Človeštvo gleda v vse možne smeri, samo tja ne, kamor bi moralo – in nikakor ne dojame, da gre za njega samega.

Ne bom rekel, da vojna za palestinske otroke odloča o človeštvu, je pa to izredno pomembna bitka človeštva za njegov obstoj. Če človek izgubi sočutje in empatijo, postane stroj – torej neha biti humano bitje.

Vem, da se bo mnogim zdelo, da ne morejo storiti ničesar, a vedeti moramo, da v tem svetu v resnici šteje zavest. Z zavestjo se vse začne. In ne, ne bom stopal v polemike s tistimi, ki trdijo, da možgani ustvarjajo zavest, saj potem, ko zavesti ni več, možgani še vedno obstajajo – še vedno delujejo, vsaj kar se kemičnih procesov tiče – pa vendar niso več živi.

Starodavne tradicije nas učijo, da je Armagedon boj, ki se odvija znotraj človeka – boj za zavest človeka, za njegovo pozornost. V tem stvarstvu se v resnici vrti vse okoli pozornosti človeka. Kar človek zares ima, poseduje, je njegova lastna pozornost. Večina se tako v bistvu bori za malo ali več pozornosti. Ljudje smo trgovci s pozornostjo.

Če poenostavimo, se v svetu odvija večni dvoboj med ljubeznijo in strahom. Kadar človek izbere sile in polje strahu, pri njemu zmaga ta stran in ta človek ji avtomatično služi. Če izbere ljubezen, služi človek drugi strani, nasprotnemu polu.

A pri tem boju gre za nekaj veliko globljega.

Če pogledamo kateri koli konflikt, katero koli vojno, vedno najdemo grde plati na obeh straneh. A navadno ostaja nekaj nedotakljivo – vedno: NEMOČNI. To so predvsem OTROCI, starci, bolni, invalidi … In ko enkrat začneš teptati te, nisi več del človeštva. Ne glede na to, kaj ti otroci morda storijo zaradi manipulacije odraslih. Tako pač je. In s tem je vse povedano, kajne?

Ni na nas, da obsojamo kogarkoli – tudi Izraela ne. Tudi njih so odločitve, ki so jih sprejemali pripeljale do tja, kjer so danes. Vsi smo ujeti v enak mehanizem.

A o tem morda kdaj drugič, ali pa na Akademiji I 2026 – https://potbiti.si/ .

Na nas je le eno: da podpremo človečnost in rečemo odločen »ne« temu, da se človek spremeni v robota, ki nima več nobenih občutkov in čustev. Veste, brez čustev in občutkov so sociopati in psihopati! To vemo – a kljub temu rinemo tja z namenom, da nas ne bi več bolelo. Ravno to, da jih ne bi več bolelo je razlog, da so končali kot sociopati in psihopati. Predstavljajte si svet, v katerem ostanejo samo še taki ljudje?! Vsak, ki se malo ozre okoli sebe lahko zlahka vidi, kako se delež teh ranjenih, brezčutnih ljudi, ki so jih bolečine potisnile v psihopatska in sociopatska stanja, povečuje. Zavedati se je potrebno, da vsaka vojna le še povečuje in poglablja rane, in hkrati ustvarja plodna tla, na katerih lahko tako nastali psihopati služijo. A ne toliko zaradi denarja in moči, ampak zato, da bo tudi vam tako slabo, kot je njim. Težava je predvsem v tem, kako globoko je vse našteto zakopano v njihovi psihi.

Ko bi ljudje vedeli, da takega človeka neznosno boli – skrito, globoko v njem – bi razumeli, zakaj tako močan bes do sočloveka: ker mu ta ni pomagal in/ali ker mu je povzročil bolečino. Tudi oni ne dojamejo, kako so jih njihove lastne odločitve pripeljale tja, kjer so danes. Da, paradigma o enem samem življenju je ubijalska paradigma, ki ne daje odgovorov zakaj se nam dogaja kar se nam.

Poskusil bom razložiti drugače.

