Živimo v svetu dvojnosti, upam, da o tem ni nobenega dvoma. To ni zgolj metafora, ni religiozna ali filozofska trditev in ni stvar prepričanja. Je preprosto dejstvo in opis tega, kako se svet, narava, življenje izraža skozi telo ter zavest. Toplo in hladno. Svetloba in tema. Ugodje in bolečina. Strah in Ljubezen. Prijetno in neprijetno. Dobro in zlo. Če bi enega odstranili, bi izginil tudi drugi. Svet, v katerem bi obstajalo samo dobro, ne bi bil svet, kot ga poznamo in tudi ne bi bil dober svet, prijeten svet, … ampak bi bil neprepoznaven, brez kontrasta in brez izkušnje.

Dvojnost pomeni, da ima vsaka stvar svojo nasprotno stran, ki jo poznamo kot potencial napetosti. Nič v tem svetu se ne rodi brez drugega pola, ki ga uravnoteži. In telo je najbolj oprijemljivo področje, kjer se to pokaže plastično, brez možnosti bega. Telo ne laže. Ko je lačno, je lačno in želi biti sito. Ko je utrujeno, je utrujeno in si želi počitka. In ko boli zob, boli in si želi, da bi nehalo boleti. Ne boli zgolj simbolno. Boli “na ravni zavesti”. Boli konkretno, pulzirajoče, nadležno in včasih nevzdržno. In ta mehanizem nas ujame in premakne, sicer bi že zdavnaj vsi šli Domov v naš Izvor.

V primeru zobobola ne moremo iskati filozofskih traktatov, kajti ko boli, boli. Bolečina je takrat nekaj neminovnega in neizpodbitnega. Je dejstvo in posledica bivanja v telesu. Bolečina je cena telesa in vsega kar gre poleg (čustva, misli, …), predvsem pa cena izkušnje dvojnosti skozi doživljanje. Vse kar zares imamo je izkušnja zavesti, izkušnja dvojnosti. Zakaj si potem ne upamo več živeti?

Včasih so se ljudstva bala smrti, danes se narod boji življenja.

Stare tradicije, ki jih danes radi poenostavljamo ali zlorabljamo, tega nikoli niso zanikale. Prav nasprotno. Budizem, ena najbolj treznih filozofij človeštva, je to povedal zelo jasno s prispodobo dveh puščic. Prva puščica zadene. Druga ne nujno.

Prva puščica je bolečina v zobu.
Druga puščica je misel: “Zakaj ravno jaz?”
Tretja puščica je strah: “Kaj, če ne bo minilo?”
Četrta puščica je zgodba: “To je grozno, tega ne bi smelo biti.”

Prva puščica je pogojno neizogibna. Denimo, če bi si umivali zobe redno, zdravo jedli, tudi te bolečine morda ne bi bilo. A ko nastopi, pač nastopi. Če ne ta, pa neka druga. Slej ko prej pa nastopi. Druga je naš  dodatek. In tukaj se začne razlika med bolečino in trpljenjem. Bolečina je fizičen signal. Je informacija. Je odziv živčnega sistema na nekaj, kar ni v ravnovesju. Ima funkcijo. Je opozorilo. Če ne bi čutili bolečine, bi si uničili telo, ne da bi to sploh vedeli. Bolečina nas ustavi, opozori, usmeri v iskanje in k dejanju rešitve. Zob boli, ker nekaj ni v redu. Treba je ukrepati!

Trpljenje pa ni signal. Trpljenje je odnos do signala. Je notranji upor, zanikanje proti temu, kar že je. Je miselni boj s realnostjo. In ta boj je tisti, ki izčrpava. Mi rečemo, da je razlog zanj neporavnanost z realnostjo, takšno kot je. Lažna pričakovanja, prepričanja, ujetost v preteklost ali ujetost v prihodnost ipd.

Dva človeka imata enako močan zobobol. Prvi sedi, stiska čeljust in v glavi vrti film, kako se mu vedno dogajajo slabe stvari, kako je to krivično, kako ga je strah, kako bo še huje, kako je to hudičevo delo, zakaj on, … Drugi čuti enako močno bolečino, a brez dodatnega filma. Prizna si, da boli. Vzeme tableto, gre do zobozdravnika. Konec zgodbe.

Bolečina je pri obeh enaka. Trpljenje ni.

Zakaj potem toliko trpljenja? Ker se v svetu dvojnosti skoraj vedno identificiramo z bolečino, še bolj pa zato, ker skušamo od bolečine zbežati. A ne moremo, ker živimo v svetu dvojnosti. To enostavno ni mogoče. Ne doživljamo le izkušnje, ampak jo takoj naredimo osebno, absolutno in trajno. Bolečina postane “moja bolečina”. Trenutna težava postane “moja usoda”. Neprijetnost postane dokaz, da je z nami ali s svetom nekaj narobe, da je krivično, da ni pošteno, da ne bi smelo biti, da ni prav, … ampak če je!

Tukaj se rodi večina nepotrebnega trpljenja. Ne iz bolečine same, ampak iz odnosa do bolečine in iz odnosa do misli, ki se nanjo nalepijo. Iz potrebe, da bi moralo biti drugače, kot je. Iz predstave, da bi v svetu dvojnosti lahko obstajalo samo eden od polov – prijetno zame.

A svet dvojnosti tega ne dopušča. Če hočemo užitek, moramo sprejeti možnost bolečine. Če hočemo bližino, moramo sprejeti možnost izgube. Če hočemo telo, moramo sprejeti, da bo včasih bolelo. To ni pesimizem. To je realizem. Trpljenje se začne, ko tega nočemo sprejeti. Ko se upiramo osnovnim pogojem bivanja. Ko si domišljamo, da bi morali imeti samo svetlobo brez sence, samo zdravje brez bolezni in samo mir brez nemira. In ravno to, da se poravnamo z realnostjo, je ključno, če želimo manj trpeti. To, da spremenimo odnos do sveta, življenja in sebe, ter na koncu do “boga”. Ni rešitev v zanikanju bolečine, ampak v opuščanju identifikacije. Ni rešitev, da ne čutimo, ampak, da temu ne dodajamo zgodbe.

Trpljenje je cena identifikacije, ki jo Ego izvaja preko svojih obrambno, manipulativnih mehanizmov, da lahko obstaja. Jaz – Ti, je del dvojnosti. Večja kot je polarizacija, razlika, napetost, naboj, večja je bolečina.

Ko se bolečina zgodi, se zgodi. Ko pa iz nje naredimo zgodbo o sebi, prihodnosti in smislu življenja, jo podvojimo, potrojimo, raztegnemo čez čas in prostor. In tako ji dajemo dodatno energijo. Ena puščica postane deset. Kaj šele, ko ne moremo sprejeti dogodka, ki se je zgodil. Ali pa ko nas je strah, kaj se bo zgodilo, ali kaj se bo ponovilo, …

Razumevanje sveta dvojnosti ne pomeni, da postanemo hladni, brezčutni ali brezbrižni. Pomeni, da postanemo bolj poravnani z njim. Da ločimo med tem, kar je neizogibno in tem, kar sami dodajamo. Med telesom, ki čuti, in umom, ki dramatizira. In v tem prostoru, med prvo in drugo … deseto puščico, se skriva edina resnična svoboda, ki jo imamo. Ne svoboda brez bolečine. Ne svoboda brez smrti, ampak svoboda odločitve, da bomo živeli brez nepotrebnega trpljenja.

Zapisal: Rasto Fikfak

Fotografija: Pexels