Slovenija, torej Slovenci moramo spet najti svoje srce, svoje resnično bistvo, svojo resnično BIT.
Spomladi 2026 se bo Slovenija znašla na ključnem razpotju, kjer bo glas volivcev resnično presegal običajno odločanje med političnimi opcijami. Na simbolni ravni bodo to volitve, ki ne bodo odločale le o smeri naslednjega mandata, temveč o tem, ali bo država kot kolektivna entiteta zmožna prepoznati svoje notranje meje, obnoviti lastno zavezo do integritete in odgovornosti, ter preusmeriti pozornost s preživetvenih vzorcev na vizijo skupnega obstoja.
Ko se aprila 2026 na nebu vzpostavi močna astrološka poravnava – povratek Juno na svojo natalno pozicijo, konjunkcija Plutona s Saturnom, ki se mu pridruži Juno ter Jupitrov prehod čez Sirij in južni lunin vozel – se pod površjem klasične politične retorike dogajajo mnogo globlji procesi. V ospredje prihaja vprašanje zvestobe – ne do političnih partnerstev ali volilnih obljub, temveč do temeljev same države, do naroda. Juno v povratku sproži rano, ki govori o izdaji, o pozabljeni pogodbi med državo in njenimi prebivalci. Ali so bili ideali, ki so spremljali osamosvojitev, sploh kdaj resnično integrirani v sistem? So družbene institucije še vedno v službi državljanov ali so postale hlapec tujih interesov?
Plutonov dotik natalnega Saturna bo razgalil vse razpoke v strukturi. To niso zgolj tehnične slabosti ustave ali zakonodajnih mehanizmov – gre za premik v kolektivni percepciji, ki kaže, da je zaupanje v stabilnost obstoječega ogroženo. Državni aparat bo moral predelati temeljna vprašanja: Kaj pomeni biti suverena država v 21. stoletju? Kakšna je resnična cena članstva v mednarodnih strukturah, če je avtonomija pri odločanju skrčena na minimum? Volivci se bodo torej odločali tudi o tem, ali želijo večjo centralizacijo moči v rokah elite, ki obvladuje uradni diskurz, ali pa bodo zahtevali razpršenost moči – transparentne postopke, lokalno soudeležbo in večjo odgovornost za sprejete ukrepe.
Na površju se bodo volitve morda zdele kot izbira med tradicionalno levico in desnico, a globlje bo šlo za odločitev, ali bo Slovenija še naprej sodelovala v modelu, ki ekonomsko favorizira velike sisteme in tujo tehnokracijo, ali pa se bo začel vračati poudarek na samooskrbo, zdravje, naravno življenje, trajnost in etično gospodarjenje. Ker se tranzit dogaja v hišah, povezanih z denarjem, resursi, zavezništvi in notranjim stebrom države, bo volilni boj hkrati odločanje o tem, komu ali čemu bodo podrejene državne institucije v prihodnjih letih – ljudem ali Bruslju. Bo prednost dana globalni kapitalizaciji ali bo prišlo do preusmeritve k notranji vzdržljivosti, zmanjšanju odvisnosti od tujih centrov moči? Frustracija ljudi bo neizmerna, saj bo postalo jasno, da sanj slovenskega naroda ne more uresničiti ne sedanja levica, ne sedanja desnica. Da bi prišlo do resnične spremembe, mora priti do resnične spremembe v srcih Slovenk in Slovencev.
Jupitrov prehod čez Sirij, v povezavi z Merkurjem in južnim vozlom, bo za mnoge pomenil iluzijo prerokbe – pojavile se bodo politične sile, ki bodo obljubljale vizije, obuditev vrednot, morda celo »rešiteljsko« držo, a resnični test bo, ali te obljube temeljijo na resnični moralni konsistenci ali zgolj na retoriki, ki igra na strah, upanje in hrepenenje. Volivci bodo morali ločiti med ideološkimi bleščicami in dejansko modrostjo, ki jo simbolizira Sirij. Ker bo Jupiter hkrati prehajal tudi čez južni vozel v 7. hiši, bodo na tnalu vse pretekle zunanjepolitične zaveze. Lahko pride do burnih razprav o nadaljnji vlogi Slovenije v EU, Natu ali drugih večstranskih povezavah. V zraku bo kolektivna slutnja, da smo kot narod dosegli točko, kjer pretekli zavezniki morda niso več samoumevna podpora, temveč interesne entitete, ki jih je treba ponovno ovrednotiti.
Zato bodo volitve leta 2026 tudi test zrelosti: ali bomo kot volilno telo zmogli videti preko osebnih frustracij in iskati kandidate, ki ne temeljijo na karizmi, temveč na viziji in integriteti? Ali bomo take kandidate sploh imeli? Ali bomo še enkrat ponovili vzorec prelaganja odgovornosti na »njih«, na politike, sistem ali okoliščine, ali pa bomo zahtevali novo družbeno pogodbo, v kateri bo več svobode pomenilo tudi več odgovornosti vsakega od nas? Ali bomo dojeli, da nas odgovornost, vsakega od nas kot posameznika, v resnici osvobaja tako kot posameznika, kot narod?
Ključno vprašanje bo: kako se bomo odločali kot družba, ki je odrasla iz tranzicijske bolečine, a je v mnogih pogledih ostala ujetnica starega načina vodenja? Volitve 2026 bodo tako odločale, ali Slovenija ostaja v tirnicah nevidnega podrejanja, ali pa naredi pogumen, čeprav naporen korak v smer večje notranje konsistence in duhovne zrelosti.
Skratka, te volitve bodo za Slovenijo tokrat zares pomembne in prelomne. Čeprav se morda zdi še tako malo verjetno, se bo pojavil kandidat, ki ne bo populist, ki za puhlicami o dobrobiti naroda v resnici gradi svoj ego in pomen, ampak človek, ki bo v srcu res nosil iskren interes naroda in države, ne pa lastnega dobička.
Ali ga bomo znali prepoznati in pogumno podpreti? Kako ga prepoznati?
Ta kandidat ne bo polival parfuma čez drek, temveč bo jasno povedal, da se Slovenija lahko spremeni le, če se spremeni večina Slovencev. Ne bo vitez na belem konju, temveč človek, ki bo znal pokazati svojo ranljivost in odkrito priznati, da je daleč od popolnosti – a da ima to deželo resnično rad in da se bo s celotno močjo trudil, da Slovenijo vrne ljudem, ki tukaj živijo, namesto da bi jo še bolj potisnil v objem različnih mednarodnih klik.
Prepoznali ga boste, ker bo govoril jezik srca – jezik, ki je Slovencem tako znan in drag – in ne jezika glave. Večina Slovencev se lahko spremeni le, če znova najde svoje bistvo, svojo resnično BIT in bistvo prostora, na katerem živimo – mesto resničnega ženskega principa.
Zakaj resničnega? Zato, ker se moramo osvoboditi žensk na oblasti, ki se vedejo kot moški, in začeti iskati ženske, ki ostajajo zveste pristnemu, resničnemu ženskemu principu.
Zapisal: Rasto Fikfak