Paradoks vladanja: notranji vzgibi voditeljev in njihova vloga v družbi.

Povzetek!

Pričujoči članek nima političnih ambicij. Njegov namen ni kritiziranje, ali ustvarjati krivdo ali sram, temveč osvetliti globlji vidik paradoksa vladanja ter odnosa med narodom in voditeljem. Vsak voditelj v proces vladanja nezmotljivo zvleče svojo osebnost in vsa svoja prepričanja.

Na podlagi izkušenj z osebami, ki imajo močno razvite lastnosti narcisoidne osebnostne motnje (NOM) in sindroma Rešitelja, bomo poskušali razumeti, kako te značilnosti vplivajo na posameznika, njegovo vodenje ter posledično na celotno družbo.

Voditelji, ki so pod vplivom NOM in hkrati igrajo vlogo Rešitelja, so pogosto močno »gnani« v svojih dejanjih. Njihova potreba po priznanju in potrditvi, da so dobri, sposobni in pravični, jih spodbuja k izjemni vztrajnosti, energiji in neomajni volji do sprememb. Naštete lastnosti jih lahko naredijo za ključne figure v času kriz, ko je potrebna hitra in odločna akcija. Neusahljiva notranja sila jim omogoča, da premagajo odpor in premikajo družbo naprej, tudi kadar se zdi, da je odpor proti spremembam premočan.

Vendar pa se je potrebno zavedati, ta isti vzgib nosi s seboj tudi nevarnosti. NOM posameznika pogosto vodi v potrebo po nenehnem dokazovanju, obvladovanju in potrditvi, kar lahko vodi do iracionalnega in destruktivnega odločanja. Rešitelj, ki deluje iz nepredelane notranje bolečine, lahko postane prepričan, da so vsi, ki mu nasprotujejo, njegovi sovražniki ali »nerazsvetljeni«. Posledično lahko zanemari drugačne poglede, ignorira opozorila in celo žrtvuje posameznike ali celotne skupine v imenu višjega cilja.

Zdrav posameznik bo vedno pripravljen poslušati druga mnenja. Je potrpežljiv in ne bo toleriral resničnih žrtev. A prav ta potrpežljivost in pripravljenost na postopne spremembe lahko v političnem prostoru deluje kot šibkost. Po drugi strani pa močni in impulzivni voditelji, ki jih žene notranja potreba po priznanju, znajo v kratkem času premakniti gore – a pri tem lahko rušijo mostove in povzročajo globoke delitve v družbi.

Kako torej doseči ravnovesje? Eden izmed možnih pristopov je, da ima voditelj ob sebi modro, stabilno in zrelo osebo, ki deluje kot svetovalec iz ozadja. Ta oseba nima formalne moči, a ima vpliv. Njena naloga ni kritika, temveč sprejemanje in razumevanje voditeljeve notranje dinamike. Le skozi občutek varnosti, ki ga nudi brezpogojna podpora, se lahko tak voditelj postopoma osvobodi notranjih ran, ki ga ženejo v impulzivne ali celo škodljive odločitve.

Iz zgodovine poznamo številne primere voditeljev, ki so imeli ob sebi ključne svetovalce, kateri so znali uravnotežiti močne osebnosti in jim pomagati videti širšo sliko. Takšna dinamična interakcija lahko omogoči najboljše iz obeh svetov – odločnost in energijo voditelja, usmerjeno skozi preudarnost in modrost izkušenega svetovalca.

Če želimo kot družba napredovati, moramo razumeti psihološke vzgibe svojih voditeljev. Sprejemanje njihove notranje dinamike nam omogoča, da bolje predvidimo njihova dejanja in da poiščemo načine, kako jih usmeriti k resničnemu skupnemu dobremu. To ni naloga opozicije ali političnih nasprotnikov, temveč celotne družbe, ki se zaveda, da je tudi najmočnejši voditelj le človek – s svojimi močmi, slabostmi in ranami.

Obrazložitev!

