Rana je posledica izgube stika z resničnostjo Stvarstva, kadar človek zaradi različnih razlogov ne zmore sprejeti resničnosti (osebe, odnosa, dejanja, stanja itd.) takšne, kakršna je v resnici. Stvarstvo ima vzpostavljene mehanizme, ki skrbijo, da človek ne more v svojih iluzijah vztrajati v nedogled. Mehanizmi ga silijo, da se z realnostjo na takšen ali drugačen način poravna.

Ljudje ob realnost vedno trčimo z notranjo ali zunanjo iluzijo (osebna prepričanja, pogledi, domneve, razlage…), ki smo jo dojemali kot resničnost. Točka, v kateri pride do STIKA  med resničnostjo in med našo PREDSTAVO o resničnosti ustvarja napetost v shemi potencialov med poloma in nas rani, ker nismo zmogli zaznati ali sprejeti resnice take kot je. Vsaka rana je obenem tudi klic Zavesti življenja, da se poravna z resničnostjo. Poravnati se z resničnostjo v praksi pomeni, da človek opusti svoja prepričanja, poglede, interpretacije, zgodbe, ki si jih je o nečem ustvaril in sprejme golo resnico, dejstvo, človeka, situacijo, stanje, itd. takšno, kakršna je.  Zato je zdravljenje rane proces vračanja k resnici, k prvobitni realnosti, k sebi – k Življenju, k Zavesti, k naši Biti.

V procesu zdravljenja ran ne zdravimo zgolj posledic, ki jih povzročajo, ampak ozaveščamo sam izvor ran in mehanizem, ki je ranjenost omogočil. Pri tem si je potrebno znova in znova ponavljati: zavest je podlaga vsemu kar obstaja, življenje pa je njen izraz. Vse, kar doživljamo – čustva, misli, dejanja, vrednotenje, bolečine – je izraz stanja naše zavesti. Če si želimo spremembo v izkušnji, jo moramo najprej uresničiti v svoji lastni zavesti!

Zavedajte se, da je vaša Bit živa, zavestna in izjemno inteligentna prisotnost, s katero se lahko pogovarjate in sodelujete. Vaša naloga je, da ponovno vzpostavite odnos s to Bitjo – ne kot z abstraktnim pojmom, ampak kot z najglobljo, najresničnejšo obliko sebe in Stvarstva. To lahko naredite šele potem, ko dojamete, da ste vi sami po zasnovi popolnoma enaki zunanjemu Stvarstvu (vesolju). Torej ste Stvarstvo tudi vi sami.

---

Kako se torej RANA pozdravi?

1. Opazimo vzorec, ki se ponavlja.

V vsakdanjem življenju poiščemo vzorec (mentalni, čustveni, telesni – navadno kombinacija), ki se nam ponavlja, predvsem takrat, ko se naša reakcija vztrajno vrača in se zdi nekoliko čudna, če ne že nerazumna. Ti ponavljajoči vzorci so signali, da nekaj v naši zavesti ni poravnano z resničnostjo. (Primer ponavljajočega se vzorca: Vedno nas pri različnih ljudeh zmoti ista stvar.)

2. Priznamo si, da imamo rano/težavo.

Ko opazimo vzorec, vemo, da se za njim skriva rana. Pomembno je, da se zavedamo: rana nismo resnični mi, a nas kljub temu pogojuje in obvladuje. Vsak zdrav človek si želi več svobode, sproščenosti, pristnosti. V tej točki še ni potrebno vedeti, katera rana je prisotna – le da je, da rana obstaja. Ključ je iskreno priznanje samemu sebi, da imamo težavo.

3. ‘Ustvarimo’ mentalno in čustveno željo, da bi se rana pozdravila.

Ta korak je ključen in pogosto za posameznika najtežji. Mentalno željo lahko ustvarimo že z razumevanjem, npr. »Tega se moram znebiti!«, a čustvena želja je bodisi prisotna ali pa tudi ne. Brez pristne čustvene potrebe po spremembi, se samo pretvarjamo, da si jo želimo – a to ne bo dovolj. Spomnite se, da je poravnava z realnostjo (sprejemanje realnosti takšna kakršna je) predpogoj za zdravljenje.

4. Odločimo se, da bomo rano pozdravili – ne glede na ceno.

Na tem mestu pride v ospredje namen. Namen pomeni notranjo odločitev, da imamo rane dovolj in da jo bomo pozdravili, ne glede na to, kaj bo to od nas zahtevalo. Namen naj bo jasen, čuten, predvsem pa naj izvira iz srca in manj iz glave. Usmerjen naj bo k Biti. Pri izražanju jasnega namena uporabite simbole, ki vam nekaj pomenijo – um namreč potrebuje oprijemljivost, da si stvari lahko predstavlja. S simboli komunicirajte kot z živimi, inteligentnimi bitji – tako kot s svojo Bitjo.

