Ameriški predsednik Trump je obsodil Venezuelo, da krade ameriško nafto in kapital, hkrati pa je vlado Nicolasa Madura označil za “teroristično organizacijo” zaradi domnevnih kriminalnih dejavnosti in podpore “narko-terorizmu”. V resnici pa ZDA izvajajo blokado, ugrabljajo tankerje in posredno nadzirajo venezuelske naravne vire, kar je dejansko oblika nasilja in posrednega terorizma ali vsaj državnega gusarstva.

Tako kot naslov pravi, gre za primer, ko obrnjeno zrcalo prikazuje lastne napake: obsodimo druge za dejanja, ki jih sami izvajamo. Trump obsoja Venezuelo zaradi kraje in terorizma, hkrati pa ZDA posegajo po tujih virih z močjo in vojaško prisilo. To je projekcija – vidimo v drugih tisto, kar sami počnemo.

Psihološka deviacija, ki stoji za tem, se imenuje projekcija. Gre za manipulativen mehanizem obrambnega jaza Ega, pri katerem posameznik svoje neprijetne, nezaželene ali družbeno nesprejemljive misli, občutke ali lastnosti pripisuje drugim.

Primer:  

Posameznik čuti jezo, pohlep, strah, agresijo ali občutek krivde, a si tega ne more priznati ali se z njim soočiti, ker bi bilo to preveč grozeče za njegovo samopodobo ali zavestno identiteto. Namesto da bi lastno senco integriral, jo “projicira” na druge. Vidi jo v okolici, v drugih ljudeh, kot da oni nosijo to lastnost. To poenostavi notranji konflikt, a ne rešuje izvornega problema.

V ekstremnih primerih se lahko pojavi paranoična projekcija, kjer oseba dobesedno vidi v drugih sovražnike, krivce ali zarote, medtem ko je resnični vir notranji konflikt ali neintegrirana lastnost, oziroma senca. Projekcija pogosto spremlja tudi zanikanje. Oseba ne priznava lastnega motiva ali agresije, temveč jo vidi zunaj sebe.

V družbeni in politični dinamiki se ta projekcija manifestira kot obtoževanje drugih narodov, držav in politikov za lastna dejanja ali nasilje, kot v primeru, ki sem ga navedel – obsodba drugih za krajo, nasilje ali manipulacijo, medtem ko posameznik ali država isto izvaja sama.

Poglejmo mehanizem, ki stoji za to mentalno – emocionalno manipulativno – obrambno držo Ega.

Notranja nezaželena lastnost ali čustvo. V tem primeru  Agresija, pohlep, strah, krivda, manipulacija, sebičnost. Trči ob nerealne vrednostni sistem, jaz sem dober, pošten, pravičen, … kar pripelje  v ↓  Zavestno ali nezavedno zanikanje, ko  posameznik ne priznava, da to nosi v sebi in zato notranji konflikt ostane nerešen.  Sledi Projekcija. Notranje lastnosti se “preslikajo” navzven. Posameznik jih Vidi v drugih: “Ti so pohlepni / zlobni / kradljivi / teroristi”. Kakšna ej resničnost? ↓ Okoliščine in kontekst. Drugi res obstajajo, vendar ne kot nosilci lastnosti, ki jih pripisuje posameznik. Dejanja obstajajo, a je namen drugačen od razlage. Sledi Obtožba / obtoževalna identiteta. “Oni kradejo, oni so nevarni, oni so sovražniki”. Posameznik ali kolektiv se identificira kot moralen, čist, upravičen. Kaj je posledica in  ↓ Učinek? Potrdi notranji konflikt in obenem ohrani iluzijo, da je problem zunaj, ne znotraj. Opraviči agresijo ali manipulacijo proti drugim. Notranja lastnost ostaja neintegrirana, a videti je, da je “zunaj”. Kljub vsemu je to način psihe, ki omogoča zavedanje in rast. ↓ Možnost rasti?! Zavedanje projekcije in prepoznati lastno čustvo ali motiv. Integracija: “To, kar vidim v drugih, je tudi del mene”. Zavestna transformacija, ko se lastnost se lahko uporabi konstruktivno, ne destruktivno.

A ključno ni, da Trump prepozna, kje je v iluziji, da bi rešil svoj vrednostni sistem, ki je konstrukt, ampak, da  sto prepozna čim več ljudi, predvsem američanov.