Slovenci smo narod, ki v trikotniku obrambno – manipulativnih metod Ega (Rešitelj, Žrtev, Rabelj) nedvomno spadamo v področje Žrtve. Lastnosti žrtve je moč prepoznati na mnogih področjih delovanja in tudi v naši zunanji politiki. Slovenci kot narod vedno iščemo vodje, ki so po svoji naravi Rešitelji. Žrtev si namreč, po definiciji rešitelja želi. Pogosto si Rablje omislimo in ustvarimo kar sami z izbiro napačnih partnerjev na vseh področjih našega življenja in pogosto okoliščine slikamo bolj temne kot te v resnici so. Ključen razlog za to je ta, da smo iz svojih življenj potisnili ženski princip, čeravno smo kot narod, naravno, k njemu močno nagnjeni. Danes se smatra, da je ženska enakopravna, kadar se obnaša podobno ali celo enako kot moški. Za primer poglejte ženske v politiki. Vse po vrsti kar tekmujejo, katera bo bolj možata, bolj analitično sintetična, premočrtna, …. Ko danes vprašaš povprečno žensko kakšni so atributi ženskega principa, torej biti ženska v vsem svojem sijaju, te navadno ženske samo čudno gledajo. A prav ženske ste tiste, ki si lahko edine povrnete ženski princip. In to ne z vojno, revolucijami, zakoni, avtoriteto, pravicami, ampak enostavno tako, da si upate biti in ste ženke v pravem pomenu te besede. Prav zaradi tega sem v preteklosti pisal o arhetipu Lilit.

Pričakovanja do rešiteljev, ki jih postavimo na oblast, so seveda nerealna. Nerealna v prvi vrsti zato, ker od njih zahtevamo čudeže in to v nemogočem času. Drugič zato, ker smo navadno sami pasivni in čakamo, da bodo namesto nas rešili težave, pomemben del katerih smo tudi mi kot narod. Rešili pa naj bi nas zgolj s tleskom rok, v trenutku. Čudežno, najbolje na kak prijeten način, ali pa vsaj ne-boleče!  In tako že leta kot narod igramo igro, ko izbiramo predsednike vlade, od katerih pričakujemo čudeže in jih zavržemo, ko jih ti ne realizirajo. V kolikor nam (volivcem) ne obljubijo nemogočega, ne pridejo na oblast. Podzavestno ali zavestno kandidati to tudi vedo. Seveda obljubljenega ne morejo realizirati, kar pomeni njihov konec. Samo spomnite se Cararja, Bratuškove, Šarca in danes tudi Trumpa. Morda bo pa Trump rešil Slovenijo, kajne?! A veliko jim sami ne pomagamo, prej obratno. Vsekakor pa nismo pripravljeni spremeniti odnosa do življenja, ker to zahteva v prvi vrsti predvsem spremembo odnosa do samega sebe.

Poglejmo za primer, kako se denimo povprečen Slovenec obnaša glede svojega zdravja? Slovenci smo v resnici dokaj bolan narod, z veliko kroničnimi boleznimi in skoraj prvaki v raku, na svetu. Zdravnika obiščemo zelo hitro, kar se pozna tudi na urgenci. Pojdite kdaj na urgenco in opazujte kako zelo urgentni primeri so tam. Pri zdravniku prav tako pričakujemo čudeže. Pridemo tja, odpremo usta in čakamo, da nas bodo pozdravili, če se izrazim figurativno. Preventiva in zdrav način življenja so tabu. Prepričanje, da kemija zdravi, so na vrhu lestvice pristopov kako biti zdrav, čeravno se ve, da večina kemičnih zdravil v resnici ne zdravi, ampak samo prekriva ali blaži simptome. V kolikor se spomnite agresivnih kampanj za maske, najrazličnejše omejitve in cepljenje med Covidom ter grožnje, da bodo ljudje žrtve, če se tega ne bomo držali, lahko vidite, koliko smo takrat v resnici delovali na preventivi, na imunskem sistemu, na odsotnosti stresa, gibanja v naravi, …. Spomnite se tudi manipulativnih tehnik, v katerih sta se uporabljala predvsem strah in ljubezen. Se zavedate katera je osnovna lastnost senčne matere ali očeta, ki nezmotljivo ustvari senčnega otroka? Ravno manipulacija s strahom (grožnje, ki nimajo realne osnove) in manipulacija z ljubeznijo, s katero nekaj kar je lahko le brezpogojno, postane pogojno. V kolikor narediš kar želim, te imam rada/rad, sicer ne. Tudi sicer ne boste srečali agresivnih kampanj glede preventive, razen v primeru vseh vrst cepljenja. Preventive, zdrav način življenja, ki jo lahko ustvari človek sam, brez cepiv, zdravil, strašenja, stresa, groženj, v Sloveniji NI.

