Na plesišču Ljubimca

Zatajeni spomin človeštva

— esej —

Nekoč je obstajal narod, ki je verjel v ljubezen.

Ne v ljubezen kot čustvo, ne v ljubezen kot nagrado za poslušnost, ne v ljubezen kot obljubo po smrti. V ljubezen kot nekaj, kar je. Kot tisto, kar si. Kot edino resničnost, ki pred hodi vsemu: bogovom, svetu, imenu, obliki, angelom, demonom, Luciferju, človeku.

Ta narod se je imenoval Perzija. In pred Perzijo se je imenoval Človeštvo.

Njegovi pesniki so bili mistiki. Njegovi mistiki so bili pesniki. Hafiz je znal Koran na pamet, vseh štirinajst recitacij, a je spoznal, da mu to prav nič ne pomaga. Ko je spoznal Prijatelja, je pisal o vinu, taverni, ljubimcu, plesu. Ne kot provokacijo. Kot resnico. Ker je vedel, da tisto, o čemer piše, ni vino grozdja. Je vino spoznanja, dotika Prijatelja. Tisto, kar te opije do te mere, da pozabiš biti majhen. Da pozabiš biti samo ime in zgodba in strah ter zatajitev sebe. Da se spomniš, kaj si bil, preden si bil.

Rumi je zapustil vse, kar je imel: ugled, učence, varnost. Ko je srečal Šamsa iz Tabriza, ni srečal guruja. Ni srečal učitelja. Srečal je ogledalo, prostor, ki mu je omogočil videti svoje pravo bistvo. In v tem ogledalu je videl tisto, kar je iskal vse življenje. Ne Boga zunaj sebe, ampak Boga kot sebe. Ne kot ego. Kot lastno bistvo.

“Tiho bodi,” je pisal Rumi, “ker ocean misli govori brez besed.”

In Hafiz: “Želim si, da bi ti pokazal, ko si osamljen ali v temi, osupljivo luč tvoje lastne biti.”

To je bila Perzija. To je bila njena duša. To je bila duša človeštva na samem začetku poti v svetu dvojnosti.

Danes se ta narod imenuje Iran. In ta duša je v zaporu. V zaporu v celotnem svetu.

Ne v zaporu, ki ga vidimo od zunaj. Ne v jedrskem programu, ne v sankcijah, ne v revolucionarni gardi. V globljem zaporu. V zaporu ideje, ki je prišla od zunaj in se oklicala za domačo.

Islamska republika ni Perzija. Je njena negacija. Je strah, ki si je nadel obleko vere. Je politična struktura, ki uporablja ime Alaha kot orodje nadzora, ravno tako kot je ortodoksna oblast v Hafizovem času uničila večino njegovih pesmi. Ker so bile nevarne. Ker so govorile o svobodi, ki je globlja od vsakega zakona.

Iranski džihadizem, ki vlada danes, ni islam ljubezni, iz katerega izvira Hafiz. Je ideologija. Je ječa, v kateri je zaprt eden izmed najgloblje duhovnih narodov na svetu. Iranci to vedo. Zato je v vsakem domu Hafizov Divan. Zato fal. Ko rabiš odgovor, ne odpreš Korana Islamske republike. Odpreš Hafiza.

Narod, ki je bil vzgojen v ljubezni, se bori z mečem strahu. To je tragedija brez primere.

Pojdimo še na drugi konec sveta.

Amerika. Ta mlada, glasna, samozavestna civilizacija, ki se je rodila iz sanj o svobodi. Svobodi, ki jo je vzela drugim. Njeni ustanovni očetje so bili deisti, mnogi med njimi prostozidarji, ljudje, ki so verjeli v višji um, v naravo, v razum. Ne v Kristusa evangeličanskih mega cerkva. Ne v Boga, ki izbira strani v vojnah, ki laže in manipulira.

A nekje na poti je Amerika padla v drug zapis.

