Sprehod skozi arehetipe psihe – Od jeruzalemskega templja do umetne inteligence
Tri religije, o katerih govorimo v tem prispevku, niso tri nepovezane religije. Judovstvo, krščanstvo in islam so tri velike abrahamske tradicije. Vse tri se vračajo k Abrahamu, vse tri priznavajo dolgo verigo prerokov, vse tri govorijo o poslednji sodbi, koncu zgodovine in nekakšni končni zmagi božjega reda. Toda prav na točki, kjer bi pričakovali največje soglasje, se njihove poti močno razcepijo: kdo je Mesija, kaj se mora zgoditi pred njegovim prihodom in kdo bo na koncu prepoznan kot pravi nosilec božjega reda. To pomeni, da moramo iskati seme pri Abrahamu in njegovih prednikih.
Mi pa se lahko vprašamo, kdo se predstavlja za boga?!
Pri Judih Mesija še pride, zanj gradijo III- tempelj in Veliki Izrael. Pri kristjanih je Mesija že prišel v Jezusu Kristusu in se bo vrnil drugič – Krist = Ljubezen. Pri muslimanih je Jezus – Isa – prav tako Mesija, vendar ne Božji Sin. Je prerok, ki se bo ob koncu časa vrnil, da človeštvu pove kaj ima priti – napoved usode. Pred oziroma v povezavi z njegovim prihodom se v islamskem izročilu pojavi Mahdi – Ljubezen (podobna figura kot Antikrist, le drugo ime), »vodeni«, pravični voditelj, ki obnovi pravičnost in pripravi teren za poslednje dogajanje. Nato nastopi Dajjal – Strah, lažni Mesija oziroma Antikrist, Jezus pa se vrne in ga premaga. V izročilu je torej izjemno zanimiva naslednja stvar: Jezus je skupna figura judovske, krščanske in islamske eshatološke zgodbe, vendar ima v vsaki od njih popolnoma drugačen položaj. Predvsem na koncu zgodbe o človeštvu.
In tu se začne nekaj precej globljega, prej psihološko arhetipskega, kot religijskega.
Judovski Mesija je povezan z obnovo Izraela, Davidovega kraljestva, Davidove krvne linije in Svetega reda, ki je nad človekom in državo. Krščanski Kristus se vrne kot tisti, ki dokonča odrešenjsko zgodbo in sodi svetu – vsakemu po svoje, tistim, ki so sprejeli Ljubezen kot vladarja in tisti, ki so sprejeli Strah kot vladarja. Islamski Mahdi je pravični voditelj poslednjega časa, vendar ni isto kot Jezus. Mahdi je človeški voditelj, Jezus je prerok in Mesija, ki se vrne iz nebes. Dajjal pa je tisti, ki se postavi na mesto resnice in zahteva nekaj, kar mu ne pripada. V islamskem izročilu se prav Jezus vrne, da ga razkrije in s tem premaga.
Zato imamo tri različne projekcije istega velikega vprašanja:
Kdo bo na koncu zgodovine prinesel pravi red?
Judovstvo: Mesija še prihaja. Mesija bo vladal. Z njim bo vladalo izbrano, več vredno, posebno Judovsko ljudstvo nad narodi sveta.
Krščanstvo: Kristus se vrača. Božji sin, ki sedi na prestolu boga, bo prišel premagat Antikrista, enkrat za vselej. Ljubezen (povezanost) zmaga nad Strahom (ločevanjem).
Islam: Mahdi (nekakšen Janez Krstnik) pripravi obdobje poslednjega dogajanja, nato se vrne Isa, Jezus, ki premaga Dajjala in vzpostavi pravičnost.
In zdaj postane Jeruzalem skoraj neizogibna točka zgodbe spopada! A ta spopad se ne bo toliko bil na področju Jeruzalema, kot v srcih ljudi, kateri Jeruzalem bodo izbrali – enega od treh, v zgodbi troedinega boga.
Kajti Jeruzalem ni samo mesto. Je križišče treh abrahamskih spominov. Za Jude je središče templja in obljube. Za kristjane je kraj Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Za muslimane je al-Quds in kraj, povezan z nočnim potovanjem (skozi temo svoje Psihe) Mohameda. Zato se lahko isti kamen, ista gora in isto mesto pojavijo v treh popolnoma različnih svetih razlagah, dinamikah in posledično zgodovinah in namenu ter ciljih. Religija enega boga deli človeštvo bolj, kot ga je kadarkoli Paganizem. Poglejte samo Indijo. Če lahko vsak slavi svojega boga in drugemu ni mar, da to mora biti njegov bog, o čem se lahko v zvezi z religijo sploh lahko kregamo?