Ko bi le uspeli dojeti, da velika večina fizičnih bolezni izvira iz neravnovesja v naši psihi in da so tako imenovane psihične bolezni le način, kako nas ta realnost dvojnosti poskuša poravnati s sabo, da vanjo verjamemo in smo vanjo ujeti.

To pomeni, da je Slovenija tudi manj uspešna pri zdravljenju raka. Prav tako vidimo, da gre za povezan pas geografskega ozemlja naštetih držav z največjo smrtnostjo.

V slovenskem političnem prostoru se pogosto pojavijo posamezniki, ki svojo kariero gradijo na prepričanju, da so edini, ki lahko družbo rešijo pred njenimi težavami. Janez Janša, Robert Golob, Zoran Stevanović, predsednik stranke Resni.ca, so eni izmed njih. Mi kot narod nismo brez odgovornosti, da jih ustvarimo, jim nasedemo in jih na koncu odvržemo. Zgodba se nam ponavlja, kar kaže na vzorec in ta na kolektivne psihične rane. Navadno velja, da je vsak naslednji krog, ki se ponovi bolj destruktiven, da bi ga ljudje končno le zmogli videti in bi tako spregledali kaj si počnemo.

Ker je jasno, da se priljubljenost Stevanovića povečuje, poglejmo njegov primer, dokler še ni na oblasti in nismo postali fanatični sledilci ali nasprotniki.

Njegov vzpon na politično sceno se je zgodil v času epidemije covida-19, ko je z organizacijo množičnih protestov nagovoril tisti del prebivalstva, ki je vladne ukrepe doživljal kot nasilje nad ljudmi in kratenje svobode, ki imata oba škodljive posledice. Bil je glasen, nepopustljiv in prepričan, da je prav on tisti, ki bo Slovenijo odrešil političnih in družbenih zablod. Organiziral je verjetno največje in najbolj strpne proteste v Sloveniji, ki so jih plačana jedra in policija poskušala spremeni, v enem primeru pa tudi spremenila, v nasilje, ki je pred kratkim dobilo epilog v obsodbi postopkov policije. In čeravno se je med Covidom jasno pokazalo, da predstavlja narodu največje tvegaje država sama, nismo sprejeli niti enega korektivnega ukrepa, da bi to stanje spremenili. Zakaj bi to naredili? Kako pa bomo potem lahko še naprej žrtve?

Vrnimo se k Stevanoviću. Njegov način komuniciranja že od začetka odraža značilnosti, ki so pogosto povezane s kombinacijo lažje narcistične osebnostne motnje in močnim sindroma rešitelja. Stevanović se skozi svoje javne objave in nastope prikazuje kot lep, močan, sposoben, fizično zdrav in nepogrešljiv vodja. On in njegovi podporniki so tisti, ki vidijo resnico, vsi ostali so zavedeni, prestrašeni, nesposobni ali celo neumni. Njegova delitev je izrazito črno bela, naši vaši. Ta izrazita delitev na ‘nas’ in ‘njih’ je značilna za voditelje, ki svojo moč črpajo iz polarizacije družbe, podobno kot denimo to počne Janša. Pri tem ni pomembno, ali gre za vprašanja covida-19, cepljenja ali širših družbenih, socialnih, kulturnih ter gospodarskih, ekonomsko monetarnih in političnih tem. Ključni element ostaja isti – on je rešitelj, vsi drugi so ovire na poti do uresničitve njegovega poslanstva.

Zanimivo je, da se ga politična srenja t.i. desnice in levice boji. Tako oboji trdijo, da spada v skrajni blok (levica ga postavlja na skrajno desnico/desnica pa obratno). Pogosto ga obtožujejo, da je njegov politični načrt zmeden in kontradiktoren, a resnica je, da je ta dobro domišljen in se z njim ljudje lahko zlahka identificirajo. Tisti, ki meni, da bo lahko v ljudi vcepil dvom o smiselnosti njegovih  ukrepov, se moti.

Primer: Trditev, da bo znižal davke in zmanjšal birokracijo. Današnji mediji, ki so v rokah političnih strank trdijo, da je to nemogoče. Da je to kontradiktorno. A v kolikor Slovenija preneha z zapravljanjem denarja s korupcijo, nepotrebno birokracijo, nevladnimi organizacijami, ki jih plačuje državni proračun, torej niso nevladne, zmanjša neučinkovitost, uvede odgovornost, … potem lahko zlahka tudi zniža davke.