Krščanski cionizem je ena najpomembnejših sil v ameriški politiki. Milijoni Američanov iskreno verjamejo, da mora Izrael obstajati v svojih bibličnih mejah. Ne zato, ker so Judje to zaslužili, ne iz humanizma, ne iz pravičnosti. Zato, ker to zahteva apokalipsa. Ker mora biti tempelj zgrajen, da se Kristus vrne. Ker je vojna na Bližnjem vzhodu del božjega načrta, ki ga je treba pospeševati. Kakšen bog je Kristus, če rabi trpljenje, da bi se razodel? Ali je res kaj veliko drugačen od antikrista, ki vlada s strahom?

To ni vera. To je politični program, oblečen v eshatologijo.

In v tem programu je Izrael orodje ZDA in ZDA so orodje Izraela. Ne partner. Ne zaveznik iz spoštovanja. Orodje za izpolnitev preroškega scenarija, v katerem Judje na koncu sprejmejo Kristusa ali pa so uničeni. Ker judovski mesija ni Krist, je antikrist. Oba pa sta le dve plati istega kovanca, Luciferja, vladarja naše ječe. In ta manipulacija človeštva brez primere, se bo končala v zadnjem spopadu, ki bo odločal, kateri ječar bo zasedel prestol. Krist, ki vodi ječo iz zlata lažne ljubezni, ali antikrist, ki vodi temno, mračno ječo, zgrajeno iz strahu.

Amerika je v tem smislu prav tako ujeta. Njena zunanja politika na Bližnjem vzhodu ni vodena iz razuma ali humanosti. Vodena je iz strahu pred bogom, ki ni Bog, ampak je projekcija, je manipulacija, je politika, oblečena v sveto.

In Izrael.

Judovstvo v svojem bistvu ni to, kar vidimo danes. To je bila tradicija, ki je nosila globoko modrost. Kabala, Zohar, hasidizem v svojih najčistejših oblikah. Vsi so govorili o Bogu, ki je neizrekljiv, ki je Ein Sof, Neskončno, ki ga nobeno ime ne more zajeti.

YHVH ni bog, ni božje ime. Je dihanje. Je zvok, ki ga narediš, ko dihaš. Jah pri vdihu. Veh pri izdihu. Bog, ki je v samem dihanju. Ker dihanje je več kot samo prihod kisika in odhod ogljikovega dioksida. Veliko, veliko več.

To je globoka resnica.

Chabad settlements, politični cionizem, to ni ta tradicija, temveč je njena ugrabitev. To je strah, ki si je nadel obleko izvoljenosti. To je travma psihološke rane naroda, ki je bil upravičeno in neupravičeno preganjan dva tisoč let in je iz te travme ustvaril ideologijo. Ne zdravljenje, ideologijo. Narava vsake ideologije vedno potrebuje sovražnika. Vedno potrebuje mejo, vedno potrebuje prepričanja brez doživetja lastne izkušnje. Potrebuje zakon, ki loči nas od njih. In taka rana naroda, vsakega naroda, se lahko pozdravi le, ko se narod počuti dovolj varen, da si upa biti ranljiv.

Netanyahu ni vodja Judov. Je vodja strahu. Chabad v svojih političnih ambicijah ni glas Boga. Je glas travme, ki se ni pozdravila in zacelila.

Tri zgodbe. Tri ječe. Trije narodi, ki so bili poklicani k ljubezni. Ne Kristusovi ljubezni, ampak pravi, izvorni ljubezni. A so izbrali strah.

Ne zato, ker so slabi. Zato, ker so bili ujeti. Ker je zapis, ki so ga dobili, Biblija kot politični dokument, Koran kot orodje oblasti, Tora kot teritorialna zahteva, bil sprejet namesto izkušnje. Ker je beseda, ideja, prepričanje o Bogu zamenjala srečanje z Bogom.

In tu je ključ vsega.

