske učinke

Končna diagnoza za izpustitev? “Shizofrenija v remisiji”

Življenje v notranjosti duševne bolnišnice je bilo nečloveško:

• Osebje se je izogibalo očesnemu stiku

• Vprašanja so bila prezrta

• Osebni prostor je bil kršen

• Osnovne pravice so bile zavrnjene

Neka medicinska sestra je zapisala vedenje psevdopacienta: “Pacient se ukvarja s pisanjem” In kaj je pisal?

Natančne besede medicinske sestre. Ko je Rosenhan svoje ugotovitve objavil v reviji Science, je psihiatrična skupnost izbruhnila od ogorčenja. Neka prestižna bolnišnica pa ga je izzvala:

“Pošljite nam svoje lažne paciente. Našli jih bomo.” Rosenhan se je strinjal.

KAR SE JE ZGODILO POTEM, JE BILO NEVERJETNO …

Več kot 3 mesece je bolnišnica ponosno poročala, da je 41 od novih 193 bolnikov zalotila, da so sleparji.

Zasuk? ROSENHAN NI POSLAL NIKOGAR!

Zaradi strahu, da jih bodo ujeli na nestrokovnosti, so psihiatri potem povsod videli lažne bolnike.

To je postalo znano kot “UČINEK ROSENHAN”

»DEJSTVO JE, DA ŽE DOLGO VEMO, DA SO DIAGNOZE VELIKOKRAT NEUPORABNE IN NEZANESLJIVE. PA JIH KLJUB TEMU UPORABLJAMO!

VEMO, DA NE MOREMO LOČITI NORMALNEGA OD NOREGA!«

DAVID ROSENHAN

Zapisal: Rasto Fikfak