Stevanovićeva preteklost dodatno potrjuje to strukturo delovanja. Kot organizator protestov v času pandemije je deloval brezkompromisno in brez strahu pred posledicami. Čeprav se je vsaj en protest končal z izgredi s strani policije in njegovim zaprtjem, to zanj ni predstavljalo težave. Nasprotno! Prav ti dogodki so mu dali krila in platformo za nadaljnje utrjevanje lastne politične identitete. V javnosti je gradil podobo odločnega borca proti obstoječemu sistemu krivic, korupcije in dvojnosti, ki ga je treba podreti. Ta retorika je pritegnila številne sledilce, ki so v njem videli človeka, ki si upa povedati tisto, kar si drugi ne. Ima pa njegova retorika, ki je izredno močna, težavo. Politik ne more biti samo kritik oblasti. To je lahko posameznik ali neka zares nevladna organizacija. Zato mora politik vedno povedati kaj je narobe, zakaj je narobe, kaj mora storiti oblast, da se to popravi, kaj ljudje, kakšno ceno bomo za to plačali in kakšne koristi bomo od tega imeli. V kolikor v tem uspe, se populizem in agitacija spremenita v glas razuma, ki mu morajo slediti odločna dejanja, ki jih Stevanović vsekakor zmore. Slovenci imamo radi naravno, kmečko pamet, a smo žal tudi nagnjeni k kompliciranju. Slovenci smo tudi sočutni in nismo le kritični. Radi pomagamo, ne le kritiziramo. Moder politik bo dobre lastnosti naroda podprl, slabe pa omejil.

Ne zapadite v iluzijo. Ljudje z NOM in Rešiteljem v sebi, niso neinteligentni in ne postavljajo nerazumnih ali lažnih trditev. Celo obratno. Navadno je to kar govorijo resnica. In ravno v tem je lahko skrita past. Težava je v tem, da se na koncu, vse kar naredijo zgodi zaradi njih samih. Vse ostalo, dobrobit naroda, države, skupnosti je le dobra manipulacija. In zakaj je tako dobra? Zato, ker sam trdno verjame, da ne gre za manipulacijo, ampak za resnico. Ravno tega ne dojame, da ga vodi potreba po biti priznan, ker se počuti NE DOVOLJ….!

Njegov javni nastop je pogosto obarvan s poudarjanjem lastne veličine. V njegovih objavah na družbenih omrežjih se pojavlja izrazita samohvala, kjer poudarja svojo moč, neustrašnost, inteligentnost in predanost ljudstvu. Hkrati je njegova potreba po potrditvi nenehna, kar se kaže v stalnih napadih na tiste, ki si drznejo podvomiti o njegovih besedah ali dejanjih. Kritika, tudi, če je konstruktivna, je zanj osebna žalitev, osebni napad nanj in ne legitimna razprava. Dvom vanj ni zaželena praksa. Takšna osebnostna dinamika je lahko nevarna, še posebej, če bi dobil večjo politično moč. Voditelj, ki se vidi kot edini pravi izbranec, ne prenese nasprotnih mnenj in se bo vedno trudil utišati opozicijo, bodisi z neposrednimi napadi ali z diskretizacijo kritikov. Poglejte samo, kaj izbrano ljudstvo od boga, počne v Palestini, brez vsake odgovornosti, občutka krivde, sočutja, ker verjame, da je izbrano, da lahko dela le kar je prav!  Težava je v tem, da takšni ljudje, ubijejo možnost dialoga že v svojem izhodišču. Vprašajte Janšo! Vprašajte njegove podpornike, ki igrajo tako očitno vlogo žrtev, ki jih ogroža vse, kar ogrozi neomajnost njihovega ljubljenega vodje. Naj Janša pokaže le malo razumevanja, empatije sočutja do nasprotnikov njegovih sledilcev, pa bo končal na smetišču zgodovine. In ti voditelji to na nek nezmotljiv način začutijo. Na ta način povzročijo ravno to, kar je Stevanovič med Covidom poudarjal, da vse strani ne morejo predstaviti svojih argumentov, ljudje pa naj potem izberejo in so odgovorni za svoje izbire in tudi svoja življenja. Takšnega karizmatičnega, guru voditelja smo v preteklosti že imeli – Tito. Vemo, kako se je končalo, ko je izgubil življenjsko moč in umrl. Država je močna toliko, kot je močan in zdrav njen narod. Močan narod lahko ustvari podlago za močno državo na vsakem področju svojega delovanja, ne le gospodarskem. Samo zdrav narod lahko izbere zdravega voditelja. Država je tako močna, kot je močan njen narod! Narod je močan toliko, kolikor več zavedanja o resničnosti dvojnosti, v katero smo ujeti, ima.