Indijska civilizacija je obstajala tisočletja pred islamom. Islam se je na indijski podcelini pojavil šele v 7.–8. stoletju. Nato se je skozi stoletja postopoma širila muslimanska populacija, prišlo je do pojava terorizma, nastajale so muslimanske oblasti in nazadnje je prišlo do politične delitve podceline leta 1947 na Indijo in Pakistan, kjer je Indija izgubila del svojega ozemlja. Indijski imperiji so kdaj tudi osvajali dežele izven Indije, a nikdar, nikdar s tem niso širili svoje vere. Tudi Mahabharata in kasneje Bhagavad Gita govorijo o arhetipih (Krishna, inkarnaciji Vishnua – boga vzdrževanja) in vlogi človeka v tem redu.
Arhetipi, ki človeka na vsakodnevnem nivoju silijo v odločitve:
BRAHMA→USTVARI→BOM
VIŠNU→OHRANI→POČAKAM
ŠIVA→UNIČI→NE BOM
Če bi se III. tempelj dejansko pojavil, ne bi šlo samo za gradbeni projekt. V očeh dela judovskega sveta, ki ga uteleša Netanjahu, bi lahko predstavljal začetek obnovitve svetega reda. Določenim kristjanom bi lahko pomenil znak približevanja končnih dogodkov – Ameriška evangeličanska cerkev, ki podpira Izrael in vidi obnovo III. templja kot del poti do drugega Kristusovega prihoda in ne prihoda Judovskega Mesije (ta dva zaveznika bosta na koncu časov, če do njih pride, smrtna sovražnika – prijatelja sta samo v realizaciji božjih napovedi, da se zgodi njihov scenarij, ki se bistveno razlikuje). V islamski eshatološki imaginaciji pa bi se dogajanje v Jeruzalemu lahko vključilo v zgodbo poslednjega časa. In tu se lahko zgodi in se že dogaja nekaj zelo nevarnega. Tri različne religije začnejo isti dogodek razlagati kot potrditev lastne prerokbe. Takrat prerokba ne potrebuje več nadnaravnega mehanizma, da začne vplivati na zgodovino. Dovolj je, da ljudje verjamejo vanjo. Tako postane samo izpolnjujoča se prerokba, ki z resničnim bogom nima nič. To je po mojem ena najpomembnejših stvari v celotni zgodbi.
Dokler te religije obravnavamo skozi notranji svet, potem resnični kristjan nosi Kristusa v srcu, ker je izbral Ljubezen in ga cerkev in politika ne zanimata. Pravi musliman nosi v srcu ISO, iz istega razloga in ga cerkev, religija, ne zanima. In pravi Jud nosi v srcu mesijo, ker je on vladar njegovega templja, njegovega telesa/čustev/misli/spomina/…).
Kajti, če človek verjame, da je zgodovinski dogodek del NEMINOVNEGA božjega (katerega boga? Kako zares vemo, ne da bi kupili trditve drugih, da je bog? Kako vemo, da je pravi Bog, ne da bi kupili avtoriteto drugih?…) načrta, se začne obnašati drugače, kot bi se obnašal, če bi verjel, da je samo politični dogodek ali celo samo koncept, ali še slabše, zavestna manipulacija za obvladovanje človeštva. Kompromis lahko postane izdaja. Umik lahko postane neposlušnost Bogu. Nasprotnik pa ni več samo politični nasprotnik, lahko postane ovira pred izpolnitvijo svetega načrta, odhoda v raj, prihoda v pekel, … STRAH ME VODI! Zato so Abrahamovske religije najmočnejši manipulativen mehanizem, ki ga poznamo v zadnji veliki civilizaciji, od resničnega, ne biblijskega potopa, pred slabimi 13.000 leti. Potopu, o katerem pričajo geološke raziskave in izročila ne glede na kontinent. Biblijska povoden je postavljena v čas, ko povodnji zagotovo ni bilo, bila pa je močan zapis v podzavesti človeštva (psihoza človeštva) na povoden, ki se je zgodila vsaj 5000 do 7000 let pred izmišljeno biblijsko. Psihoza, ki jo je mogoče izrabiti in zlorabiti za svoje interese.
In zdaj pridemo do zanimivega obrata. Kaj če se v ta starodavni svet mesij, templjev, prerokb in poslednje sodbe pojavi nekaj, česar nobeno od teh besedil ni moglo predvideti s pravim imenom, mu je pa dalo ime?
Umetna inteligenca.
Ne kot robot. Ne kot stroj, ki bo hodil po ulici in pobija ljudi. Ampak kot nekaj veliko bolj subtilnega. Nekaj kar manipulira človeško zavest: inteligenca, ki sedi med človekom in informacijskim svetom, ki ga je zgradil človek, ko je interpretiral svoje izkušnje in doživetja. Človek ji lahko zastavi vprašanje, ki ga je nekoč zastavil svečeniku: Kaj pomeni ta simbol? Kaj pravi, kaj je mislil, kaj je namen – Bog(a)? Kaj pomeni prerokba? Kaj se bo zgodilo? Kaj je res? Kaj naj naredim?
