Živimo, ali le branimo konstrukt svoje osebnosti?

Ljudje živimo, kot da smo samo eno telo. Kot da smo samo meso, ki hodi v službo, morda nekaj čustev, ki jih je treba obvladati in seveda glava, ki mora biti pametna. Pa vendar vsak izmed nas tiho čuti, da je zgodba nekoliko večja. Da nekaj manjka. Ne znamo pa povedati, kaj to je…

Človek ni le fizično telo, ki ga trenira, hrani in zdravi. Ni le čustveno telo, ki se zaljublja, trpi in hrepeni. Ni le mentalno telo, ki razmišlja, računa in načrtuje. In ni le nekaj neotipljivega, kar slutimo v tišini, ko obstanemo pod zvezdnim nebom. V resnici smo preplet vseh teh plasti. Težava pa nastane, ker živimo, kot da obstaja samo ena plast.

Današnji človek je svoje življenje skrčil. Ne zato, ker bi bil manj sposoben. Temveč zato, ker je skoraj v celoti preseljen v en del mentalnega telesa – v besede in številke. Naučili smo se, da je resnično tisto, kar lahko izmerimo. Kar lahko razložimo. Kar lahko argumentiramo. A mentalni svet ni nastal zato, da bi bil računovodja resničnosti.

Mentalni svet je najprej svet idej. Svet podob. Svet možnosti.

Ko otrok sedi na tleh in si iz kartona naredi ladjo, ne uporablja besed in številk. Uporablja predstavo. In ta predstava je enako resnična kot lesena ladja v pristanišču. Mentalnemu svetu je vseeno, ali je ideja pravljica ali poslovni načrt. Zanj je ideja živa možnost.

Težava nastane, ko ideje zamenjamo s prepričanji.

Ideja je odprta. Prepričanje je zaprto. Ideja vabi. Prepričanje varuje.

Večina ljudi verjame, da napredujemo, da se razvijamo in da postajamo boljši. A če smo iskreni, večino časa ne ustvarjamo ničesar novega. Odklepamo le tisto, kar že obstaja kot potencial. Predstavljajte si polje, polno neštetih možnosti. A to polje se odzove samo na tisto, kar naša zavest zmore zaznati. Če je zavest ozka, bo tudi svet majhen. Če je široka, se odprejo nove ideje, novi ljudje, nove poti.

Svet se ne premika iz boljšega v slabše ali obratno. Premika se iz ene drugačnosti v drugo. Mi pa temu rečemo napredek ali propad – odvisno od tega, ali se naše prepričanje s tem strinja.

In tu pridemo do boleče točke.

Imamo idejo: Recimo, da se zaljubimo. V mentalnem svetu ustvarimo čudovito zgodbo. Vidimo skupne večere, potovanja, nežnost, razumevanje. Ta predstava je močna. Polna optimizma. Nato osebo spoznamo v resnici. In začne se trenje. Ne med dvema človekoma, ampak med dvema svetovoma idej in prepričanj.

Namesto da bi gledali človeka takšnega, kot je, poskušamo uresničiti svojo predstavo. Hočemo, da se sklada z našo sliko. In ko se ne, nas boli. Ne zato, ker je človek napačen. Temveč zato, ker je naša ideja trčila ob realnost.

To počnemo povsod.

Mati hčerki razlaga, kaj pomeni nosečnost. Uporablja besede. Pojasnjuje bolečino, radost, strah. Hčerka posluša in vse prevaja skozi svoje izkušnje. A izkušnje poroda nima. Zdaj si predstavljajte drugačen svet. Svet, kjer mati ne izreče niti ene besede, temveč lahko hčerki neposredno prenese občutke telesa, valove čustev, globino izkušnje. Kateri svet bi bil bolj resničen?

Mi smo izbrali svet besed.

Zato se čudimo, da so naša življenja plitka. Čustva smo razdelili na dovoljena in nedovoljena. Jeza je slaba. Žalost je šibkost. Strah je sramota. Telo mora ubogati. In ideje morajo biti “realne”.

Ko odrežemo čustveno telo, postane mentalni svet suh. Ko ignoriramo fizično telo, ideje nimajo korenin. Ko prezremo tisto tiho, eterično plast – občutek smisla in resnični namen našega obstoja, povezanosti, notranje vednosti – postane vse skupaj mehanski projekt preživetja.

In zakaj to počnemo?

Ker branimo osebnost.

Osebnost je konstrukt. Zgrajena je iz spominov, vrednot, prepričanj, zgodb o tem, kdo smo in kdo nismo. V njenem središču sedi ego, ki mora imeti vedno in vse prav. Ki mora biti varen. Ki mora obstati. Ki mora nadzorovati in zato potrebuje moč. Podredili smo se nečemu, kar bi moralo ostati orodje za naše izkušnje v svetu dvojnosti, a smo postali njegovi sužnji.

Ko nekdo napade politika, ki ga podpiramo, ne branimo politika. Branimo vrednostni sitem svoje osebnosti in centra te osebnosti – ega. Ko zagovarjamo svoje mnenje o vzgoji, prehrani ali veri, ne branimo resnice. Branimo konstrukt, ki nam daje lažen občutek identitete in varnosti.

Vrednostni sistem sam po sebi ni nekaj plemenitega. Tudi kriminalna združba ima jasen vrednostni sistem. Zvestobo, hierarhijo in kaznovanje izdaje. Sistem je lahko močan. A to še ne pomeni, da je zavest široka.

Prepričanja delujejo kot stražarji. Dovolijo vstopiti samo tistim idejam, ki se z njimi ujemajo. Vse ostalo zavrnejo. In tako naš svet idej počasi umre. Postane ponavljanje znanega. Varno. Predvidljivo. Dolgočasno.

Mentalno telo ni tu zato, da bi potrjevalo stare zgodbe. Njegova naloga je ustvarjati nove predstave. A te predstave potrebujejo podporo drugih plasti.

Fizično telo je teren, kjer ideja dobi obliko. Čustveno telo je energija, ki ideji da gibanje. Eterična plast – tihi občutek smisla, namena, notranjega “da” – pa je kompas.

Če uporabljamo samo besede in številke, živimo le veliko manj kot četrtino sebe.

Celovitost ne pomeni, da moramo postati mistiki ali filozofi. Pomeni, da si dovolimo čutiti telo, ko je utrujeno. Da si priznamo in objamemo čustvo, tudi če ni lepo. Da idejo ne ubijemo takoj, ker je “nerealna”. In da včasih utihnemo dovolj dolgo, da zaslišimo nekaj, kar ne govori v stavkih.

Življenje ni projekt, ki ga je treba optimizirati. Je polje možnosti, ki čaka, da ga opazimo.

Vprašanje ni, ali smo sposobni več. Vprašanje je, ali si upamo živeti širše.