V tišini modernega vsakdana, ko hitimo med številkami na zaslonih in besedami v poročilih, se redko ustavimo in vprašamo, kje se je izgubil preostanek nas samih. Kot človeštvo smo se znašli v nenavadni pasti: prepričani smo, da živimo s polnimi pljuči, a v resnici smo svoje bivanje zreducirali na ozko sobo intelekta. Postali smo bitja, ki svet le še opisujejo, namesto da bi ga čutila, in ki o življenju razmišljajo, namesto da bi si življenje upali zares okusiti. Da bi razumeli to necelovitost, moramo stopiti korak nazaj in ponovno spoznati svoja štiri telesa – ne kot suhoparne ezoterične pojme, temveč kot žive plasti naše izkušnje.
Predstavljajte si svoja štiri telesa kot čudovito glasbilo. Fizično telo je les in strune, tisto, kar daje maso in zvok. Eterično telo je nevidna energija, ki te strune napenja in jim daje življenje – je tista vitalnost, ki jo začutimo, ko stopimo v gozd ali ko nas preplavi srh ob pogledu na sončni zahod. Čustveno telo je melodija sama, tisti svet barv, ki nam pove, ali je skladba žalostna ali radostna. In potem je tu še mentalno telo, ki pa ni le tisti del nas, ki računa davke in piše sezname opravkov. Mentalno telo bi moralo biti tisto, ki drži partituro – svet idej, vizij in neskončnih potencialov.
Težava današnjega človeka je, da je mentalni svet zamenjal za golo analiziranje. Razum uporabljamo le skozi besede in številke, kar je tako, kot bi poskušali ocean izmeriti z naprstnikom. Pravi mentalni svet je prostor čiste domišljije, kjer se rojevajo ideje, še preden jih ukalupljamo v besede. Ko otrok posluša pravljico, njegovo mentalno telo živi v tistem svetu; zanj ni pomembno, ali zmaj zares obstaja, zanj je ideja zmaja resnična in pomembna. A odrasli smo to sposobnost izgubili. Ideje smo zamenjali za prepričanja. Ubili smo otroka v sebi.
Prepričanje je zamrznjena misel, ki ne dopušča novega vetra. Ko srečamo novo idejo, je ne opazujemo z radovednostjo, temveč jo takoj preverimo skozi filter naših starih prepričanj. Če se ne ujema, jo zavržemo. S tem pa ugasnemo luč v sobi možnosti novih izkušenj.
Večina nas verjame, da je življenje proces učenja in linearnega napredka. Resnica pa je morda veliko bolj poetična. Živimo v polju neskončnih potencialov, v nekakšnem nevidnem oceanu vsega, kar bi se lahko zgodilo. Naša zavest je tista, ki kot svetilka osvetli določen del tega polja in ga spremeni v našo stvarnost. Odkrivamo le tisto, kar je naša zavest sposobna procesirati. Če je naša zavest ozka in ujeta v strah, bomo v polju potencialov videli le nevarnosti. Če pa se odpremo, se nam začnejo porajati ideje, ki so bile tam že od nekdaj, le videti jih nismo mogli. Da bi te ideje realizirali, potrebujemo namero in globoko zaupanje – tisto tiho vero vase, ki nima nobene zveze z religijo, temveč z notranjo gotovostjo, da je tisto, kar vidimo znotraj, vredno prinesti navzven.
Vendar se na tej poti uresničevanja pogosto zapletemo v odnose, kjer naše ideje trčijo ob ideje drugih. Poglejmo primer zaljubljenosti. V svojem mentalnem svetu ustvarimo idealno podobo osebe, ki smo jo pravkar spoznali. Ko pa se začne skupno življenje, se začne tiha vojna. Ne živimo s človekom iz mesa in krvi, temveč se borimo, da bi tisto živo bitje stisnili v okvir svoje ideje. Namesto, da bi v čudenju spoznavali njegovo resnično naravo, ga skušamo spremeniti “po svoji podobi”. Ko to počnemo, ubijamo ljubezen, ker ji ne pustimo dihati zunaj naših mentalnih konstruktov.
Da bi razumeli, kako močno smo odrezani od celovitosti, si zamislimo mamo in hčer. Hči želi zanositi in mama ji poskuša razložiti, kaj nosečnost in porod sploh sta. V našem svetu mama uporablja besede – opisuje bolečino, radost, težo in pričakovanje. Hči te besede prevaja skozi svoje omejene izkušnje, a prave slike nima. Zdaj pa si predstavljajte svet, kjer besede ne obstajajo, mama pa bi lahko hčerki neposredno prenesla čisti občutek telesa in silovitost čustva ob prvem dotiku otroka. V tistem trenutku bi hči zares vedela. Mi pa smo se odločili, da je resnično le tisto, kar se da ubesediti ali stehtati. Prepovedali smo si čutenje celotnega spektra občutkov, ker so preveč intenzivni ali “neracionalni”, in se čudimo, zakaj je naše življenje postalo pusto.
Zakaj to počnemo? Zakaj raje živimo v svetu suhih besed kot v svetu polnih izkušenj? Odgovor se skriva v našem Egu. Naša osebnost je konstrukt, zgrajen iz vrednostnih sistemov in prepričanj, ki jih branimo z vsemi močmi. Mislimo, da se strastno prepiramo o politiki ali pravičnosti, v resnici pa le branimo trdnjavo svoje osebnosti. Celo mafija ima svoj vrednostni sistem in kodeks časti, vendar to še ne pomeni, da je njihovo delovanje celovito ali plemenito. Vrednostni sistem je le ograja, ki jo postavimo okoli sebe, da nam ne bi bilo treba soočiti se z neznanim.
Ko dovolimo, da naša prepričanja ubijejo naše ideje, naše življenje postane dolgočasno ponavljanje znanega. Postanemo ujetniki mentalnega telesa, ki samo še melje stare podatke. Celovitost pa zahteva, da spustimo obrambo. Zahteva, da priznamo, da je svet idej neskončno večji od našega trenutnega razuma in da so naša čustva in fizični občutki enakovredni partnerji intelektu. Ko bomo zmožni izkušnjo poroda, ljubezni ali narave sprejeti brez prevajanja v varne, suhoparne besede, bomo ugotovili, da se svet ni spremenil iz slabšega v boljše, temveč smo se mi končno prebudili v njegovo polno barvitost.
Zapisal: Rasto Fikfak
Fotografija: Pexels