Vzemite sebe – v celoti, z vsemi svojimi občutki in čustvi. Sedaj pa si predstavljajte drugega človeka, pri katerem izklopite vse občutke in čustva, ohranite pa le razumevanje besed. Nato mu skušajte z besedami razložiti, kako ste se počutili, ko ste dobili prvega otroka.
Zdaj pa si predstavljajte bitje, ki ne razume vaših besed, ker ne razmišlja, lahko pa bere vaše občutke in čustva. Ko se vam otrok rodi, to bitje natančno ve, kako se počutite, kaj občutite, kakšna čustva vas preplavljajo, kaj ste doživljali med porodom, ne pa kaj ste razmišljali med porodom. Kdo vas bolje razume, bolje pozna? Kaj bi vi dali stran, če bi imeli izbiro? Besede, ali občutke, čustva, doživljanje. To je bilo vzeto ženski in s tem celemu človeštvu ter zamenjano za enakopravnost, v kateri je ženska ‘ženska’ le takrat, ko se vede enako kot moški. A kdo ima v resnici v večji zaklad?

V majhnem otroku še ni toka misli, ni izoblikovanih besed, ni poznavanja in razumevanja števil; so pa občutki in čustva, veliko neznanega (svet, v katerega je prišel) in neskončna radovednost.

V Palestini ne gre za pravico do življenja, temveč za našo človečnost.

Temeljna težava ljudi je: nikakor ne dojamemo, da je na nas, da dodamo svoj zelo majhen košček k zgodbi, ki se odvija pred našimi lastnimi očmi. Morda lahko nekdo doda nekoliko večjega, kar se pojavnega sveta tiče, a če ste izbrali človečnost, ste izbrali stran – sebe, svoje bistvo. S tem ste vi kot celota stopili na stran človeštva in v zavesti rekli nečemu »NE«.

Druga težava je, da si želimo biti na zmagovalni strani. Zato gledamo, kaj počne večina. In če se večina ne premakne, se tudi mi ne, ker se nam zdi, da nima smisla. A resnica je daleč od tega.

Dojemite: vse, kar se ustvari v tem svetu, zahteva od človeka namen, pozornost in vero, ki nam daje potrebno vztrajnost. To je osnovni zakon manifestacije. Tako ljudje ustvarjamo vse, kar smo kadarkoli ustvarili. Dobro pomislite, prosim!

Tisti, ki verjamete, da vas ne bo bolelo, če gledate stran, se motite. Vse se zapisuje v vašo psiho – le da tega, ker gre za psiho, za podzavestno in nezavedno, še ne vidite ali občutite. A pride dan, ko bo tudi to privrelo na plano, in potem se čudimo, kaj in zakaj se nam dogaja, kar se nam dogaja. Da, vse to so posledice naših odločitev – na nivoju zavesti.

Torej kaj lahko vsak od nas naredi?

Znotraj sebe se odločite za človečnost – ali proti njej. In nato v to smer naredite korak, ne glede na to, kako majhen se vam zdi in ne glede na to, da vsi ostali stojijo PRI MIRu, namesto V MIRu. Pri tem pa ne obsojajte nikogar, saj smo vsi ujeti v posledice odločitev, v katere smo bili prisiljeni in za katere skoraj praviloma ne poznamo končnih posledic. A tudi o tem mehanizmu morda kdaj drugič, ali pa na Akademiji I 2026 – https://potbiti.si/, ker se s tem dotaknemo paradoksa svobodne volje.

Namig: svobodna volja – vsaj v nekem okviru – obstaja. A če se ji odrečete, če podarite moč avtoriteti, svojim prepričanjem ali strahovom, če bežite stran od poravnanosti z realnostjo, od resničnosti, potem ste jo, SVOJO SVOBODNO VOLJO, pač zapravili. Niste pa izgubili posledic vaše odločitve, ker to je bil vaš zadnji akt vaše SVOBODNE VOLJE: PREDALI STE JO DRUGAM!

Manifest človečnosti je preprost:

– Ne zaprite srca, ampak ga odprite.
– Ne odrecite se občutenju, ampak si dovolite čutiti vse občutke in vsa čustva.
– Ne dovolite, da vas strah ali bolečina spremenita v stroj, ampak ju sprejmite in bodite človek.
– Vsak, tudi najmanjši korak šteje.

Na ta način človeštvo ohranja samega sebe in si znova vrača svobodno voljo.

Prosimo, posredujte naprej v imenu človečnosti.

Zapis pripravila: Rasto Fikfak in Aleš Adamič