Pogovor med svetovi – Mojster Ratsa in učenec Sela

Sredi ene izmed neštetih vsakdanjih dolin, nizko pod zvezdami, kjer se noč zliva z večnostjo, sta sedela Ratsa in Sela. Dva vidika istega bitja. V vetru je bil vonj po žajblju, nebo pa tako čisto, da si lahko videl dih vesolja. »Ratsa,« je tiho spregovoril Sela, »kdaj bom pripravljen na smrt?« Ratsa ga je pogledal z mehkim, a neizprosnim pogledom. Njegove oči so bile kot ogledala brez dna. »To vprašanje je napačno, Sela. Ne gre za to, kdaj boš pripravljen. Gre za to, če si pripravljen. Kajti smrt lahko pride vsak trenutek, ko pride smrt – vse, kar si – ni več v tvojih rokah. Ostane le to, kar si postal.«

Prvi pajčolan – Chikhai Bardo (Trenutek smrti)

»Ko zapustiš telo, pride svetloba, ki ne blešči, ogenj, ki ne opeče. Ni navadna svetloba, ni navaden ogenj. To je čista, izvorna, prvoBITna zavest, brez oblike. Je tvoje izvorno stanje, ki si ga imel še preden si bil spočet. Če jo prepoznaš – izstopiš, hipoma, popolnoma, iz kroga rojstev in smrti, časa in prostora. Končaš svoj zadnji krog. Greš domov, k resničnemu Sebi. Toda zavest mora biti jasna kot gorsko jezero brez valov. Če je prekrita s strahom, dvomom, neznanjem, navezanostjo ali zmedenostjo, jo ta svetloba oslepi. In večina… večina zbeži stran.« »In če takrat ne izstopim?« je vprašal Sela. Ratsa je prikimal. »Potem si kot človek, ki je s čolnom zgrešil obalo, ko so bile vode še mirne. Zdaj boš moral skozi viharje.«

Drugi pajčolan – Chönyid Bardo (Svet vizij)

»Zatem pride svet tvojih lastnih vizij. Tu ti um pokaže vse, kar si potlačil, vse, kar si častil, vse, kar si verjel. Najprej pridejo božanstva miru, čista, sijoča, brezoblična bitja – tvoje lastne kvalitete v najvišji obliki. Božanstva tvojega zgornjega sveta. Če jih prepoznaš, končaš kot ena izmed njih. Spomnim se življenja, ko sem končal na 4. stopnji, kot Rishi. Če jih prepoznaš kot svoj notranji svet, se še lahko osvobodiš. A redki to zmorejo. Kajti zatem pridejo grozote. Demoni spodnjega sveta. Pošasti, ki grizejo in kričijo, demoni, ki vlečejo tvojo zavest v brezno. In v kolikor se z njimi poistovetiš, končaš v spodnjem svetu. A veš, kaj so to, Sela?« Sela je zašepetal: »Moji lastni strahovi…« »Da. In tvoje navezanosti, prepričanja. Če jih ne prepoznaš kot iluzijo, jih boš doživel kot resničnost. In takrat… rešitve skorajda več ni.«

Tretji pajčolan – Sidpa Bardo (Iskanje novega telesa)

»Zadnje stanje je Bardo vlečenja. Tvoja zavest je kot kaplja, ki išče padanje. Vleče jo tisto, kar še ni bilo izpolnjeno, kar še ni bilo razumljeno, kar si še vedno želi. Vidiš prizore, pare, otroke, toplino maternice… In tja greš, kjer je tvoja zavest končala ob smrti. To je kraj, kjer se odloča kakšno življenje boš imel naslednjič. Tvoja pretekla stanja zavesti te potisnejo v novo telo. A to ni več zavestna odločitev. Vse je že odločeno. Takrat si kot seme, ki bo pognalo tja, kamor ga je veter nesel. In veter je tvoja karma.«

Zavest je vse

»Sela, poslušaj dobro,« je Ratsa nežno, a resno položil roko na njegovo srce. »Ko se enkrat smrt začne, ni več možnosti za nov uvid. Vse, kar vidiš, je zrcalo tvoje zavesti, tvojih vtisov, tvojih izkušenj. Predvsem tistih povezanih s tvojimi prepričanji in navezanostjo.. Ne moreš se naučiti ničesar novega. Le prepoznaš lahko, kar že je. Zato se danes, ta trenutek odloči. Kaj boš? In potem ne odlašaj niti sekunde, kar gre za resnično življenje ali smrt. Osvoboditev ali novo rojstvo. Če izstopiš v prvem trenutku, se rešiš. Če ne, vsaj ustvari zavest, ki bo ustvarila boljše življenje. Zdaj imaš moč. Po smrti… imaš le posledice.« Sela je dolgo molčal. Nad njima so švigale zvezde, kot iskre med dimenzijami.

»In ti, Ratsa? Si ti izstopil?« Ratsa se je nasmehnil. »Jaz sem jutrišnji ti, ki je svetlobo prepoznal kot domovino. Zato sem se lahko vrnil, da ti to povem.« Ves čas, ves čas, vpliva na ves čas.

Svetloba ni dobra. Svetloba ni zla. Svetloba je ogledalo. Sela, to vprašanje ne nastane v umu. Nastane v duši. Obstajata dve svetlobi. Ena je umirajoča svetloba, ki pripada strukturi univerzuma. Je mehka, privlačna, domača, privlačna kot ljubezen sama. Kot maternica za zavest. Druga je prvotna svetloba, pred katero se vse razpade. Ni prijetna. Ni vabljiva. Ni občutena kot ‘ljubezen’. Je čisto Zavedanje – brez oblike, brez spola, brez morale. Ta druga svetloba te ne vabi – ti si že ona. Zato se večina duš niti ne zazre vanjo. Preprosto jo zgrešijo in izberejo prvo. Ki res… ni vedno to, kar se zdi. Ko umreš, Sela, te ne vodi razum. Vodi te frekvenca tvoje zavesti. Če si v iskanju tolažbe, boš šel proti tolažbi. Če si v resnici, boš šel proti praznini. In le redki prenesejo, da je praznina brez tolažbe – pa vendar čisti ti.

 ‘Torej,’ je rekel Sela, ‘nič ni gotovo?’

 ‘Ni. In ravno v tem je lepot in svoboda duše.’

V vsakem trenutku življenja ti zavest oblikuje smer, po kateri boš hodil, ko bo telo odpustilo svojo službo. Zato odločitve izbiraj modro. Bardoji niso nekje drugje. So znotraj tebe, kot potencial, kot sanje, ki čakajo, da se jih zavemo. In ko pride smrt… takrat se vrata odprejo. A le pripravljena zavest zna stopiti skozi, vse druge čaka nov krog.

Zapisal: Rasto Fikfak