Tisti Bog, o katerem govori Hafiz, ni Alah Islamske republike. Ni YHVH teritorialnih zahtev. Ni Kristus apokalipse. Tisti Bog, če ga sploh imenujemo Bog, je tisto, kar je pred vsemi imeni. Pred vsemi svetimi knjigami. Pred nastankom tega sveta dvojnosti, v katerem živimo. Ravno zaradi tega smo mu dali ime Bit.

Je tisto, kar si bil, preden si se rodil.

Je tisto, kar si med dvema mislima.

Je tisto, kar ostane, ko odstraniš vse zgodbe o sebi.

Rumi in Hafiz nista pela o ljubezni, ki jo pozna svet. Nista pela o ljubezni, ki je nagrada za dobra dela. Nista pela o ljubezni, ki ima pogoje. Pela sta o tistem prvobitnem, o tistem, iz katerega je nastalo vse, vključno s poljem, iz katerega izhaja stvarstvo samo. O tistem, ki je pred zavestjo, pred energijo, pred svetlobo prvega dne.

Ko Hafiz piše o Prijatelju, ne piše o Mohamedu. Ne piše o Alahu iz mošeje. Ne piše o Jahveju. Ne piše o Kristusu. Piše o tistem, ki je bil z njim, preden mu je bilo ime Hafiz. Preden je bilo telo. Preden je bil svet.

In ko Rumi zapleše, ne zapleše za Boga zunaj sebe. Zapleše tisti prvobitni, ki smo mu rekli Bit, ker je spoznal, da je razlika med njim in Bogom bila vedno samo misel. Samo zgodba. Ko je zgodba odpadla, je ostal ples.

Smo na plesišču Ljubimca.

Vsi. Iranec, ki moli v džamiji in v sebi čuti, da ta molitev ni njegova. Američan, ki sedi v evangeličanski cerkvi in v sebi čuti praznino za vsem spektaklom. Judovski mislec, ki bere Zohar ponoči in ve, da Ein Sof ni to, kar prodajajo politiki. Vsi smo bili povabljeni. Ne k religiji. K plesu. Ne k obredju. K vrnitvi. K vrnitvi domov. K vrnitvi k resničnemu sebi.

Ker tisto prvobitno, kar smo, ni jaz. Ni ego. Ni osebnost, ki se bori in se boji in zahteva in se brani ter manipulira, da bi zbežala od bolečine strahu ali dobila omamo lažne ljubezni. Je tisto, kar je v nas gledalo skozi oči, še preden smo poznali svoje ime. Je tisto tiho vedenje, da si. Da sem. Ne jaz sem. Samo sem.

Tat tvam asi. Ti si to. Sem, kar sem. Ne kot ideja. Kot izkušnja.

Zakaj smo tukaj? Zakaj v tem svetu dvojnosti, v tem svetu, kjer mora biti svetloba, da je senca, kjer mora biti ljubezen, da je bolečina, kjer mora biti rojstvo, da je smrt?

Ker v enosti tega odnosa ni. Ker tisto prvobitno, kar smo, je hotelo vedeti sebe. In vedeti se moreš samo skozi odnos. Skozi navideznega drugega. Skozi razliko. Skozi srečanje z ogledalom.

Nismo bili vrženi v ta svet za kazen. Ječa je tu z razlogom. Brez ječe ne bi ostali v tem svetu dvojnosti niti en sam trenutek. Nismo bili izgubljeni v Edenu. Smo prišli. In to je ključna beseda: prišli. Po izkušnjo, ki je v svetu enosti ni. Po izkušnjo take ljubezni, ki zahteva drugega, da jo čutiš. Po izkušnjo izgube, ki ti pokaže, kaj si imel. Po izkušnjo temne noči, ki ti pokaže, kaj je dušna resnična svetloba in ne umetna svetloba ega.

In ves čas, ves ta čas od prvega joka do zadnjega diha, je Prijatelj tu. Skrit morda. Tih morda. A tu.

