Pred kratkim sem se po dolgem času srečala z nemirom in tesnobo v sebi.

Zaznala sem močno potrebo po spremembi. Po zamenjavi. Po nečem novem. Občutek je kričal: »Tako ne morem več. Dovolj je. Kar bo, pa bo.«

Odprla sem portal Zavoda za zaposlovanje in začela iskati novo službo.

»To je to. To je rešitev,« sem si govorila.

Pa vendar občutek ni izginil.

Vztrajal je. Dokler ga nisem zagledala.

V resnici me ni gnala želja po novi službi.

Gnala me je potreba po varnosti. Po stabilnosti. Po predvidljivosti, za katere zdaj mislim, da jih nimam …

In ta notranja potreba je tista nevidna sila, zaradi katere smo včasih pripravljeni premikati gore. Zaradi katere ne moremo spati. Zaradi katere iščemo nove službe, zapuščamo odnose, se selimo ali neprestano nekaj spreminjamo.

In tej sili, tej potrebi pravimo obrambni mehanizem.

In čas je, da se počasi zavemo, da ta sila nismo mi…

Ta sila je le strategija, ki se je nekoč oblikovala zato, da bi preživeli.

Kot otroci smo živeli vsak svojo zgodbo. Nekateri lažjo, drugi težjo, nekateri nekaj vmes. Učili smo se živeti med starši, sorojenci, učitelji, prijatelji in svetom okoli sebe.

In vsi smo se morali nekako prilagoditi.

Predstavljajte si otroka, katerega mama je izčrpana zaradi bolezni in težkega dela. Otrok jo ves navdušen pričaka doma, da bi ji pokazal nekaj, kar je ustvaril.

Mama pa ga zaradi svoje utrujenosti ostro zavrne.

Za odraslega je to morda nepomemben trenutek.

Za otroka pa je lahko pretres.

Ne razume, da mama nosi svoje breme. Razume le: »Z menoj je nekaj narobe. Moram biti drugačen, če želim biti ljubljen.«

In tam se začne oblikovati strategija preživetja.

Drug otrok odrašča ob očetu alkoholiku. Vsak dan ugiba, kdo bo stopil skozi vrata.

Bo oče trezen?

Bo dobre volje?

Bo doma mir ali prepir?

Bo mama prišla nasmejana ali popolnoma izčrpana?

Otrok nikoli ne ve.

Svet, ki bi moral biti varen, postane nepredvidljiv.

Da bi v njem lahko živel, razvije obrambne mehanizme.

Nekateri začnejo nadzorovati vse okoli sebe. Drugi začnejo nadzorovati predvsem sebe – svoja čustva, besede in potrebe.

Namen je vedno isti.

Ustvariti občutek varnosti, stabilnosti in predvidljivosti.

Starši pri tem niso nujno slabi ljudje. Pogosto nosijo svoje rane, svoje odvisnosti, svoje stiske in svoje nepredelane zgodbe.

Otrok tega ne razume.

Razume pa, da mora najti način, kako preživeti.

In ga najde.

Te strategije nam pogosto služijo še desetletja. Zaradi njih smo odgovorni, organizirani, zanesljivi in uspešni.

Problem nastane šele takrat, ko začnemo verjeti, da smo mi sami ta obrambni mehanizem. In ko nas ta začne dušiti …

Recimo, da pridemo iz službe domov in se ne moremo usesti, dokler ni vse pospravljeno. Stanovanje mora biti brezhibno, posoda pomita, vse na svojem mestu.

Mislimo, da smo to mi.

Ali pa nadzorujemo vse okoli sebe: kdo bo kaj rekel, kaj naredil, česa ne sme, kaj lahko, v kakšni meri lahko …

In tudi tukaj mislimo, da pač taki smo …

Morda pa je vse skupaj le stara strategija, ki še vedno poskuša ustvariti občutek varnosti z nadzorom.

In tu se lahko začne sprememba!

Prvi korak je zavedanje.

Dokler verjamemo, da je obrambni mehanizem naša identiteta, nimamo izbire.

Ko pa ga prepoznamo kot strategijo preživetja, se odpre prostor svobode.

Začnemo opazovati, kaj se dogaja v nas. Kam nas nekaj žene. Pred čim nas želi zaščititi. In če smo dovolj iskreni do sebe, lahko počasi vidimo, od kod prihaja.

In šele takrat lahko v resnici kaj naredimo.

Iz naših obrambnih mehanizmov smo razvili ogromno svojih lastnosti: organiziranost, natančnost, odgovornost, načrtovanje, vodenje, urejenost … in mnoge druge.

In te lastnosti lahko zavestneje uporabimo, ko nas ne vodijo več obrambni mehanizmi.

Zato je razlika: ali bomo prepoznali in zagledali tisto tesnobo v sebi, tisto nejevoljnost, morda praznino ali brezvoljnost ter videli, kaj se skriva za tem?

Ali pa bomo še naprej dovolili, da nas vodijo.

Ko se zavemo, lahko izbiramo.

Lahko še naprej delujemo po starem načinu življenja.

Lahko pa začnemo zavestno uporabljati sposobnosti, ki smo jih razvili.

Morda si sploh ne želimo zamenjati službe.

Morda si ne želimo novega partnerja, novega stanovanja ali popolnoma novega življenja.

Morda je v nas samo potreba po varnosti, stabilnosti in predvidljivost, ki se je moramo zavedati in jo sprejeti. 

In to je velika razlika.

Ko obrambni mehanizem prepoznamo takšnega, kot je, njegova moč začne popuščati. Šele takrat lahko svojo situacijo pogledamo bolj jasno in se vprašamo:

“Kdo v resnici sem in kaj bom sedaj naredil/a ali v kaj me potiska moj strah (obrambni mehanizem)?”

Odgovora pogosto nista enaka.

In prav tu se začne resnična svoboda.

Zapisala: Metka Šalika