Hodim po poti, pod mano šumi.
Hodim v dnevu, ki nežno plahni.

Listi jesenski kamne so skrili,
pogled moj v mrak so ovili…

A za mano je ona…

V temi me išče, v temi me kliče.
V temi me spremlja, v temi prevzema…

Za mano se skriva in je včasih res igriva.

“Me boš opazila?”, njeno vprašanje ne da miru…

In čaka, da jo vidim
in čaka, da ji dovolim.

Ko ta korak naredim, me presune.
Poboža me po hrbtu in val mravljincev me oblije.
Telo se v toplino zavije…

Živost.
Njen sijaj.
Mogočnost in njen zakaj.
Raj.

Ko se končno ustavim, ko si končno dovolim…
Od nje veliko sporočilo dobim.

Pride spokojnost, pride tisti mir.

Pride radost in hkrati nemir, da dolgo sem čakala, da dolgo nisem znala…

Ko jo končno začutim, se mi nasmehne.
In ne morem si kaj, tudi meni se na obrazu nariše sijaj.
Nasmehnem se in moj korak je tu.

Še jasnejši, še pristnejši.
V globini sem jo zaznala. V globini sem jo priznala.
Ona je tam in v meni.

Sedaj lahko brez težav nadaljujem v temi…

In ti, si kdaj čutila njeno svetlobo skozi sebe?
Ki te vodi… znotraj tebe?

Ki ti osvetljuje pot in kaže kod?

Si jo opazila, se pogovarjala z njo?
Si slišala, kam te vodi in kaj ti želi povedati?
Si se ji nasmehnila, si se igrala z njo?

Ja navihana, je polna, je radostna, je svobodna.

Nosi skrivnosti in pozna velike modrosti.

Sprva se te le rahlo dotakne, potem pa celo objame.

Vodi te, podpira te.
Vabi te, da sprejmeš (se).

Je ona in si ti. Si in nje več ni. Ker je v tebi.

Sprejmi in spusti.

Našla si luč, ki sveti v temi.

Zapisala: Metka Šalika