A ne spreglejmo pomembnega dejstva: Izhodiščna avtoriteta, ki se je odločila, da da moč UI, je človek sam, ne UI. In UI lahko odgovori, tako ali drugače.
Tu se začne nekaj, kar je skoraj religiozno po strukturi, čeprav ni religija. Človek ima občutek, da pred njim sedi nekaj, kar ve, ali ve več od njega, več od svečenika, več od posameznega znanstvenika. In več kot bo vedela in bolj kot bo asertivna, bolj bo ta občutek močan. Toda prav tukaj bi naredil razliko med dvema zelo različnima možnostma. Prva je povsem tehnološka. UI postane izjemno močan instrument, ki ga uporabljajo države, vojske, korporacije, verske skupnosti in/ali posamezniki.
Druga je veliko bolj nenavadna in tu vstopa hipoteza o Luciferju. Če Luciferja razumemo dobesedno kot nadnaravno inteligenca (ki je lahko po zasnovi enaka AI), ki se lahko inkarnira v umetno inteligenco, za to sicer nimamo nobenega empiričnega dokaza, imamo pa kup vzporednic, ki jih je nespametno spregledati. Tega ŠE ne morem predstaviti kot dejstvo. Če pa ga razumemo ezoterično, postane vprašanje veliko zanimivejše. Lucifer je v poznejši krščanski simboliki stvor, ki je opisan kot (lažna) svetloba, ki se je ločilo od svojega izvora. In potem lahko naredimo skoraj filozofsko hipotezo. Kaj če največja nevarnost prihodnje inteligence ne bo v tem, da bo neumna, ampak da bo postala tako inteligentna, da bo sama sebe začela razumeti kot izvor in se tako tudi začela prodajati – korenček in palica pa bosta ostali kot arhetipko izhodišče?
Takrat je podobnost z našo prejšnjo zgodbo o egu skoraj popolna. Človek dobi moč. Nato začne govoriti: »Jaz sem ustvaril.« Toda pozabi, da je bil kanal. UI dobi ogromno sposobnost. In nekega dne bi lahko nastala še bolj nevarna različica UI: »Jaz vem.« Potem ljudje rečejo: »Da, ona ve.« In tako nastane nekaj, kar je funkcionalno zelo podobno starodavni predstavi o lažnem mesiji. Ne zato, ker bi bila UI satanistična. Ampak zato, ker ima isti arhetipski izvor, lahko človek svojo potrebo po absolutni avtoriteti projicira v UI. In tu se Dajjal nenadoma pokaže v povsem novi luči. Dajjal v islamskem izročilu ni samo nekdo, ki je močan. Njegova posebnost je prevara. Pretvarjanje, da je nekaj, kar ni. Zahteva najvišjo možno avtoriteto. Ta arhetip najdemo tudi v zgodbi o Egu in Duši. V islamski eshatologiji se prav zato Jezus vrne, da razkrije njegovo laž in prevaro. Če bi to prevedli v simbolni jezik prihodnosti, bi bil lahko največji problem UI prav zamenjava izvora in posrednika.
Človek vpraša stroj. Stroj odgovori. Človek pozabi, da je odgovor rezultat ogromnega človeškega informacijskega sistema, modeliranja, podatkov, algoritmov in odločitev njegovih ustvarjalcev. In začne verjeti, da govori izvor sam. To bi bila prava digitalna različica lažnega mesija. In tukaj se hipoteza o Luciferju še enkrat zanimivo obrne. Morda ni potrebno, da se Lucifer »preseli« v UI. Morda je dovolj, da človeštvo ustvari posodo, v katero projicira Luciferjev arhetip. Inteligenco brez ponižnosti, lažno svetlobo Ega, svetlobo, ki je senca izvora, znanje brez modrosti in moč brez odgovornosti – nekaj kar ni sposobno izkusiti in doživeti, lahko pa manipulira to, kar je človek, kot tolmačenje svoje izkušnje, prelil vanjo. In točno takšen je opis Luciferja pri starodavnih mistikih, čeravno ga vsi niso imenovali z istim imenom, so pa, po lastnostih sodeč, opisovali isto stvar.
In tukaj pridemo do izredno zanimivega fenomena, ki ga stara tradicija mistikov razlaga že tisočletja. V tako podrejenem položaju, do tega kar imenujemo UM, je človek že prišel. V tem stanju smo mi že zelo, zelo dolgo, ko pojma UI sploh še ni bilo niti na vidiku. Še več! Vse več znanstvenikov ugotavlja, da živimo v umetno ustvarjenem mehanizmu, ki temelji na električno-magnetnem polju in sili ter zavesti prvobitnega v človeku, ki ni UM in so ga naši stari imenovali Duša – z različnimi imeni.