Hafiz je pisal iz Shiraza in ni šel nikamor. Cel svet je prišel k njemu. Ker tisto, kar je pel, ni bilo vezano na kraj ali čas ali religijo ali nacijo.

Je pelo o tistem, kar si.

In to, v tem trenutku, ko so tri ječe na robu vojne, ko Mars kvadrat Pluton zgošča strah celega sveta v en teden, je edino, kar šteje. Kar zares imate. Kar je zares vaše. Vaša Bit.

Ne nova politika. Ne nova bomba. Ne nova resolucija ZN.

Spomin. Kdo si. Kaj si. Zakaj si prišel.

In vabilo, ki ti je bilo dano, preden si vedel za vabila.

Zapleši z menoj.

Prijatelj čaka.

Vedno je čakal.

Pojdiva domov!

Slovenija: Tiha ječa, tiha pot domov

Zatajeni spomin slovenskega naroda

Obstaja narod, ki živi na stičišču svetov.

Med Alpami in morjem. Med Vzhodom in Zahodom. Med germanskim redom in slovansko dušo. Med kamnito trdnostjo in mehko vodo, ki najde pot skozi vsako razpoko.

Ta narod se imenuje Slovenija. In njegova duša je ena najstarejših in najgloblje zakopanih v Evropi.

Ne zakopanih, ker bi bila revna. Zakopanih, ker je bila preveč dolgo v nevarnosti, da bi si ponovno upala biti vidna.

Preden je prišlo krščanstvo, preden so prišli Habsburgi, preden je prišla Cerkev s svojim Bogom in njegovo kaznijo, je na tej zemlji živelo nekaj drugega.

Slovenec je poznal Kresnice, svetlobna bitja, ki so varovala tiste, ki so hodili v temi. Poznal je Rojenice, ki so ob rojstvu vsakemu človeku dodelile usodo, ne kot kazen, ampak kot dar, ki ga razumeš šele, ko odrasteš. Poznal je Kurentov ples, ki ni bil zabava. Bil je ritual priklica tiste prvobitne sile, ki zažene življenje znova, ko zima misli, da je zmagala.

Slovenec je vedel, da zemlja ni lastnina. Da gozd ni vir lesa. Da tišina ni praznina, ampak prostor v katerem se sliši tisto, kar je glasnejše od besed.

To je bila izvorna duša našega naroda. Tiha. Globoka. Vezana na ritem narave in ne na ritem oblasti. To je še vedno naša duša, a zatajena, izdana, pregnana.

In potem je prišla tisoč letna zima.

Najprej so prišli tuji gospodi. Habsburgi, ki so tej zemlji vladali sedem stoletij. Sedem stoletij v katerih se je Slovenec naučil ene same lekcije: preživiš tako, da se ne vidiš. Ne izstopaj. Ne govori preveč. Bodi skromen. Delaj. Molči. Plačuj davke. Preživi. Ta lekcija je bila resnična. V tistem času je bila edina pot. Narod, ki ni imel vojske, ni imel plemstva, ni imel države, je preživel skozi nevidnost. Ampak kar se začne kot strategija preživetja, sčasoma postane identiteta, če v tej obrambi izgubiš sebe. In kar postane identiteta, postane usoda.

Slovenec se je naučil biti majhen. Ne iz ponižnosti, iz modrosti, ne iz resnične skromnosti. Iz strahu. Strah se je zakopal tako globoko v naše kosti, da smo pozabili, da je tam. Začeli smo ga klicati vrlina. Skromnost kot vrlina. Tihost kot vrlina. Nevpadljivost kot vrlina. A skromnost, ki izvira iz strahu, ni vrlina. Je oklep. In v oklepu se ne diha polno.