Poglemo sedaj konkreten primer!

Notranja nezaželena lastnost ali čustvo – ZDA, Trump. Agresivnost, pohlep po nadzoru, teritorialna posesivnost, strah pred izgubo moči.

Zavestno ali nezavedno zanikanje. Trump ne priznava, da si želi nadzora nad tujo nafto in kapitalom. Ne vidi, da njegova dejanja vključujejo grobo intervencijo in prisvajanje.

Kje je Projekcija? Te lastnosti se preslikajo na Venezuelo in Madura.  “Venezuela krade ameriško nafto, Maduro je terorist, oni so nevarni”. Lastni pohlep, agresivnost in pripravljenost na nasilje so videni kot zunanja grožnja.

Realne okoliščine in zgrešen kontekst. Obstaja realna država, ki ima svoje vire, vendar ne izvaja dejanj, ki jih Trump obtožuje Medijski in politični diskurz to podpre, kar utrdi iluzijo, da je problem zunaj.

Obtožba / obtoževalna identiteta. Trump in njegovi podporniki se identificirajo kot moralno superiorni, zaščitniki “svojega”. “Mi branimo svojo lastnino, mi preprečujemo kriminal”. Zunanji sovražnik je definiran, kar opraviči vojaške in politične akcije.

Kakšen je učinek? Notranja lastnost (pohlep, agresija) ostaja neintegrirana, a izgleda, kot da je problem zunaj inse rešuje. Opravičuje posredovanje, blokade, sankcije, grožnje. Projekcija vodi v konflikt in eskalacijo, ker se notranja dinamika projicira na realen svet.

Kje se nazira možnost rasti in uvida? Zavedanje projekcije: prepoznati, da obtožba Venezuelo pravzaprav odraža lastno pohlepno in agresivno motivacijo. Integracija: lastnosti se lahko uporabijo za konstruktivno varovanje, pravično delovanje, ne za prisvajanje. Kolektivna zavest: razumevanje, da zunanja krivda pogosto odseva notranje konflikte

Posamezniki, ki podpirajo Trumpa in ZDA, v resnici ne podpirajo slepo posameznika ali države. Podpirajo vrednostni sistem, ki ga ti predstavljajo – sistem, kjer se moč, nadzor, agresivnost in dominacija obravnava kot nekaj legitimnega, celo nujnega. Gre za identifikacijo z načinom delovanja, ne s političnimi dejanji same. Vrednostni sistem posameznika je zelo podoben, če ne celo enak opisanemu.

Ta vrednostni sistem temelji na prepričanju, da je svet nevaren, da je potrebno imeti nadzor, braniti “svoje” in da je moč edini garant preživetja. Ko nekdo ogroža to notranjo strukturo vrednot, posamezniki čutijo močno psihološko ogroženost. Takrat pride do močnih čustvenih reakcij: jeze, obrambnega napada, trdovratne lojalnosti – ker podpirajo sistem, ki jim daje občutek varnosti, identitete in nadzora, ne pa dejansko osebo ali državo. Deliteb na NAŠI in VAŠI in besno zagovarjanje NAŠIH ni nič drugega, kot obramba lastnega vrednostnega sistema, ki je v resnici konstrukt in ne realnost, to kar v resnici smo mi sami.

Torej vse, kar počne Trump ali ZDA, se vidi skozi filter te notranje identifikacije. Če se akcija ujema z vrednotami notranjega sistema posameznika (branjenje svojega, odvračanje grožnje, vzpostavljanje nadzora), se zdi “pravilna”, tudi če je zunanja logika ali so posledice sporne. Če pa se dejanja ne skladajo popolnoma, se jih racionalizira z domnevnimi skritimi razlogi ali legitimnimi ozadji, ki jih navadni smrtniki “ne morejo razumeti”. To je mehanizem, ki ohranja koherenco notranjega vrednostnega sistema in preprečuje kognitivno disonanco, ki je potrebna za spoznanje in uvid resničnosti, pred katero bežimo.

Najpreprosteje taki posamezniki podpirajo dejanje, ker ta del podpira njihov notranji moralni in vrednostni sistem, ki se v osnovi ujema z delovanjem Trumpa in ZDA – agresija, nadzor, zaščita svojega, pogum za konflikt. Bolj kot se občutijo ogrožene njihove notranje vrednote, bolj trdovratna je podpora in bolj so pripravljeni racionalizirati ali idealizirati zunanja dejanja.