5. Kadar življenje/prvobitno/BIT pripelje rešitve za ozdravitev naših ran, bodo te vedno nenavadne – vseeno sodelujmo z njimi.

Rešitve ne morejo priti iz zavesti, ki je rano ustvarila ali jo dolgo ohranjala. Prihajajo iz širšega, bolj resničnega stanja zavesti – iz našega resničnega Bitja. Zato se nam bodo lahko pogosto zdele čudne, nelogične, a v njih bo resnica, le nam ne bo domača. Rešitve pogosto zahtevajo spuščanje prepričanj, ki rano podpirajo. Bistveno je, da odkrijemo, kaj je resnično jedro, okrog katerega se je rana zgradila – in kje smo to realnost napačno tolmačili. Ozavestiti je potrebno napačno vsebino, zgodbo, ki smo si jo razložili, v katero smo verjeli, bili prepričani, ker zaradi bolečine, šoka, travme, nismo bili sposobni videti resnice. To je obratni proces – popolno nasprotje nastanka rane.

Vedite: Rano ste ustvarili vi sami. Zato ste tudi njen gospodar, njen lastnik. Rana vas mora ubogati – vedno.

Sprejemanje neznanega ima v tem procesu ključno vlogo. V preteklosti smo pred njim bežali. Zdaj moramo strah objeti in sprejeti.

6. Zavedanje, kako je do rane prišlo in kako smo jo hranili.

Zavedanje je začetek zdravljenja. Mentalno telo dojema najhitreje, zato bo rana najprej ozdravljena na miselnem nivoju – umirjenost misli. Čustveno telo potrebuje nekoliko več časa – pustite mu, da izzveni, brez vašega vmešavanja. Fizično telo, v primeru, da je bilo prizadeto, bo kot zadnje sprostilo kronične bolečine ali bolezni.

Sprejemanje realnosti takšne, kot je – brez odpora. Spuščanje prepričanj, ki nas držijo v iluziji. To sta ključna mehanizma za preprečevanje nastanka novih ran.

---

Postopek zdravljenja rane ni linearen, a vedno sledi istemu principu:

• Zavest se poravna z resničnostjo.
• Iluzije odpadejo.
• Življenje steče.

Ne trudite se nadzorovati procesa. Celoten postopek izvedite čim bolj sproščeno in osredotočeno. Raje zaupajte svoji Biti. Verjemite v njen ritem, inteligenco in moč. Tudi če dvomite, pustite možnost, da je vaš dvom neutemeljen. To je resničen začetek vaše svobode.

Primer celostne dinamike nastanka in razreševanja rane – realen, na videz bizaren vzrok

Začetek: stik z neresničnostjo (nastanek rane)

Otrok (ali odrasla oseba) se znajde v situaciji, kjer čuti nekaj, kar se ne ujema z odzivom okolice. Na primer:

– otrok začuti močan strah, a mu starši (avtoriteta) rečejo: »Nič ni, ne bodi občutljiv« → njegova realnost je zanikana.
– odrasla oseba izrazi pristno, čustveno nabito radovednost ali ustvarjalnost, a je prekinjena s strani njene avtoritete z: »Ne bluzi, kaj govoriš neumnosti, nimaš časa za to, vedi se letom primerno, ….«

Na tak način se v človeku ustvari notranji razcep med lastnim doživljanjem in pričakovanim vedenjem ter odzivom okolice. Da bi preživel ali ohranil odnos, posameznik zatira svojo realnost – svojo Bit. Tako se rodi rana!

Notranji odziv (zanka preživetja)

Ker občutka posamezniku ni bilo možno izraziti in doživeti polno in v resnici (življenje, izkušnja), se energija zaklene v njegovo telo (fizična napetost in občutek), srce (čustveni šok ali zamrznitev) in um (lažna razlaga – notranji glas, npr. »nekaj je narobe z menoj«). Rana postane nova “resnica” o sebi, ki oblikuje vedenjske vzorce: ugajanje, umik, agresijo, nadzor, samo sabotažo …

Novo nastalo mentalno, čustveno in fizično stanje se začne znotraj človeka ponavljati znova in znova in s tem poglabljati. Vzorci, ki nastanejo na podlagi novega notranjega stanja človeka, ki je posledica rane, kasneje povzročajo čudne fizične, mentalne in čustvene (psihične) reakcije v življenju tega ranjenega posameznika. Oseba si npr. želi izraziti  ljubezen, a se v vsakem odnosu počuti ogroženo, nesprejeto, prestrašeno, ne da bi zares vedela zakaj. V bistvu sama sabotira odnos, ker jo podzavestno pričakovanje morebitne ponovne zavrnitve preveč boli.

ZDRAVLJENJE RANE!