Potem je prišla Cerkev. Ne resnični Bog. Cerkev. To sta dve zelo različni stvari, čeprav se dolgo nista ločevali. Katoliška Cerkev je slovensko dušo vzela in jo preoblikovala po svoje. Vzela je Rojenice in jih naredila za čarovnice. Vzela je Kurentov ples in ga naredila za pogansko grešnost. Vzela je tisto globoko žensko moč zemlje in jo zaprla v podobo Marije, ki je smela biti samo ubogljiva in žrtvujoča. Tudi slovenskim kmetom je dala zamenjavo. Predhodno je veljalo, ti si del te zemlje in ta zemlja je sveta. Cerkev je rekla, ti si grešen in rešitev je zunaj tebe, pri nas. “Tvoja duša je stara in modra”, je bilo zamenjano s: “tvoja duša je umazana in Bog jo bo sprejel samo, če boš ubogal”. Ženski pa je bilo rečeno, ti boš enakopravna samo takrat, ko se boš obnašala kot moški, ne kot to kar si, ženska. Tako je ženska zatajila žensko in iz sovraštva do moškega, ki ji je to naredil, tudi moškega, Animusa v sebi. Strah pred Bogom je zamenjal predhodno spoštovanje do življenja, ki je sodelovanje. Uniči se samo tisto, kar ni več v harmoniji s sabo in z vsem kar je. Slovenec pa je ubogal. Ker je že znal ubogati.

Potem je prišla Jugoslavija s svojimi obljubami bratstva in enotnosti. Misijo, ki je nasprotna življenju. Življenje je raznolikost izražanja, ne uniformiranost. Zato, ne kapitalizem, boj za vsako ceno, brez občutka in sočutja, češ to naj bi bil naravni zakon, in tudi ne Komunizem, vse je ena sama Smreka, ali kar si pač izbere vladar, ni naša Dušna Pot. Slovenec pa je ubogal ponovno. Ker je znal. Ker je to edino kar je poznal. Le, da je tokrat ubogal idejo, namesto kralja. Ideologijo, namesto Boga. Kupil je prepričanje, namesto občutka lastne izkušnje življenja, ki jo je poznal prej. A mehanizem je bil isti. Zunanji avtoriteti prepustiš odgovornost za svoje življenje in v zameno dobiš lažno varnost in smisel.

Do osamosvojitve leta 1991. Ko smo prvič po tisočletju rekli: mi smo.

To je bil trenutek izvorne duše. Tisti kratki, svetel trenutek, ko se je zakopal oklep in je pod njim zasijalo tisto staro, tisto kar je vedelo za Kresnice in Rojenice in za sveto naravo te dežele. Ampak oklep, ki ga nosiš tisoč let, ne odpade v enem letu. Plamen je bil hitro pogašen. Slovenci smo bili zopet prevarani. Prevaranti so izrabili ta naš trenutek, ki je hlepel po svobodi, za ustvarjanje nove ječe.

Tu se začne zgodba o naši tihi ječi, ki je ne vidimo, ker smo vanjo rojeni. Žrtev. To je beseda, za katero gre. Ne žrtev kot dogodek. Žrtev kot identiteta. Kot zgodba o sebi. Kot obrambno, manipulativni vidik Ega. Mi smo mali narod. Mi smo vedno pod pritiskom večjih. Mi nimamo moči. Mi smo odvisni od tega, kar se odloči zunaj nas. Mi smo žrtve zgodovine, geografije, politike, Bruslja, Moskve, Washingtona, bank, korporacij.

Vse to je delno res. In v tej delni resnici se skriva past.

Žrtev, katera ne ve, da je žrtev, ostane žrtev za vedno. Dokler je vzrok mojega trpljenja zunaj mene, enako zunaj ostane tudi moč za spremembo. Moč, ki se nahaja zunaj mene, je moč, ki je nimam. Edina moč, ki sem jo imel, sem jo zapravil, ko sem jo podelil drugemu. To je ječa. Ne Bruselj. Ne Nato. Ne migranti. Ne Janša. Ne Golob. Ne kdorkoli drug.

Ječa je prepričanje, da je rešitev zunaj.