A politika ni edini prostor, kjer se kaže ta mehanizem. Še veliko bolj jasno se kaže ta mehanizem v poplavi lažne duhovnosti in lažne osebnostne rasti. To kar danes imenujemo duhovnost in osebnostna rast ni nič drugega, kot preoblikovanje osebnosti in posledično karakterja in vrednostnega sistema. Ta sprememba se zdi tako realna, da nas poživi in nam da verjeti, da smo naredili nekaj koristnega zase. V resnici smo samo en konstrukt zamenjali za drugega. En pomen za drugega: Eno prepričanje za drugo. Naša poravnanost z realnostjo, našo resničnostjo, pa ostaja v svojem bistvu  neizpolnjena in nespremenjena.

Veliko posameznikov ne deluje v resničnem zaznavanju sveta, temveč skozi mentalno-čustvene obrambne strukture Ega, ki jih usmerjajo strah, potreba po nadzoru, identitetna varnost in notranja lojalnost. Ko se Ego čuti ogroženega, bodisi v politiki, v družbi ali v vsakdanjih medosebnih odnosih, reagira z nadzorom, za kar rabi moč. Deluje skozi, obrambo in projekcijo. To, kar v sebi ne prepozna ali noče videti, vidi kot “probleme” ali “sovražnike” v svetu okoli sebe.

To ni omejeno na politični prostor. Še bolj subtilno in nevarno se ta mehanizem kaže v današnji poplavi lažne duhovnosti in “osebnostne rasti”. Ljudje se zdi, da delajo na sebi, da rastejo, da razvijajo svojo dušo, a v resnici gre za preoblikovanje osebnosti, vrednostnega sistema in karakterja – kontrukta, ki ga zgradimo samo s pomočjo vplivov iz okolja, ne za prebujanje zavesti. Konstrukti, sistemi prepričanj in vrednot, ki jih je Ego vzpostavil, so zamenjani z drugimi konstrukti, z drugimi filozofijami, z drugimi tehnikami. Videz je realen, saj daje občutek napredka, koristnosti in samouresničitve in nas navda z energijo, ponosom, lažnim zadovoljstvom.

A bistvo ostaja nespremenjeno. Poravnava z resničnostjo, z našo dušno in notranjo resnico, ostaja neizpolnjena. Ego se je samo premaknil, reorganiziral, “posodobil” svoj sistem za varovanje identitete, a ni prešel v bivanje iz Duše, ki bi delovalo iz svobode, neodvisnosti od zunanjih konstrukcij in notranjih projekcij.

Tako kot v sanjah, kjer se Sonce, Ego, postopno razsuje v iskrice in svetloba izvira iz vsega, tudi tukaj vidimo možnost prehoda iz centraliziranega, zaščitniško-obrambenega Ega v zavest, ki se uči bivati iz Duše, kjer pomen ni hierarhičen, kjer ni potrebe po nadzoru ali projekciji, kjer se zavedamo, da ni nič grožnja, kjer zato ni potrebe po varovanju “svoje resnice” pred zunanjim svetom, ker resnica ne potrebuje boja. Ker je naša resnica iluzija in je zatoni potrebno ne ustvarjati in ne varovati.

V tem smislu podpora sistemom, političnim ali duhovnim, ni dejanska podpora resnici, temveč podpora notranjemu vzorcu identifikacije in projekcije. Ko človek tega vzorca ne prepozna, zlahka vidi svet kot poln sovražnikov ali zablod, kar je točno tisto, kar Ego potrebuje za svoje preživetje. Prehod iz tega v zavedno bivanje iz Duše pomeni prenehati projicirati, nehati iskati zunanjo potrditev, nehati meniti, da moramo zunanji svet preoblikovati, da bo ugodil notranjemu Egu. To je bistvo prehoda iz Ego-vrednostnega sistema v zavest Duše.

Težava ni zunaj nas! Težava je v temu, da smo temu nevzgojenemu, nezrelemu otroku, lastnemu otroku, ki ga imenujemo Ego, dali vajeti iz rok Duše, našega resničnega bistva.

Zapisal: Rasto Fikfak