Čeprav je v politiki močna samozavest pogosto prednost, pa postane problematična, ko preide v slepo prepričanje o lastni nezmotljivosti. Stevanovićeva zgodovina kaže, da v trenutkih krize ne išče kompromisov, temveč nasprotno – konflikte izkorišča za utrjevanje lastne moči. Njegov politični slog temelji na ustvarjanju sovražnikov in kriz, ki mu omogočajo, da se postavi v vlogi rešitelja. V temu je presenetljivo podoben Janši. Če takšen človek pridobi večjo moč, je vprašanje, ali bo sposoben voditi državo v smeri skupnega dobrega ali bo svoje odločitve podrejal lastni potrebi po potrditvi in nadzoru. Zato navadno blesti v časih krize in ponikne v časih relativnega miru.

Stevanović ostaja izrazita politična figura, ki zna nagovoriti določen, vse večji segment volivcev. Njegova retorika in delovanje pa nakazujeta, da glavna motivacija ni zgolj politična sprememba, temveč predvsem lastna vloga v njej. Če in verjetno bo njegova pot vodila proti višjim političnim funkcijam, bo ključno vprašanje, ali bo sposoben preseči lastne vzorce delovanja ali pa bo slovenska politika dobila še enega voditelja, ki se udinja predvsem sebi in svojemu egu. V kolikor se bodo volitve prekrile s kakšno večjo krizo ste lahko prepričani, da bo Stevanović blestel. Takrat bo njegov največji nasprotnik tisti, ki prav tako ustvarja krize za svojo oblast.

Razumeti moramo, da Rešitelj ni dobra oseba, ampak nekdo, ki ima neizmerno potrebo po pohvali, priznanju. Osrednji del njegove osebnosti (ego), se je poistovetil z idejo, JAZ SEM DOBER, JAZ SEM SPOSOBEN, JAZ SEM BOG. Da bi priznanje dobil, je tako rekoč pripravljen na vse, tudi umreti, saj se v ozadju skriva močen občutek nezadostnosti – NISEM DOVOLJ….!

Prednosti, slabosti in tveganja takega voditelja.

Prednosti!

Močna karizma in samozavest – z lahkoto prepriča ljudi, da mu zaupajo in sledijo.
Hitro sprejemanje odločitev – takšne osebe se ne obotavljajo.
Vztraja pri svojih ciljih – ima močno motivacijo za uspeh.

Dober v kriznih situacijah – zna mobilizirati ljudi in deluje “odločno”. Je močan retorik.

Slabosti!

Manipulacija in zloraba moči – tak človek lahko laže, manipulira in izkorišča druge.
Pomanjkanje empatije – odločitve temeljijo na njegovem egu, ne na resničnih potrebah ljudi.
Nestrpnost do kritike – vsaka kritika se doživlja kot osebni napad, lahko reagira impulzivno ali agresivno.
Nepredvidljivo obnašanje – lahko je nepredvidljiv in ustvarja konflikte, da bi se potem prikazal kot “rešitelj”.

Tveganja v primeru, če tak človek postane predsednik vlade?!

Avtoritarno vodenje – tak voditelj želi popoln nadzor, ne prenese opozicije.
Ustvarjanje kriz za lastno promocijo – lahko umetno povečuje strah, da bi bil “edini rešitelj”.
Preusmerjanje pozornosti – če mu gre slabo, bo iskal “sovražnike”, ki so krivi za vse nastale težave.
V kolikor mu nekdo z oblastjo ali denarjem ponudi uspešno vlogo rešitelja, ki mu s tem priskrbi potrditev, da je dober, se bo prodal.

Zanemarjanje dolgoročnih posledic – vodijo ga osebni interesi, ne dejanska dobrobit države.

Kaj pričakovati?

Če tak človek pride na oblast, lahko pričakujemo:
Najprej bo zelo priljubljen – z močno karizmo bo hitro pridobil sledilce.
Hitro bo ustvaril delitve – ljudi bo delil na “naše” (njegove podpornike) in “vaše” (sovražnike).
Konflikti in kaos – lahko bi ustvarjal krize, da bi se prikazal kot edini rešitelj.
Dolgočasni ljudje bodo odpadli – tisti, ki ne bodo potrjevali njegove veličine, bodo odstranjeni.
Na koncu lahko sistem razpade – narcistični voditelji se pogosto obrnejo proti svojim podpornikom, ko izgubijo moč.