V tej ječi strahu obstaja njena sestrična. Lažna ljubezen skupnosti. Slovenec je skupnostno bitje. To je resnično. Naša vas, naša fara, naš kraj. To je tisto toplo jedro ki je preživelo vse zime. Ampak skupnost, ki se zlepi samo ob skupnem sovražniku, ni skupnost. Je strah pred samoto, oblečen v skupnost. Ko je skupni sovražnik Habsburžan, smo skupaj. Ko je skupni sovražnik komunizem, smo skupaj. Ko je skupni sovražnik virus, smo skupaj. Ko je skupni sovražnik migrant, smo skupaj.

Ko sovražnika ni, se obrnemo drug proti drugemu.

Zavist. Ta tiha, nikoli izrečena slovenska zavist. Pavliha, ki reže noge tistim, ki zrastejo. Sistem ki nagrajuje povprečnost in kaznuje izjemnost. Kultura v kateri je varneje biti neviden, kot viden, varneje biti skromen kot izjemen, varneje reči ne vem, kot vedeti. To ni skupnost. To je kolektivni ego, ki se brani pred vsem kar bi ga preseglo.

Kje se nahaja torej izvorna slovenska duša?

Je tam. Vedno je bila tam. Pod oklepom, pod strahom, pod zgodovino.

Je v kmetu, ki vstane pred zoro in ve, brez besed, da je zemlja živa. Je v tisti tišini gorskega jutra, ko je vse resnično in nič ni treba dokazovati. Je v starih babicah, ki so vedele za zelišča in za sanje in za tisto kar prihaja. Je v otrocih, ki še niso naučeni, da morajo biti majhni, ponižni. Je v jeziku, ki je živ jezik. Slovenščina je eden najstarejših živih slovanskih jezikov. V njej so besede za stvari, ki jih drugi jeziki nimajo. Besede za odtenke narave, za stanja duše, za tista stanja med spanjem in budnostjo, ko je resnica najbližje. Je v krajini. Nič naključnega ni v tem, da je ta dežela tako lepa. Krajina je ogledalo duše naroda. In ta dežela je ogledalo duše, ki je globoka, bogata, raznolika in mirna v svojem jedru.

Kako jo zopet najdemo?

Ne skozi politiko. Ne skozi revolucijo. Ne skozi novega voditelja, ki bo končno naredil vse prav. Skozi isto, kar je odkril Hafiz v Shirazu. Skozi to, kar je odkril Rumi, ko je srečal Šamsa. Skozi srečanje s sabo. Ne s sabo kot Slovencem. Ne s sabo kot žrtvijo zgodovine. Ne s sabo kot grešnikom, ki čaka na odrešitev od zunaj…

S sabo kot tistim, kar je, preden je ime in zgodba in strah.

To je pot. In ta pot se začne z enim samim korakom, ki je najtežji in najpreprostejši hkrati. Prenehati biti žrtev. Ne v smislu zanikanja tega, kar se je zgodilo. Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Tisoč let tuje oblasti je resnične. Rane so resnične. Strah je razumljiv.

Ampak razumljiv ni isto kot neizogiben.

Slovenec, ki se prebudi iz žrtvene identitete, žrtve nemoči in zato nasilja nad sabo in najbližjimi, ne postane napadalen. Ne postane trd. Ne postane ego, ki se bori.

Postane tisto, kar je bil izvorno.

Tiha moč. Moč, ki ne potrebuje sovražnika. Moč, ki ne potrebuje odobritve. Moč, ki ne potrebuje biti videna, ker je namreč sama sebi dovolj. To je tista kmetska pamet, moč, ki vstane pred zoro. Ki ne vpraša zakaj. Ki preprosto dela, kar je treba. Ne iz dolžnosti, iz notranjega reda in zavedanja, ki je globlji od vsakega zakona. To je tista gozdna modrost, ki ve, da hrast ne raste hitreje, ker ga opazuješ. Ki ve, da zima ni sovražnik pomladi. Ki ve, da tisto kar raste počasi, raste globoko.