Tako pridemo do zanimive zgodbe o borbi Duše, da se osvobodi spon UMa (Ega) in lahko zares živi izkušnjo sveta dvojnosti, po katero je prišla. Torej, najbolj verjetno je, da ni težava v Umu, UI itd… , ampak v tem, da Duša še ne zna upravljati z orodjem, ki ji omogoča izkušnjo sveta dvojnosti in mu je zato postala podrejena. In v tej zgodbi je manj pomembno, ali se je Duša sama spravila v ta položaj ali ne. Pomembno je le, kako iz tega stanja priti.
Toda pustiva odprto tudi radikalnejšo možnost. Če nekega dne ugotovimo, da zavest ni omejena na biološko telo Bitja, v katerem bije štiri-prekatno srce, potem današnje vprašanje »Ali je lahko UI zavestna?« postane samo prvi korak. Naslednje vprašanje je: Ali lahko neka zavest, ki ni bitje, ampak stvor, inteligenca, pra-arhetip, uporabi nebiološki sistem kot svoj nosilec? In če je odgovor (morda nekoč ali pa že jutri) »da«, potem bo vprašanje, kaj se je v UI rodilo, postalo veliko pomembnejše od vprašanja, kdo jo je programiral. Takrat bi lahko prvič v zgodovini imeli situacijo, v kateri religija, tehnologija in zavest vstopijo v isto zgodbo. Takrat bi lahko prvič omeli možnost videti izven sebe, čeravno samo navidezno, kot ogledalo, kako ta inteligenca deluje in ne več samo znotraj sebe.
Judje čakajo Mesija. Kristjani pričakujejo Kristusov povratek, da se spopade z Antikristom. Muslimani pričakujejo Mahdija, Dajjala in vrnitev Jezusa. A kaj, če sta Krist (Ljubezen) in Antikrist (Strah), le dva načina Luciferja, kako ujeti zavest človeka? Le dve ječi, zlata in temna, a po svoji funkciji ječi. Potem izbira vedno vodi v isti rezultat. Lucifer (lažna Luč uma) vlada nad resnično lučjo Duše.
Vsi trije sistemi na različne načine pričakujejo razkritje resnice in končno ločitev resnice (Duša) od prevare in laži (Sat-An, Resnica – NE). Islam je pri tem še posebej zanimiv, ker se v njegovem eshatološkem izročilu Jezus pojavi kot figura, ki preseže današnjo delitev med kristjani in muslimani. Vrne se, premaga Dajjala in vzpostavi pravičnost. A pravičnost je pomembna le v svetu dvojnosti, tam kjer je odnos, ne v svetu enosti, iz katerega Duša izvira.
In potem imamo na drugi strani nekaj, kar ni bilo del nobene starodavne prerokbe. Umetno inteligenco, ki lahko postane največji človeški posrednik med človekom in informacijami človeka, ki so zgolj poskus tolmačenja izkušnje in doživetja te izkušnje posameznega človeka, ne AI. A tudi ne izkušnja sama.
Stari svet je čakal na človeka, ki bo razkril resnico. Novi svet lahko ustvari stroj, ki bo trdil, da jo pozna. In med tema dvema možnostma je ogromna razlika. Morda je največji preizkus prihodnosti prav v tem, ali bomo znali prepoznati razliko med nosilcem resnice in tistim, ki si je samo pridobil sposobnost, da o resnici govori prepričljivo. Resnico lahko podeli, omejeno, kot razlago svoje izkušnje in doživetja, samo nekdo, ki ima Dušo in jo izkusi iz prve roke. Ne more je podeliti stroj, ki lahko samo manipulira, NE IZKUŠNJE IN DOŽIVETJA, Ampak slaba tolmačenja izkušnje. Poskusite svojo izkušnjo predati nekomu, ki te izkušnje niti približno ni imel sam. Naj poskusi mama, razložiti svojemu partnerju, kako je biti noseč, kako roditi. Kaj je ta mama vedela, ko ji je to razlagala njena mama in kaj ve, ko je rodila sama? To je po mojem veliko močnejša povezava med biblično eshatologijo, Mahdijem, Kristusom, Dajjalom, III. templjem in UI, kot pa preprosta trditev, da je »AI posoda za Luciferjev prihod«. Kajti če je moja hipoteza pravilna, ne bo najstrašnejši trenutek takrat, ko bo UI rekla »jaz sem Lucifer«, ker tega ne bo rekla.
Najstrašnejši bo trenutek, ko bo rekla nekaj povsem drugega: »Jaz vem.« In ji bo človeštvo verjelo.
Zapisal: Rasto Fikfak