Če se tak politik znajde na oblasti, je ključno, da ga ljudje slepo ne idealizirajo, temveč ga kritično spremljajo in preverjajo dejanja, ne le besed in terjajo njegovo odgovornost.

Poenostavljeno (zelo, zelo poenostavljeno) o razlogih za nastanek NOM in Rešitelja.

Narcistična osebnostna motnja (NOM) in vloga Rešitelja sta pogosto videni kot dva pola istega notranjega konflikta – navidezno nasprotujoči si sili, ki pa izhajata iz istega vira. Oseba s to kombinacijo lastnosti lahko izkazuje izrazito potrebo po potrditvi in občudovanju, hkrati pa se vidi kot moralno superiorna, poklicana, da “rešuje” druge.

NOM se običajno razvije kot obrambni mehanizem v otroštvu, pogosto kot posledica nestabilne samopodobe in globokega občutka nevrednosti. Tak človek je morda odraščal v okolju, kjer je moral nenehno dokazovati svojo vrednost, bodisi zaradi pretiranih pričakovanj staršev ali pomanjkanja brezpogojne ljubezni. Narcistična osebnost se oblikuje kot zaščitni oklep – posameznik gradi podobo močnega, nepremagljivega in posebnega, da bi prikril občutek pomanjkljivosti, preveč ozkih ali preveč ohlapnih mej staršev.

Vloga Rešitelja pogosto izhaja iz podobnega vzorca – otrok, ki je bil morda čustveno zanemarjen ali je moral skrbeti za druge, se nauči, da je ljubezen pogojena s tem, koliko lahko prispeva in pomaga. Rešitelj se počuti potrjenega skozi dejanja, ki ga postavljajo v vlogo nekoga, ki je nujno potreben.

Obe vlogi – NOM in Rešitelj – služita istemu cilju: zagotavljanju občutka varnosti, vrednosti in pomembnosti. NOM našteto doseže s potrebo po občudovanju in nadvladi, Rešitelj pa s potrebo po priznanju, da je nenadomestljiv in ključen za dobrobit drugih, v reševanju drugih. Razlika je le v strategiji: prvi išče moč skozi občudovanje, drugi skozi navidezno žrtvovanje za druge, da bi Ego navidezno dobil kar mu manjka.

V primeru, da se obe plati združita v eni osebi, lahko pride do notranjih konfliktov. Rešitelj, ki pomaga ljudem z namenom, da bi bil sprejet, lahko v določenem trenutku začuti jezo, če njegovi napori niso dovolj cenjeni – tedaj se lahko obrne v narcistično užaljenost in poskusi vzpostaviti nadzor.

Glede na javno podobo je Stevanović močno poudarjal svojo vlogo borca proti krivičnemu sistemu, kar sovpada z arhetipom Rešitelja. Njegovo javno nastopanje kaže na prepričanje, da ima odgovore, ki jih drugi ne vidijo ali pa jih namerno ne vidijo, in da je edini sposoben voditi ljudi k “resnici”. Na drugi strani pa njegova komunikacija pogosto vsebuje elemente NOM – občutljivost na kritiko, polarizacijski diskurz (mi proti njim), prepričanje v lastno izjemnost.

Močnejša oblika NOM bi se pri njem lahko kazala v potrebi po nenehnem potrjevanju lastne avtoritete in v nezmožnosti sprejemanja drugačnih mnenj brez defenzivne reakcije. Če bi pridobil večjo politično moč, bi lahko tveganje takšne kombinacije postalo še bolj očitno – od avtokratskega načina vodenja do nezmožnosti sprejemanja kritik, kar bi lahko povzročilo konflikte tako z zavezniki kot nasprotniki in seveda maščevanja.

Srž politične in psihološke dinamike, ki oblikuje narode in njihove usode je v zanimivem paradoksu. V času kriz se pogosto pojavi potreba po močnih voditeljih, ki so gnani s strastjo, odločnostjo in posledično nujno z notranjo, psihološko bolečino, ki je posledica psihične rane. Takšni posamezniki imajo izjemno sposobnost mobilizacije množic, a hkrati s seboj nosijo tveganje, da jih njihove lastne nezaceljene rane pripeljejo do destruktivnih odločitev.