1. Korak: Opazimo vzorec, ki se ponavlja

Oseba opazi: »Zakaj se vedno, ko nekdo ni navdušen nad mano, se ne strinja z mano, me ne pohvali dovolj, … počutim zavrženega in nevrednega? Zakaj tako močno reagiram na kritiko?«

Opaziti vzorec je ključna točka zavedanja, ki napove, da nekaj v naši zavesti ni skladno z realnostjo. Vendar nam v tem trenutku, na tej stopnji še ni jasno kje nismo poravnani z resničnostjo.

2. Korak: Priznanje, da imamo rano

Pri tem koraku prvič nastopi iskrenost: »Ne gre za to, da bi vsi drugi delali narobe. Nekaj v meni je občutljivo, ranjeno. Drugi so  spremenljivka, jaz sem konstanta! To ni zgolj občutek – to je rana, ki še vedno živi v meni.«

Rana ni niti del naše identitete, osebnosti, kaj šele del našega bistva – je zgolj mentalno emocionalni pečat (informacija in energija v kvantnem polju osebe), ki čaka, da bo pozdravljen.

Priznanje pogosto prinese val žalosti, jeze, besa, krivde, sramu,  nemoči, … – vendar so to znaki za vrnitev resnice, ne šibkosti.

NE VREDNOTIMO ČUSTVENIH STANJ! SPREJMIMO JIH!

3. Korak: Želja po ozdravitvi

Mentalno: »Tega imam dovolj! Ne morem več! Nočem več živeti tako!«

Čustveno: »Globoko čutim, da želim biti cel, resničen, svoboden. Želim si, da me neha boleti.«

Če čustvena želja ni pristna, oseba ostane v analizi, raziskovanju, vrednotenju in mentalnih konceptih in tako brez prave IZKUŠNJE ŽIVLJENJA, ZAVESTI. Kadar pa je prisotna, jo Bit zasliši. To je klic človeka  k vrnitvi domov.

4. Korak: Odločitev, da rano ozdravimo – ne glede na ceno

Ta globoka odločitev pogosto prinese konkretne spremembe v življenje posameznika:

– Oseba se končno, kljub prisotnemu STRAHU sooči z lastno iluzijo in nato tudi z realnostjo. Razumeti je potrebno, da moramo najprej zagledati iluzijo, jo spustiti, da bi lahko posledično sprejeli realnost, brez predsodkov, takšno, kakršna je sama po sebi in v resnici.

– Odloči se reči »ne« vzorcem, ki jih je prej tiho prenašala.

– Izbere stik z Bivajočim v sebi, kljub odporom UMa. Pri tem si pomaga s Srcem in ne toliko z Razumom.

Opisani korak je srčika procesa – trenutek, ko Zavest reče: »Dovolj je bilo neresnice. Povabim Resnico nazaj v svoje življenje.«

5. Korak: Rešitve so nenavadne – a jih upoštevamo

Rešitve, ki pridejo iz Bitja, ne bodo logične:

– Oseba morda začuti, da mora odpustiti očetu, čeprav ga še vedno krivi.

– Oseba začuti potrebo po tem, da začne jokati – po letih zadrževanja.

– Oseba dobi vzgib, da mora narediti nekaj, česar se boji – ker tam leži ključ do njene svobode.

 Um pravi: »To nima smisla, ker ne vem kaj sledi! Ne morem zaupati, narediti naslednjega koraka. Strah me je…« Bit pravi: »Zaupaj in vse se bo postavilo na svoje pravo mesto.«

Ključen pri tem koraku je skok v neznano, kar pogosto zahteva podporo in prisotnost druge osebe ali skupine, ki je ta proces že spoznala skozi lastno izkušnjo.

6.Korak: Zavedanje, da smo si rano ustvarili SAMI in jo SAMI ves čas tudi hranili. ZAVEDANJE: TA RANA NISMO RESNIČNI MI, TA RANA NAS JE LE OBVLADOVALA!

V trenutku, ko se rana sprosti, se človeku pokaže celoten vzorec:

– kako smo zanikali sebe,

– kako smo gradili lažno osebnost,

– kako smo bežali pred resnico,

– kako smo iskali ljubezen in potrditve v zunanjem svetu.

To je pravo razodetje. Padec iluzije.

Rana ni več rana – postane vrata k Biti. Izkušnja nas ne definira več – osvobaja nas.

Rana postane blagoslov

Oseba ozdravljena ran začne prepoznavati:

– »Nisem tisti, ki je bil zavržen – sem bil tisti, ki se je moral naučiti sprejeti sebe.«

– »Ni mi več potrebno dokazovati svoje lastne vrednosti – vrednost sem s tem, ko SEM.«

Zdravljenje rane postane pot do Doma – do Bitja, ki je bilo ves čas tu, z nami, v nas samih. Vse, na kar je čakalo, je bilo to: da ga ponovno začutimo, priznamo in izrazimo.

Dojemimo razliko med JAZ SEM…, JAZ NISEM… in enostavnim SEM!

Zapisala: Rasto Fikfak in Aleš Adamič