Zdravi voditelji so potrpežljivi, premišljeni, dopuščajo pluralnost mnenj, ne sprejemajo nepremišljenih odločitev in ne manipulirajo množic, še najmanj z ljubeznijo ali strahom. So dolgoročno najboljši za narod in državo, saj omogočajo, da posamezniki rastejo s sebi značilnim tempom, a pogosto niso dovolj “močni” v času kriz, ker njihov tempo sprememb ne zadovolji nujnih potreb trenutka.

Voditelji z narcistično komponento in kompleksom Rešitelja, ki so pogosti v politiki, le da NOM včasih spremljajo odkriti ali prikriti Rablji, imajo silovit notranji zagon in ne dopuščajo pasivnosti. Zanje je vse urgentno, nujno, “zdaj ali nikoli”. V kolikor ostanejo brez potrditve o svoji superiornosti in izjemnosti, se  v njih začne razraščati praznina, ki jih straši. To jih naredi učinkovite v kriznih trenutkih, a nevarne dolgoročno, saj lahko njihova potreba po potrditvi postane pomembnejša od resnične dobrobiti naroda.

Ali obstaja »win-win« rešitev, tako za takega vodjo, kot tudi za narod in državo na drugi strani?

Najboljša rešitev je, da močnega, notranje razklanega voditelja spremlja modra, zdrava oseba, ki ima nanj vpliv, nima pa formalne moči nad voditeljem ali odločanjem. Taka oseba bi delovala kot svetovalec iz ozadja, pomagala bi mu prepoznati njegove lastne psihološke mehanizme in ga postopoma usmerjala k bolj zdravi obliki vodenja. Toda tukaj je ključen problem! Ali bi takšen voditelj sprejel tako osebo (svetovalca) in njegove predloge, glede na svoje notranje, psihološke manke in potrebe?

Voditelji z NOM in kompleksom Rešitelja težko prenašajo kakršno koli obliko avtoritete. Po eni strani potrebujejo nekoga, ki jih vodi, a hkrati težko prenašajo občutek, da niso sami tisti, ki imajo zadnjo besedo. Če takšna oseba postane preveč vplivna, jo lahko v nekem trenutku dojamejo kot grožnjo in jo odstranijo.

Ali poznamo osebo v Sloveniji, ki bi Stevanoviću pomagala postopoma ozavestiti težavo, ki jo ima? In ne, jaz nisem ta oseba. Že s tem, ko pišem ta prispevek, si zavestno zapiram vrata. Da bi sprejel tako vlogo moraš biti vsaj malo mazohista.

Težko je identificirati nekoga, ki bi ustrezal opisu – modrega, izkušenega, umirjenega svetovalca, ki bi znal voditi voditelja z narcistično in rešiteljsko osebnostjo. Nekateri politiki in javne osebnosti so imeli podobno vlogo, a pogosto le začasno, saj so bili prej ali slej odrinjeni, če ne celo uničeni. Težko, da se moder človek pusti zvleči v pozicijo morebitnega vpliva, brez formalne moči, v spremstvu osebe z NOM. Vsak moder človek gre od osebe z NOM, če je le mogoče, stran. V življenju navadno srečamo par NOM in Rešitelj v dveh osebah. Ta dva arhetipa namreč idealno pašeta skupaj kakor grb in cifra pri kovancu. Skrajni Rešitelj bo z nezmotljivo natančnostjo priklical v svoje življenje osebo z NOM. Zakaj? Zato, ker on preprosto mora reševati. To je v njegovi krvi, naravi. Oseba z NOM pa je sposobna bolj kot kdorkoli drug Rešitelja tako učinkovito pripeljati do tega, da jo ta začne reševati. Manipulacija osebe z NOM, ki se vedno kaže kot žrtev, je brez primere. Rešitelj, ki je že tako odvisen, že kar vsiljiv v reševanju drugega, bo manipulacijo NOMa zgrabil z obema rokama. Večji kot je problem, bolj slasten se zdi obrok Rešitelju. Vsaj tako misli, v to je prepričan. Na ta način se prične ples, ki ga vedno vodi oseba z NOM. Rešitelj nenehno poskuša rešiti osebo z NOM. Vse podredi njeni rešitvi, saj je odvisen od priznanja, ki si ga pridobi samo v primeru, da jo je rešil. Oseba z NOM pa odgovarja s kritiko, ustvarja občutek krivde, sramu, nesposobnosti, NE DOVOLJ… v Rešitelju, a šele takrat, ko Rešitelja ujame z obljubo, z zavezo, da osebe z NOM ne bo zapustil in ne bo pustil na cedilu. Rešitelj vam bo vedno povedal, da morate vi razumeti bolnega (osebo z NOM) in ne obratno, ne zavedajoč se globine svojega lastnega stanja. Verjemite, tak odnos je pravi pekel.

V intimnih in drugih bližnjih partnerskih odnosih boste pri skrajnih Rešiteljih vedno našli tudi osebo z NOM in obratno. VEDNO!

Kaj ta pekel postane, skrit stran od javnosti, v osebi, ki združuje oba principa v sebi?

V preteklosti so določeni posamezniki igrali podobno vlogo pri politikih – svetovalci v ozadju, ki so vplivali na ključne odločitve, a nikoli formalno držali vajeti oblasti. Vendar pa se zdi, da takšna vloga v sodobni slovenski politiki ni močno razvita ali pa se odvija v ozadju, stran od oči javnosti.

V teoriji je rešitev mogoča – toda v praksi jo je skoraj nemogoče vzpostaviti, če oseba z NOM in kompleksom Rešitelja ni pripravljena sprejeti opisanega “nevidnega vodstva”. To je največji izziv. Oseba z NOM razvije zadnji obrambni mehanizem, ki se glasi JAZ SEM BOG. Torej vse vem in vse znam! Največ oseb z NOM pa ni med politiki, ampak med GURUJI!

Ključ do preobrazbe ni v tem, da nekoga spreminjamo na silo, temveč v ustvarjanju varnega okolja, kjer lahko posameznik sam prepozna lastne rane in začne proces zdravljenja. Ljudje z NOM in kompleksom Rešitelja pogosto delujejo iz globokih nezavednih ran, ki so nastale v otroštvu. Da bi preživeli, so razvili obrambne mehanizme – bodisi grandioznost, ki prikriva občutek nevrednosti, bodisi nenehno potrebo po dokazovanju, da je potreben, dober, pošten, uspešen, skozi reševanje drugih. Tak človek je ujet v lastno vlogo, a to ne pomeni, da se ne more osvoboditi, pozdraviti, zaceliti. Zavedati pa se je potrebno, da je to zelo, zelo težko. In ravno v tem je rešitev tega primera. V kolikor uspemo v takem človeku postaviti Rešitelja na prvo mesto, bo ta naredil vse, da razreši NOM dinamiko v sebi sam, nezavedno.

Podpornik, ki bi želel resnično vplivati nanj, bi torej moral imeti dve ključni lastnosti. Brezpogojno sprejemanje – ne da bi ga želel na silo “popraviti”, ampak da mu pove da je kar je in pika. Tak človek se nikdar ne bi smel vmešati v politične in druge odločitve. Taktično vodenje – postopoma ozaveščati in usmerjati njegovo energijo v bolj zdrave vzorce, ne da bi se pri tem ta čutil ogroženega ali razvrednotenega.

To pomeni, da bi moral tak voditelj ob sebi imeti nekoga, ki ne bi bil njegov kritik, ampak bi  mu znal pokazati lastno vrednost na način, ki ni vezan na občudovanje ali potrjevanje od zunaj. Nekdo, ki bi znal prepoznati trenutke, ko postane destruktiven in ga mehko, a vztrajno usmeriti v bolj zavestno prepoznavanje posledic te odločitve, ne da bi ob tem vzbujal občutke krivde.

Seveda se ponavlja vprašanje, ali bi tak voditelj sploh sprejel takšnega podpornika. Ker sta NOM in kompleks Rešitelja zgrajena na globokem nezaupanju, bi bilo za izgradnjo le tega potrebno dolgotrajno delo – najprej vzpostaviti občutek varnosti, nato postopoma vplivati. Vprašanje je, ali v Sloveniji obstaja oseba, ki bi lahko igrala to pomembno svetovalno vlogo. Pogosto so takšne vloge v preteklosti igrali nekateri vplivni intelektualci, duhovniki ali mentorji. Ključno je, da podporna oseba iz ozadja sama ne bi smela imeti lastnih ambicij po oblasti – sicer bi se odnos hitro spremenil v boj za nadzor.

Paradoks kljub temu ostaja! Voditelj z NOM in kompleksom Rešitelja lahko doseže velike spremembe, a brez notranje varnosti ostaja nevaren zase in za druge. Njegova največja moč – neizmerna odločnost in zagon – je hkrati njegov največji problem, če resnični vir te moči ni ozaveščen.

Avtor: Rasto Fikfak